Jedro

S plačilom zneska dogovorjenega v poravnavi, glede bodoče materialne škode, je zavezanec izpolnil svojo odškodninsko obveznost za vso bodočo materialno škodo, ki sta jo stranki lahko predvideli ob sklenitvi poravnave.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na plačilo rente in stroškov postopka, nastalih pred sodiščem prve stopnje, razveljavi in v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ostalem delu se pritožba zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna plačati 6.000.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila in ji plačevati mesečno rento v znesku 18.339,54 SIT od 1.11.1997 dalje do plačila. Tožeči stranki je naložilo, da je toženi stranki dolžna povrniti 185.330,00 SIT pravdnih stroškov.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje je vložila pritožbo tožeča stranka, v kateri predlaga, da se izpodbijana sodba razveljavi ali pa tako spremeni, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. V pritožbi navaja, da sodišče pri svoji odločitvi ni upoštevalo, kaj je tožnik ob podpisu poravnave vedel oz. kaj je bil sploh sposoben ugotoviti, ker takrat posledic še ni bilo. Razvoj nekroze se je začel šele po podpisu poravnave. Odločba o invalidnosti in prekvalikaciji je nov vidik glede tožnikovega zaznavanja škode. Vsaj rentni zahtevek tožniku gre, ker ni vedel za nujno prekvalifikacijo.

Pritožba je delno utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednja pravnoodločilna dejstva: - da je tožnik v prometni nezgodi dne 13.1.1993 utrpel izpah desnega kolka z odlomom strehe kolčne plombice desno, udarninsko raztrganinsko rano na spodnji ustnici, udarnine po čelu in desnem kolenu; - da sta pravdni stranki dne 9.2.1994 sklenili poravnavo, na podlagi katere je tožena stranka tožeči stranki za vso dotakratno in bodočo materialno in nematerialno škodo in odvetniške stroške plačala 1.121.000,00 SIT; - da znesek po poravnavi ne obsega tožnikove izgube na dohodku; - da se je obseg pretrpljene in bodoče gotove imaterialne škode ugotavljal na podlagi izvedeniškega mnenja dr. A. z dne 25.4.1993 in do takrat obstoječe medicinske dokumentacije; - da izvedenec v izvedeniškem mnenju ni izključil možnosti bodočega pojava aseptične nekroze, do katere pa pri tožniku doslej še ni prišlo; - da je izvedenec v izvedeniškem mnenju predvidel, da se bodo pri tožniku v bodoče skoraj zagotovo razvile degenerativne spremembe v kolku v smislu artroze. Da je do te posledice tudi prišlo in to v zmerni obliki, kar je v okviru predvidevanj, navedenih v izvedeniškem mnenju z dne 25.4.1993; - da je že ob izdelavi izvedeniškega mnenja z dne 25.4.1993 bilo moč predvideti, da tožnik svojega poklica avtoličarja ne bo mogel opravljati in da se invalidnost pri tožniku lahko poveča; - da je bilo že v mnenju z dne 25.4.1993 opozorjeno, da bo tožnik v bodoče imel telesne bolečine pri daljši hoji, teku, dvigovanju bremen in ob spremembah vremena; - da so vsi zdravstveni pregledi tožnika, po sklenitvi poravnave, omejeni zgolj na ugotavljanje njegovih občasnih telesnih bolečin.

Na podlagi teh pravnoodločilnih dejstev je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da pri tožniku po sklenitvi poravnave z dne 9.2.1994 ni prišlo do nobene nove škode, ki ob sklenitvi poravnave ni bila predvidljiva in stranki z njo ne bi mogli računati. Na podlagi takšnega zaključka je pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo zahtevane imaterialne škode, ki je tožniku nastala po sklenitvi poravnave z dne 9.2.1994 (za telesne bolečine, strah in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v skupnem znesku 6.000.000,00 SIT), ker je tožena stranka tožeči stranki že poravnala to škodo s plačilom zneska po sklenjeni poravnavi z dne 9.2.1994 (prvi odstavek 295. člena Zakona o obligacijskih razmerjih).

Bistvo pritožbenih navedb je, da tožnik ob sklenitvi poravnave ni bil sposoben oceniti vseh posledic, ki mu bodo v bodoče nastale, ker takrat artroze še ni bilo. Takšni pritožbeni navedbi pritožbeno sodišče ne sledi iz naslednjih razlogov: Tožnik je bil tisti, ki je naročil izdelavo izvedeniškega mnenja z dne 25.4.1993. Izvedenec ga je pred izdelavo izvedeniškega mnenja pregledal in bi se tožnik lahko takrat o bodočih posledicah pri izvedencu tudi natančneje informiral (načelo skrbnosti v pravnem prometu - prvi odstavek 18. člena Zakona o obligacijskih razmerjih). V izvedeniškem mnenju z dne 25.4.1993 je jasno navedeno, da se bodo pri tožniku v bodoče zagotovo razvile degenerativne spremembe v kolku v smislu artroze in da se invalidnost pri tožniku z leti lahko poveča. Tožnik je bil tako zadosti jasno opozorjen na bodoče posledice, ki mu bodo nastale. V postopku sklepanja poravnave je tožnik imel odvetnika, torej strokovno pravno pomoč za oceno višine denarne satisfakcije za ugotovljeni bodoči obseg imaterialne škode.

Pritožbeno sodišče je zato pritožbo v delu, s katerim je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo imaterialne škode, zavrnilo kot neutemeljeno in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Pritožba pa zaenkrat utemeljeno graja zavrnitev rentnega zahtevka (izgubo dohodka zaradi poteka prekvalifikacije). Sodba sodišča prve stopnje v tem delu nima razlogov, morala pa bi jih imeti, glede na ugotovitev, da poravnava z dne 9.2.1994 ni obsegala tožnikove izgube na dohodku. V tem delu je tako podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožnika delno ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje v tem delu razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V novem postopku bo potrebno ugotoviti, ali je s poravnavo z dne 9.2.1994 bila poravnana tudi tožnikova izguba na osebnem dohodku, ki mu nastaja zaradi prekvalifikacije.

Razveljavitev odločitve o stroških postopka nastalih pred sodiščem prve stopnje je posledica delne razveljavitve sodbe sodišča prve stopnje. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določilu četrtega odstavka 165. člena ZPP.