Jedro

Ker tožnice ni mogoče šteti za slepo osebo, nima pravice do vtoževanega dodatka za pomoč in postrežbo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stroške pritožbe krije proračun RS.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb tožene stranke št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 9. 6. 2022 in z dne 23. 12. 2021 ter da se tožnici prizna pravica do izplačila neizplačanega dodatka za pomoč in postrežbo v obdobju od 1. 1. 2003 do 31. 3. 2003 in od 1. 6. 2003 do 31. 12. 2016 v višini 300,00 EUR mesečno. Nadalje je odločilo, da stroški tožnice bremenijo proračun Delovnega sodišča v Celju.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je sodišče preuranjeno odločilo o zadevi. Sodna izvedenka je v pisno podanem izvedenskem mnenju pojasnila, da je tožnica kategorizirana med slabovidne osebe vsaj od septembra 1997 dalje. Na pregledu 13. 12. 1999 pa je dosegla pogoje za uvrstitev v III. kategorijo, ki je meja za slepoto. Sodna izvedenka je tako zapisala, da tožnica vsekakor sodi med slepe oziroma slabovidne osebe od zgodnjega otroštva. Ob upoštevanju, da nima vgrajene umetne znotrajočesne leče na desnem, boljšem očesu, ter da iz marsikaterega izvida lahko razberemo, da ima težave s kontaktno lečo, pa je kategorizacija med slepe osebe med leti 2003 in 2016 upravičena. Izvedensko mnenje je še podrobneje pojasnila na naroku, kjer je izpostavila predvsem problematiko nošenja kontaktne leče na desnem očesu. Svoje ugotovitve je tudi podrobno pojasnila. Meritve ostrine so bile pri tožnici opravljene v idealnih pogojih. Izvedenka ni mogla pojasniti, kakšno je bilo dejansko stanje v vsakodnevnem življenju tožnice. Tožnica meni, da s tem v zvezi dejansko stanje v vtoževanem obdobju ni bilo zadosti raziskano in opisano. Glede ugotovitve sodišča prve stopnje, da v nobenem izvidu ni navedena očesna ostrina manj kot 0,05, pa tožnica meni, da je bila ostrina vida vedno merjena v najboljših možnih okoliščinah, kjer je bila leča povsem pravilno vstavljena. Tudi na pregledu se je vedno potrudila po najboljših močeh. V realnem življenju, izven ordinacije, pa takšnih situacij ni bilo. Tudi leče ni mogla stalno uporabljati. Upoštevaje vse navedeno je bila kategorizacija vida zaradi tega večino časa zagotovo slabša. Sodna izvedenka je, zaslišana na naroku za glavno obravnavo, nekoliko spremenila pisno mnenje oziroma nekaterih dejstev ni razjasnila v zadostni meri. Sodišče bi moralo dejansko stanje natančneje raziskati, sploh glede vprašanja, koliko časa je tožnica dejansko lahko nosila korekcijsko lečo na desnem očesu ter kako je to vplivalo na njeno vsakdanje življenje. Tožnica se sklicuje tudi na mnenje njene lečeče oftalmologinje, iz katerega izhaja, da je tožnica lahko dosegla vidno ostrino 0,2 na desnem očesu samo ob izjemno idealnih pogojih. Potrdila je tudi, da je tožnico v vtoževanem obdobju vseskozi obravnavala zaradi mnogih težav. Napačne ugotovitve sodišča dejansko pomenijo tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Gre za tako imenovano pritispisnost po določbi 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP).1 Predvsem je pisno izvedensko mnenje bistveno drugačno od tega, kar v sodbi navaja sodišče prve stopnje. Tožnica nadalje izpostavlja tudi kršitev glede enakega varstva pravic po 22. členu Ustave RS. Invalidska komisija II. stopnje namreč pri odločanju ni upoštevala poenotenih kriterijev izvedenske prakse zavoda, saj je v podobnem primeru odločila drugače. S tem v zvezi tožnica prilaga tudi odločbo tožene stranke z dne 7. 7. 2022 in mnenje invalidske komisije II. stopnje z dne 23. 6. 2022, ki se nanašata na podoben primer. Navedeno dokumentacijo je tožnica od svoje znanke pridobila šele sedaj, zato jo brez svoje krivde ni mogla predložiti prej. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3. V odgovoru na pritožbo tožena stranka nasprotuje pritožbenim navedbam. Sodna izvedenka je prepričljivo pojasnila, da mora biti pri določanju kategorije slepih oseb vidna ostrina s korekcijo pri posamezniku manj kot 0,05 na boljšem očesu. V vtoževanem obdobju pa tožničina vidna ostrina z lečo na boljšem očesu ni padla pod 0,05. Sodišče je zato utemeljeno tožbeni zahtevek zavrnilo, saj niso izpolnjeni z zakonom določeni pogoji. Tožnico v spornem obdobju namreč ni bilo mogoče uvrstiti med slepe osebe. Glede zaključkov sodne izvedenke v pisno podanem izvedenskem mnenju, da bi bilo potrebno tožnico uvrstiti med slepe osebe iz razloga, ker je bila v vtoževanem obdobju otrok in ni imela vedno idealnih pogojev za doseganje najboljše vidne ostrine, pa tožena stranka navaja, da takšne izjeme relevantna zakonodaja ne določa. Iz sodne prakse2 tudi izhaja, da so prepozne in neupoštevne pritožbene navedbe, s katerimi se izpodbija ugotovitve in zaključke sodišča prve stopnje, ki so dokazno podprti z izvedenskim mnenjem in njegovo dopolnitvijo, če na mnenje oziroma njegovo dopolnitev stranka ni podala pripomb oziroma dodatnih dokaznih predlogov. Dokazi, ki jih prilaga tožnica so nedopustne pritožbene novote. Razen tega tudi dokaza z listinami, ki se nanašajo na drugega zavarovanca, ni mogoče upoštevati, saj so za odločitev bistvene dejanske zdravstvene in življenjske okoliščine posameznika v konkretnem primeru. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev o zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, niti postopkovnih določb, kot jih v pritožbi uveljavlja tožnica.

6. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 9. 6. 2022, s katero je bila zavrnjena tožničina pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 23. 12. 2021. Z navedeno odločbo je prvostopenjski organ odločil, da se zavrne tožničina zahteva za izplačilo neizplačanega dodatka za pomoč in postrežbo v obdobju od 1. 1. 2003 do 31. 12. 2016. 7. Pravna podlaga za razsojo predmetne zadeve je podana v 2. členu Zakona o izplačilu neizplačanega dodatka za pomoč in postrežbo (v nadaljevanju: ZINDPP).3 Določeno je, da je upravičenec do izplačila neizplačanega dodatka za pomoč in postrežbo slepa oseba, ki je bila zdravstveno zavarovana po drugem zavarovancu Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije ali po upokojencu in je izpolnjevala pogoje iz 3. člena tega zakona. Med strankama ni sporno, da tožnica izpolnjuje ostale z zakonom določene pogoje. Sporno je zgolj vprašanje, ali je tožnico v obdobju od 1. 1. 2003 do 31. 3. 2003 in od 1. 6. 2003 do 31. 12. 2016 šteti kot slepo osebo.

8. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2)4 v petem odstavku 100. člena določa, da imajo pravico do dodatka za pomoč in postrežbo tudi slepe osebe, ki so zdravstveno zavarovane po drugem zavarovancu zavoda ali upokojenca. Iz obrazložitve navedene določbe5 izhaja, da pri ugotavljanju obstoja slepote ali slabovidnosti izvedenci zavoda izhajajo še naprej iz definicije, izoblikovane na razširjenem strokovnem kolegiju za oftalmologijo, ki jo je 6. novembra 1997 sprejel tudi Zdravstveni svet. Po 3., 4. in 5. točki definicije je oseba slepa, če ima: ostrino vida manj od 0,05 (štetje prstov na 3 metre) do 0,02 (štetje prstov na 1,5 metra) ali zoženo vidno polje okrog fiksacijske točke na 5 do 10 stopinj glede na ostrino vida ali ostrino vida manj od 0,02 (štetje prstov na 1,5 metra) od zaznavanja svetlobe ali zoženost vidnega polja okrog fiksacijske točke do 5 stopinj ne glede na vidno ostrino ali vidno ostrino 0 (amaurosis), negativen dojem svetlobe.

9. V predsodnem postopku je invalidska komisija 12. 5. 2022, pred njo pa tudi že invalidska komisija I. stopnje dne 8. 12. 2021 podala mnenje, da tožnica potrebuje neogibno stalno pomoč in postrežbo kot slepa oseba od 5. 1. 2021 dalje. Tega dne je specialist oftalmolog opisal vidno ostrino na boljšem očesu s korekcijo manj kot 0,05. 10. Sodišče prve stopnje je zaradi razjasnitve dejanskega stanja postavilo sodno izvedenko doc. dr. A. A., dr. med., spec. oftalmologinjo, ki je podala pisno izvedensko mnenje. Sodišče prve stopnje pa je nato sodno izvedenko tudi zaslišalo na naroku za glavno obravnavo. Zaslišana na naroku je izpovedala, da je po kriterijih WHO oseba slepa, če ima vidno ostrino manj kot 0,05, in sicer na boljše oko z najboljšo korekcijo. Iz oftalmoloških izvidov v spornem obdobju ne izhaja, da bi tožnica imela vidno ostrino manj kot 0,05. 11. Tudi po stališču pritožbenega sodišča je sodna izvedenka prepričljivo pojasnila, da pri tožnici ostrina vida ni bila manjša od 0,05, kar pomeni, da jo ni mogoče šteti za slepo osebo, temveč gre za slabovidno osebo.

12. Glede pritožbenih navedb, da naj bi sodna izvedenka v pisno podanem izvedenskem mnenju določno zapisala, da je kategorizacija tožnice med slepe osebe v vtoževanem obdobju, torej med leti 2003 in 2016 upravičena, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz pisno podanega izvedenskega mnenja izhaja, da je izvedenka pri podaji mnenja upoštevala, da tožnica nima vgrajene umetne znotrajočesne leče na desnem, boljšem očesu, ter da so iz marsikaterega izvida razvidne težave s kontaktno lečo in da je kategorizacija med slepe osebe zaradi navedenega upravičena. Zaradi pripomb tožene stranke na podano izvedensko mnenje je sodišče omenjeno vprašanje razčiščevalo na naroku. Izvedenka je namreč poleg ostrine vida (ki v spornem obdobju ni znašala manj od 0,05), upoštevala še dejstvo, da tožnica uporablja kontaktno lečo. Zaradi nošenja kontaktne leče je imela velikokrat težave in najverjetneje kontaktne leče tudi ni mogla stalno uporabljati. Sodna izvedenka je tako v pisno podanem izvedenskem mnenju upoštevala dodatne okoliščine, ki vplivajo na tožničin vid, to pa so težave zaradi nošenja kontaktne leče. Vendar pa glede omenjenega že sodišče prve stopnje pravilno opozarja, da iz materialnih predpisov, predvsem pa iz definicije slepote ne izhaja, da bi se pri ugotavljanju, kdaj gre za slepo osebo, upoštevalo še dodatne zdravstvene težave. Težave zaradi nošenja kontaktne leče namreč niso niti omenjene.

13. V tem primeru je torej ključna zgolj ugotovitev, da ostrina vida v vtoževanem obdobju ni bila manjša od 0,05. To pa pomeni, da tožnice ni mogoče šteti za slepo osebo. Dejansko stanje je sodišče prve stopnje ustrezno razčistilo in so s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene. Pooblaščenec je na naroku sodni izvedenki zastavil več vprašanj, na katere je sodna izvedenka tudi prepričljivo odgovorila. Razčiščevanje kakšne težave je imela tožnica z nošenjem leče, pa glede na že omenjeno materialnopravno podlago, ni potrebno, saj omenjeno nima vpliva na samo odločitev.

14. Tožnica je že po končanem postopku pred sodiščem prve stopnje predložila izvid z dne 2. 6. 2023 (priloga A/12). Ker je bil predložen že po izdaji sodbe, ga pritožbeno sodišče skladno s prvim odstavkom 337. člena ZPP pri odločanju ni upoštevalo. Glede sklicevanja na odločbo, izdano v primeru druge zavarovanke, pa pritožbeno sodišče poudarja, da rešitev v drugi zadevi ni odločilna pri presoji predmetne zadeve. Vsak primer je potrebno posebej obravnavati, pri čemer so za rešitev odločilne dejanske okoliščine posameznega primera.

15. V zadevi tudi ni prišlo do kršitve 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kjer je določeno, da je bistvena kršitev določb postopka podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi (t. i. protispisnost). V tej zadevi ni prišlo do protispisnosti. Sodna izvedenka je podala pisno izvedensko mnenje, ki ga je ustno dopolnila in dodatno obrazložila na naroku za glavno obravnavo. Izvedensko mnenje je potrebno obravnavati kot celoto z vsemi pojasnili in dopolnitvami, kar je sodišče prve stopnje tudi storilo. V tem primeru tako ni prišlo do zatrjevane kršitve in so s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene.

16. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

17. Ker je bila tožnici z odločbo BPP 171/2023 z dne 6. 6. 2023 odobrena brezplačna pravna pomoč za vložitev pritožbe, je pritožbeno sodišče odločilo, da stroške pritožbe krije proračun RS.

1 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami. 2 Glej VSL II Cpg 35/2016, VSL I Cpg 681/2015, VSC Cp 191/2021. 3 Ur. l. RS, št. 121/2021. 4 Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami. 5 Glej Veliki komentar Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, Lexpera, GV založba, Ljubljana, 2021, str. 364.