Jedro

Če toženka meni, da je bila sklenitev dogovora izsiljena ali da je bila pri sklepanju v zmoti, bi morala posel zaradi napak volje izpodbijati (prim. 111. čl. ZOR). Ker tega ni storila, posel velja in je dolžna svojo obveznost, ki izvira iz njega, izpolniti (17. čl. ZOR).

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem delu (1. odstavek izreka) sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči znesek 602.951,00 SIt z zakonitimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje ter ji povrniti pravdne stroške v znesku 67.143,00 SIT, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Zoper sodbo (njen ugodilni del) se je tožena stranka pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 353. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 498. čl. novega ZPP (Ur. list RS št. 26/99).

Sodišče je pravilno ugotovilo, da toženka ni podpisala najemne pogodbe in iz tega naslova ni bila s tožnikom v pogodbenem odnosu, v nadaljevanju pa zaključuje, da je toženka skupaj s podnajemnikom S-jem živela v tožnikovem stanovanju. Sodišče je v postopku povsem spregledalo pričevanja drugih prič in (z izjemo matere tožnika) njihovega pričevanja ni ocenilo. Iz teh pa je razvidno, da je toženka ves čas živela doma pri starših in študirala v Mariboru in stroškov, katerih vrnitev zahteva tožnik, sploh ni mogla povzročiti. Šlo je za stroške telefona in iz njihove višine je razvidno, da je najemnik S. telefon uporabljal za poslovne namene.

Sodišče neutemeljeno šteje "dogovor" z dne 12.7.1996 za zadolžnico, ne utemelji pa, zakaj je smatralo, da toženka dogovora ni podpisala pod prisilo. Tudi če bi bil zključek sodišča glede ocene te listine pravilen, pa spregleda poznejše listine, ki jih je predložil tožnik.

Nekaj dni po podpisu sporne listine se je najemnik S. obrnil na tožnika s pismom, v katerem je izrecno zagotovil, da je on oseba, odgovorna za plačilo stroškov telefona, na tej listini pa je tožnik oziroma njegov pooblaščenec dne 13.9.1996 napisal dogovor, ki se nanaša na ureditev najemnega razmerja in v katerem je ponovno izrecno navedeno, da bo S. najkasneje v novembru 1996 plačal stroške telefona. Gre za nov dogovor, s katerim je dogovor z dne 12.7.1996 nadomeščen. Te listine so vsekakor verodostojne, saj jih je predložil tožnik sam, sodišče pa se o njih sploh ni opredelilo. Toženka ponovno poudarja, da ni pasivno legitimirana in ji ni razumljivo, zakaj tožnik ne izterja dolga od dejanskega dolžnika, svojega najemnika S-ja, ki je dolg ves čas priznaval in se o plačilu dolga tudi dogovarjal. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo prve stopnje spremeni tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne kot neutemeljen in se tožeči stranki naloži plačilo vseh pravdnih stroškov tožene stranke oziroma se razveljavi in zadeva vrne v novo sojenje.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Tožena stranka vlaga pritožbo tudi iz pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka, pri tem pa ne obrazloži, v čem naj bi bila ta kršitev. Obstoj tega pritožbenega razloga je zato pritožbeno sodišče opravilo v mejah 2. odst. 365. čl. ZPP in pri tem ugotovilo, da kršitve iz 2. odst. 354. čl. ZPP niso podane. Vkolikor toženka s trditvijo, da je sodišče prve stopnje najprej ugotovilo, da ni podpisala najemne pogodbe in iz tega naslova ni bila s tožnikom v pogodbenem odnosu, v nadaljevanju pa zaključuje, da je toženka živela skupaj s podnajemnikom S-jem v tožnikovem stanovanju, meri na kršitev iz 13. tč. 2. odst. 354. čl. ZPP, pritožbeno sodišče ugotavlja, da v navedenih razlogih ni nobenega nasprotja: četudi je toženka morda dejansko živela v tožnikovem stanovanju, to še ne pomeni, da je bila z njim tudi v najemnem pogodbenem razmerju.

Sicer pa za delno ugoditev tožbenemu zahtevku (za znesek 602.951,00 SIT z obrestmi) ni bilo odločilno, ali je toženka skupaj z najemnikom S-jem uporabljala tožnikovo stanovanje in ali je stroške, katerih vrnitev tožnik zahteva, povzročila. Zato tudi njena pritožba v delu, ko trdi in se sklicuje na izvedene dokaze, ki kažejo, da v stanovanju ni bivala in niti ni mogla povzročiti stroškov telefona, ne more biti utemeljena. Odločilno dejstvo za razsojo o tem delu tožbenega zahtevka je bilo, da je toženka podpisala dogovor z dne 12.7.1996 in se je torej strinjala, da poravna znesek 602.951,00 SIT. Če pa toženka meni, da je bila sklenitev takega dogovora izsiljena ali da je bila pri sklepanju v zmoti, bi morala posel zaradi napak volje izpodbijati (111. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR). Ker tega ni storila, posel velja in je dolžna svojo obveznost, ki izvira iz njega, izpolniti (17. čl. ZOR).

Tožena stranka se v pritožbi sklicuje na nadaljnje listine, ki so bile predložene v postopku pred sodiščem prve stopnje in jih je sodišče prve stopnje v postopku pregledalo, očitno pa jih ni štelo za relevantne in jih kot take ocenjuje tudi pritožbeno sodišče. Zgolj zaradi odgovora na pritožbene trditve navaja, da pismo, s katerim najemnik S. pojasnjuje, da je odgovoren za stroške telefona, na pogodbeno razmerje med tožnikom in toženko ne more imeti vpliva, prav tako pa tudi ne nadaljnji zapis dogovora (ni razvidno niti kdo ga je zapisal niti ni podpisan). Četudi bi šlo za nov dogovor, kot to zatrjuje pritožba, bi prejšnja obveznost ne prenehala, saj iz zapisa ni razviden namen, da bi dotedanja obveznost ugasnila, prenovitev pa se ne domneva (349. čl. ZOR). Dokazi, na katere se torej pritožba sklicuje, za odločitev o zahtevku ne morejo biti relevantni in ne vplivajo na pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja.

Ker je sodišče prve stopnje tudi pravilno uporabilo materialno pravo (že navedena določila ZOR), je pritožbeno sodišče pritožbo tožene strnke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo prve stopnje (368. čl. ZPP).