Jedro

Kategorizacija po Fischerju pa je le eden od kriterijev za objektivno primerjavo odškodnin. Bistvene značilnosti primera, ki jih je treba upoštevati pri presoji pravilnosti odmere pravične denarne odškodnine, so: srednje hud primer po Fischerju; zlom hrbtenice brez nevroloških izpadov in drugih pridruženih poškodb; poškodba se je zacelila z določenimi trajnimi posledicami.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v III. točki izreka spremeni tako, da je tožeča stranka dolžna v roku 15 dni povrniti toženi stranki njene pravdne stroške v znesku 440,30 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka paricijskega roka dalje.

II. V ostalem se pritožba tožeče stranke ter v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se izpodbijana sodba v nespremenjenem delu potrdi.

III. Vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

_Postopek na prvi stopnji:_

1. Tožnica se je poškodovala v nesreči leta 2015, ko jo je njena mati, toženkina zavarovanka, z avtomobilom zbila s škarpe, da je tožnica padla cca 2 metra v globino in utrpela zlom hrbtenice. Toženka ji je leta 2017 plačala 23.000 EUR odškodnine, vendar tožnica meni, da je to prenizko in da pravična denarna odškodnina za telesne bolečine, nevšečnosti, strah in zmanjšanje življenjskih aktivnosti znaša 54.000 EUR, zato vtožuje razliko (pa še 370 EUR stroškov v zvezi z zdravljenjem, ki niso pritožbeno sporni).

2. Sodišče prve stopnje je zahtevku delno ugodilo in naložilo toženki plačilo 6.243 EUR s pripadki (I. točka izreka), v preostanku pa je zahtevek zavrnilo (za 24.127 EUR s pripadki; II. točka izreka) in tožnici naložilo, da toženki povrne ustrezen del pravdnih stroškov (III. točka izreka). Po izvedenem dokaznem postopku je ugotovilo, da bi pravična denarna odškodnina za tožničino negmotno škodo znašala 30,000 EUR ali cca 23,6 povprečne neto plače. _Pritožbeni postopek:_

3. Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki; za obe je sporna višina odškodnine za negmotno škodo, tožnica pa izpodbija tudi stroškovno odločitev.

4. Tožnica v pritožbi med drugim navaja, da so prisojene odškodnine prenizke. Utrpela je zelo hude telesne poškodbe, bolečine so bile hude in jih trpi še vedno, so vsakodnevne in izjemno intenzivne. Pred nezgodo so bile bolečine v hrbtenici le občasne in povezane s prisilno držo na delovnem mestu. Utrpela je izjemno intenziven strah za življenje, ko je eno uro ležala v bolečinah in se ni mogla premikati, nad njo pa je visel avto in se je bala, da se bo zrušil nanjo. Zmotna je ugotovitev, da vseh tožničinih težav ni mogoče pripisati nezgodnim poškodbam. Njeno življenje se je po nezgodi drastično spremenilo. Sodišče bi v zvezi s telesnimi bolečinami in zmanjšanjem življenjskih aktivnosti moralo zaslišati predlagani priči, moža A. A. in hčer B. B. Napačno so odmerjeni tudi stroški, saj bi zaradi spremembe tarife med pravdo sodišče moralo uporabiti tretji odstavek 12. člena Odvetniške tarife.1

5. Toženka v pritožbi med drugim navaja, da je sodišče tožnici odmerilo previsoko odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, druge oblike odškodnin niso sporne. Izvedenec dr. C. C. je ugotovil, da so se pri tožnici le poslabšale že obstoječe težave in da so pretirane tožničine navedbe o opuščanju vseh dejavnosti. Tožnica sicer nedvomno ima težave pri določenih dejavnostih, ki pa jih lahko prilagodi svojim zmožnostim.

6. Odgovora na pritožbo ni vložila nobena stranka.

7. Pritožba toženke je v celoti neutemeljena, pritožba tožnice pa je utemeljena glede stroškov.

_Glede procesnih kršitev:_

8. Glede pritožbenih navedb o kršitvi pravice do izjave zaradi opustitve zaslišanja prič pritožbeno sodišče ugotavlja, da do kršitve ni prišlo. Stranka nima absolutne pravice do izvedbe dokazov, temveč sodišče lahko zavrne dokaze, ki so (med drugim) absolutno neprimerni za dokazovanje zatrjevanih dejstev. Pritožnica slikovito zapiše, da svojih bolečin ne more fotografirati. Bolečina je subjektivni občutek posameznika, ki ga za nazaj ni mogoče objektivno izmeriti in dokazati z nobeno znanstveno metodo. Tudi druge osebe ne morejo na noben način objektivno ugotoviti oziroma preveriti, ali nekoga drugega res boli, kako intenzivne so bolečine in kako dolgo trajajo. Zato je tudi dokaz z zaslišanjem prič (za dokazovanje bolečin nekoga tretjega) absolutno neprimeren. V sodni praksi je ustaljena metoda, da se obseg, intenzivnost in trajanje bolečin dokazuje z zaslišanjem oškodovanca, ki lahko iz prve roke izpove o svojih bolečinah; ta dokaz je sodišče izvedlo, saj je tožnico zaslišalo in se do njene izpovedbe v razlogih sodbe tudi opredelilo. Poleg tega je za objektivizacijo bolečin ustaljen dokaz z izvedencem medicinske stroke, ki ga je sodišče prve stopnje tudi izvedlo. Sodišče prve stopnje je pravilno ter koncizno obrazložilo (7. točka obrazložitve), da bolečin ni mogoče izmeriti z matematično natančnostjo; da je bolečine treba objektivizirati, saj je subjektivno zaznavanje oškodovanca praviloma neobjektivno, ker je za vsakega bolnika njegova bolečina najpomembnejša in najhujša; in da jih lahko najbolj ustrezno objektivizira izvedenec medicinske stroke, saj so zdravniki vsakodnevno v stiku z najrazličnejšimi bolniki z različnimi boleznimi in poškodbami, ki povzročajo različne stopnje in trajanje bolečin. Tem razlogom lahko sodišče druge stopnje zgolj pritrdi in ugotovi, da je sodišče prve stopnje ubralo pravilno metodo za ugotavljanje tako subjektivnih (tožničina izpovedba) kot objektivnih (izvedensko mnenje) okoliščin tožničinih bolečin, ta dejstva ustrezno ugotovilo in ovrednotilo. Pri tem ni storilo kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku.2 _Splošno glede odmere odškodnine za negmotno škodo:_

9. Srž obeh pritožb je odmera pravične denarne odškodnine za negmotno škodo; to je materialnopravno vprašanje. Kriteriji za odmero so določeni v 179. členu Obligacijskega zakonika.3 Sodišče mora pri odločanju o višini odškodnine upoštevati tako okoliščine konkretnega primera (subjektivno merilo), kot tudi medsebojno primerjati škode in prisojene odškodnine v podobnih primerih (objektivno merilo). V sodni praksi je utrjeno stališče, da ni ustrezna zgolj izolirana primerjava odškodnin za posamezno od pravno priznanih oblik škode, temveč je ključna primerjava skupnih zneskov prisojene odškodnine v podobnih primerih.

10. Tožnica je utrpela zlom dveh prsnih vretenc, pri čemer je bil eden od zlomov stabilen, drugi pa nestabilen in to vretence je bilo treba operativno stabilizirati. Po neizpodbijanih ugotovitvah prvostopenjskega sodišča je zdravljenje trajalo leto in mesec dni; tožnica zaradi poškodbe hrbtenice ni utrpela nevroloških izpadov (ohromitev, parestezij, motenj delovanja zapiralk). Glede na vse te okoliščine je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da gre za srednje hud primer po Fischerjevi lestvici,4 zato niso točne pritožbene navedbe, da naj bi tožnica utrpela zelo hude poškodbe. Kategorizacija po Fischerju pa je le eden od kriterijev za objektivno primerjavo odškodnin. Bistvene značilnosti primera, ki jih je treba upoštevati pri presoji pravilnosti odmere pravične denarne odškodnine, so: srednje hud primer po Fischerju; zlom hrbtenice brez nevroloških izpadov in drugih pridruženih poškodb;5 poškodba se je zacelila z določenimi trajnimi posledicami.

11. Kot že povedano, je za presojo pravilnosti odmere pravične denarne odškodnine za negmotno škodo bistven skupni znesek določene6 odškodnine. Sodišče prve stopnje je določilo odškodnino v višini 23,6 povprečne plače in se pri tem sklicevalo na podobne primere iz sodne prakse (opomba št. 1 na 9. strani izpodbijane sodbe); pritožbeno sodišče ugotavlja, da so bile v citiranih zadevah prisojene odškodnine v višini 11, 30, 22, 27,8 in 26,5 povprečne plače. Podobna primera sta tudi zadevi Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 46/2020 in II Ips 751/2009 (30 oz. 28 plač), pri čemer sta bila v obeh primerih oškodovanca mlajša od tožnice (kar posledično pomeni, da bosta nevšečnosti verjetno trpela dlje, omejitve življenjskih aktivnosti pa mlajše ljudi prizadenejo bolj kot starejše). Tako tožnica kot toženec grajata višino prisojene odškodnine (tožnica meni, da je prenizka, toženec pa, da je previsoka), vendar v prid svojima tezama ne navajata nobene sodne prakse niti se argumentirano ne opredelita do primerov, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje. S tako posplošenim nasprotovanjem odmeri, ki jo je argumentirano, s sodno prakso podprto opravilo sodišče prve stopnje, ne moreta uspeti. Skratka, pritožbeno sodišče zaključuje, da je določena odškodnina ustrezna in v okvirih odškodnin, ki jih sodišča prisojajo v podobnih primerih.

_Glede telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem:_

12. V zvezi s telesnimi bolečinami in nevšečnostmi med zdravljenjem tožnica zgolj ponavlja svoje navedbe s prve stopnje, ki pa jih sodišče prve stopnje ni spregledalo, temveč se je v izpodbijani sodbi do njih kritično opredelilo (4. in 5. ter 7. in 8. točka obrazložitve). Pri tem je upoštevalo tudi ugotovitve izvedenca, da se je tožnica že od leta 2004 zdravila7 zaradi bolečin v vratu in križu, ki so bile posledica degenerativnih sprememb in da vse tožničine bolečine in težave (torej tudi omejitve, ki spadajo v krog zmanjšanja življenjskih aktivnosti) niso posledica nezgode. Sodišče prve stopnje se je metodološko pravilno (8. člen ZPP) oprlo tudi na medicinsko dokumentacijo (4. in 7. točka obrazložitve), iz katere izhaja, da je bilo že nekaj mesecev po poškodbi zaznati subjektivno izboljšanje, da je tožnica sama navajala le še občasne bolečine oziroma da je čutila bolečine le še pri obračanju. Ta dejstva, ki so jih po tožničinih lastnih izjavah zabeležili zdravniki na kontrolnih pregledih še pred pravdo (zato tudi pritožbeno sodišče ne dvomi v njihovo resničnost, niti jih pritožnica ne izpodbija), pritrjujejo ugotovitvam izvedenca in zaključkom sodišča, da vse zatrjevane tožničine težave ne izvirajo iz poškodbe. Posledično je tudi odmera odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti pravilna, pritožba v tej smeri pa neutemeljena.

13. Navedbe, da je tožnica utrpela tudi poškodbe vezivnih tkiv (katerih?) med vretenci, so nedovoljena pritožbena novota (337. člen ZPP), pri čemer ni pojasnjeno, kako naj bi to vplivalo na obseg bolečin.

_Glede strahu:_

14. Tudi odškodnino za strah je sodišče prve stopnje odmerilo ustrezno in je pri tem upoštevalo (10. točka obrazložitve) tudi vse okoliščine, ki jih ponovno poudarja pritožba (da je tožnica eno uro ležala na tleh, nad njo pa je visel avto, ki bi teoretično lahko padel nanjo; da ima še vedno nočne more z visečim avtomobilom). Sodišče prve stopnje ni zapisalo, da strah ne bi bil resen in utemeljen, temveč iz obrazložitve izhaja, da ga je štelo za takega.

_Glede zmanjšanja življenjskih aktivnosti:_

15. Sodišče prve stopnje je pri odmeri odškodnine pravilno upoštevalo ugotovitve izvedenca, da ne na pregledu ne v medicinski dokumentaciji ni ugotovil večje omejene gibljivosti hrbtenice in da so pretirane izjave tožnice, da je opustila vse (v pritožbi ponovno naštete) dejavnosti. Tudi v izvidu z dne 30. 11. 2015 (priloga A8), torej slabe štiri mesece po poškodbi, je zabeleženo [vsi poudarki so od višjega sodišča], da je tožnica že opravila sprehode do pol ure in da pri tem nima večjih težav, da doma redno telovadi, zdravnik pa ji je svetoval, naj poskuša normalizirati aktivnosti, izogiba naj se le tistih, pri katerih prihaja do večjih bolečin, pripogibanja in dvigovanja težjih bremen. Tudi v izvidu z dne 22. 2. 2016 (priloga A10) je zabeleženo, da ima tožnica bolečine le pri obračanju, sicer pa je brez večjih težav; priporočene so ji »normalne aktivnosti« z omejitvami kot 30. 11. 2015. Vse navedeno izkazuje, da pri tožnici ni objektivnih medicinskih razlogov, da bi opustila prav vse aktivnosti, ki jih navaja. Teh strokovnih ugotovitev izvedenca pritožba tožnice sploh ne izpodbija konkretizirano, zato z zatrjevanjem nasprotnega (da gotovo trpi vse navedene omejitve in da so le-te posledica nesreče in ne degenerativnih sprememb) strokovnih ugotovitev ne more omajati. V zvezi z navedbami, da bi sodišče moralo zaslišati predlagane priče, je bilo že pojasnjeno, da gre za neprimeren dokaz.

16. Glede na povedano se izkaže, da je tudi v zvezi z zmanjšanjem življenjskih aktivnosti sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in tudi ustrezno odmerilo odškodnino. Tožničino zavzemanje za njeno zvišanje je brez podlage v dejstvih.

17. V zvezi s pritožbo toženke sodišče druge stopnje prav tako ugotavlja, da je neutemeljena, saj je sodišče prve stopnje upoštevalo vse ugotovitve izvedenca, ki jih izpostavlja toženkina pritožba (da je imela tožnica že prej težave zaradi degenerativnih sprememb; da je vse njene težave težko pripisati poškodbi; da ni bila ugotovljena [večja] motnja gibljivosti; da vsakodnevne aktivnosti lahko opravlja s prilagoditvami in v manjšem obsegu). Kot pojasnjeno v prejšnjih odstavkih, je sodišče prve stopnje vse te ugotovitve sprejelo in upoštevalo. V zvezi z odmero odškodnine za zmanjšanje življenjskih aktivnosti, ki jo izpodbija toženka, pa sodišče druge stopnje ponovno opozarja, da je bistven skupni znesek odškodnine in ta je v konkretnem primeru v okvirih odškodnin, ki jih sodišča prisojajo za podobne poškodbe, zato ni mogoče slediti pritožbi, da bi bila odškodnina (v celoti) previsoko odmerjena.

18. Glede na vse povedano sodišče druge stopnje ugotavlja, da odškodnina, odmerjena za vse pritožbeno sporne oblike škode, ustreza pravnemu standardu pravične denarne odškodnine. Pritožbi obeh strank glede njene višine sta zato neutemeljeni.

_O stroških:_

19. Pritožba tožnice pa je utemeljena glede stroškovne odločitve. Tretji odstavek 12. člena OT določa, da je stranka izjemoma dolžna odvetniku plačati storitve po tarifi, veljavni ob uvedbi postopka, če se med postopkom ni spreminjala vrednost obravnavanega predmeta, zaradi spremenjene tarife, veljavne v času plačila, pa je število točk za opravljeno storitev nižje za več kot 10 odstotkov. V konkretnem primeru je vrednost spornega predmeta ves čas znašala 30.370 EUR. Upoštevaje vrednost odvetniške točke ob uvedbi postopka (0,459 EUR) je vrednost spora v odvetniških točkah znašala 66.165 točk, za kar je bila predvidena osnovna nagrada 800 odvetniških točk, ob izdaji sodbe pa je vrednost točke znašala 0,6 EUR (vrednost spora 50.616 točk, nagrada 700 točk). To pa je ravno položaj, ki ga ureja tretji odstavek 12. člena OT.

20. Sodišče prve stopnje je tožničine odvetniške stroške odmerilo glede na vrednost spora 50.616 točk, kar je materialnopravno zmotno. Ker bi moralo kot izhodišče upoštevati nagrado v vrednosti 800 točk, je tožnici prisodilo skupaj 580,75 točke8 ali 348,45 EUR premalo nagrade, skupaj z 22 % DDV 425,11 EUR. Ta znesek je treba prišteti k skupnim stroškom tožnice (4.417,56 EUR; razen izhodiščne višine nagrade odmera ni prerekana) in ga ponderirati s tožničinim uspehom v pravdi (21 %), kar znese 1.016,96 EUR, kar se pobota s ponderiranim zneskom toženkinih stroškov (1.457,26 EUR; neizpodbijano), tako da je dolžna tožnica toženki povrniti le 440,30 EUR stroškov.

21. Pritožbeno sodišče je glede na navedeno delno ugodilo pritožbi tožnice in odločitev o stroških spremenilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (peta alineja 358. člena ZPP). Ker glede glavne stvari niso podani niti v obeh pritožbah izrecno uveljavljani niti uradoma upoštevni (drugi odstavek 350. člena ZPP) pritožbeni razlogi, je glede glavne stvari pritožbi zavrnilo in v nespremenjenem delu izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

22. O stroških pritožbenega postopka je odločeno na podlagi prvega odstavka 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP. Pritožbeni uspeh tožnice je minimalen (samo glede stroškov), toženka pa je s pritožbo v celoti propadla, zato morata obe stranki sami nositi svoje pritožbene stroške.

1 Uradni list RS, št. 2/2015 in 28/2018, v nadaljevanju OT. 2 Uradni list RS, št. 73/2007 – UPB-3 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPP. 3 Uradni list RS, št. 83/2001 in nadaljnji, v nadaljevanju OZ. 4 Primerjaj D. Jadek Pensa (ur.), Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, GV založba, Ljubljana 2001, str. 15-18. 5 Tožnica je utrpela tudi manjšo rano na stopalu, ki pa je glede na poškodbo hrbtenice nepomembna in tudi nobena od pritožb ne uveljavlja, da bi sodišče v zvezi s to poškodbo karkoli zmotno ugotovilo ali odločilo. 6 V konkretnem primeru je sodišče prisodilo bistveno nižjo odškodnino od določene, saj je toženka že pred pravdo tožnici nakazala nesporni del odškodnine. 7 Slednje logično pomeni, da te bolečine niso bile nepomembne, če je tožnica zaradi njih iskala zdravniško pomoč (že več kot deset let pred nesrečo). 8 Za predpravdni zahtevek, tožbo, prvo vlogo in prvi narok 100 točk premalo; za drugo vlogo 75 točk premalo; za tretjo vlogo in drugi narok 50 točk premalo, temu pa se prišteje 1 % pavšalnih materialnih stroškov (5,75 točke).