Jedro

Ni pravilno stališče sodišča prve stopnje, da tožnikovega ravnanja ni mogoče opredeliti kot upiranje in da zato policist ne bi smel uporabiti strokovnega prijema. V konkretnem primeru sicer res ne gre za aktivno upiranje. Bistveno je, da tožnik ni upošteval policistovih jasnih navodil. Policist se je zato po tožnikovem zamahu z roko, za katerega ni mogel oceniti, čemu je namenjen, pravilno odločil za najmilejši ukrep fizične sile, to je strokovni prijem ključ na komolcu s kontroliranim rušenjem na tla.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje - v izpodbijanem ugodilnem delu (I. točki izreka) spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek za plačilo 1.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 4. 2013 do plačila; - v stroškovnem delu (III. točki izreka) spremeni tako, da sedaj glasi: „Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v 15 dneh povrniti 500,96 EUR pravdnih stroškov, po preteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.“

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni po prejemu te sodbe povrniti 110,40 EUR pritožbenih stroškov, po preteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo toženi stranki (v nadaljevanju toženki) naložilo, da tožeči stranki (v nadaljevanju tožniku) v 15 dneh po prejemu sodbe plača 1.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 4. 2013 do plačila (I. točka izreka). V presežku, glede plačila 2.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 4. 2013 do plačila, je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Toženki je naložilo, da tožniku v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka sodbe povrne pravdne stroške v znesku 85,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po poteku roka za izpolnitev obveznosti, do plačila (III. točka izreka). Tožniku pa je naložilo, da stranskemu intervenientu povrne pravdne stroške v znesku 365,51 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po poteku roka za izpolnitev obveznosti, do plačila (IV. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe se zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava pritožuje toženka. Navaja, da tožnikovo morebitno presenečenje, zmeda ali strah ne spremenita dejstva, da ni upošteval navodil policistov. Njegovo ravnanje je v s skladu z določili Zakona o policiji (v nadaljevanju ZPol) in Pravilnika o policijskih pooblastilih (v nadaljevanju Pravilnik)(1) šteti kot pasivno upiranje, v tem primeru pa policija lahko uporabi fizično silo. V konkretnem primeru je bil uporabljen strokovni prijem ključ na komolcu s podiranjem na tla, ki je najmilejši ukrep. Prav tako je imel policist zakonsko podlago za vklenitev tožnika, saj se je upiral. Uveljavlja absolutno bistveno kršitev postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) glede časa pridržanja, saj iz predloženih listin izhaja, da je bil tožnik pridržan le od 15.20 do 16.00. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, oziroma, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnik se v odgovoru na pritožbo zavzema za potrditev izpodbijane odločbe in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem ugodilnem delu preizkusilo v okviru pritožbenih navedb, pri tem pa v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazilo tudi na obstoj morebitnih uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava. Po tako opravljenem preizkusu sodišče druge stopnje procesnih kršitev ne ugotavlja. Pravno relevantno dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno in v celoti razjasnilo. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja pa je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, kar je narekovalo spremembo izpodbijane odločitve.

6. Pritožbeni očitek absolutne bistvene kršitve določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP glede podatkov o času pričetka pridržanja ni utemeljen. Sodišče prve stopnje namreč ni napačno povzelo vsebine listin v spisu glede časa pričetka pridržanja, saj je pojasnilo, da je v listinah policije nasprotje glede časa prijetja (iz uradnega zaznamka pod B13 izhaja, da je bil tožnik prijet ob 14.20, iz drugih listina pa, da je bil prijet ob 15.20), vendar pa je verjelo tožniku glede časa pridržanja in je zato ugotovilo, da je bil prijet že ob 14.20 uri.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki v pritožbenem postopku niso izpodbijane, izhaja: - da se je tožnik dne 4. 2. 2011 skupaj z voznikom R.F. kot sopotnik peljal po Zagrebški cesti, 6 policistov specialne enote ju je ustavilo, pri čemer so bili oblečeni v varnostne obleke z maskami in z napisom policija, ju pozvali, da izstopita iz avtomobila, dva izmed policistov sta postopek varovala z orožjem, dva sta bila zadolžena za voznika, dva pa za tožnika, - voznik je odklenil vrata avtomobila, policisti pa so odprli vrata, tožnik nemudoma na poziv policistov ni izstopil iz avtomobila, nakar je zamahnil z roko, policist, ki je bil zadolžen za tožnika, je na zamah reagiral tako, da je tožnika potegnil iz avtomobila, uporabil strokovni prijem ključ na komolcu s podiranjem na tla in tožnika vklenil z lisicami, - na Zagrebški cesti so tožniku sneli lisice, povedali, da njega ne potrebujejo, da pa naj počaka, ker mora z njimi na policijsko postajo na Maistrovo ulico, kjer bodo napisali zapisnik, na policijski postaji na Maistrovi ulici pa so mu po podpisu zapisnika rekli, da lahko gre domov, - policisti so postopek izvedli zaradi pridržanja R.F., tožnika pa so prav tako morali prijeti zaradi ugotovitve identitete, saj pred prijetjem niso vedeli, katera izmed oseb, ki je v avtomobilu, je osumljeni(2).

8. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje zaključilo, da je podana odškodninska odgovornost toženke za ravnanje policistov, ker so izvedli strokovni prijem in tožnika vklenili, čeprav mu po oceni sodišča prve stopnje niso dali dovolj jasnih navodil, kaj mora storiti in se tožnik ni upiral ukazom policistov. Prav tako ga po oceni sodišča prve stopnje niso pravočasno seznanili z razlogi za prijetje in je pridržanje trajalo predolgo.

9. Sodišče druge stopnje ne pritrjuje oceni sodišča prve stopnje, da opozorila policije niso bila dovolj jasna. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da so policisti R.F. in tožniku ukazali, naj se ustavita, mirujeta, ugasneta motor, dasta roke na vidno mesto ter izstopita iz vozila. Navedeni stavki so po oceni sodišča druge stopnje kratki, jasni in vsakomur razumljivi. Ni pomembno, če opozorila niso bila točno takšna, kot je zatrjeval stranski intervenient („Stopite ven iz vozila, opravili bomo identifikacijski postopek in varnostni pregled“), saj ni nobene predpisane zahteve, da bi opozorilo glasilo točno tako. V situaciji, kot je obravnavana, ko so policisti tožnika in R.F. ustavili na cesti z namenom pridržanja, je povsem jasno, da so policisti opozorila kričali v kratkih enobesednih stavkih in si drugačnih opozoril (daljših in bolj zapletenih) niti ni mogoče predstavljati. V skladu s prvim odstavkom 71. člena Pravilnika mora policist osebi pred uporabo prisilnih sredstev ukazati, kaj je dolžna storiti ali opustiti, čemur so policisti glede na povedano zadostili. Policist mora osebo tudi opozoriti, da bo ob neupoštevanju ukazov uporabil prisilna sredstva, razen če bi takšno opozorilo onemogočalo izvedbo uradne naloge ali če okoliščine opozorila ne dopuščajo (71. člen Pravilnika). V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnik potem, ko so mu policisti ukazali, naj izstopi iz avtomobila in odprli vrata avtomobila, ni takoj izstopil iz avtomobila in je nato zamahnil z rokami. V takšni situaciji pa policist tožnika ni več mogel opozoriti, da bo uporabil strokovni prijem. Moral je ukrepati hipno. Pri tem je še dodati, da je tožnik sicer izpovedal, da ga policisti sploh niso pozvali, da izstopi iz avtomobila (ne pa, da opozorila niso bila dovolj jasna oziroma da jih ni razumel ter da iz avtomobila ni takoj izstopil, ker je bil prestrašen), da je imel ob odprtju vrat dvignjene roke, da so ga takoj nato policisti izvlekli iz avtomobila in zbrcali ter povzročili poškodbe, kot to izhaja iz izpodbijane sodbe in zapisnika o njegovem zaslišanju, čemur pa sodišče prve stopnje ni sledilo in je glede poteka postopka v večji meri sledilo izpovedbam zaslišanih policistov. Poleg tega pa je ugotovilo, da tožnik zatrjevanih poškodb reber ni utrpel v obravnavanem dogodku in je tako tožnikovo izpovedbo v pretežnem delu ocenilo za neverodostojno.

10. Ni pravilno stališče sodišča prve stopnje, da tožnikovega ravnanja ni mogoče opredeliti kot upiranje in da zato policist ne bi smel uporabiti strokovnega prijema. V konkretnem primeru sicer res ne gre za aktivno upiranje(3). Upiranje je namreč lahko aktivno ali pasivno, kot upiranje pa se šteje vsako ravnanje, s katerim določena oseba policistu onemogoča izvedbo zakonite policijske naloge (prvi in drugi odstavek 76. člena Pravilnika). Tožnik se je pasivno upiral, saj ni takoj upošteval policistovega ukaza, da izstopi iz avtomobila. Pri tem ni bistveno, ali je bil tožnik res zmeden oziroma prestrašen, kot to ocenjuje sodišče prve stopnje. Tega policist ni mogel vedeti. Bistveno je, da tožnik ni upošteval policistovih jasnih navodil. Policist se je zato po tožnikovem zamahu z roko, za katerega ni mogel oceniti, čemu je namenjen, pravilno odločil za najmilejši ukrep fizične sile, to je strokovni prijem ključ na komolcu s kontroliranim rušenjem na tla(4). Policist je tako tožnika najprej potegnil iz avtomobila, uporabil strokovni prijem in nato tožnika vklenil. Poteg tožnika iz avtomobila in uporaba strokovnega prijema sta bila namenjena prav temu, da je policist tožnika lahko vklenil, pri čemer je imel policist tudi zakonsko podlago za uporabo sredstev za vklepanje. V skladu z 51a. členom ZPol(5) sme namreč policist uporabiti sredstva za vklepanje in vezanje, če je nevarnost, da se bo oseba upirala (kar je podano v konkretnem primeru) samopoškodovala, izvedla napad ali pobegnila, ali je če to potrebno zaradi varne izvedbe prijetja, privedbe ali pridržanja. Sklicevanje na 79. člen Pravilnika in zaključek sodišča prve stopnje, da ni bilo pravne podlage za vklenitev tožnika je zato napačen. Ni pomembno, če Pravilnik ne določa izrecno, da je tudi v primeru upiranja mogoče osebo vkleniti, saj to izhaja že iz zakona. Glede na navedeno tudi ni pravilno sklepanje sodišča, da bi moral policist tožnika izpustiti potem, ko ga je potegnil iz avtomobila. Policist je vse to naredil prav za namenom vklenitve, vse skupaj je predstavljalo enotno dejanje, tožnika torej ni mogel in ni smel izpustiti, saj ga sicer ne bi mogel vkleniti. Pri tem je tudi upoštevati, da so policisti konkretni postopek aretacije šteli za nevarni postopek, saj so imeli podatke, da osumljeni morebiti razpolaga z orožjem (teh navedb toženke in stranskega intervenienta tožnik ni prerekal), zato je odločitev policista za najmilejši ukrep fizične sile v konkretni situaciji razumljiva. Tudi ni izkazano, da bi tožnik zaradi strokovnega prijema in vklenitve utrpel kakšne poškodbe (razen morebitnih manjših odrgnin, za katere pa ni zahteval odškodnine) ali da bi bil sam prijem izveden nepravilno in bi zato tožnik trpel telesne bolečine, zato uporaba fizične sile tudi ni bila pretirana.

11. Prav tako ni pritrditi sodišču prve stopnje, da tožnik ob prijetju ni bil seznanjen z razlogi za prijetje v skladu z 31. členom Pravilnika in da je pridržanje trajalo predolgo časa(6). Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje je bil tožnik ob aretaciji poučen o svojih pravicah po določilih Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP)(7). Tožnik pa je sam izpovedal, da ga je na Zagrebški cesti policist vprašal po imenu in priimku, nakar so mu povedali, da njega ne potrebujejo in sneli lisice, pri čemer je celotno dogajanje na Zagrebški cesti trajalo največ eno uro. Policisti so po oceni sodišča druge stopnje pravočasno identificirali tožnika. Razlog prijetja je bila (poleg zagotovitve varnosti postopka zaradi upiranja tožnika) prav identifikacija, saj policisti niso mogli vedeti, katera izmed oseb v avtomobilu, je osumljeni, ki so ga policisti nameravali pridržati. Tožnik je torej pravočasno (že ob prijetju na Zagrebški cesti) izvedel, da sam ni v kazenskem oziroma predkazenskem postopku oziroma, da ga policisti ne obravnavajo kot osumljenca ter da je bil namen akcije pridržanje druge osebe, kar po oceni sodišča druge stopnje zadostuje. Iz izpodbijane sodbe ne izhaja, kaj bi policisti tožniku še morali povedati. Glede na naravo predkazenskega postopka, ki je tajen, pa policisti o razlogih za pridržanje druge osebe tožniku niso bili dolžni in niso smeli razlagati.

12. V skladu s 30. členom Pravilnika mora policist ugotoviti identiteto osebe, ki jo namerava prijeti. Če med postopkom ugotovi, da ni razlogov za prijetje ali drug zakonit ukrep, mora postopek takoj končati in osebi dovoliti, da neovirano odide. Kot je razvidno iz prej navedenega so policisti tožniku na Zagrebški cesti najkasneje v pol ure sneli lisice. Ker pa so morali o pridržanju sestaviti uradni zaznamek, so rekli tožniku, naj počaka in gre z njimi na policijsko postajo na Maistrovi ulici zaradi sestave zapisnika. V skladu z 49. členom Pravilnika so mu bili namreč dolžni vročiti uradni zaznamek o pridržanju. Tožnik je torej vedel, da bo po sestavi zapisnika lahko odšel in da mora počakati zgolj zaradi podpisa in vročitve uradnega zaznamka oziroma zapisnika ter da ni (več) razlogov za njegovo pridržanje. Celotno dogajanje od prijetja tožnika pa do takrat, ko je lahko zapustil policijsko postajo na Maistrovi ulici (na Zagrebški cesti, prevoz do Maistrove ulici in sestava zapisnika na Maistrovi ulici) je trajalo približno uro in pol, od 14.20 do 16.00, kot ugotavlja sodišče prve stopnje, kar pa po oceni sodišča ni toliko časa, da bi bilo zgolj zaradi poteka časa ravnanje policistov protipravno. Pri tem je zlasti upoštevati, da policisti tožnika niti niso ves čas obravnavali kot osumljenega v postopku, s čimer je bil tožnik seznanjen, z njim tudi niso na kakršenkoli način (verbalno ali fizično) neprimerno ravnali, poleg tega pa so morali v tem času izvesti več opravil. Prav tako zgolj zaradi dejstva, da tožniku ni bil vročen uradni zaznamek že na Zagrebški cesti oziroma kraju prijetja, policistom ni mogoče očitati neutemeljenega zavlačevanja s postopkom, saj je po oceni sodišča druge stopnje v konkretnem primeru sprejemljivo, da so mu uradni zaznamek vročili na policijski postaji, kar je bilo storjeno še pravočasno.

13. Zaključiti je, da so imeli policisti za svoje ravnanje podlago v določilih ZKP in ZPol. Svojih pooblastil niso prekoračili in so tudi ravnali v skladu s Pravilnikom. Prisilna sredstva so uporabili v skladu z načelom sorazmernosti, ki določa, da smejo policisti uporabiti le tista prisilna sredstva, ki so sorazmerna načinu in moči upiranja ali napada (51. člen ZPol). Pri uporabi prisilnih sredstev tudi niso kršili tožnikovih osebnostnih pravic. Odškodninska odgovornost toženke za škodo, ki jo je utrpel tožnik v obravnavanem dogodku, tako ni podana.

14. Glede na vse povedano je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo v izpodbijanem ugodilnem delu (I. točki izreka) spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek za plačilo 1.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 4. 2013 do plačila zavrnilo (358. člen ZPP).

15. Glede na spremembo odločitve o glavni stvari je bilo spremeniti tudi odločitev o pravdnih stroških (drugi odstavek 165. člena ZPP). Ker je toženka v pravdi v celoti uspela, je upravičena do povračila pravdnih stroškov, ki za postopek na prvi stopnji znašajo 500,96 EUR (prvi odstavek 154. člena ZPP), kot v točki 28. obrazložitve izpodbijane sodbe ugotovi sodišče prve stopnje.

16. Toženka je upravičena tudi do povračila pritožbenih stroškov (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP), ki glede na pritožbeno sporno vrednost 1.500,00 EUR znašajo 110,40 EUR nagrade za postopek po tar. št. 3210 Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT)(8), in ne 354,40 EUR, kot je priglasila toženka. Tožnik do povrnitve stroškov za odgovor na pritožbo ni upravičen, saj je toženka s pritožbo v celoti uspela.

Op. št. (1) : V času škodnega dogodka je bil v v veljavi Pravilnik, objavljen v Ur. l. RS št. 40/2006 in 56/2008. Op. št. (2) : V skladu z 29. členom Pravilnika lahko policist zaradi opravljanja dejanj, določenih z zakonom, izvede prijetje osebe, če je njena navzočnost za to potrebna. Prijetje lahko traja le nujno potreben čas.

Op. št. (3) : Kot aktivno se npr. šteje upiranje z orožjem, orodjem, drugimi predmeti in sredstvi ali s fizično silo, pri čemer ima oseba, ki se upira, namen policisti preprečiti izvedbo naloge (četrti odstavek 76. člena Pravilnika).

Op. št. (4) : Po prvem odstavku 81. člena Pravilnika se za uporabo fizične sile štejejo neposredna uporaba sile s strokovnimi prijemi, udarci in meti. V skladu s četrtim odstavkom 81. člena Pravilnika lahko policist uporabi udarce in mete, če ugotovi, da s strokovnimi prijemi ne bo dosegel svojega namena, iz česar izhaja, da je strokovni prijem milejši ukrep kot udarci in meti.

Op. št. (5) : Ki je veljal v času škodnega dogodka. Sedaj podobno določa 79. člen Zakona o nalogah in pooblastilih policije (v nadaljevanju ZNPPol). Tudi v nadaljevanju so uporabljena v času škodnega dogodka veljavna določila ZPol, ki so bila z ZNPPol razveljavljena.

Op. št. (6) : Ob prijetju mora policist osebo v njenem maternem jeziku ali jeziku, ki ga razume, obvestiti o razlogih prijetja, kaj mora prijeta oseba storiti ali opustiti, in jo opozoriti na posledice, če ne bo upoštevala ukazov.

Op. št. (7) : V skladu s prvim odstavkom 4. člena ZKP mora biti oseba, ki ji je vzeta prostost, v materinem jeziku ali jeziku, ki ga razume, takoj obveščena o razlogih za odvzem prostosti. Takoj mora biti poučena, da ni dolžna ničesar izjaviti, da ima pravico do takojšnje pravne pomoči zagovornika, ki si ga svobodno izbere, in o tem, da je pristojni organ na njeno zahtevo dolžan o odvzemu prostosti obvestiti njene najbližje.

Op. št. (8) : V skladu z 20. členom sedaj veljavne Odvetniške tarife (OT) je treba za odločanje o stroških postopka glede na čas začetka postopka uporabiti ZOdvT.