Jedro

Pomanjkanje olja v menjalniku vozila, ki ga kupec z običajnim pregledom pri prevzemu vozila ni mogel opaziti in, ki ga glede na prevoženih le 18.000 km tudi ni mogel pričakovati, predstavlja skrito napako, ki se je kot posledica odtoka olja iz menjalnika (do česar je prišlo bodisi zaradi prevrnitve vozila ob karambolu na streho ali pa ob toženčevi zamenjavi desne polosovine oziroma sprednjih desnih vilic pred izročitvijo vozila) manifestirala že po nekaj dneh vožnje po nakupu vozila v obliki blokiranja menjalnika in njegovi poškodbi.

Utemeljen je tožbeni zahtevek tožnikov, s katerim sta zahtevala plačilo (nujnih) stroškov popravila (kar predstavlja obliko odprave napake v smislu 1. točke 1. odstavka 488. člena ZOR).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožnikov in naložilo tožencu, da mora plačati tožnikoma 149.499,20 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi in stroške postopka, ker je ugotovilo, da je toženec prodal tožnikoma avtomobil s skrito napako, katere odprava je stala iztoževani znesek.

Toženčevo pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje je pritožbeno sodišče zavrnilo kot neutemeljeno in prvostopno sodbo potrdilo.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je toženec vložil revizijo iz revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava ter predlagal, da naj se omenjeni sodbi spremenita ali razveljavita. V reviziji navaja, da tožnikoma prodani avtomobil ni imel skrite napake in ko sta tožnika vozilo prevzela, je bilo brez napak. Do poškodbe vozila je prišlo pozneje zaradi tega, ker v menjalniku ni bilo olja. Tožnika bi morala po prevzemu vozila opraviti na vozilu servis, zaradi česar je bila tudi sporazumno znižana kupnina. Odločilnega pomena za nastanek sporne škode je dejstvo, da tožnika nista opravila servisa v skladu s pravili stroke.

Državno tožilstvo Republike Slovenije se o vročeni reviziji ni izjavilo, tožnika pa na revizijo nista odgovorila (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija ni utemeljena.

V postopkih na nižjih sodiščih je bilo ugotovljeno, da sta tožnika 17.3.1994 kupila od toženca rabljen avtomobil znamke Hyundai s prevoženimi 18.000 km, da je pred tem toženec sam popravil vozilo, ker naj bi bilo po informacijah tožnikoma poškodovano po eni strani karoserije, da sta tožnika prevzela vozilo 21.3.1994 in da je 25.3.1994 menjalnik zablokiral. Dalje je bilo ugotovljeno, da sta tožnika ob prevzemu pregledala vozilo, da sta 23.3.1994 opravila tehnični pregled in da je toženec pred prodajo vozila le-tega sam popravil, med drugim zamenjal vsaj desne vilice vozila. Ugotovljeno je še bilo, da je do blokiranja menjalnika med vožnjo prišlo zaradi tega, ker v njem ni bilo olja, ki pa je izteklo bodisi ob prevrnitvi vozila na streho ali med poznejšo zamenjavo polosovine oziroma vilic. Na podlagi takih ugotovitev sta sodišči nižjih stopenj zaključili, da je toženec prodal tožnikoma vozilo s skrito napako in da je zato dolžan tožnikoma povrniti stroške odprave napake, s katero sta ga nemudoma seznanila in ga pozvala, da napako odpravi. Dosojeni znesek pa predstavlja stroške popravila menjalnika, ki je bil zamenjan z rabljenim, medtem ko stane nov 5.000 DEM do 6.000 DEM.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da se pretežni del revizijskih izvajanj toženca nanaša na dejanske okoliščine spora, ki zadevajo stanje vozila pred prodajo, na njegovo popravilo, na stanje menjalnika, na servisne preglede in podobno. Te okoliščine, ki posegajo v dejansko stanje, ki je bilo ugotovljeno v postopkih pred sodiščema prve in druge stopnje, glede na določilo 3. odstavka 385. člena ZPP ne morejo biti predmet revizijskega razpravljanja. Namreč na dejansko stanje kot je bilo ugotovljeno, sta vezani tako pravdni stranki kot revizijsko sodišče. Predmet revizijskega postopka je lahko le pravna presoja na nižjih stopnjah ugotovljenega dejanskega stanja.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta sodišči nižjih stopenj pravilno zaključili, da predstavlja ugotovljena stvarna napaka spornega vozila skrito napako v smislu 482. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) in da je zato utemeljen tožbeni zahtevek tožnikov, s katerim sta zahtevala plačilo (nujnih) stroškov popravila (kar predstavlja obliko odprave napake v smislu 1. točke 1. odstavka 488. člena ZOR). Pri tem je pomembno opozoriti glede na revizijska izvajanja na sledeče: pomanjkanje olja v menjalniku vozila, ki ga kupec z običajnim pregledom pri prevzemu vozila ni mogel opaziti in, ki ga glede na prevoženih le 18.000 km tudi ni mogel pričakovati, predstavlja skrito napako, ki se je kot posledica odtoka olja iz menjalnika (do česar je prišlo bodisi zaradi prevrnitve vozila ob karambolu na streho ali pa ob toženčevi zamenjavi desne polosovine oziroma sprednjih desnih vilic pred izročitvijo vozila) manifestirala že po nekaj dneh vožnje po nakupu vozila v obliki blokiranja menjalnika in njegovi poškodbi. Navedena stvarna - skrita napaka vozila je bila tako posledica vzroka, ki je nastal pred izročitvijo vozila tožnikoma. Kupec, ki je o napaki pravočasno in pravilno obvestil prodajalca, ima po določilu 1. odstavka 488. člena ZOR več možnih zahtevkov zoper prodajalca, med drugim zahtevek za odpravo napake in povrnitev nastale škode. Ta pravna podlaga pa tudi po presoji revizijskega sodišča utemeljuje odločitev sodišč nižjih stopenj. Zato zaključuje, da sta sodišči nižjih stopenj spor pravdnih strank materialnopravno pravilno razrešili. Glede na to in ker v okviru uradnega dela preizkusa pobijane sodbe ni ugotovilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 324. člena ZPP, je moralo neutemeljeno revizijo toženca zavrniti (393. člen ZPP).