Jedro

V postopku za odobritev pravnega posla, tudi kadar pravnomočna sodba nadomešča sklenjeno pogodbo o pravnem poslu (sodba ima v takem primeru pravno naravo pogodbe ter enake pravne učinke kot sklenjena pogodba), pristojni organ ugotavlja, ali pravnega posla ni mogoče odobriti zaradi okoliščin iz 3. odstavka 19. člena ZKZ. Odobritev ni potrebna le v taksativno določenih primerih iz 2. odstavka 19. člena ZKZ, vendar tudi v takih primerih organ na vlogo osebe, ki je sklenila pravni posel z lastnikom kmetijskega zemljišča, izda o tem potrdilo ali pa izdajo potrdila z odločbo zavrne.

Izrek

Tožba se zavrne.

Stroškovni zahtevek tožeče stranke se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Ministrstvo kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (drugostopenjski organ) ugodilo pritožbi A.A., B.B., C.C. in D.D. ter odpravilo odločbo Upravne enote Novo mesto (prvostopenjski organ) z dne 11. 3. 2009 (s katero je ta odločila, da se odobri pravni posel – prodajna pogodba, katere listino nadomešča sodba Okrajnega sodišča v Novem mestu z dne 24. 5. 2006, sklenjena med E.E., A.A., B.B., C.C. in D.D. kot prodajalci ter tožnikom kot kupcem glede nepremičnin s parc. št. 2335 in 2336, obe k.o. ..., za dogovorjeno skupno kupnino 2.235,38 EUR), z izpodbijanim sklepom pa tožnikovo vlogo za odobritev pravnega posla zavrglo. Drugostopenjski organ v obrazložitvi navaja, da je iz spisne dokumentacije razvidno, da je bila dne 2. 3. 2001 s strani kot solastnikov Z.Z., A.A., G.G., C.C. in D.D. dana ponudba za prodajo kmetijskega zemljišča s parc. št. 2335 in 2336, obe k.o. .... Ponudba je bila objavljena na oglasni deski Upravne enote od 16. 3. 2001 do 17. 4. 2001. Izjavi o sprejemu ponudbe sta podala tožnik in J.J.. Prvostopenjski organ je o obeh izjavah o sprejemu ponudbe dne 24. 4. 2001 obvestil ponudnike kmetijskih zemljišč. S tem obvestilom je bil zaključen postopek v zvezi s ponudbo za prodajo obeh parcel, kot to določata 20. in 21. člen Zakona o kmetijskih zemljiščih (ZKZ). Iz dokumentov je dalje razvidno, da je J.J. 26. 4. 2001 podal vlogo za odobritev pravnega posla z navedenima kmetijskima zemljiščema in da je prvostopenjski organ z odločbo z dne 5. 6. 2001 predloženo pogodbo odobril, vendar je bila prvostopenjska odločba v pritožbenem postopku odpravljena ter zadeva vrnjena v ponovni postopek. Iz upravnih spisov je nadalje razvidno, da je prvostopenjski organ v ponovnem postopku z odločbo z dne 11. 9. 2001 pravni posel ponovno odobril, in da je bila tudi ta odločba v pritožbenem postopku odpravljena z odločbo drugostopenjskega organa z dne 23. 11. 2001, zadeva pa vrnjena v ponovni postopek. Dne 20. 5. 2002 je organ prve stopnje tretjič odločal o odobritvi pravnega posla, prodajne pogodbe z dne 16. 12. 2000, in tega pravnega posla ni odobril. Odločba z dne 20. 5. 2002 je postala pravnomočna 18. 6. 2002. Iz dokumentov zadeve je dalje razvidno, da je tožnik, ki je tudi podal izjavo o sprejemu ponudbe, vložil pri Okrajnem sodišču v Novem mestu tožbo na sklenitev prodajne pogodbe za predmetni parceli št. 2335 in 2336 in da je to sodišče s sodbo opr. št. P 420/2002-29 z dne 24. 5. 2006 odločilo, da so ponudniki dolžni skleniti prodajno pogodbo s tožnikom kot kupcem za ponujena zemljišča po v ponudbi navedeni ceni v 15 dneh, v nasprotnem primeru pogodbo nadomešča ta sodba; sodba je postala pravnomočna in izvršljiva 2. 7. 2007. Iz spisne dokumentacije je dalje razvidno, da je zemljiška knjiga s pozivnim sklepom z dne 6. 5. 2008 naložila tožniku, da predloži pravnomočno odločbo o odobritvi pravnega posla oz. potrdilo upravne enote, sicer bo sodišče predlog zavrglo. Tožnik je na podlagi navedenega sklepa 16. 5. 2008 pri organu prve stopnje vložil vlogo za odobritev pravnega posla, ki pa jo je organ prve stopnje s sklepom z dne 19. 6. 2008 zavrgel. Drugostopenjski organ pa je s svojo odločbo z dne 22. 1. 2009 sklep odpravil ter zadevo vrnil prvostopenjskemu organu v ponoven postopek. Drugostopenjski organ zavrača kot neutemeljene pritožbene navedbe pritožnikov, da jim v postopku ni bila dana možnost izjave in da prvostopenjski organ v postopku ni pravilno presojal prednostne pravice. Kot utemeljeno pa je sprejel pritožbeno navedbo, da je bila vloga za odobritev pravnega posla vložena po izteku 60 dnevnega roka iz 1. odstavka 22. člena ZKZ, pri čemer je to določbo glede na sodno prakso, npr. sodbi Upravnega sodišča, opr. št. U 2233/2008-7 z dne 20. 10. 2009 in U 357/2008-29 z dne 13. 10. 2009, treba razlagati tako, da v primeru, ko je stranka uspela s svojim zahtevkom za sklenitev prodajne pogodbe pri sodišču, 60 dnevni rok za vložitev vloge za odobritev pravnega posla začne teči od pravnomočnosti sodbe dalje. Ker je sodba Okrajnega sodišča v Novem mestu z dne 24. 5. 2006, ki nadomešča kupoprodajno pogodbo, pravnomočna z dne 2. 7. 2007, bi morala biti vložena vloga za odobritev pravnega posla do vključno 31. 8. 2007. Tožnik pa je vlogo za odobritev pravnega posla vložil 16. 5. 2008, torej po izteku 60 dnevnega roka in tako prepozno, zato je drugostopenjski organ moral prvostopenjsko odločbo odpraviti ter tožnikovo vlogo za odobritev pravnega posla kot prepozno zavreči na podlagi 3. točke 1. odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP).

Tožnik vlaga tožbo zaradi nepravilno uporabljenega materialnega prava in bistvenih kršitev pravil postopka. Drugostopenjski organ je nepravilno razlagal določbe 22. člena ZKZ in bi se tudi ne mogel sklicevati na sodno prakso iz oktobra 2009, kajti gre za postopek, ki je tekel od 16. 3. 2001, sodba Okrajnega sodišča v Novem mestu je bila izdana 24. 5. 2006, postala pa je pravnomočna 2. 7. 2007, v letu 2002 in 2007 pa se zakona tako ni razlagalo. Tožnik navaja, da je sodišče s sodbo opr. št. P 420/2002-29 z dne 24. 5. 2006 rešilo vsa po ZKZ pomembna vprašanja in tudi veljavnost sklenitve prodajne pogodbe po pogojih predkupne pravice v korist tožnika kot kupca. Odobritev pravnega posla, ki je sklenjena na podlagi pravnomočne sodbe, posega v pravnomočno razsojeno stvar ter postavlja upravni postopek iznad sodnega postopka. Tožnik potrebuje odločbo o odobritvi pravnega posla zgolj zaradi pridobitve priloge kot formalnega pogoja vpisa lastninske pravice v zemljiški knjigi, glede na sklep št. II Cp 1389/2008 z dne 9. 4. 2008. Vendar pa odločba ne more in ne sme posegati v pravnomočno razsojeno zadevo. Z razlago o potrebi po odobritvi sodbe, ki vsebuje pravni in pridobitni naslov, zavezovalni in razpolagalni pravni posel, in vezavi na rok 60 dni od pravnomočnosti sodbe se zanika pomen določb 40. člena Stvarno pravnega zakonika (SPZ). Po ZKZ in po sodni praksi je bil edini rok, ki je zavezoval tožnika, rok v katerem je kot sprejemnik ponudbe lahko zahteval sklenitev pogodbe o prodaji. Tako 1. odstavek 512. člena kot tudi 5. odstavek 33. člena Obligacijskega zakonika (OZ) določata 6 mesečni rok za uveljavitev zahtevka za sklenitev pogodbe; oba roka sta prekluzivna, o čemer sta si enotni tako teorija kot praksa (OZ s komentarjem, druga knjiga str. 268 in tretja knjiga str. 321, sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 706/2003). Z določitvijo roka za sklenitev pogodbe so časovno omejeni zahtevki za uveljavljanje njene kršitve, drugih rokov pa sodna praksa in razlaga zakona do leta 2009 ni poznala. S prekluzijo po 1. odstavku 22. člena ZKZ, do katere je sodišče prišlo s široko interpretativno razlago, se posega v pravnomočno dosojeno lastninsko pravico. Zakon v 22. členu ZKZ ne določa ničesar za primer sodnega spora. Prekluzija ima učinek, da se pravica popolnoma izgubi, zato ta institut po mnenju tožeče stranke ne pride v poštev v primeru uspešnega zahtevka na sklenitev prodajne pogodbe. Prekluzija predstavlja zelo hud poseg v pravice subjekta, konkretno izgubo pravice do vknjižbe lastninske pravice po pravnomočni sodbi, zato mora biti določena izrecno in smiselno. Uporaba določb o prekluzivnih rokih z razlago zakona, ki je lahko ožja in širša, ni dopustna s stališča načela zaupanja v pravo in je ustavnopravno sporna. Tožnik meni, da je ob pravilni razlagi zakona možna edino razlaga, da je že s sodbo sklenjena veljavna prodajna pogodba in da odobritev pravnega posla niti ni potrebna oz. da mora upravni organ izdati odločbo o odobritvi pravnega posla zgolj zaradi formalnosti zemljiškoknjižnega postopka in ne glede na čas podaje zahteve. Drugačna razlaga je materialnopravno napačna in ustavnopravno sporna ter bo sodišče moralo sprožiti vprašanje skladnosti določb 20. in 22. člena ZKZ z Ustavo. Sodišče bo na Ustavnem sodišču dobilo vsaj interpretacijsko odločbo in razlago določb tako, da se obvaruje načelo zakonitosti in uredi jasno postavitev prekluzije v postopkih ter odpravi dvom v obstoj oz. neobstoj te. Tožeča stranka dalje še navaja, da je bila ponudba za prodajo predmetnih kmetijskih zemljišč podana 16. 3. 2001, zato bi drugostopni organ v postopku moral uporabiti zakon, ki je veljal leta 2001, ne pa ob odločanju veljavnega zakona. Stari ZKZ odobritve kot dodatnega pogoja veljavnosti pravnega posla ni poznal in ni poznal roka za odobritev, ki bi imel prekluzivne učinke v primeru sodnega uveljavljanja predkupne pravice. Kakršnakoli dodatna odobritev v smislu določbe ZKZ posega v tožnikove pridobljene pravice. Upravni organ bi ob pravilni uporabi ZKZ, ki je veljal leta 2001, samo na temelju 20. člena moral ugotoviti, da odobritev ni potrebna. Odobritev bi bila potrebna samo za overitev podpisa, ne pa za zemljiško knjigo. Z raztezanjem učinkov veljavnega ZKZ za nazaj se krši temeljno ustavno pravno postavljeno pravilo o veljavnosti zakona. Tožeča stranka sodišču predlaga, naj spremeni odločitev organa druge stopnje tako, da potrdi odločbo prvostopenjskega organa z dne 11. 3. 2009 oz. podrejeno naj odpravi odločbi upravnih organov obeh stopenj ter odloči, da odobritev pravnega posla ni potrebna. Tožeča stranka zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijanju odločb in razlogih zanjo ter sodišču predlaga naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Sodišče je tožbo kot strankam z interesom posredovalo v odgovor E.E., A.A., B.B., C.C. in D.D. (prodajalcem kmetijskih zemljišč). Stranke z interesom v odgovoru na tožbo navajajo, da je razlagovanje tožeče stranke v smeri, da pravnomočna sodba z dne 24. 5. 2006 predstavlja prodajno pogodbo z intabulacijsko klavzulo (z zemljiškoknjižnim dovolilom) oz. da navedena sodba nadomešča prodajno pogodbo z rezultatom pridobitve lastninske pravice po sami sodbi, materialnopravno zmotno. Stranka se sklicuje na 40. člen SPZ ter navaja, da se za pridobitev lastninske pravice z pravnim poslom zahteva veljaven pravni posel, iz katerega izhaja obveznost prenesti lastninsko pravico (zavezovalni pravni posel), ter izpolnitev drugih pogojev, ki jih določa zakon; za pridobitev lastninske pravice na nepremičninah je določen nadaljnji pogoj (49. člen SPZ – vpis v zemljiško knjigo, ki se opravi na podlagi listine, ki vsebuje zemljiškoknjižno dovolilo oz. intabulacijsko klavzulo iz 23. člena SPZ – razpolagalni pravni posel. Iz izreka sodbe z dne 24. 5. 2006, zlasti iz 1. in 2. točke izreka, evidentno izhaja, da se tožencem (stranka z interesom v tem upravnem sporu) nalaga zgolj obveznost skleniti prodajno pogodbo ter da pravnomočna sodba nadomešča listino o sklenjeni prodajni pogodbi v primeru nesklenitve pogodbe. Posledično je vsebina sodbe oz. obveznost strank z interesom kot prodajalcev ta, da s tožnikom kot kupcem sklenejo prodajno pogodbo, s katero se zavežejo na tožnika prenesti lastninsko pravico na predmetnih nepremičninah z izdajo zemljiškoknjižnega dovolila, ter tožniku nepremičnini prepustiti v posest. navedena sodba torej vsebuje le obligacijske obveznosti strank z interesom v smislu sklenitve pogodbe; gre torej za zavezovalni pravi posel, ki lahko pomeni podlago za izdajo zemljiškoknjižnega dovolila kot razpolagalnega pravnega posla, če bi bile za izdajo zemljiškoknjižnega dovolila kot razpolagalnega pravnega posla podane predpostavke po ZKZ (33. do 38. člena). Navedena sodba pa evidentno ne vsebuje razpolagalnega pravnega posla, saj ne vsebuje izjave volje strank z interesom, da dovoljujejo vpis tožnikove lastninske pravice v zemljiški knjigi (zemljiškoknjižno dovolilo v smislu 23. člena SPZ). Zato sodba ni listina, ki bi lahko bila podlaga za vknjižbo stvarne pravice, saj vsebuje le obligacijske zaveze tožencev in nadomešča listino o prodajni pogodbi, ki je pravdne stranke niso podpisale. Ker gre pri navedeni sodbi zgolj za prodajno pogodbo, je ta sodba lahko le podlaga, da predlagatelj pri Upravni enoti izposluje odobritev pravnega posla s kmetijskim zemljiščem, in da stranke z interesom kot prodajalci nato na podlagi sodno sklenjene prodajne pogodbe izdajo še zemljiškoknjižno dovolilo za vpis kupčeve lastninske pravice o zemljiški knjigi. Pravno zmotna so tudi izvajanja tožeče stranke, da je bilo o obstoju tožnikove prednostne pravice pravnomočno odločeno v pravdnem postopku, v katerem je bila izdana sodba z dne 24. 5. 2006. Tožeča stranka prezre, da pravi red temelji na načelu prirejenosti pravdnih postopkov, in tudi, da bi pravdno sodišče vprašanje izpolnjevanja pogojev za priznanje prednostne pravice do nakupa kmetijskega zemljišča kvečjemu obravnavalo kot predhodno vprašanje. Rešitev predhodnega vprašanja pa ima učinek samo v pravdi, v kateri je vprašanje rešeno. Ker odločitev o prednostni pravici tožnika ni vsebovana v izreku sodbe in zato tudi ni obsežena z učinkom pravnomočnosti sodbe, je evidentno, da je o tem vprašanju in odobritvi pravnega posla treba odločiti v posebnem upravnem postopku, ki pa ga tožnik očitno ni pravočasno sprožil. Potrebno je tudi pripomniti, da se pravdno sodišče z vprašanjem obravnavanja pogojev za odobritev pravnega posla (med njimi s prednostno pravico) niti ni ukvarjalo. Posledično je neutemeljeno stališče tožeče stranke, da odločbo o odobritvi pravnega posla s kmetijskim zemljiščem potrebuje zgolj zaradi pridobitve priloge, kot formalnega pogoja za vpis lastninske pravice v zemljiški knjigi. Enako velja za stališče tožeče stranke, da izpodbijana odločba posega v tožnikovo pravnomočno razsojeno lastninsko pravico z vsemi lastninskimi upravičenji; ker gre za pravnoposlovno pridobitev lastninske pravice, bi tožnik lastninsko pravico lahko pridobil le z vknjižbo v zemljiški knjigi. Do vknjižbe pa ni prišlo, ker tožnik ne razpolaga z zemljiškoknjižnim dovolilom (to pa ni moglo biti izdano, ker ni odobritve pravnega posla). Njegov zemljiškoknjižni predlog za vknjižbo lastninske pravice je bil zavržen. Lastniki predmetnih nepremičnin so še vedno stranke z interesom. Tožeča stranka je tudi prezrla, da je vlogo za odobritev pravnega posla vložila šele, ko jo je zemljiškoknjižno sodišče pozvalo k dopolnitvi zemljiškoknjižnega predloga, čeprav je bila preko svojega pravno kvalificiranega pooblaščenca pravočasno, še v teku roka za vložitev vloge za odobritev pravnega posla, in sicer z dne 28. 6. 2007, opozorjena, da je potrebno vložiti vlogo za odobritev pravnega posla – takšno ravnanje znotraj zakonsko predpisanega roka je tako zavestno opustila. Iz tega razloga se tožeča stranka, ki je bila ves čas postopka zastopana po pravno kvalificirani osebi, ne more sklicevati, da je izpodbijana odločba in uporaba prekluzivnega roka z vidika njenih pravic neskladna z Ustavo. Pravno zmotno je tudi stališče tožeče stranke, da je potrebno v konkretnem primeru uporabiti določbo ZKZ, kot je veljala v času ponudbe za prodajo kmetijskega zemljišča. Tožeča stranka je prezrla, da je prodajno pogodbo pridobila šele z učinkom od trenutka, ko je postala pravnomočna sodba z dne 24. 5. 2006 (ta pa je postala pravnomočna na podlagi sodbe Višjega sodišča v Ljubljani z dne 11. 5. 2007, ki je bila tožeči stranki vročena 7. 5. 2007). Postopek odobritve pravnega posla je bil tako začet po sedanjih predpisih, zato se tudi uporablja 22. člen ZKZ, kot velja od novele ZKZ-B (Uradni list RS, št. 36/2003), torej od 17. 4. 2003 dalje. Tožeča stranka pri svojem razlogovanju prezre predhodno določbo 5. člena ZKZ-B, ki določa, da se postopki za odobritev pravnega posla, začeti pred uveljavitvijo ZKZ-B, dokončajo po določbah ZKZ-B (ne glede na to, kdaj je bila podana ponudba za prodajo kmetijskega zemljišča). Po argumentu a minori ad maius uporaba določb ZKZ-B še toliko bolj velja za odločanje o vlogi za odobritev pravnega posla, ki je bil sklenjen po 17. 4. 2003, in zato vloga za odobritev vložena po uveljavitvi ZKZ-B. V dokazne namene se stranke z interesom sklicujejo na listine upravnega spisa, na spis Okrajnega sodišča v Novem mestu, opr. št. P 420/2002, pritožbo zoper sodbo v navedeni zadevi z dne 23. 6. 2006, sklep Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cp 1389/2008 z dne 9. 4. 2008, predlaga pribavo in vpogled v vse listine spise Okrajnega sodišča v Novem mestu, opr. št. Dn 3823/2007 in Dn 3121/2008, predlaga vpogled v zemljiško knjigo, vložno št. 167 k.o. ... ter prav tako tožbi priloženi dopis odvetniku z dne 28. 6. 2007 s potrdilom o oddaji dopisa po faxu. Stranke z interesom sodišču predlagajo, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po 1. odstavku 22. člena ZKZ (Uradni list RS, št. 55/2003, ZKZ-UPB1) fizična ali pravna oseba, ki sklene pravni posel z lastnikom nepremičnine, poda vlogo za odobritev pravnega posla; vloga se vloži pri upravni enoti, na območju katere leži nepremičnina oziroma njen pretežni del; vloga za odobritev pravnega posla se vloži najpozneje v 60 dneh po preteku roka iz 4. odstavka 20. člena tega zakona; vlogi je treba priložiti sklenjeno pogodbo o pravnem poslu. Tožnik zmotno meni, da citiranih določb ni mogoče razlagati v pomenu, da je oseba, ki je (kot sprejemnik ponudbe) uspela v pravdi doseči pravnomočno sodbo, ki nadomešča prodajno pogodbo (ker ponudnik kmetijskega zemljišča ne sklene take pogodbe pod pogoji in v roku iz sodbe), dolžna podati vlogo za odobritev pravnega posla v roku 60 dni od pravnomočnosti sodbe. V postopku za odobritev pravnega posla, tudi kadar pravnomočna sodba nadomešča sklenjeno pogodbo o pravnem poslu (sodba ima v takem primeru pravno naravo pogodbe ter enake pravne učinke kot sklenjena pogodba), pristojni organ ugotavlja, ali pravnega posla ni mogoče odobriti zaradi okoliščin iz 3. odstavka 19. člena ZKZ. Odobritev ni potrebna le v taksativno določenih primerih iz 2. odstavka 19. člena ZKZ, vendar tudi v takih primerih organ na vlogo osebe, ki je sklenila pravni posel z lastnikom kmetijskega zemljišča, izda o tem potrdilo ali pa izdajo potrdila z odločbo zavrne (3. odstavek 22. člena ZKZ). Zato tožnik brez podlage zatrjuje, da v primeru, kadar pravnomočna sodba nadomešča sklenjeno pogodbo o pravnem poslu, odobritev ni potrebna. Kolikor se sklicuje na 40. člen SPZ (Uradni list RS, št. 87/2002), sodišče odgovarja, da iz citirane zakonske določbe izrecno izhaja, da se za pridobitev lastninske pravice zahteva veljaven pravni posel, iz katerega izhaja obveznost prenesti lastninsko pravico, ter izpolnitev drugih pogojev, ki jih določa zakon. Za pridobitev lastninske pravice na kmetijskem zemljišču, gozdu ali kmetiji pa ZKZ določa dodatne pogoje, katerih izpolnjevanje ugotavlja pristojni organ v postopku za odobritev pravnega posla. Tožnik brez podlage zatrjuje, da se z odločitvijo v postopku za odobritev pravnega posla posega v pravnomočno razsojeno stvar ter v pravnomočno dosojeno lastninsko pravico. Pravnomočna sodba je namreč nadomestila le prodajno pogodbo, ki je ponudniki predmetnih kmetijskih zemljišč (parcel št. 2335 in 2336, obe k.o. ...) s tožnikom niso hoteli skleniti, ni pa mogoče ob sklicevanju nanjo zaobiti kogentnih predpisov, ki veljajo za prenos lastninske pravice na kmetijskih zemljiščih (kar je tudi stališče Višjega sodišča v Ljubljani v sklepu opr. št. II Cp 1389/2008 z dne 9. 4. 2008). Odločitev o odobritvi pravnega posla je upravna stvar ter je v pristojnosti upravnega organa (19. do 22. člen ZKZ); s sodbo, ki nadomešča prodajno pogodbo, se o odobritvi pravnega posla ne odloča (tudi iz sodbe Okrajnega sodišča v Novem mestu, opr. št. P 420/2002 z dne 24. 5. 2006 ne izhaja, ne iz izreka, ne iz obrazložitve, da bi bilo odločeno tudi o odobritvi pravnega posla). ZZK-1 (Uradni list RS, št. 58/2003 in nasl.) pa v 2. odstavku 38. člena (tudi) določa, da če je bilo zemljiškoknjižno dovolilo izstavljeno v zvezi s pravnim poslom, za katerega je po zakonu, ki ureja promet tiste vrste nepremičnin, med katere glede na namen rabe, naveden v lokacijski informaciji, spada nepremičnina, na katero se nanaša zemljiškoknjižno dovolilo, potrebno pridobiti soglasje oziroma odobritev pristojnega organa oziroma potrdilo pristojnega organa, da takšno soglasje oziroma potrditev ni potrebna, mora zemljiškoknjižnemu dovolilu biti priloženo tudi navedeno soglasje, odobritev oziroma potrdilo; omenjena pravnomočna sodba z dne 24. 5. 2006 pa nadomešča (le) zemljiškoknjižno dovolilo, zato je za prenos lastninske pravice na njeni podlagi potrebna tudi odobritev pravnega posla po 22. členu ZKZ.

Prav tako tožnik brez podlage zatrjuje, da bi prekluzivni rok 60 dni od pravnomočnosti sodbe za vložitev vloge za odobritev pravnega posla ne mogel veljati, ker naj bi v primeru, kadar sodba nadomešča sklenjeni pravni posel, bilo treba določbe 22. člena ZKZ razlagati v pomenu, da (kolikor bi že bilo pravilno stališče, da odobritev pravnega posla je potrebna) se vlogo za odobritev pravnega posla lahko vloži ne glede na v tej zakonski določbi določeni rok, in da je organ odločbo dolžan izdati, ker gre le za formalnosti zaradi zemljiškoknjižnega postopka (tožnik naj bi potreboval odločbo o odobritvi pravnega posla zgolj zaradi pridobitve priloge, ki je formalni pogoj za vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo, glede na sklep višjega sodišča v Ljubljani opr. št. II Cp 1389/2008 z dne 9. 4. 2008). Prekluzivni rok 60 dni je v določbi 22. člena ZKZ določen zaradi preprečitve časovno neomejene vezanosti ponudnika na dano ponudbo in zavezujoče pogoje, ki jih je določil, in njegove pravne negotovosti; tako varstvo prodajalcev pa je potrebno tudi v primeru, kadar pravnomočna sodba nadomešča sklenjeni pravni posel (saj ima taka sodba, po povedanem, pravno naravo pogodbe in enake pravne učinke kot sklenjena pogodba). Zato sodišče nima pomislekov, da bi taka razlaga in uporaba določb 1. odstavka 22. člena ZKZ o prekluzivnem roku tudi za primer, kadar pravnomočna sodba nadomešča sklenjeni pravni posel, bila neskladna z Ustavo.

Tožnik se glede na povedano tudi ne more z uspehom sklicevati, da sta ga zavezovali le določbi 5. odstavka 33. člena OZ (o roku, v katerem se zahteva sklenitev glavne pogodbe v primeru sklenjene predpogodbe) in 1. odstavka 512. člena OZ (o roku, v katerem predkupni upravičenec lahko zahteva, da se razveljavi pogodba, s katero je prodajalec prodal stvar ali prenesel lastninsko pravico na tretjega, ne da bi o tem obvestil predkupnega upravičenca, in stvar pod enakimi pogoji proda njemu).

Tožnik brez podlage zatrjuje tudi, da organ v postopku za odobritev pravnega posla ne bi mogel upoštevati v času odločanja veljavnih (že prej citiranih) določb 22. člena ZKZ, glede na to, da je postopek za prodajo predmetnih kmetijskih zemljišč stekel že 16. 3. 2001 z objavo ponudbe. Ne glede na to, da je ZKZ uveljavil določbo o roku 60 dni za vložitev vloge za odobritev pravnega posla v 1. odstavku 22. člena šele z novelo ZKZ-B, ki je pričela veljati 17. 4. 2003, pa je bil organ dolžan to določbo upoštevati, kajti veljala je tudi že v času, ko je postala sodba, ki nadomešča sklenjeni pravni posel, pravnomočna (2. 7. 2007) ter bi tožnik v skladu z njo moral ravnati; zato sodišče zavrača kot neutemeljen tožnikov ugovor, da gre ob uporabi veljavnega zakona za raztezanje učinkov tega zakona za nazaj, s čemer se krši ustavno prepoved povratne veljave pravnih aktov. Tožnik pa se tudi ne more z uspehom pavšalno sklicevati, da se določbe 22. člena ZKZ o roku, v katerem se mora vložiti vlogo za odobritev pravnega posla, v primeru, ko pravnomočna sodba nadomešča sklenjeni pravni posel, v letu 2007 ni razlagalo tako, kot jo je razlagal drugostopenjski organ v izpodbijani odločbi, ki se je pri tem tudi skliceval na sodno prakso šele iz leta 2009; tožnik namreč ne navede niti enega primera drugačne upravnosodne prakse v letu 2007, sodišče pa se dodatno (ob primerih, ki jih navaja že drugostopenjski akt) sklicuje tudi na svojo sodbo opr. št. U 2322/2005-18 z dne 5. 9. 2006, v kateri je prav tako zavzelo stališče, da sodba, ki nadomešča pogodbo in ima ob nastopu pravnomočnosti enake pravne učinke, ne more biti izvzeta glede določila o roku iz 1. odstavka 22. člena ZKZ (s tem, da je v navedenem primeru zavzelo stališče, da je ta rok pričel teči z uveljavitvijo novele ZKZ-B, ker je sodba postala pravnomočna še pred njeno uveljavitvijo). Sodišče pa še dodaja, čeprav na navedeno svoje odločitve ne opira, da so stranke z interesom (prodajalci) sodišču predložile listino, iz katere izhaja, da so tožnika (po njegovem pooblaščencu) 28. 6. 2007 izrecno spraševale, ali je že začet postopek za odobritev predmetnega pravnega posla. Kolikor pa tožnik zatrjuje, da po ZKZ pred uveljavitvijo novele ZKZ-B v letu 2003 odobritev pravnega posla za njegovo veljavnost ni bila potrebna, mu sodišče odgovarja (čeprav ob že povedanem, da je bil po presoji sodišča organ dolžan uporabiti v času odločanja o tožnikovi vlogi veljavni ZKZ (ZKZ-UPB1), to za odločitev v zadevi ni pomembno), da iz določb 20. člena tedaj veljavnega ZKZ (Uradni list RS, št. 59/96) izhaja, da je odobritev pravnega posla bila potrebna, iz določbe 6. odstavka navedenega člena pa izrecno, da je (bil) zemljiškoknjižni prenos lastninske pravice na kmetijskem zemljišču mogoč le na podlagi odobritve pravnega posla oziroma potrdila, da odobritev po določbah ZKZ ni potrebna.

Ker je po povedanem po presoji sodišča izpodbijani akt pravilen in na zakonu utemeljen, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 119/08 odl. US, 107/09 odl. US, 62/2010 ZUS-1) tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Tožnikov stroškovni zahtevek pa je sodišče zavrnilo na podlagi 4. odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, kadar sodišče (med drugim) tožbo zavrne, nosi vsaka stranka svoje stroške postopka.