Jedro

Pogojna terjatev ne nastane šele z izpolnitvijo odložnega pogoja, nastala je že pred začetkom stečajnega postopka, zato sta jo bila pritožnika tudi dolžna prijaviti v stečajnem postopku. Po izpolnitvi odložnega pogoja pa ima učinke že od sklenitve pogodbe oziroma nastanka pogojne terjatve. Glede na navedeno je pravilno stališče sodišča prve stopnje, ki je upoštevalo, da sta obe terjatvi obstajali že na dan začetka stečajnega postopka.

Zakonsko določilo prepoveduje le pobot s prostovoljno cedirano terjatvijo, ne pa tudi takrat, ko gre za zakonito subrogacijo in ob tem še za izpolnitev odložnega pogoja, po izpolnitvi katerega sme upnik zahtevati vrnitev tega, kar je kot porok ali zastavni dolžnik poplačal dolžnikovemu upniku.

Pravila iz 263. člena ZFPPIPP ni mogoče uporabiti tako, da bi lahko upnik svojo terjatev prejel vsaj delno poplačano v stečajnem postopku, medtem ko mu ne bi bilo potrebno plačati svoje obveznosti, ki je kot terjatev stečajnega dolžnika del stečajne mase. Takemu razlogovanju pritožnikov tako ni mogoče dati pravnega varstva, kot ga pritožnika pričakujeta.

Pravilno pa je tudi stališče upravitelja, da v stečajnem postopku (pa tudi sicer po OZ) ni pomembno, ali je ob obstoju izvršilnega naslova za upnikovo terjatev tudi nasprotna terjatev ugotovljena z izvršilnim naslovom.

Tako upravitelj kot sodišče v izpodbijanem sklepu navajata, da razdelitev na podlagi izpodbijanega sklepa predstavlja tudi že končno razdelitev. Pritožnika imata prav, ko navajata, da bi moralo biti, če bi bilo to res, to navedeno že v samem sklepu, ki bi tako moral biti sklep o končni razdelitvi, pa je bil izdan kot sklep o prvi splošni razdelitvi. Poleg tega pa se končna razdelitev opravi, ko je unovčena vsa stečajna masa. Tega, da bi bila unovčena že vsa stečajna masa, upravitelj niti ni trdil, navedel je le, da ne predvideva poznejše delitve, kar pa glede na zakonsko določilo ne zadošča za zaključek, da gre res tudi za končno razdelitev.

Izpodbijana razdelitev glede na navedeno ne more predstavljati končne razdelitve, zato je bil stečajni upravitelj dolžan oblikovati rezervacije tudi za preostale terjatve pritožnikov, glede katerih se odložni pogoj še ni izpolnil.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom (1.) zavrnilo ugovor pritožnikov (PD 1253) in (2.) odločilo, da se prva splošna razdelitev opravi na podlagi končnega načrta prve splošne razdelitve z dne 24.8.2021 (PD 1259), ki je sestavni del tega izreka in objavljen hkrati z objavo tega sklepa.

2. Zoper navedeni sklep sta se upnika pravočasno pritožila. Navajata, da pri odločanju o razdelitve ni več dopustno upoštevati (morebitnega) delnega prenehanja terjatev na podlagi pobotanja, torej delnega pobotanja pritožnika H. d.o.o. v znesku 2.396.901,26 EUR in pritožnika P. d.o.o. v znesku 670.272,04 EUR. Obe terjatvi sta bili pravnomočno priznani v celotni višini, brez upoštevanja delnega prenehanja na podlagi pobotanja, s sklepom o preizkusu terjatev ter ločitvenih in izločitvenih pravic v tabeli pod št. 80 in 79. Prav tako niso oblikovane rezervacije za preostali dolg. Z delnim plačilom dolžnikovemu upniku DUTB d.d. sta pritožnika pridobila nepogojni terjatvi. Kljub temu je v končnem načrtu razdelitve navedeno, da naj bi nepogojna terjatev prvega pritožnika znašala 0 EUR, drugega pritožnika pa 2.418.800,50 EUR, kar naj bi se poplačalo v deležu 3,9812109 %. Prav tako v nasprotju z drugim odstavkom 362. člena ZFPPIPP v končnem načrtu niso predvidene rezervacije za sorazmerno poplačilo terjatev, pri katerih se odložni pogoj še ni izpolnil, pri čemer preostanek pogojne terjatve prvega pritožnika znaša 8.285.150,44 EUR, drugega pritožnika pa 5.885.946,58 EUR. Pri tem so napačno uporabljena pravila o pravnomočnosti iz 158. člena Ustave RS, pravila o prepovedi pobotanja iz 263. člena ZFPPIPP in pravila o oblikovanju rezervacij iz drugega odstavka 362. člena ZFPPIPP. Zato je poleg kršitve 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP podana tudi kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in ustavne pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS, po kateri ima sodišče obveznost, da ugovore strank pretehta in se do relevantnih tudi opredeli ter odločitev ustrezno obrazloži. 3. Upravitelj je na pritožbo odgovoril, da je oba pritožnika že z dopisom z dne 30.11.2020 obvestil o preoblikovanju pogojnih terjatev in o pobotu, čemur sta pritožnika nasprotovala, vendar ju je obvestil, da je njuno mnenje zmotno. Obe terjatvi sta namreč obstajali že z dnem začetka stečajnega postopka, zato je bila njuna terjatev priznana kot pogojna. S plačilom DUTB d.d. sta se terjatvi pritožnikov spremenili v nepogojni, s tem trenutkom pa sta se terjatvi šteli za pobotani po samem zakonu, z učinkom za nazaj – od dne začetka stečajnega postopka, kar je sodišče v izpodbijanem sklepu tudi obrazložilo in drugačna razlaga sploh ni možna. Zato so napačne tudi trditve o kršitvi pravnomočnosti. Medsebojne terjatve so bile tudi nesporne in ni potrebno, da bi vse temeljile na izvršilnem naslovu.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Uvodoma višje sodišče ugotavlja, da izpodbijanemu sklepu ni mogoče očitati, da bi bil neobrazložen ali nejasen. Na to kaže tudi sama pritožba, ki je zelo podrobna, iz nje pa tudi izhaja, da sta pritožnika razumela razloge sodišča prve stopnje, vendar pa se z njimi ne strinjata.

6. Sodišče prve stopnje se je oprlo na 261. člen ZFPPIPP. Navedlo je, da so vse terjatve obstajale že z dnem začetka postopka, upravitelj je terjatve pritožnikov priznal kot pogojne. S plačilom sta se le spremenili v nepogojni, prenehanje medsebojnih terjatev pa učinkuje pod pogojem, da bo upnikova pogojna terjatev do konca stečajnega postopka postala nepogojna oziroma da zaradi uresničitve oziroma neuresničitve pogoja, s katerim je povezana, ne bo prenehala. Iz te obrazložitve tako dovolj jasno sledi, da sodišče prve stopnje opore za odločitev ni našlo v 263. členu ZFPPIPP, ki ga zato, kljub ugovoru pritožnikov, ki ga je korektno povzelo v obrazložitvi, za odločitev ni uporabilo.

7. V skladu z 261. členom ZFPPIPP do pobota medsebojnih terjatev, ki so obstajale ob začetku stečajnega postopka, pride po samem zakonu. Terjatvi pritožnikov sta (bili) pogojni, saj sta za dolžnikovo plačilo upniku DUTB d.d. jamčila s hipoteko na njunih nepremičninah, delno sta postali nepogojni zaradi izpolnitve odložnega pogoja – pritožnika sta poplačala del terjatve upnika DUTB d.d. do stečajnega dolžnika. Pogojna terjatev ne nastane šele z izpolnitvijo odložnega pogoja, nastala je že pred začetkom stečajnega postopka, zato sta jo bila pritožnika tudi dolžna prijaviti v stečajnem postopku (primerjaj drugi odstavek 296. člena ZFPPIPP). Po izpolnitvi odložnega pogoja pa ima učinke že od sklenitve pogodbe oziroma nastanka pogojne terjatve (primerjaj tudi drugi odstavek 59. člena Obligacijskega zakonika – OZ). Glede na navedeno je pravilno stališče sodišča prve stopnje, ki je upoštevalo, da sta obe terjatvi obstajali že na dan začetka stečajnega postopka.

8. Terjatvi pritožnikov sta bili priznani v postopku preizkusa terjatev in sicer v sklepu o preizkusu terjatev ter v končnem seznamu preizkušenih terjatev, vse pod pogojem, da se bo izpolnil odložni pogoj. Ker se je ta (delno) izpolnil, še šteje, da sta obe terjatvi obstajali že pred začetkom stečajnega postopka, zato je tudi prišlo do zakonskega pobota po 261. členu ZFPPIPP. Pritožnika imata prav, ko navajata, da je z njunim poplačilom DUTB d.d. prišlo tudi do zakonite cesije oziroma subrogacije plačanih terjatev nanju. Vendar pa pri tem ne gre za položaj, kot ga ureja 263. člen ZFPPIPP. To določilo namreč prepoveduje pobot dolžnikove terjatve, ki je nastala pred začetkom stečajnega postopka, z upnikovo terjatvijo, ki jo je ta pridobil na podlagi cesije prejšnjega upnika. Zakonsko določilo namreč prepoveduje le pobot s prostovoljno cedirano terjatvijo, ne pa tudi takrat, ko gre za zakonito subrogacijo in ob tem še za izpolnitev odložnega pogoja, po izpolnitvi katerega sme upnik zahtevati vrnitev tega, kar je kot porok ali zastavni dolžnik poplačal dolžnikovemu upniku. Namen tega določila je, kot priznavata tudi pritožnika, da ne bi prišlo do zlorab in bi si upniki s plačilom drugim upnikom stečajnega dolžnika pridobili nasprotne terjatve, s katerimi bi nato dosegli (celotno) poplačilo svoje obveznosti ter tudi popolno plačilo vsaj dela svoje terjatve v celoti, ne pa v manjšem deležu kot drugi upniki stečajnega dolžnika. Vsekakor pa pravila iz 263. člena ZFPPIPP ni mogoče uporabiti tako, da bi lahko upnik svojo terjatev prejel vsaj delno poplačano v stečajnem postopku, medtem ko mu ne bi bilo potrebno plačati svoje obveznosti, ki je kot terjatev stečajnega dolžnika del stečajne mase. Takemu razlogovanju pritožnikov tako ni mogoče dati pravnega varstva, kot ga pritožnika pričakujeta.

9. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da je z dnem izpolnitve odložnega pogoja nastopil položaj, ko je začelo za medsebojne terjatve, ki so nastale pred začetkom stečajnega postopka, učinkovati pravilo iz 261. člena ZFPPIPP – terjatve so se tako pobotale po samem zakonu, za medsebojne terjatve pa tudi 263. člen ne določa drugače, ker se zanje ne more uporabiti.

10. S tem tudi ni kršeno načelo pravnomočnosti. Obstoj pogojnih terjatev pritožnikov je bil ugotovljen v sklepu o preizkusu terjatev, ob nastopu odložnega pogoja (plačila terjatev) pa je prišlo do pobota po samem zakonu, ne pa morda po volji upravitelja, kot zatrjujeta pritožnika. Temu bi se pritožnika lahko izognila le, če bi svoje obveznosti do stečajnega dolžnika izpolnila že pred izpolnitvijo odložnega pogoja, česar pa nista storila in tega niti ne zatrjujeta. Višje sodišče še izpostavlja, da pritožnika obstoju svojih obveznosti do stečajnega dolžnika v pritožbi v ničemer ne nasprotujeta. Pravilno pa je tudi stališče upravitelja, da v stečajnem postopku (pa tudi sicer po OZ) ni pomembno, ali je ob obstoju izvršilnega naslova za upnikovo terjatev tudi nasprotna terjatev ugotovljena z izvršilnim naslovom. Za položaj pobota po 261. členu ZFPPIPP izvršilna sodna praksa ni uporabna, saj ima stečajni postopek drugačne značilnosti (njegov namen je tudi celovita ureditev vseh razmerij stečajnega dolžnika tako do njegovih upnikov kot tudi do njegovih dolžnikov).

11. Prav tako niso uporabljiva stališča odločb Ustavnega sodišča RS iz odločbe Up-893/16-27 z dne 20.4.2017 in VSM I Cpg 22/2015 z dne 16.4.2015. Ustavno sodišče je namreč presojalo položaj, ko je bila upnikova terjatev priznana kot nepogojna, torej drugače kot v obravnavani zadevi, pomembne pa so bile glasovalne pravice upnika, ne pa njegovo poplačilo. Višje sodišče v Mariboru pa je presojalo položaj, ko je bila terjatev v stečajnem postopku priznana kot navadna (in poleg tega ne kot pogojna), pri tem pa zapisalo, da lahko kljub pravnomočnemu sklepu o preizkusu terjatev upnik svojo terjatev s tožbo uveljavlja kot terjatev iz vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe, ki se poplačuje drugače kot pa navadne terjatve (kot je to določeno v pododdelku 5.3.3 ZFPPIPP); s tem stališčem pa je tudi izpodbito stališče pritožnikov o absolutnih učinkih pravnomočnosti sklepa o preizkusu terjatev na vse mogoče položaje oziroma razmerja med upnikom in stečajnim dolžnikom.

12. Pritožba in še pred tem ugovor v zvezi s pobotom terjatev stečajnega dolžnika s terjatvami pritožnikov je zato neutemeljena.

13. Utemeljena pa je v delu, ki se nanaša na neoblikovanje rezervacij.

14. V skladu z 259. členom ZFPPIPP preneha upnikova terjatev, ki je povezana z odložnim pogojem in se ta pogoj do izdelave načrta končne razdelitve ne uresniči. Ob prvi razdelitvi se iz splošne razdelitvene mase plačajo tudi terjatve, ki so bile povezane z odložnim pogojem, ki se je uresničil do izdelave načrta prve razdelitve (prvi odstavek 362. člena ZFPPIPP). Ob prvi razdelitvi se v razdelitveni masi rezervirajo med drugim tudi sredstva za plačilo terjatev, povezanih s pogojem, ki se do izdelave načrta prve razdelitve še ni uresničil (2. točka drugega odstavka 362. člena ZFPPIPP).

15. Tako upravitelj kot sodišče v izpodbijanem sklepu navajata, da razdelitev na podlagi izpodbijanega sklepa predstavlja tudi že končno razdelitev. Pritožnika imata prav, ko navajata, da bi moralo biti, če bi bilo to res, to navedeno že v samem sklepu, ki bi tako moral biti sklep o končni razdelitvi, pa je bil izdan kot sklep o prvi splošni razdelitvi. Poleg tega pa se končna razdelitev opravi, ko je unovčena vsa stečajna masa (prvi odstavek 373. člena ZFPPIPP). Tega, da bi bila unovčena že vsa stečajna masa, upravitelj niti ni trdil, navedel je le, da ne predvideva poznejše delitve, kar pa glede na zakonsko določilo ne zadošča za zaključek, da gre res tudi za končno razdelitev. Ob tem pa iz zadnjih treh rednih poročil upravitelja (PD 1224, 1252 in 1280) izhaja, da celotna stečajna masa še ni unovčena. V teku so namreč še trije izvršilni postopki, ki tečejo zoper dolžnike stečajnega dolžnika, in en postopek pred upravnim sodiščem. Izpodbijana razdelitev glede na navedeno ne more predstavljati končne razdelitve, zato je bil stečajni upravitelj dolžan oblikovati rezervacije tudi za preostale terjatve pritožnikov, glede katerih se odložni pogoj še ni izpolnil. V tem delu je tako sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo.

16. Ugovor pritožnikov zoper načrt razdelitve je torej utemeljen v delu, ki se nanaša na neoblikovanje rezervacij. Zato tudi ni mogoče opraviti razdelitve na podlagi objavljenega končnega načrta razdelitve. Te pomanjkljivosti pa višje sodišče ne more samo odpraviti. Odločitev o ugovorih proti načrtu razdelitve je namreč nujni sestavni del sklepa o razdelitvi (prvi odstavek 365. člena ZFPPIPP), o njih je mogoče odločiti le hkrati z določitvijo končnega načrta razdelitve. O samem končnem načrtu razdelitve pa višje sodišče ne more odločiti prvič samo, saj bi s tem odvzeli možnost (drugim) upnikom, da bi proti takemu načrtu ugovarjali oziroma se pritožili zoper sklep o razdelitvi. Zato je višje sodišče odločilo tako, da je pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep v celoti razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP). V novem postopku bo moral upravitelj pripraviti nov končni načrt razdelitve, ki bo upošteval tudi zakonsko predpisane rezervacije za morebitno poplačilo terjatev pritožnikov.

Ta pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.