Jedro

Sindikalni zaupnik po določbi 113. člena ZDR/02 uživa posebno varstvo pred odpovedjo PZ le, če se nanaša na ravnanje v zvezi s sindikalno dejavnostjo. Ravnanje tožnika - sindikalnega zaupnika se ni nanašalo na njegovo sindikalno dejavnost, temveč na izpolnjevanje obveznosti iz sklenjene PZ. Ker je obstajala potreba po delu tožnika (vzdrževanje tovornjakov) na novi lokaciji, za katero je tožena stranka podpisala pogodbo o vzdrževanju, v tožnikovi PZ pa je bilo določeno, da delo opravlja na lokacijah, kjer se opravlja dejavnost družbe, je bilo tožniku zakonito odrejeno delo na novi lokaciji, ki ga ne bil smel odkloniti. Zato mu je PZ zakonito prenehala iz krivdnega razloga.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se zavrne zahtevek tožeče stranke, da se razveljavi odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 17.2.2004 ter ugotovi, da tožeči stranki delovno razmerje po pogodbi o zaposlitvi z dne 1.10.2003 še traja, ter da je dolžna tožena stranka tožnika pozvati nazaj na isto delo, kot ga je opravljal pred nezakonitim prenehanjem delovnega razmerja in mu izplačati za to obdobje plače in vsa nadomestila, ki mu gredo iz dela in po delu, ter da mu je dolžna povrniti stroške postopka. Sodišče je tudi odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožeča stranka, uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da Zakon o delovnih razmerjih v 113. členu natančno opredeljuje, da sindikalni zaupniki uživajo posebno pravno varstvo pred odpovedjo. Zaradi tega je tožnik mnenja, da je sodišče napačno ugotovilo, da je do odpovedi pogodbe o zaposlitvi prišlo zaradi kršenja te pogodbe z njegove strani. Dejstva kažejo, da se je tožena stranka zaradi tožnikovega sindikalnega delovanja počutila ogroženo, saj se je zavedala, da je pri sprejemanju številnih odločitev ravnala samovoljno in arbitrarno ter na meji zakonitega. Tako se postavlja pod vprašanje legalnost in legitimnost odločitve tožene stranke v zvezi z obvestilom z dne 13.10.2003, da se mora dopust za leto 2003 porabiti v tekočem letu in da v nasprotnem primeru ta dopust zapade. Prav tako je sporno delovanje tožene stranke, ko je samovoljno brez predhodnega obvestila izplačevala delavcem bistveno prenizke plače. Še zlasti pa je tožnika in ostale delavce zanimalo, kako in kaj se dogaja z denarjem iz sklada pomoči. Ko je tožnik pričel z raziskovanjem vsega tega ga je tožena stranka iz lokacije v S. G. premestila na drugo lokacijo v O.. Tožnik je prepričan, da se je tožena stranka za premestitev odločila izključno iz razloga, da kot sindikalni zaupnik ne bi mogel raziskovati ozadja vseh navedenih spornih dejanj in dogodkov tožene stranke. Zaradi tega je po mnenju tožnika odločitev sodišča v izpodbijani sodbi še toliko bolj sporna, ker v pravilih o delovanju sindikalnega zaupnika, ki ga je sprejel glavni odbor Sindikatov obrtnih delavcev Slovenije jasno določeno, da delodajalec ne sme brez soglasja sindikata premestiti sindikalnega zaupnika v dislocirani obrat. Nenazadnje je sodišče tudi napačno ugotovilo, da je razlog odpovedi pogodbe o zaposlitvi dovolj resen in utemeljen. Tožena stranka v teku postopka ni podala dokazov, da je zaradi tega, ker tožnik ni prišel na delo na drugo lokacijo, v O. nastala kakršnakoli škoda.

Če pa škoda ni nastala, tožena stranka ne bi smela poseči po tako rigoloznem ukrepu, kot je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov, temveč bi kvečjemu lahko uvedla disciplinski postopek, v katerem bi prišlo do dosti milejšega ukrepa.

V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka pritožbene navedbe in predlaga, da se pritožba zavrne. V zvezi s pritožbeno navedbo, da tožena stranka ne bi smela poseči po tako rigoloznem ukrepu, kot je odpoved pogodbe o zaposlitvi pa navaja, da tožnik očitno pozablja, da je tožena stranka zaradi enake kršitve najprej izpeljala disciplinski postopek, v katerem je bil delavcu izrečen opomin.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je ob preizkusu izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov ugotovilo, da nobeden izmed teh razlogov ni podan. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje popolno ugotovilo, pravilno presodilo odločilna dejstva in odločilo ob pravilni uporabi materialnega prava. Sodišče v postopku tudi ni bistveno kršilo tistih določb postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (2. odst. 339. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP, Ur.l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004). Pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da pritožbene navedbe niso bistvene, saj se ne nanašajo na pravno odločilna dejstva, zato ne morejo vplivati na drugačno pravno presojo odločitve sodišča. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je tožena stranka postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku izpeljala povsem v skladu z določili Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur.l. RS št. 42/2002). Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in izvedenih dokazov izhaja, da je tožena stranka tožniku redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi kršitve pogodbenih obveznosti (krivdni razlog) po 3. alinei 1. odst. 88. člena ZDR, ker se kljub izrecni pisni odredbi direktorja tožene stranke dne 26.1.2004 ni zglasil na novi lokaciji v O., tega pa ni storil niti potem, ko ga je direktor toženke dne 29.1.2004 pisno opozoril. Tožena stranka je zato tožniku utemeljeno dne 17.2.2004 redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi kršitve pogodbenih obveznosti iz delovnega razmerja, saj je tožnik opravljal delo avtoelektrikarja I za nedoločen čas. Iz IV. točke Pogodbe o zaposlitvi z dne 1.10.2003 pa izrecno izhaja, da se delo avtoelektrikarja I opravlja na lokacijah, kjer se opravlja dejavnost družbe in po potrebi na terenu. To pa pomeni, da je tožnik s toženo stranko sklenil pogodbo o zaposlitvi, v kateri se je zavezal, da bo opravljal delo za toženo stranko in to tako glede vrste dela, ki ga bo opravljal kot tudi kraja dela, kjer ga bo opravljal. Ker je tožena stranka v okviru svojih poslovnih odločitev v letu 2003 ugotovila, da obstaja potreba po opravljanju dela, ki ga opravlja tožnik, na lokaciji v Otiškem vrhu, kjer ima tožena stranka svojo mehanično delavnico, kar vse izhaja iz podrobne izpovedi direktorja toženke Vojka Karnerja, je potrebno ugotoviti, da je tožnik neupravičeno odklonil delo na drugi lokaciji. Tožnik je pri zaslišanju priznal, da je prejel odredbo direktorja o opravljanju dela na drugi lokaciji, vendar je povedal, da se po tej odredbi ni ravnal iz razloga, ker so mu člani sindikata kot sindikalnemu zaupniku svetovali, naj ne gre delat na drugo lokacijo. Vendar, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, takšno ravnanje tožnika onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem, kar pomeni, da so bili v tem primeru na strani tožene stranke podani resni in utemeljeni razlogi za odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Sindikalni zaupnik po določbi 113. člena ZDR res uživa posebno varstvo pred odpovedjo delovnega razmerja, vendar je to varstvo relativno in le v primerih, če se nanaša na ravnanje v zvezi s sindikalno dejavnostjo, na kar pravilno opozarja sodišče prve stopnje. V konkretnem primeru pa se ravnanje tožnika ni nanašalo na sindikalno dejavnost in njegovo ravnanje tudi ni bilo v skladu s pogodbo o zaposlitvi. Iz izpovedi direktorja toženke namreč izrecno izhaja, da je bil tožnik razporejen na delo na drugo lokacijo iz razloga, ker je tožena stranka v okviru svojih poslovnih odločitev ugotovila, da obstaja potreba po opravljanju dela na novi lokaciji, saj je tožena stranka s podjetjem A. K. v letu 2003 podpisala pogodbo o vzdrževanju vozil in je zaradi tega na lokaciji v O. prišlo do povečanega obsega dela na vzdrževanju tovornjakov. Pritožbena zatrjevanja, da se je tožena stranka odločila za premestitev tožnika izključno iz razloga, da kot sindikalni zaupnik ne bi mogel raziskovati ozadja določenih spornih dejanj tožene stranke, pa so neupoštevna, saj gre le za pavšalna zatrjevanja, ki ne vzdržijo resne presoje. Upoštevaje vse navedeno je potrebno ugotoviti, da je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je zahtevek tožnika, kot to izhaja iz izreka sodbe, v celoti zavrnilo.

V zvezi s pritožbenimi navedbami, da tožena stranka ne bi smela poseči po tako rigoroznem ukrepu, kot je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov, ker ni dokazov, da je toženi stranki zaradi ravnanja tožnika nastala kakšna škoda, in da bi zato tožena stranka morala kvečjemu uvesti disciplinski postopek, v katerem bi prišlo do milejšega ukrepa zoper tožnika, pa je potrebno poudariti naslednje. Iz izvedenih dokazov izhaja, da je bilo tožniku že v letu 2003 zaradi potreb delovnega procesa odrejeno delo od 1.12.2003 dalje na lokaciji v O. in ker se tožnik že takrat ni ravnal po odredbi, mu je tožena stranka v disciplinskem postopku izrekla opomin. Ker tožnik kljub izpeljanemu disciplinskemu postopku tudi odredbe z dne 26.1.2004 ni upošteval, je tožena stranka utemeljeno tožniku izdala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov.

Zaradi vsega navedenega in ker pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (1. odst. 165. člena ZPP).