Jedro

Sodišče samo od sebe ne more izvajati dokazov, ki jih pravdne stranke niso predlagale (7. člen ZPP). Sodišče ugotavlja dejansko stanje na podlagi dokazov, ki jih predlagajo pravdne stranke, razen kadar ugotovi, da gre za zahtevke s katerimi stranke ne morejo razpolagati (tretji odstavek 3. člena ZPP), za kar pa v tem primeru ne gre. Kadar sodišče na podlagi izvedenih dokazov ne more zanesljivo ugotoviti kakšnega dejstva, sklepa o njem na podlagi pravila o dokaznem bremenu (215. člen ZPP), kar je glede na to, da izvedencu za dopolnitev izvedenskega mnenja ni postavil vprašanja glede invalidnosti zaradi defekta dlančnic, sodišče prve stopnje tudi storilo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem zavrnilnem delu in glede stroškov pravdnega postopka potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje naložilo toženi stranki, da mora tožniku plačati 178.275,90 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 04.04.2000 do plačila in pravdne stroške v znesku

75.752,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 07.04.2004 do plačila. V presežku (do uveljavljenih 223.966,00 SIT) je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Zoper zavrnilni del sodbe in zoper izrek o stroških se pritožuje tožnik. Uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja iz 1. in 2. točke prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in spremembo odločitve o stroških, podrejeno pa razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeni očitek, da je sodišče pri odločanju o tožbenem zahtevku uporabilo le izvedensko mnenje drugega izvedenca, ni utemeljen. Prva izvedenka je zapisala, da gre tožniku po Splošnih pogojih tožene stranke NE 94 42% invalidnost in sicer: - poglavje XIII točka 115. za izgubo kazalca 12 % - poglavje XIII točka 116 a za izgubo sredinca 9 % - poglavje XIII točka 116 b izguba prstanca in mezinca za vsakega 6 % - defekt druge, tretje in četrte dlančnice 3 % - omejena gibljivost desnega zapestja 5 % - poglavje XX točka 231.a brazgotina 1 % Drugi izvedenec je zapisal, da gre tožniku po Splošnih pogojih tožene stranke NE 94 41 % invalidnost. Za izgubo kazalca, sredinca, prstanca in mezinca je opredelil enako invalidnost kot prva izvedenka, prav tako za brazgotino. Pač pa je po XV. točki točka 152 a omejeno gibljivost zapestja ocenil za 2 % višje, ni pa ocenil, da predstavlja invalidnost defekt druge, tretje in četrte dlančnice in je tako njegova ocena invalidnosti za 1 % nižja.

Drugi izvedenec na katerega mnenje opira svojo odločitev sodišče prve stopnje, je ocenil za 1 % nižjo invalidnost kot prva izvedenka.

Tožeča stranka prav v tem delu izvedenskega mnenja ne sprejema. Na zahtevo tožene stranke je izvedenec dopolnil svoje mnenje, po dopolnitvi pa tožeča stranka ni imela več pripomb, čeprav se izvedenec ni opredelil glede invalidnosti zaradi defekta druge, tretje in četrte dlančnice, samemu izvedenskemu mnenju pa tožnik pravzaprav ni več nasprotoval, zato je sodišče prve stopnje ravnalo povsem pravilno, ko je sodbo oprlo na izvedensko mnenje drugega izvedenca, ki je tožniku po Splošnih pogojih tožene stranke NE 96 priznal za 3 % višjo invalidnost kot prva izvedenka.

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče ravnati v skladu z drugim in tretjim odstavkom 254. člena ZPP, saj sodišče samo od sebe ne more izvajati dokazov, ki jih pravdne stranke niso predlagale (7. člen ZPP). Sodišče ugotavlja dejansko stanje na podlagi dokazov, ki jih predlagajo pravdne stranke, razen kadar ugotovi, da gre za zahtevke s katerimi stranke ne morejo razpolagati (tretji odstavek 3. člena ZPP), za kar pa v tem primeru ne gre. Kadar sodišče na podlagi izvedenih dokazov ne more zanesljivo ugotoviti kakšnega dejstva, sklepa o njem na podlagi pravila o dokaznem bremenu (215. člen ZPP), kar je glede na to, da izvedencu za dopolnitev izvedenskega mnenja ni postavil vprašanja glede invalidnosti zaradi defekta dlančnic, sodišče prve stopnje tudi storilo.

Sodišče prve stopnje pravilno tožniku ni priznalo stroškov za pristop na glavno obravnavo 10.06.2003, ker te glavne obravnave ni bilo, stranka pa mora v zahtevi za povrnitev pravdnih stroškov opredeljeno navesti stroške za katere zahteva povračilo (tretji odstavek 163. člena ZPP). Za sestavo prve pripravljalne vloge je tožnik priglasil 200 točk in toliko mu je sodišče tudi priznalo.

Pritožbena izvajanja, da je izvedensko mnenje potrebno ne glede na uspeh v pravdi, ne morejo biti uspešna. Stroški izvedenca so stroški pravdnega postopka (tretji odstavek 153. člena ZPP) in delijo usodo z ostalimi pravdnimi stroški glede na uspeh v pravdi.

Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje glede uspeha v pravdi v posameznih delih postopka, in postanejo pritožbena izvajanja tudi v tej smeri brezuspešna.

Pritožbeni razlogi niso podani, pritožbeno sodišče pa ob uradnem preizkusu zadeve tudi ni našlo tistih bistvenih kršitev določb postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek

350. člena ZPP), zato je v skladu z določilom 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem zavrnilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Izrek o stroških pritožbenega postopka je odpadel, ker niso bili priglašeni.