Jedro

Imetnik gostinskega lokala mora plačevati pogodbeno določeni honorar za izvajanje neodrskih glasbenih del tudi po poteku časa, določenega v pogodbi, če je tudi kasneje predvajal glasbo v enakih okoliščinah.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Cerknici z dne 30.6.1999, opr. št. Ig 99/78 glede glavnice 1.394.400 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od v izreku sodbe navedenih zneskov in datumov dalje do plačila. Pritožbo tožene stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Tožena stranka vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga razveljavitev sodb nižjih sodišč ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Zakon o gostinstvu in pravilnik o minimalnih tehničnih pogojih in minimalnem obsegu storitev za opravljanje gostinske dejavnosti v seštevku določata, da je oddelek za gospodarstvo posamezne upravne enote pristojen za kategorizacijo posameznega gostinskega obrata na podlagi v pravilniku navedenih meril. Gostinski obrat toženke, ki ga je tožeča stranka samovoljno klasificirala kot diskoteko, je tretiran kot okrepčevalnica, saj za diskoteko nikoli ni izpolnjeval pogojev. Tožeča stranka je pri podpisu pogodbe o uporabi glasbenih neodrskih del v hotelih in gostinskih obratih z dne 27.10.1995 izkoristila toženkino nevednost. Sodišči druge in prve stopnje sta postavili pogodbeno pravo nad prisilni predpis.

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS in tožeči stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Tožeča stranka je kot kolektivni avtor na podlagi določbe 4. točke 146. člena Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah (Uradni list RS, št. 21/95 - ZASP) je s pogodbo z dne 27.10.1995 toženi stranki kot imetnici lokala, v katerem so bila preko kasetofona in ozvočenja predvajana neodrska glasbena dela, dovolila predvajanje teh del ob plačilu na podlagi števila izračunanih točk določenega avtorskega honorarja, za obdobje od 1.6.1995 do 31.12.1996. S pogodbo je bilo tudi določeno, da po poteku njene veljavnosti prenehajo vse pravice uporabnika (tožene stranke) glede uporabe del iz repertoarja tožeče stranke. Ker tožena stranka dogovorjenega avtorskega honorarja ni plačevala, ga tožeča stranka uveljavlja v tej pravdi za obdobje do vključno 22.6.1999. Glede na obseg revizijskega izpodbijanja je na revizijski stopnji sporno le vprašanje klasifikacije toženkinega gostinskega obrata. V tej smeri je toženka zatrjevala, da je bil lokal kvalificiran kot diskoteka samovoljno s strani predstavnika tožeče stranke (glej citirano pogodbo s priloženim obrazcem), poleg tega pa je postavila tudi trditev, da se je način rabe lokala po letu 1997 spremenil. Sodišči druge in prve stopnje sta do navedenih toženkinih trditev zavzeli pravilno stališče z ugotovitvijo, da svojega ugovora glede vrste lokala ni dokazala.

V okviru dokazov, ki jih je imelo na razpolago, je sodišče prve stopnje sprejelo dejansko presojo, da toženka po prenehanju veljavnosti pogodbe z dne 27.10.1995 ni pridobila dovoljenja za uporabo neodrskih glasbenih del, čeprav je glasbo še vedno uporabljala v enakem obsegu (izpoved priče F. J.). Določba 212. člena ZPP nalaga vsaki stranki, torej tudi toženi stranki v tej pravdi, da mora predlagati dokaze, s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Glede vrste rabe lokala pa toženka med postopkom ni predlagala ničesar, kar bi sodiščema druge in prve stopnje moglo povzročiti dvom o uporabi neodrskih glasbenih del iz repertoarja tožeče stranke. Toženka torej dolguje tožeči stranki na podlagi že citiranih določb Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah avtorski honorar do 31.12.1996 na podlagi prej omenjene pogodbe, od 1.1.1997 dalje pa je glede na dejanske ugotovitve pravna podlaga za utemeljenost tožbenega zahtevka v določbah ZOR o uporabi tuje stvari v svojo korist (219. člen) ter v določbah 22., 147. in 189. člena ZASP. Določbe v reviziji citiranega zakona o gostinstvu in pravilnika o minimalnih tehničnih pogojih in minimalnem obsegu storitev za opravljanje gostinske dejavnosti, vsebujejo tudi podrobnosti o klasifikaciji gostinskih lokalov, vendar pa same po sebi v omenjeno pravno razlago ne posegajo: toženka namreč med postopkom ni predložila ustrezne (upravne) listine, iz katere bi izhajalo to, kar (brez navedbe dokazov) zatrjuje.

Sicer pa je toženka pogodbo s tožečo stranko z dne 27.10.1995 (s prilogo) podpisala in s tem pristala na označeno klasifikacijo lokala. Pravna presoja v tej smeri in glede uporabe lokala po 1.1.1997 temelji na dejanskih ugotovitvah, zaradi česar v reviziji ponujena morebitna drugačna presoja posega tudi v prepoved revizije zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Zatrjevana toženkina nevednost ob podpisu sporne pogodbe pa v tem obsegu pomeni navajanje novih dejstev na revizijski stopnji, kar je v nasprotju z določbo 372. člena ZPP.

Ob izostanku revizijske trditvene podlage o presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka glede njegove višine in po že opisani ugotovitvi o pravilni uporabi materialnega prava, je revizijsko sodišče revizijo tožene stranke zavrnilo (378. člen ZPP).