Jedro

V zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjevane kršitve je v skladu z določbo prvega odstavka 424. člena ZKP treba določno obrazložiti in konkretizirati.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega M.G. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenec je dolžan plačati 1.200 EUR povprečnine kot strošek, nastal v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Kranju je s sodbo z dne 15.1.2007 obsojenega M.G. spoznalo za krivega kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena KZ in mu na podlagi 50. in 51. člena istega zakonika izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen pet mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenec v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja s posebnim pogojem, da oškodovancu P.N. povrne nastalo škodo v višini 1.500.000 SIT oziroma 6.259,39 EUR v roku šestih mesecev po pravnomočnosti sodbe. Oškodovancu P.N. je na podlagi prvega in drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) prisodilo premoženjskopravni zahtevek v znesku, ki je enak določenemu v posebnem pogoju, s presežkom pa ga je napotilo na pravdo. Obsojencu je naložilo v plačilo tudi stroške kazenskega postopka. Višje sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo zavrnilo pritožbo obsojenčevega zagovornika kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa naložilo v plačilo stroške pritožbenega postopka.

Zoper to pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik zaradi kršitve kazenskega zakona, ki je ni določneje opredelil, in zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, to je iz razlogov po 1. in 2. točki drugega odstavka 420. člena ZKP, vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Predlagal je tudi, da Vrhovno sodišče odredi, da se izvršitev pravnomočne sodbe odloži do odločitve o vloženem izrednem pravnem sredstvu.

Vrhovni državni tožilec H.J. v odgovoru navaja, da v zahtevi zatrjevane kršitve zakona niso podane, zato Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne.

Obsojenčev zagovornik v izjavi na odgovor vrhovnega državnega tožilca vztraja pri navedbah in predlogu iz zahteve.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnik bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP uveljavlja z navedbami, da se dokazni presoji v sodbah sodišč prve in druge stopnje razlikujeta in da je zato popolnoma nejasen očitek, kaj naj bi obsojenec sploh storil, kakšen je dejanski stan obravnavanega dejanja in katero je tisto obsojenčevo ravnanje, ki ga je sodišče ocenilo kot protipravno. V sodbi sodišča prve stopnje je ugotovitev, da je obsojenec M.B. lažno prikazoval opravljena dela, v drugostopenjski sodbi pa da se je izdajal za P.N., to je za drugo osebo.

Če je vložena pritožba zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, sodišče druge stopnje na seji praviloma presoja le popolnost in pravilnost v izpodbijani sodbi ugotovljenega dejanskega stanja. Izjema je predpisana v petem odstavku 392. člena ZKP, ko sme pritožbeno sodišče, ko je edini razlog za razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje, zmotno ugotovljeno dejansko stanje in je za pravilno ugotovitev potrebna samo drugačna presoja že ugotovljenih dejstev, ne pa tudi izvedba novih dokazov ali ponovitev že izvedenih dokazov, spremeniti sodbo in ravnati v skladu z določbo 394. člena ZKP.

V izpodbijani pravnomočni sodbi je sodišče druge stopnje izpovedbo priče M.B. ocenilo drugače kot sodišče prve stopnje. Prvostopenjsko sodišče je navedbe te priče, da je mislila, da ima opravka z oškodovanim P.N., ne pa z obsojencem, ocenilo kot neprepričljive (prvi odstavek na šesti strani sodbe). Pritožbeno sodišče pa je povzelo nosilne poudarke iz pričine izpovedbe in nato ugotovilo, da se je obsojenec izdajal za P.N., da je M.B. šele pozneje ugotovila, da gre v bistvu za obsojenega M.G. Vrhovno sodišče ugotavlja, da zatrjevana bistvena kršitev določb ni podana, saj je iz sodb sodišč prve in druge stopnje določno razvidno, kakšno dejansko stanje sta sodišči ugotovili. Vložnik pa v zahtevi ne trdi, da je sodišče druge stopnje ravnalo v nasprotju z določbo petega odstavka 392. člena ZKP in da je to vplivalo na zakonitost pravnomočne sodbe. Zato se Vrhovno sodišče, glede na načelo dispozitivnosti, ki velja pri odločanju v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, ni moglo ukvarjati z vprašanjem obstoja te kršitve in posledično tudi ne z njenim morebitnim vplivom na zakonitost sodbe.

Bistvo očitka obsojencu, kot to pravilno poudarja vrhovni državni tožilec, je, da je obsojenec M.B., zaposleni pri družbi I.d.o.o., lažnivo prikazal, da je njegova družba M.d.o.o. opravila dela, katerih izvedba je bila predpogoj za izplačilo denarja in jo s tem spravil v zmoto, zaradi česar je na račun družbe M.d.o.o. neupravičeno nakazala 1.500.000 SIT. Glede take ugotovitve dejanskega stanja sta sodbi sodišč prve in druge stopnje skladni, zato s tega vidika ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka. V uvodnem delu zahteve vložnik navaja, da pravnomočno sodbo izpodbija zaradi kršitve kazenskega zakona, vendar v razlogih ne trdi, da dejanje kot je opisano ni kaznivo dejanje pa tudi sicer trditve o kršitvi materialnega prava sploh ne obrazloži. Navedbe v zahtevi, da je podano izrazito neskladje in nasprotje med tem kar se navaja v razlogih sodbe in vsebino zapisnikov, listin ter zapisnikih o izpovedbah v postopku, so popolnoma nekonkretizirane, zato njihove utemeljenosti ni mogoče preizkusiti.

Vložnik ne more biti uspešen niti s sklicevanjem na podrobne razloge in utemeljitve, vsebovane v pritožbi. Zahteva za varstvo zakonitosti je samostojno izredno pravno sredstvo in je zato v njej treba zatrjevane kršitve v skladu z določbo prvega odstavka 424. člena ZKP določno obrazložiti. Tega pa vložnik v zahtevi ni storil. Nesubstancirane so tudi tiste navedbe v zahtevi, s katerimi vložnik po vsebini uveljavlja kršitev določbe prvega odstavka 395. člena ZKP, ko pravi, da pritožbeno sodišče vrsto pritožbenih navedb sploh ni presodilo in tudi ne povedalo, zakaj jih šteje kot neutemeljene. Obsojenčev zagovornik tudi v tem delu za svoje trditve ni ponudil niti najmanjše konkretizacije, zato utemeljenosti zahteve v tem obsegu ni mogoče preizkusiti.

Kolikor pa obsojenčev zagovornik navaja, da niti za obsojenčevo ravnanje, kot ga ugotavlja sodišče druge stopnje, kot tudi ne za tistega, kot ga je sprejelo sodišče druge stopnje, ni dokazov, pa po vsebini uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, iz katerega po drugem odstavku 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve, na katere se v zahtevi za varstvo zakonitosti sklicuje zagovornik obsojenega M.G., niso podane, zato jo je po 425. členu ZKP zavrnilo.

Glede na tak izid je obsojenec po prvem odstavku 98. člena v zvezi z 98.a členom ZKP dolžan plačati 1.200 EUR povprečnine kot strošek, nastal v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom. Pri odmeri pavšalnega zneska je Vrhovno sodišče upoštevalo obsojenčeve gmotne razmere, kot so razvidne iz spisa in da je šlo z vidika odločanja o tem izrednem pravnem sredstvu za razmeroma nezahtevno zadevo.