Jedro

Četudi tožeča stranka izkazuje pravni interes za ugotovitveno tožbo po splošnih predpisih, ker ji zastoj v izvršilnem postopku preprečuje možnost razpolaganja z nepremičninami, še ne pomeni, da je tožba dopustna. Pravilno je stališče prvostopenjskega sodišča, da je sklep izvršilnega sodišča iz tretjega odstavka 65. člena ZIZ procesna predpostavka za vložitev tožbe tretjega na nedopustnost izvršbe.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sklep v II. točki izreka tako spremeni, da je tožeča stranka petnajstih dneh od vročitve tega sklepa dolžna toženi stranki povrniti poleg že prisojenega zneska še 1.736,30 EUR stroškov pravdnega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila.

II. V ostalem se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta in se sklep v nespremenjenem delu potrdi.

III. Tožeča stranka mora povrniti toženi stranki v petnajstih dneh od vročitve tega sklepa 439,80 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo tožeče stranke na ugotovitev, da je nedopustna izvršba s prodajo nepremičnin z ID znaki ..., ki se vodi pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani pod opr. št. VL 40274/2011. Tožeči stranki je naložilo, da toženi stranki povrne 876,59 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožeča stranka s pritožbo izpodbija sklep v celoti in iz vseh pritožbenih razlogov ter predlaga pritožbenemu sodišču, da ga spremeni oziroma razveljavi. Nesporno v času odločanja prvostopnega sodišča v izvršilnem postopku še ni bil izdan sklep, s katerim bi sodišče zavrnilo tožničin ugovor tretjega. Vendar pa tožnica meni, da tretji odstavek 65. člena ZIZ ne predstavlja ovire, da se ne bi mogla tožba vložiti tudi neposredno na podlagi drugega odstavka 181. člena ZPP, če tožeča stranka izkaže, da ima pravno korist od vložitve takšne tožbe. Tožeča stranka je obširno utemeljila in izkazala konkretno pravno korist, ki jo zasleduje z vložitvijo te tožbe, predvsem ji je trenutno zaradi zaznambe izvršbe in vknjižbe hipoteke onemogočeno razpolaganje z njeno lastnino. Če bi bila prisiljena čakati z vložitvijo te tožbe do izdaje sklepa o zavrnitvi njenega ugovora tretjega v izvršilnem postopku, bi bilo s tem nedopustno in nesorazmerno poseženo v njeno ustavno zajamčeno lastninsko pravico. Sodišče se v obrazložitvi sklicuje na stališče, ki je veljalo na podlagi prej veljavnega zakona, ki je urejal še napotitveni sklep, na podlagi sedaj veljavnega ZIZ izvršilno sodišče zgolj zavrne ugovor tretjega. Nasprotuje stališču, da gre primarno za postopek izvršbe in da je po načelu specialnosti treba upoštevati vse pogoje, ki jih za vložitev tožbe na nedopustnost izvršbe zahteva ZIZ. Tožbo na nedopustnost izvršbe je dopustno vložiti tudi v primeru, ko zanjo niso izpolnjeni pogoji po ZIZ, če se izkaže, da ima kljub temu od njene vložitve pravno korist. Če višje sodišče tej pritožbi ne bo ugodilo, bo morala tožeča stranka po zavrnitvi njenega ugovora ponovno vložiti predmetno tožbo. Meni, da pravilnost njenega stališča izhaja tudi iz sodne prakse, sklicuje se ne sklepe VSL II Cp 5374/2005 in I Cp 3690/2011. Ugotavlja, da gre za pomembno pravno vprašanje, o katerem ne obstoji ustaljena sodna praksa ter vztraja, da pomeni odločitev sodišča nedopusten poseg v njeno pravico do zasebne lastnine in do sodnega varstva.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo tožeče stranke zanika vse pritožbene trditve ter predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sklepa.

4. Tožena stranka se pritožuje zoper odločitev o stroških postopka in predlaga, da se tožeči stranki naloži povrnitev vseh priglašenih pravdnih stroškov in ne le stroškov za sestavo odgovora na tožbo in materialnih stroškov. Zmoten je zaključek sodišča, da ostali priglašeni stroški niso bili potrebni. Tožeča stranka je v pravdi popolnoma propadla, saj je bila tožba zaradi pomanjkanja procesnih predpostavk za njeno vložitev zavržena. Tudi če gre za stroške za morebitna nesmotrna procesna dejanja sodišča, po ustaljeni sodni praksi te stroške krije tista stranka, ki glede na izid pravde nosi stroškovno breme, v konkretnem primeru tožeča stranka.

5. Pritožba tožene stranke je delno utemeljena, pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

6. V obravnavani zadevi ni sporno, da je tožnica vložila tožbo na ugotovitev nedopustnosti izvršbe, preden je izvršilno sodišče odločilo o njenem ugovoru tretjega v skladu z določbo drugega odstavka 65. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ. Tožeča stranka je v izvršilnem postopku, ki teče med prvo toženo stranko kot upnikom in družbo A., d. o. o., kot dolžnikom, pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani pod opr. št. VL 40274/2011, vložila ugovor tretjega, o katerem izvršilno sodišče še ni odločilo, ker je izvršilni postopek prekinjen zaradi začetka postopka prisilne poravnave oziroma kasneje začetka stečajnega postopka. Druga tožena stranka je novi upnik, na katerega je prvotožena stranka po prekinitvi postopka prenesla terjatev.

7. Tožeča stranka trdi, da ima na štirih nepremičninah, ki so predmet izvršbe, lastninsko pravico, to je pravico, ki preprečuje izvršbo. Ugotovitveno tožbo vlaga neposredno na podlagi drugega odstavka 181. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP, ker meni, da je za tožbo izkazan tudi njen pravni interes. Na nepremičninah je na podlagi pravnomočnega sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi vknjižena zaznamba izvršbe in hipoteka, zaradi česar ne more razpolagati s svojo lastnino. Vztraja pri stališču, da tretji odstavek 65. člena ZIZ, četudi je poseben predpis, v skladu s katerim je mogoče vložiti ugotovitveno tožbo na nedopustnost izvršbe, ne predstavlja ovire za vložitev te tožbe.

8. Po določbi tretjega odstavka 65. člena ZIZ lahko vložnik ugovora (tretji) v roku 30 dni od pravnomočnosti sklepa iz drugega odstavka istega člena (sklep o zavrnitvi ugovora, ker je upnik v danem roku izjavil, da ugovoru nasprotuje), začne pravdo za ugotovitev, da izvršba na ta predmet ni dopustna. Četudi tožeča stranka izkazuje pravni interes za ugotovitveno tožbo po splošnih predpisih, ker ji zastoj v izvršilnem postopku preprečuje možnost razpolaganja z nepremičninami, še ne pomeni, da je tožba dopustna. Pravilno je stališče prvostopenjskega sodišča, da je sklep izvršilnega sodišča iz tretjega odstavka 65. člena ZIZ procesna predpostavka za vložitev tožbe tretjega na nedopustnost izvršbe. Takšno je tudi stališče sodne prakse.1 Tožba je v tem primeru predvidena s posebnim predpisom, ki določa tudi posebne procesne pogoje za njeno vložitev. Poseben predpis, ki ureja izvršilni postopek, torej omejuje načelo dispozitivnosti v pravdnem postopku. Takšna ureditev je namenjena cilju, da se čimveč spornih vprašanj reši v izvršilnem postopku. Dokler upnikovo nasprotovanje ni izraženo v izvršilnem postopku in posledično izdan sklep izvršilnega sodišča, ki šele prepreči razrešitev spornega vprašanja o pravici v izvršilnem postopku, tožba ni dovoljena.2 Ker v času izdaje izpodbijanega sklepa po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča izvršilno sodišče še ni odločilo o ugovoru tretjega, tožba tožeče stranke ni dovoljena.

9. Ne drži pritožbena trditev o drugačni sodni praksi, kot omenjena, v odločbah VSL II Cp 5374/2005 in I Cp 3690/2011. Tudi v prvi navedeni zadevi je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da tožnica ni imela pravnega interesa za vložitev tožbe na ugotovitev, da je izvršba na sporne premične stvari nedopustna, ker njeni ugovori kot tretje v izvršilnih zadevah niti ob vložitvi tožbe niti ob odločanju prvostopenjskega sodišča niso bili pravnomočno zavrnjeni. Pritožbeno sodišče je v tej zadevi ugotovilo, da tožeča stranka za vložitev tožbe ni imela podlage niti v določbi tretjega odstavka 65. člena ZIZ, niti v napotitvenem sklepu, pri čemer obrazložitev sodišča, da hkrati ni izkazala pravnega interesa za vložitev predmetne tožbe, ne pomeni, da bi bila vložitev tožbe zgolj na tej podlagi dopustna. Drugačne sodne prakse tudi ne nakazuje odločba VSL I Cp 3690/2011, ki jo omenja pritožba. Odločitev o zavrženju tožbe je pravilna, ostali argumenti, s katerimi tožeča stranka utemeljuje dopustnost tožbe, pa za odločitev niso relevantni.

10. Pritrditi pa je treba pritožbi tožene stranke, ki izpodbija odločitev o višini odmerjenih stroškov postopka. V skladu z določbo prvega odstavka 155. člena ZPP sodišče pri odločanju, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upošteva samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo. Tožena stranka je poleg odgovora na tožbo (te stroške ji je prvostopenjsko sodišče priznalo) vložila še dve pripravljalni vlogi in se udeležila razpisanega naroka za glavno obravnavo. Zavrženje tožbe samo po sebi ne pomeni, da ji odvetniški stroški ne gredo. Glede na vsebino pripravljalnih vlog pritožbeno sodišče ocenjuje, da je tožena stranka upravičena zahtevati povrnitev stroškov le za sestavo prve pripravljalne vloge, v kateri je odgovarjala na trditve tožeče stranke v njeni prvi pripravljalni vlogi, medtem ko je vsebina druge pripravljalne vloge le ponavljanje stališč, ki jih je že navedla v odgovoru na tožbo in prvi pripravljalni vlogi. Ker je sodišče razpisalo prvi narok za glavno obravnavo, je upravičena tudi do povrnitve stroškov za udeležbo na naroku. Dodatni priznani odvetniški stroški po določbah Odvetniške tarife tako znašajo 1.736,40 EUR (stroški za sestavo pripravljalne vloge 1.540 točk, materialni stroški 25,04 točke, udeležba na glavni obravnavi 1.540 točk, skupaj z DDV 3.783 točk).

11. Pritožbeno sodišče je zato delno ugodilo pritožbi tožene stranke in odločitev o povrnitvi stroškov postopka delno spremenilo (3. točka 365. člena ZPP), v ostalem pa je pritožbo tožene stranke in pritožbo tožeče stranke zavrnilo ter sklep potrdilo, saj niso podani pritožbeni razlogi, niti tisti, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. točka 365. člena ZPP).

1 Odločbe VS RS II Ips 60/2014, VSL I Cp 2198/2016, VSK I Cp 1293/2005; primerjaj tudi podobno procesno situacijo, ki se sicer nanaša na prejšnjo procesno ureditev po ZIP oziroma ZIZ, po kateri je izvršilno sodišče tretjega s posebnim sklepom napotilo na pravdo, npr. v zadevah VS RS II Ips 540/1996, VSL I Cp 433/2001, VSL II Cp 1421/1999. 2 VS RS II Ips 60/2014.