Jedro

V primeru, ko drugostopenjski organ šteje, da dopolnjuje razloge prvostopenjske odločbe, kar je v tem primeru štel, je dolžan, preden izda odločbo, stranko s tem seznaniti in ji omogočiti izjavo. Tega pa v obravnavani zadevi ni storil.

Druga alineja tretjega odstavka 59. člena ZUS-1 določa, da ne glede na določbo prvega odstavka tega člena sodišče odloči na glavni obravnavi, če stranki ali stranskemu udeležencu v postopku izdaje upravnega akta ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe. Odpravo te kršitve v postopku pred upravnim sodiščem torej predvideva že zakon. Stališče, da sodišče lahko odpravi procesno kršitev, so zavzeli tudi avtorji komentarja ZUS-1 in sodna praksa. Zahteva iz citirane določbe se na prvi pogled zdi absolutna, vendar sodišče sodi, da je treba v vsakem posameznem primeru presoditi, ali kršitev res lahko odpravi samo ali pa je to mogoče zgolj v ponovljenem upravnem postopku.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Povzetek upravnega postopka

1.Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ tožnici zaradi izboljšanja opremljenosti stavbnega zemljišča s komunalno opremo na parc. št. 2234, k.o. ... , na kateri stoji stanovanjska stavba št. 330, k.o. ..., odmeril komunalni prispevek v skupni višini 608,22 EUR (1. točka izreka), določil rok in način plačila ter še odločil, da stroški postopka niso nastali (2. in 3. točka izreka).

2.V obrazložitvi je navedel, da je Občina Ribnica pridobila gradbeno dovoljenje za izgradnjo komunalne infrastrukture - kanalizacija in druga infrastruktura v naselju ... dne 25. 10. 2018, uporabno dovoljenje pa 12. 11. 2021. V sklopu izvedene investicije se nahaja tudi zemljišče s stavbo, ki je v lasti tožnice do 1/2. V času izdaje uporabnega dovoljenja veljavni Zakon o urejanju prostora (ZUreP-2) je določal pravico občine do odmere dodatnega komunalnega prispevka (151., 222. člen). Enako določa ZUreP-3. Podlago za odmero komunalnega prispevka predstavljata Odlok o podlagah za odmero komunalnega prispevka za obstoječo komunalno opremo za območje občine Ribnica (Odlok) in Uredba o programu opremljanja stavbnih zemljišč in odloku o podlagah za odmero komunalnega prispevka za obstoječo komunalno opremo ter o izračunu in odmeri komunalnega prispevka (Uredba). Pri obračunu komunalnega prispevka je organ upošteval kanalizacijsko omrežje, podatke za izračun pa je pridobil iz uradnih nepremičninskih evidenc.

3.Drugostopenjski organ je zavrnil pritožbo tožnice (in zavezanca A. B.) in potrdil odločitev prvostopenjskega organa.

Bistvene navedbe strank v upravnem sporu

4.Tožnica je zoper izpodbijano odločbo vložila tožbo iz razlogov napačne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev pravil postopka ter zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. V zvezi s kršitvijo pravil postopka je tožnica navedla, da je toženka sama priznala, da je nekaterim zavezancem z območja ... poslala dopis z dne 30. 10. 2023, s katerim jih je obvestila o izdaji odločbe o odmeri komunalnega prispevka. Določen je bil tudi rok za odgovor, v katerem se je tožnica odzvala na dopis, vendar se prvostopenjski organ do teh navedb ni z ničemer opredelil. Ni podlage za odločanje po skrajšanem postopku. S tem, ko je organ poslal dopis med drugim tožnici, je pričel izvajati posebni ugotovitveni postopek. Tako izhaja tudi iz tretjega odstavka 234. člena ZUreP-3. Tožnici je bila kršena pravica do izjave in pravica do enakega varstva pravic. Šele v drugostopenjski odločbi se organ sklicuje na Seznam lastnikom z dne 7. 11. 2023, ki jo je poslala A.d.o.o., in v kateri naj bi bila navedena možnost priključitve na kanalizacijsko omrežje po podatkih upravljavca kanalizacijskega omrežja. Ker ta tabela ni javni podatek, se organ nanjo ne more sklicevati. S tem, ko je drugostopenjski organ dopolnjeval postopek in s tem ni seznanil tožnice, je tudi kršil pravila postopka. Toženka bi se glede na 127. člen ZUP morala sklicevati le na ZUreP-3 in ne tudi na ZUreP-2. Prvostopenjski organ v svoji odločbi tudi ni izkazal treh pogojev, ki morajo biti izpolnjeni za odmero po 161. v zvezi s 234. členom ZUreP-3. V odločbi bi se moral organ tudi izjaviti, ali je podano soglasje izvajalca za priklop, kot to določa 14. člen Odloka o odvajanju in čiščenju komunalne odpadne vode na območje Občine Ribnica. Soglasje izvajalca je po stališču Upravnega sodišča predhodno vprašanje. V tem primeru to ni bilo izdano. Zato ostaja vprašanje dejanske in pravne možnosti priključitve tožničinega objekta na javno kanalizacijsko omrežje povsem neizkazano. Veljavni Odlok tudi ne predstavlja zakonite pravne podlage za odmero komunalnega prispevka zaradi izboljšanja opremljenosti zemljišča po uradni dolžnosti. V odloku ni navedena ne formula za izračun, ne podlaga oziroma merila. Odlok ni transparenten in je v nasprotju z zakonom (230. člen ZUreP-3 in 21. člen Uredbe), kar kaže tudi 11. in 12. člen Odloka. Toženka sedaj predlaga v sprejem nov Odlok, kjer vse, kar manj v Odloku, uporabljenem v tej zadevi, ureja. Toženka je tudi diskriminatorno obravnavala zavezance za plačilo komunalnega prispevka na območju ..., saj nekaterim zavezancem odločbe niso bile poslane, nekaterim so bile poslane prepozno. Iz tega seznama je razvidno tudi, da toženka ni odmerila komunalnega prispevka industrijsko-poslovnim objektom v naselju ..., kot tudi navedenim stanovanjskim objektom, saj je glede na rok za izdajo teh odločb organ prekludiran. Tožnica je predlagala, da sodišče tožbi ugodi, odpravi prvostopenjsko odločbo ter toženki naloži povrnitev njenih stroškov postopka.

5.Toženka je v odgovoru na tožbo uvodoma opozorila, da je tožbeni zahtevek nesklepčen, saj iz dejstev, ki jih navaja v tožbi, ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka. Tožnica v svojih trditvah ne navede, da uporabljeni podatki niso pravilni. Pogoji za odločanje po skrajšanem postopku so bili izpolnjeni. Dopis z dne 30. 10. 2023 je bil obvestilne narave, tožnica se je o tem izjavila. Tožnici je bila tudi dana možnost ugovarjati podatkom. Odločba je bila pravočasno izdana. Predmetna excel tabela, kar je podatek A. d.o.o. in ne uradni podatek, ni bila bistvena za izdajo izpodbijane odločbe. Odločbo je tudi možno preizkusiti, drugostopenjski organ je imel podlago za dopolnitev obrazložitve. Občina je pri določitvi zavezancev izhajala iz PID-a, ki je bil osnova za izdajo uporabnega dovoljenja. Podlaga za izdajo odločbe je predstavljal Odlok in Uredba, sestavni del Odloka je Elaborat programa opremljanja za OPN Občine Ribnica. Pojasnjen je bil izračun komunalnega prispevka. Pri ostalih izgradnjah komunalne infrastrukture je šlo za obnovo oziroma vzdrževanje in ne za gradnjo nove dodatne komunalne opreme. Z navedbami o objektih, pri katerih komunalni prispevek ni bil odmerjen, gre za tožbene novote. Toženka je predlagala, da sodišče tožbo zavrne in tožnici naloži v plačilo stroške postopka. V nadaljnji vlogi je opozorila na sodbo, I U 250/2024 z dne 7. 1. 2026. Kot bistveno je izpostavila, da tožnica ni izkazala, da priklop ni mogoč.

6.V 1. pripravljalni vlogi je tožnica zavrnila vse navedbe toženke. Poudarila je, da ena sodba ne predstavlja ustaljene sodne prakse. Sodišče je v zadevi, I U 250/2024, ''saniralo'' kršitve organa in s tem prevzelo njegovo vlogo. Ker tožnica nikoli ni prejela PID in Excel seznama ..., se o tem ni mogla izjaviti. Sodišče v upravnem sporu ne more sanirati kršitve pravice do izjave po 59. členu Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), če tožnica s temi dokazi niti v sodnem postopku ni bila seznanjena. Glede možnosti priključitve je dokazno breme v primeru vodenja postopka po uradni dolžnosti na organu. PID prikazuje zgolj makro-prostorske podatke (geodetske linije) in ne dokazuje micro-lokacijske in tehnične izvedljivosti priključka. V času izdaje izpodbijane odločbe priklop ni bil mogoč. Vztrajala je pri ugovoru diskriminacije.

7.Toženka je v 1. pripravljalni vlogi prerekala vse navedbe tožnice in še dodala, da tožnica ne navede nobene konkretne tehnične ovire za priključitev, ne konkretizira zatrjevanih nesorazmernih stroškov in ne predloži nobenega strokovnega ali tehničnega dokaza. PID predstavlja projekt izvedenih del, ki je podlaga za uporabno dovoljenje in del uradnih evidenc glede obstoja komunalne infrastrukture. Ne gre za novo dejstvo ali nov dokaz. Iz spisa tudi izhaja, da je komunalna oprema zgrajena, da zanjo obstaja uporabno dovoljenje, da se objekt nahaja v območju opremljanja in da možnost priključitve obstaja. Pravni standard iz tretjega odstavka 161. člena ZUreP-3 je izpolnjen. Tožnica ni uspela izpodbiti teh dejstev. Odlok tudi ni pomanjkljiv. Tožnica ni izkazala diskriminatorne obravnave.

Glavna obravnava in dokazni postopek

8.Sodišče je opravilo narok za glavno obravnavo 4. 6. 2026, ki sta se ga udeležili obe stranki po svojih pooblaščencih.

9.Tožnica je vztrajala pri tožbi in svojih navedbah, dodatno je navedla, da ob izdaji odločbe priklop na novo kanalizacijsko strukturo ni bil mogoč zaradi napačnega padca kanalizacijskega omrežja ter nivojskih višinskih razlik med javnim vodom ter iztokom iz objekta tožnice, kar je priznala tudi toženka. Ker pa je tožnica šele na naroku pridobila na vpogled Seznam ... in izsek iz PID, ju sodišče ne sme upoštevati, ker gre za nove dokaze toženke. Toženka je vztrajala pri izpodbijanem aktu in navedbah iz vlog, ugovarjala danes podanim navedbam kot prepoznim in nerelevantnim. Izpostavila je, da se spor nanaša na možnost priključitve in ne na samo priključitev. Tožnica je danes priključena. Tožnica je še dodala, da bi toženka morala izkazati možnost same priključitve.

10.V dokaznem postopku je sodišče vpogledalo v obvestilo zavezancem z dne 30. 10. 2023, ugovor z dne 7. 11. 2023, prvostopenjsko odločbo, pritožbo, drugostopenjsko odločbo in ostale listine upravnega spisa, med drugim Seznam in PID.

11.Sodišče je, sledeč drugemu odstavku 287. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, zavrnilo naslednje dokazne predloge tožnice: vpogled v zahtevo za pridobitev informacije javnega značaja (Seznam lastnikov z datumom priklopa), odgovor Komunale Ribnica z dne 12. 1. 2024, zahtevo za pridobitev informacije javnega značaja z dne 11. 12. 2023, odgovor občine z dne 10. 1. 2024, odločbo, št. 354-0121/2023-3 z dne 30. 1. 2024, ker gre za listine, ki so nastale po izdaji izpodbijane odločbe. Sodišče v upravnem sporu namreč presoja pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe po dejanskem in pravnem stanju na dan izdaje odločbe.

12.Na enaki pravni podlagi je zavrnilo dokaz z vpogledom na spletno stran, kjer se nahaja predlog novega odloka, saj njegova vsebina ni relevantna za ta postopek, prav tako je zavrnilo dokaz z vpogledom v izpis iz PISO (ozna
0det poteka komunalnega voda), skupaj z ozna
0ditvijo, katerim stavbam ob
09ina ni odmerila KP oziroma katerim je odpremila odločbe šele 14. 12. 2023, vključno z vpogledom po uradni dolžnosti v PISO, iz enakega razloga, hkrati gre za dokaz, ki je nastal po izdaji izpodbijane odločbe.

13.Zavrnilo je tudi dokazni predlog tožnice, naj sodišče toženki naloži posredovanje odločbe o odmeri KP za nepremičnino ID znak ... 2271/2, gradbeno dovoljenje in skico vrisa novozgrajene kanalizacije v naselju .... (PID), skupaj z objekti, ki so ali bi morali biti priključeni, saj to ni pomembno za odločitev. Sodišče bo vpogledalo le tisti del PID, ki se nanaša na del komunalne opreme, na katero se priključi tožničin objekt, ki je v upravnem spisu.

14.Tožnica je zavrnitvi dokaznih predlogov ugovarjala, kot tudi upoštevanju navedb in dokazov toženke (Seznam ... in izsek iz PID), saj bi ji morala biti predložena že v upravnem postopku. V zvezi z odločbo drugostopenjskega organa z dne 30. 1. 2024 in Seznama objektov, ki niso bili priključeni na komunalno infrastrukturo, je dodala še, da ne gre za novo dejstvo, saj je že v pritožbi navedla, da nekaterim objektom v tem naselju KP ni bil odmerjen.

15.Sodišče ugovore tožnice zavrača iz že zgoraj podanih razlogov. Dodaja še, da je vpogledalo v Seznam Komunalne in PID ter presodilo, da za odločitev nista relevantna, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju obrazložitve te odločbe.

Odločitev in razlogi sodišča

K I. točki izreka:

16.Tožba ni utemeljena.

17.V tem primeru je predmet presoje odločitev prvostopenjskega organa o odmeri KP tožnici (kot lastnici do 1/2) zaradi izboljšanja opremljenosti stavbnega zemljišča s komunalno opremo na parc. št. 2234, k.o. ..., s stavbo št. 330, k.o. ..., v skupni višini 608,22 EUR.

18.Tožnica v tožbi uveljavlja tožbene razloge bistvenih kršitev pravil postopka, napačne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

19.V zvezi z očitki o kršitvah pri vodenju upravnega postopka sodišče po vpogledu v upravni spis ugotavlja, da je prvostopenjski organ 30. 10. 2023 tožnici z navadno pošto poslal dopis, h kateremu je pripet "informativni izračun komunalnega prispevka". V njem jo obvešča, da bo zaradi izboljšanja opremljenosti zemljišča po 234. členu ZUreP-3 odmeril komunalni prispevek, povzame predpise, ki so pravna podlaga za to, merila, enačbo za izračun, površino gradbene parcele in objekta ter faktorjem dejavnosti, z izračunom višine. Tožnica je bila pozvana, da morebitne pripombe sporoči najkasneje do 7. 11. 2023.

20.Že iz same vsebine dopisa tako izhaja, da ni šlo le za ''obvestilo" zaradi vodenja skrajšanega postopka po 2. točki prvega odstavka 144. člena ZUP, ampak je šlo za posebni ugotovitveni postopek. Pri tem sodišče še pripominja, da pogoji za vodenje skrajšanega postopka niti niso bili podani, saj ima stranka po tretjem odstavku 234. člena ZUreP-3 pravico dokazovati drugačno površino objekta, s tem pa tudi drugačno površino gradbene parcele, kot izhaja iz uradnih evidenc.

Tožnica trdi, da poziva ni prejela. Ker toženka ne trdi drugače, sodišče šteje to trditev za nesporno. Zato je kršitev pravice do izjave izkazana. Kršitev pravice do izjave na prvi stopnji pa je opravičen razlog za to, da se nova dejstva in dokazi upoštevajo kot pritožbeni razlogi. V tretjem odstavku 239. člena ZUP je namreč določeno, da lahko pritožnik v pritožbi navaja nova dejstva in nove dokaze, mora pa obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku na prvi stopnji. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot pritožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti na obravnavi. Glede na to je drugostopenjski organ pravilno obravnaval vse, tudi nove pritožbene trditve, tj. ni štel, da je tožnica z njimi prekludirana. Zato kršitev, ki jo je storil prvostopenjski organ, ni razlog za odpravo odločbe, saj jo je saniral drugostopenjski organ.

Sodišče se tudi strinja s tožbenim očitkom, da prvostopenjski organ ni obravnaval tožničinih navedb iz "skupinskega" ugovora na informativni izračun, v katerem so določeni zavezanci uveljavljali neenakopravno obravnavanje zavezancev, zastaranje odmere komunalnega prispevka, in da je treba v zadevi uporabiti ZUreP-2 in ne ZUreP-3.² Vendar je razloge prvostopenjske odločbe v tem delu dopolnil drugostopenjski organ (tretji odstavek 248. člena, prvi odstavek 251. člena ZUP), ki je te ugovore obravnaval, s čimer je bila kršitev odpravljena. Ker ugovor, da naj vsem zavezancem komunalni prispevek ne bi bil odmerjen, kot bo podrobneje utemeljeno v nadaljevanju, ni relevanten, pa organu nanj niti ni bilo treba odgovarjati.

Drži, da je šele drugostopenjski organ v zvezi s tožničinim zatrjevanjem o neizkazanosti pogojev za obračun komunalnega prispevka navedel, da je pogoj zgrajene komunalne opreme izpolnjen s tem, ko je bilo pridobljeno uporabno dovoljenje in zato ni pomembno, kdaj je bila infrastruktura predana v upravljanje. Navedel je še, da je občina pri ugotavljanju možnosti priklopa izhajala iz PID, ki je bil podlaga za pridobitev uporabnega dovoljenja. Ugotovil je tudi, da iz Seznama, ki ga je organu poslala A. d.o.o., sicer izhaja, da tožničin objekt na kanalizacijsko omrežje še ni bil priključen, vendar po njegovi presoji za odmero zadošča, da je priključitev objekta mogoče izvesti in ni treba, da bi bila tudi že dejansko izvedena.

V primeru, ko drugostopenjski organ šteje, da dopolnjuje razloge prvostopenjske odločbe, kar je v tem primeru štel, je dolžan, preden izda odločbo, stranko s tem seznaniti in ji omogočiti izjavo. Tega pa v obravnavani zadevi ni storil.

Druga alineja tretjega odstavka 59. člena ZUS-1 določa, da ne glede na določbo prvega odstavka tega člena sodišče odloči na glavni obravnavi, če stranki ali stranskemu udeležencu v postopku izdaje upravnega akta ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe. Odpravo te kršitve v postopku pred upravnim sodiščem torej predvideva že zakon. Stališče, da sodišče lahko odpravi procesno kršitev, so zavzeli tudi avtorji komentarja ZUS-1³ in sodna praksa.⁴ Zahteva iz citirane določbe se na prvi pogled zdi absolutna, vendar sodišče sodi, da je treba v vsakem posameznem primeru presoditi, ali kršitev res lahko odpravi samo ali pa je to mogoče zgolj v ponovljenem upravnem postopku.

Tožnica zastopa stališče, da v obravnavani zadevi pomanjkljivega ugotovitvenega postopka ni mogoče sanirati šele v upravnem sporu, ker izsek PID v prvostopenjski odločbi ni upoštevan in ker naj bi ji šele sodišče posredovalo nove listine, ki v izpodbijani odločbi niso bile navedene. To stališče je napačno.

Za odmero komunalnega prispevka, vključno s komunalnim prispevkom zaradi izboljšanja opremljenosti, je bistvena vključenost v t.i. oskrbno (po ZPNačrt in ZUreP-2 obračunsko) območje posamezne vrste komunalne opreme, ki je določeno na normativni ravni. V času izdaje izpodbijane odločbe veljavni osmi odstavek 230. člena ZUreP-3 je namreč določal, da se oskrbno območje opredeli v elaboratu,⁵ na podlagi katerega so določene podlage za odmero komunalnega prispevka, te pa se sprejmejo z odlokom (enajsti odstavek 230. člena ZUreP-3). V primeru vključenosti objekta v oskrbno območje, ki je del predpisa, torej velja, da je njegov lastnik zavezanec za plačilo te vrste komunalne opreme in občina tega ni dolžna posebej dokazovati. Toženka bi se tako namesto na PID lahko oprla na to, da se obravnavani objekt nahaja v oskrbnem območju.

Zavezancem, katerih objekti se sicer nahajajo v oskrbnem območju, pa je omogočeno, da uveljavljajo, da priključitve na komunalno opremo ni mogoče izvesti.

V 234. členu ZUreP-3 je namreč določeno, da se komunalni prispevek zaradi izboljšanja opremljenosti odmeri, če se zemljišče opremi z dodatno vrsto komunalne opreme, na katero se obstoječi objekt do tedaj ni mogel priključiti oziroma uporaba katere mu ni bila omogočena (prvi odstavek). Komunalni prispevek iz prejšnjega odstavka se odmeri po uradni dolžnosti kot komunalni prispevek za obstoječo komunalno opremo, če so izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 161. člena tega zakona (drugi odstavek). Ti pogoji so: 1. da je komunalna oprema zgrajena, 2. da je zanjo pridobljeno uporabno dovoljenje in 3. da <em>je mogoče izvesti priključitev objekta nanjo</em>. Če za gradnjo komunalne opreme ni potrebno gradbeno dovoljenje, se šteje, da je ta zgrajena, ko je predana v upravljanje.

Sodišče ugotavlja, da tožnica dejstva, da priklop ni mogoč, v postopku na prvi stopnji ni mogla uveljavljati, lahko pa bi to storila v pritožbi zoper odločbo. Vendar v pritožbi ni zatrjevala, da priključitev objekta na komunalno omrežje ni mogoča (in zakaj ne), ampak je trdila, da izpodbijana odločba <em>ni obrazložena, ker se organ o tem, ali je priklop možen, ni izrekel</em>. Posledično je drugostopenjski organ, ko je na to odgovarjal, zapisal, da to v odločbi res ni navedeno, vendar izhaja iz podatkov organa, tj. iz Seznama, predvsem pa je občina pri določitvi zavezancev izhajala iz PID, ki je bil podlaga za izdajo uporabnega dovoljenja.

Sodišče sodi, da tožnici glede na naravo samega ugovora (tj. da priklop ni mogoč) nedvomno ni bilo onemogočeno uveljavljanje navedb in predlaganje dokazov s tem v zvezi v tožbi zoper izpodbijano odločbo. Tega ji opustitev vročitve Seznama in izseka PID, na katera se opira drugostopenjski organ, ni preprečevala. Sodišče bi tako zaradi dopolnjenih razlogov drugostopenjske odločbe nove tožbene trditve in dokaze obravnavalo, saj so v primeru, ko stranki ni bila dana pravica do izjave, za to podani pogoji po tretjem odstavku 20. člena ZUS-1. V primeru, če bi bile trditve take, da bi terjale ugotavljanje dejanskega stanja, bi odločbo odpravilo in vrnilo organu v ponovni postopek. Sodišče kot neutemeljene zavrača tudi navedbe tožnice, da negativnih dejstev ne more dokazati. Trditveno breme, da priklop ni možen, je ob dejstvu, da je objekt v oskrbnem območju, že po naravi stvari na zavezancu, ki mora konkretno utemeljiti, da priključek ni mogoč in razloge, zakaj ne.

Tožnica pa niti v tožbi ni uveljavljala, da priključitev njenega objekta na kanalizacijsko omrežje ni mogoča. Navajala je namreč, da je iz Seznama razvidno, da njen objekt ni priključen na javno kanalizacijsko omrežje (kar sploh ni sporno), čeprav naj bi bilo po PID-u z njim opremljeno, in da ji je bil vpogled v Seznam in PID onemogočen, hkrati tudi nista bila priložena drugostopenjski odločbi, zato se o tem ne more izreči. Trdila je tudi, da bi se morala toženka izjasniti, ali je bilo izdano soglasje za priključitev, o čemer naj bi se izreklo že sodišče v sodbi, I U 2161/2017 z dne 4. 9. 2018, ki pa v tem primeru ni bilo dano.

Sodišče tako glede na povedano zaključuje, da je v tem primeru očitana procesna kršitev taka, da je njena odprava v upravnem sporu mogoča. Tožnica je namreč imela možnost, da se o Seznamu in izseku iz PID izjavi v upravnem sporu.

Tega ne spremeni tožničino sklicevanje na sklepa Vrhovnega sodišča, X Ips 45/2019 z dne 3. 6. 2020, in, X Ips 118/2020 z dne 13. 1. 2021, ki njenih trditev o nezakoniti sanaciji postopka toženke s strani sodišča ne podpirata. V zadevi, X Ips 45/2019 z dne 3. 6. 2020, je šlo za primer, ko je upravni organ zasliševal pričo brez prisotnosti stranke, Vrhovno sodišče pa je odločilo, da mora sodišče, če ugotovi kršitev pravice do izjave, za odpravo te kršitve, odločiti na glavni obravnavi, pri čemer je v 15. točki celo izrecno zapisalo, da je sodišče, če odločba temelji na izpovedi take priče, dolžno izvesti glavno obravnavo in odpraviti navedeno kršitev postopka. Tudi v zadevi, X Ips 118/2020 z dne 3. 1. 2021, je šlo za to, da je sodišče listino in vročilnico, o kateri se tožeča stranka naj ne bi mogla izjasniti, vpogledalo na seji in ne na glavni obravnavi. Vrhovno sodišče je odločilo, da je izvedba tega dokaza terjala izvedbo glavne obravnave. In ker je sodišče v tem primeru izvedlo glavno obravnavo, na kateri je tožnici vročilo Seznam ... in izsek PID, dana pa ji je bila tudi možnost izjave, sodišče sodi, da je smelo in moglo sanirati pomanjkljivosti upravnega postopka.

Ker se izsek PID, ki se nanaša na območje, kjer je tožničin objekt, in Seznam ... nahajata v upravnem spisu, sodišče kot neutemeljeno zavrača tudi trditev tožnice, da naj bi bile listine predložene šele v upravnem sporu in da naj bi toženka in sodišče šele v upravnem sporu z njima dopolnjevala dejansko stanje. Iz tega Seznama izhaja zgolj eno dejstvo, ki niti ni relevantno in med strankama sploh ni sporno, tj. da tožničin objekt na omrežje (še) ni (bil) priključen. Kadar neko dejstvo ni relevantno ali ni sporno, organ strankam ni dolžan pošiljati v izjavo listin upravnega spisa, ki obstoj tega dejstva dokazujejo. Kar se tiče izseka PID, pa je sodišče že pojasnilo, da ni bistven, saj bi se toženka lahko sklicevala na vključenost 0bjekta v oskrbno območje. Po 82. členu ZUP je tožnica sicer imela pravico pregledovati dokumente zadeve in na svoje stroške prepisati ali preslikati potrebne dokumente v fizični ali elektronski obliki, vendar iz upravnega spisa ne izhaja, da bi za to (sploh) zaprosila. Listin upravnega spisa strankam tudi ni dolžno posredovati sodišče, saj se te kot dokaz vpogledajo na glavni obravnavi. Sodišče je tako s tem, ko je tožnici na naroku za glavno obravnavo dalo na vpogled izsek PID, ki se nahaja v upravnem spisu, zgolj omogočilo, da listino pregleda in se o njej pisno izjavi.

Že iz doslej povedanega izhaja, da ne drži, da naj bi bila možnost priklopa izkazana zgolj, če je upravljavec omrežja izdal soglasje za priključitev, kar bi morala ugotoviti toženka, ob tem da tožnici soglasje ni bilo dano. Pri tem se tožnica sklicuje na sodbo, I U 2161/2017 z dne 4. 9. 2018. Vendar tudi ta zadeva z obravnavano ni primerljiva, saj je tožnik v tisti zadevi konkretno zatrjeval, da priključka tehnično ni mogoče izvesti in je to tudi podrobno utemeljeval. Sodišče je ta ugovor zavrnilo z utemeljitvijo, da je bilo s pravnomočnim soglasjem odločeno, da je priklop na omrežje mogoč. Ni pa zavzelo stališča, da naj bi bila možnost priklopa lahko izkazana izključno s soglasjem.

Tožnica je v pripravljalni vlogi z dne 12. 5. 2026 poudarila, da negativnega dejstva (tj. dejanske in tehnične možnosti priključka za konkreten objekt) ni dolžna in ga ne more dokazovati, dokazno breme je na organu, ki je uvedel postopek po uradni dolžnosti. Predloženi PID naj bi bil nečitljiv v tem pogledu in naj ne bi prikazoval specifične situacije na njeni parceli. Šele na naroku za glavno obravnavo pa je zatrdila, da naj bi bile nepremostljive tehnične ovire v višinski razliki med javnim vodom in iztokom iz njenega objekta, tj. v neustreznem padcu.

Sodišče teh ugovorov ne presoja. V upravnem sporu se namreč presoja zakonitost izpodbijanega upravnega akta. Tožba v upravnem sporu je zato pravno sredstvo zoper izpodbijani akt, 30 dnevni rok za njeno vložitev, določen v prvem odstavku 28. člena ZUS-1, pa prekluziven in nepodaljšljiv. Po preteku tega roka tožnik oziroma tožnica tega, kar s tožbo zahteva (tožbeni predlog), ne more več spreminjati oziroma širiti na način, da zahteva nekaj več od tistega, kar je v tožbi že zahteval/a, ali da poseže v dele upravne odločbe, ki so že postali pravnomočni, ker s tožbo niso bili izpodbijani.⁶ Uveljavljanje novega tožbenega razloga po poteku navedenega zakonsko določenega roka zato ni dopustno. Pri navajanju novega tožbenega razloga namreč ne gre za odpravljanje pomanjkljivosti sicer pravočasno vložene tožbe ali dopolnjevanje procesnega gradiva po pozivu sodišča, kar je po 31. in 45. členu ZUS-1 sicer dopustno, temveč gre za novo navedbo o tem, kateri vsebinski del izpodbijanega akta je sporen, torej o čem naj sodišče presoja.⁷ Nov tožbeni razlog širi s tožbo uveljavljan vsebinski obseg izpodbijanja upravnega akta, zaradi česar gre (v vsebinskem smislu) za novo tožbo. Ker te, kot rečeno, po preteku 30 dni od vročitve izpodbijanega akta ni več mogoče vložiti, za presojo pravočasnosti novih tožbenih razlogov tudi ne more biti relevantno, ali je imela tožnica za zamudo morebitne upravičene razloge.⁸

Pri tem pa sodišče še pripominja, da je tudi ta ugovor povsem pavšalen. Tožnica je šele na naroku navedla, da naj bi do nezmožnosti priklopa prišlo zaradi neustreznih višinskih razlik, pri čemer dokazov za svojo trditev ni predlagala. Na ta način zavezanci ne morejo zadostiti dokaznemu bremenu, celo če ugovore uveljavljajo pravočasno.

Tožnica ugovarja tudi napačno uporabo materialnega prava. Trdi, da je organ napačno uporabil ZUreP-2 in ZUreP-3 ter, da bi moral upoštevati le ZUreP-3. Navedeno ne drži, saj je bilo v zadevi nedvomno odločeno na podlagi ZUreP-3. Prvostopenjski organ je le pojasnil, da je bila pravna ureditev v času investicije, ko je veljal ZUreP-2, enaka, kot je ureditev po ZUreP-3. Sicer pa je drugostopenjski organ v svoji odločbi izrecno pojasnil, da je podlaga za odmero 234. člen v povezavi z 161. členom ZUreP-3.

Pri plačilu komunalnega prispevka zaradi izboljšanja komunalne opremljenosti zemljišča pa med ureditvijo po ZUreP-2 in ZUreP-3 tudi ni (bilo) razlike. Možnost priključitve kot pogoj za obračun komunalnega prispevka je izhajala iz 155. člena ZUreP-2, ki je določal, da je obračunsko območje posamezne vrste nove komunalne opreme območje, na katerem se zagotavlja priključevanje na to vrsto komunalne opreme oziroma območje njene uporabe. Gre torej ravno tako za predpostavko, da je priključitev možna, če se objekt nahaja v obračunskem (sedaj oskrbnem) območju, ki jo je mogoče ovreči, če objekta z izgradnjo priključka dejansko ni mogoče priključiti na komunalno omrežje, pri čemer je priključek dolžan financirati lastnik objekta. Takšna je od nekdaj, tj. še iz časa veljavnosti Zakona o prostorskem načrtovanju (v nadaljevanju ZPNačrt),⁹ tudi sodna praksa.¹⁰

Tožnica ugovarja tudi zakonitosti Odloka.

Po enajstem odstavku 230. člena ZUreP-3 podlage za odmero komunalnega prispevka za obstoječo komunalno opremo, ki so: - stroški obstoječe komunalne opreme, stroški obstoječe komunalne opreme na enoto mere, - merila za odmero komunalnega prispevka za obstoječo komunalno opremo, sprejme občina. To je občina storila z Odlokom.

V 5. členu Odloka so določeni stroški obstoječe komunalne opreme in stroški obstoječe komunalne opreme na enoto mere. Merila so določena v 3., 6., 7. in 8. členu in sicer so: - razmerje med deležem gradbene parcele in deležem površine objekta, ki je 0,5:0,5, - faktor namembnosti objekta, ki je za posamezne vrste objektov določen v 7. členu, - računski faktor površine, ki je po 8. členu 3,5 in prispevna stopnja zavezanca, ki je po 9. členu 100%. V Odloku res ni izrecno navedeno, da sodita med merila tudi površina gradbene parcele in bruto tlorisna površina objekta, vendar sta ti dve merili navedeni že v šestem odstavku 230. člena ZUreP-3.

Po petnajstem odstavku 230. člena ZUreP-3 je Vlada pooblaščena, da podrobneje predpiše vsebino, obliko in način priprave podlag za odmero komunalnega prispevka, kar je storila v Uredbi. Uredba v 25. členu prepisuje že v šestem odstavku 230. člena ZUreP-3 določena merila, pri čemer pa vsa niso dokončno določena. Občini je prepuščeno, da v okviru predpisanih možnosti v Odloku določi faktor Fp, razmerje med deležem gradbene parcele in deležem površine objekta, faktor Fn in prispevno stopnjo zavezanca. Bistveno torej je, da občina v Odloku določi tista merila, pri katerih ni vezana na z zakonom že določeno merilo, to pa je toženka v Odloku storila. Zato okoliščina, da v 3. členu ni posebej navedeno, da sta merili tudi površina gradbene parcele in bruto tlorisna površina stavbe, ne pomeni, da je Odlok nezakonit. Nenazadnje ti dve merili smiselno izhajata tudi iz 10. člena Odloka, ki določa, da formulo za izračun višine komunalnega prispevka in postopek odmere določa Uredba. Sodišče zato zavrača trditve, da je netransparentno, nenatančno in nedoločno, tj. nezakonito, da se toženka sklicuje na vsebino Uredbe, saj je formula, določena v 30. členu Uredbe, povsem določna in jo je organ tudi uporabil. Med drugim sta del te formule tudi AGP, tj. površina gradbene parcele stavbe in ASTAVBA, tj. bruto tlorisna površina stavbe.

Ne drži niti, da Odlok ne more biti podlaga za odmero glede na stališče sodišča v zadevi, I U 1921/2019 z dne 23. 11. 2021. V zadevi, I U 1921/2019 z dne 23. 11. 2021, je bilo (med drugim) sporno, ali se komunalni prispevek lahko odmeri po uradni dolžnosti ali le na zahtevo stranke. Sodišče je pojasnilo, da je 19. člen v tisti zadevi relevantnega odloka pravilna podlaga za odmero komunalnega prispevka po uradni dolžnosti, saj tako izrecno izhaja iz te določbe. Enako je v zadevi, I U 212/2021 z dne 6. 4. 2023, zapisalo, da citirana določba odloka dopušča odmero komunalnega prispevka tudi po uradni dolžnosti. Ni pa sodišče zavzelo stališča, da mora biti pravica občine, da v primeru izboljšanja opremljenosti komunalni prispevek odmeri po uradni dolžnosti, določena v odloku, sicer ni dopustna. To tudi ne bi držalo, ker v primeru izboljšanja opremljenosti stavbnega zemljišča odmero komunalnega prispevka po uradni dolžnosti predvideva že zakon (drugi odstavek 234. člena ZUreP-3). Zato niti ni potrebe, da bi enako določal še Odlok, medtem ko drugače ne more določati, saj ne sme biti v nasprotju z zakonom (tretji odstavek 153. člena Ustave).

Tožnica opozarja tudi na stališče Vrhovnega sodišča v zadevi, X Ips 26/2019 z dne 22. 1. 2020, v zvezi s sklicevanjem Odloka na Uredbo zaradi odsotnosti v Odloku določenih podlag za odmero. V tem upravnem sporu obravnavana situacija je bistveno drugačna od obravnavane v sodbi, X Ips 26/2019 z dne 22. 1. 2020, oziroma prvotni sodbi, X Ips 361/2012 z dne 4. 12. 2013. Bistvo v tej zadevi zavzetega stališča je v tem, da obračunskih stroškov ni mogoče ugotavljati oziroma določati tako, da se (s pomočjo izvedencev) preračunavajo za vsak posamezen postopek odmere komunalnega prispevka posebej, ampak se komunalni prispevek lahko odmeri le na podlagi z zakonom skladnega splošnega akta - odloka, ki velja v času uvedbe postopka.

V sedaj obravnavanem primeru je bil postopek uveden v času veljavnosti ZUreP-3, medtem ko je toženka splošni predpis, tj. Odlok, v katerem so določene podlage za odmero komunalnega prispevka za obstoječo komunalno opremo, sprejela na temelju ZUreP-2 in Uredbe. Nobena od podlag za odmero se tako ni ugotavljala v upravnem postopku le za odmero komunalnega prispevka tožnici. ZUreP-3 Odloka ni razveljavil, njegove relevantne določbe pa so po presoji sodišča skladne (tudi) z ZUreP-3.

Tožnica toženki očita še neenakopravno obravnavanje, ker toženka v roku iz šestega (oziroma sedaj) sedmega odstavka 234. člena ZUreP-3 vsem zavezancem ni odmerila komunalnega prispevka.

Ta določa, da se komunalni prispevek iz prvega odstavka tega člena odmeri najpozneje v dveh letih od izboljšanja opremljenosti zemljišča, pri čemer začne rok za odmero teči, ko je komunalna oprema zgrajena, je zanjo pridobljeno uporabno dovoljenje in je predana v upravljanje. Če za gradnjo komunalne opreme gradbeno oziroma uporabno dovoljenje ni potrebno, se šteje, da je zemljišče opremljeno z dodatno vrsto komunalne opreme, ko je ta predana v upravljanje. Če občina v dveh letih od izboljšanja opremljenosti zemljišča komunalnega prispevka ne odmeri, se ne glede na peti odstavek 226. člena tega zakona objekt priključi brez pogoja plačila komunalnega prispevka.

Rok je torej začel teči s pridobitvijo uporabnega dovoljenja, tj. 12. 11. 2021. Izpodbijana odločba je bila izdana pred iztekom tega roka, tj. 10. 11. 2023.

Ali je toženka v tem roku vsem zavezancem odmerila komunalni prispevek, v tej zadevi ni pravno relevantno. Prav tako ni bistveno, ali komunalnega prispevka ni odmerila tistim, ki so bili na omrežje že priključeni ali pa v tem času še niso bili izpolnjeni pogoji za odmero.

Po 14. členu Ustave so v Sloveniji vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine, ne glede na narodnost, raso, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj, invalidnost ali katerokoli drugo osebno okoliščino. Če občina nekaterim zavezancem komunalnega prispevka ne bi (pravočasno) odmerila, to ne pomeni, da so ostali pridobili pravico, da se jim komunalni prispevek ne obračuna. Z vidika očitka o neenakem obravnavanju morebitna nezakonita opustitev upravnih organov pri odmeri komunalnega prispevka na odločitev sodišča v tem upravnem sporu tako ne more vplivati.

Glede na navedeno je sodišče tožbo delno na podlagi prvega odstavka in delno na podlagi druge alineje drugega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

K II. točki izreka:

Če sodišče tožbo zavrne, po četrtem odstavku 25. člena ZUS-1 trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.