Jedro

Zaradi neutemeljene zavrnitve dokaznega predloga za zaslišanjem priče, ki jo je predlagala tožena stranka, je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je bilo toženi stranki s tem onemogočeno učinkovito obravnavanje. Sodišče prve stopnje je spregledalo, da tožena stranka zaslišanja te priče ni predlagala le v zvezi z vprašanjem pravočasne vložitve tožbe, temveč tudi zaradi dokazovanja zakonitosti vsebine redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi oziroma utemeljenosti odpovednega razloga. Po 84. členu ZDR-1 je breme dokazovanja v tovrstnih sporih na delodajalcu, kar pa je bilo zaradi kršitve kontradiktornosti toženi stranki onemogočeno.

Sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj ni upoštevalo ugovora tožene stranke, da je treba dosojeno nadomestilo plače znižati za prejeta denarna nadomestila za brezposelnost, kar po vsebini predstavlja kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki se nanaša na pomanjkljivosti, zaradi katerih se sodbe ne more preizkusiti. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z navedeno sodbo ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 13. 5. 2015, ki jo je tožena stranka podala tožeči stranki, nezakonita in se razveljavi; da tožeči stranki delovno razmerje, vzpostavljeno s pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas z dne 26. 2. 2006, pri toženi stranki ni prenehalo z dnem 1. 7. 2015, temveč je trajalo do dneva izdaje te sodbe. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožečo stranko za obdobje od 1. 7. 2015 do dneva izdaje sodbe neprekinjeno prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco pri ZPIZ Slovenije in ji za isto obdobje obračunati bruto zneske nadomestil plač, upoštevaje mesečno nadomestilo plače v višini 703,26 EUR, kot bi ga prejela, v kolikor bi delala na delovnem mestu „prodajalec - svetovalec I“ v skladu s pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas z dne 26. 2. 2006, plačati od tako obračunanih zneskov predpisane prispevke in davke pristojnim institucijam ter tožeči stranki izplačati neto znesek nadomestil plač, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila, vse v roku 8 dni, pod izvršbo. Toženi stranki je naložilo še obračun denarnega povračila po 118. členu ZDR-1 v bruto znesku 3.519,64 EUR, od tega zneska odvesti davke in prispevke, tožeči stranki pa izplačati neto znesek, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila, pod izvršbo. V presežku (do zneska 5.279,46 EUR) je sodišče prve stopnje zahtevek iz naslova denarnega povračila pravnomočno zavrnilo, saj ta del odločitve ni pod pritožbo. Sodišče prve stopnje je še odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 731,27 EUR, v roku 8 dni od dneva izdaje prvostopne sodbe, po poteku roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila, pod izvršbo.

2. Zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških postopka se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Navaja, da je sporen splošen poziv sodišča strankam za pravočasno navedbo vseh dejstev in predložitev vseh dokazov z opozorilom, da na prvem naroku za glavno obravnavo to ne bo več mogoče (286.a člena ZPP). Poziv sodišča ne sme biti pavšalen, stranka mora določno vedeti, na kaj se poziv nanaša. Postavljanje rokov v zvezi s tem mora biti vezano na konkretna in usmerjena vprašanja. Sodišče je napačno kot prepozne označilo navedbe tožene stranke v smeri navajanja poslovnih rezultatov, kar je pomembno za presojo vsebine odpovedi. Ob tem je sodišče napačno zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje priče A.A., češ da je bila predlagana le glede pravočasnosti vložene tožbe, predlagana pa je bila tudi za dokazovanje vsebine odpovedi oziroma odpovednega razloga. Sodišče je napačno zavrnilo dokazni predlog s postavitvijo izvedenca finančne stroke kot prepozen in kot neutemeljen, češ da ima tožena stranka kot velika gospodarska družba na razpolago dovolj podatkov, s katerimi bi lahko dokazovala obstoj ekonomskega razloga za odpoved in ni potreben dokaz z izvedencem. Sodišče lahko zavrne izvedbo dokaza le v primeru, če bi se z njim dokazovalo dejstvo, ki ni pravno relevantno ali ki je že dokazano. Ker ne gre za tak primer, je podana kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker toženi stranki ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. V primeru spora o zakonitosti odpovedi je dokazno breme na delodajalcu, kar je bilo toženi stranki onemogočeno. Kot ključen dokaz je navedla zaslišanje priče A.A.. Sodišče je napačno obrazložilo, da predlagani dokazi kažejo na poskus zavlačevanja postopka. Tožena stranka je želela obstoj odpovednega razloga dokazati predvsem z zaslišanjem navedene priče. Če po njenem zaslišanju dejansko stanje ne bi bilo dovolj raziskano, bi vztrajala pri izvedencu. Priča A.A. je relevantna tudi glede ekonomskega razloga in reorganizacije. Sodišče se ne opredeli do dokaza podjetniške kolektivne pogodbe tožene stranke. Sodišče ni upoštevalo ugovora tožene stranke, da je treba znižati dosojeno plačo za denarna nadomestila za brezposelnost. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, oziroma da izpodbijani del sodbe razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, tožniku pa naloži povračilo vseh njenih stroškov postopka.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v 2. odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je bistvene kršitve določb pravdnega postopka (339. člen ZPP), zaradi katerih je izpodbijani del sodbe razveljavilo in v tem obsegu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (354. člen ZPP).

5. Zaradi neutemeljene zavrnitve dokaznega predloga za zaslišanjem priče A.A. je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je bilo toženi stranki s tem onemogočeno učinkovito obravnavanje. Spregledalo je namreč, da tožena stranka zaslišanja te priče ni predlagala le v zvezi z vprašanjem pravočasne vložitve tožbe (kar po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje med strankama res ni več sporno), temveč tudi zaradi dokazovanja zakonitosti vsebine redne odpovedi oziroma utemeljenosti odpovednega razloga. Po 84. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013) je namreč breme dokazovanja v tovrstnih sporih na delodajalcu, kar pa je bilo zaradi opisane kršitve kontradiktornosti toženi stranki onemogočeno.

6. Sodišče prve stopnje je s tem, ko je navedbe tožene stranke in njen dokazni predlog s postavitvijo izvedenca finančne stroke opredelilo kot prepozne (kar pa še ne pomeni, da je po oceni pritožbenega sodišča navedeni dokaz nujno izvesti), kršilo tudi 286.a ter 286. člen ZPP, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost odločitve (prvi odstavek 339. člena ZPP).

7. Po prvem odstavku 286.a člena ZPP lahko sodišče strankam pred glavno obravnavo s pisnim pozivom naloži, da v roku, ki ga določi, odgovorijo na posamezna vprašanja glede okoliščin, ki so pomembne za odločitev, da dopolnijo ali dodatno obrazložijo svoje predhodne navedbe, predlagajo dodatne dokaze, predložijo listine, na katere so se sklicevale, podajo pisne izjave prič, se izjavijo o navedbah nasprotne stranke, podajo svoja pravna naziranja ali predložijo sodne odločbe glede sodne prakse, na katere se sklicujejo. Vendar pa ta določba ne daje podlage za splošen poziv strankam, da naj v odrejenem roku navedejo vsa dejstva in predložijo vse dokaze, z opozorilom, da na prvem naroku za glavno obravnavo to ne bo več mogoče, kot je to napačno storilo sodišče prve stopnje.

8. Kot pravilno navaja tožena stranka v pritožbi, sklicujoč se na pravno teorijo, je sicer namen 286.a člena ZPP v zagotovitvi koncentracije postopka, vendar pa je treba upoštevati tudi pravice strank v postopku. Zato poziv sodišča ne sme biti pavšalen, pač pa mora biti stranka s konkretnimi in usmerjenimi vprašanji določno pozvana, o kateri okoliščini naj se v odrejenem roku, v izogib prekluziji, izjavi. Pritožba torej utemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje napačno opredelilo kot prepozne navedbe tožene stranke, ki jih je po poteku odrejenega roka podala v smeri navajanja slabih poslovnih rezultatov, kar je pomembno za presojo vsebine izpodbijane odpovedi.

9. Tožena stranka je imela namreč zaradi kršitve 286.a člena ZPP v skladu z 286. členom ZPP pravico do konca prvega naroka za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov ter ponuditi vse dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb. Kot opozarja tožena stranka v pritožbi, bi ji sodišče prve stopnje na prvem naroku za glavno obravnavo (ki je bil zaradi napačne uporabe pravil o prekluziji oziroma o pravočasnem navajanju dejstev in predlaganja dokazovanja dejstev hkrati tudi zaključni narok za glavno obravnavo) moralo dopustiti navedbe in predlaganje dokazov za dokazovanje zakonitosti odpovedi oziroma utemeljenosti odpovednega razloga.

10. Utemeljeno je tudi opozorilo tožene stranke, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj ni upoštevalo njenega ugovora, da je treba dosojeno nadomestilo plače znižati za prejeta denarna nadomestila za brezposelnost, kar po vsebini predstavlja kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki se nanaša na pomanjkljivosti, zaradi katerih se sodbe ne more preizkusiti.

11. Pritožba v smislu iste postopkovne kršitve utemeljeno navaja, da se sodišče prve stopnje ni v ničemer izjavilo o tem, ali je bila s podajo izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi kršena določba 80. člena podjetniške kolektivne pogodbe tožene stranke.

12. Pritožbeno sodišče ugotovljenih postopkovnih kršitev ne more samo odpraviti, zato je izpodbijani del sodbe razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje (354. člen ZPP), pri čemer so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka (165. člen ZPP).

13. Pritožbeno sodišče ob tem dodaja, da je za presojo zakonitosti izpodbijane odpovedi ključna tudi uporaba 80. člena podjetniške kolektivne pogodbe in sicer v zvezi z vprašanjem, ali je bilo prosto delovno mesto, ki ga je v času podaje odpovedi objavila tožena stranka, ustrezno za tožnika, kar pomeni, da bi ga tožena stranka morala ponuditi njemu. Sodišče prve stopnje naj pri tem upošteva, da med dejanskimi navedbami strank v zvezi s tem dejstvom niti ni razhajanj (212. člen ZPP), različno je le njuno materialnopravno razlogovanje. Kar pomeni, da bi lahko glede tega dejstva sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku odločilo tudi brez dopolnitve dokaznega postopka.