U-I-182/22-9, Up-777/22-10

U-I-182/22, Up-777/22; U-I-183/22, Up-779/22; U-I-184/22, Up-782/22; U-I-185/22, Up-783/22; U-I-186/22, Up-784/22; U-I-187/22, Up-785/22; U-I-188/22, Up-786/22; U-I-189/22, Up-787/22; U-I-190/22, Up-788/22; U-I-191/22, Up-789/22; U-I-194/22, Up-792/22; U-I-195/22, Up-793/22; U-I-196/22, Up-794/22; U-I-197/22, Up-795/22; U-I-198/22, Up-796/22; U-I-199/22, Up-797/22; U-I-200/22, Up-798/22; U-I-201/22, Up-799/22; U-I-202/22, Up-800/22; U-I-203/22, Up-801/22; U-I-204/22, Up-802/22; U-I-205/22, Up-803/22; U-I-206/22, Up-804/22; U-I-207/22, Up-805/22; U-I-208/22, Up-806/22; U-I-209/22, Up-807/22; U-I-210/22, Up-808/22; U-I-211/22, Up-809/22; U-I-212/22, Up-810/22; U-I-213/22, Up-811/22; U-I-214/22, Up-812/22; U-I-215/22, Up-813/22; U-I-230/22, Up-845/22; U-I-231/22, Up-846/22; U-I-232/22, Up-847/22; U-I-233/22, Up-848/22; U-I-234/22, Up-849/22; U-I-235/22, Up-850/22; U-I-236/22, Up-851/22; U-I-237/22, Up-852/22; U-I-238/22, Up-854/22; U-I-239/22, Up-855/22; U-I-240/22, Up-856/22; U-I-241/22, Up-857/22; U-I-242/22, Up-858/22; U-I-243/22, Up-859/22; U-I-244/22, Up-860/22; U-I-245/22, Up-861/22; U-I-246/22, Up-862/22; U-I-248/22, Up-864/22; U-I-249/22, Up-865/22; U-I-250/22, Up-866/22; U-I-251/22, Up-867/22; U-I-252/22, Up-868/22; U-I-253/22, Up-869/22; U-I-254/22, Up-870/22; U-I-255/22, Up-871/22; U-I-256/22, Up-872/22; U-I-257/22, Up-873/22; U-I-262/22, Up-887/22; U-I-275/22, Up-968/22; U-I-276/22, Up-969/22; U-I-277/22, Up-970/22; U-I-278/22, Up-971/22; U-I-279/22, Up-973/22; U-I-280/22, Up-974/22; U-I-281/22, Up-972/22; U-I-282/22, Up-975/22; U-I-283/22, Up-976/22; U-I-284/22, Up-977/22; U-I-285/22, Up-978/22; U-I-286/22, Up-979/22; U-I-287/22, Up-980/22; U-I-288/22, Up-981/22; U-I-289/22, Up-982/22; U-I-290/22, Up-983/22; U-I-291/22, Up-984/22; U-I-292/22, Up-985/22; U-I-293/22, Up-986/22; U-I-294/22, Up-987/22; U-I-295/22, Up-988/22; U-I-296/22, Up-989/22; U-I-297/22, Up-991/22; U-I-298/22, Up-992/22; U-I-299/22, Up-993/22; U-I-300/22, Up-994/22; U-I-301/22, Up-995/22; U-I-302/22, Up-996/22; U-I-303/22, Up-997/22; U-I-304/22, Up-998/22; U-I-305/22, Up-999/22; U-I-306/22, Up-1000/22; U-I-307/22, Up-1001/22; U-I-308/22, Up-1002/22; U-I-309/22, Up-1003/22; U-I-310/22, Up-1004/22; U-I-311/22, Up-1005/22; U-I-312/22, Up-1006/22; U-I-313/22, Up-1007/22; U-I-314/22, Up-1008/22; U-I-315/22, Up-1009/22; U-I-316/22, Up-1010/22; U-I-317/22, Up-1011/22; U-I-318/22, Up-1012/22; U-I-319/22, Up-1013/22; U-I-340/22, Up-1198/22; U-I-341/22, Up-1199/22; U-I-342/22, Up-1200/22; U-I-344/22, Up-1202/22; U-I-345/22, Up-1203/22; U-I-346/22, Up-1204/22; U-I-347/22, Up-1205/22; U-I-348/22, Up-1206/22; U-I-349/22, Up-1207/22; U-I-350/22, Up-1208/22; U-I-351/22, Up-1209/22; U-I-352/22, Up-1210/22; U-I-353/22, Up-1211/22; U-I-354/22, Up-1212/22; U-I-355/22, Up-1213/22; U-I-356/22, Up-1214/22; U-I-357/22, Up-1215/22; U-I-358/22, Up-1216/22; U-I-359/22, Up-1217/22; U-I-360/22, Up-1218/22; U-I-361/22, Up-1219/22; U-I-362/22, Up-1220/22; U-I-363/22, Up-1221/22; U-I-364/22, Up-1222/22; U-I-365/22, Up-1223/22; U-I-366/22, Up-1224/22; U-I-367/22, Up-1225/22; U-I-368/22, Up-1226/22; U-I-369/22, Up-1227/22; U-I-370/22, Up-1228/22; U-I-376/22, Up-1259/22; U-I-406/22, Up-1527/22; U-I-407/22, Up-1528/22; U-I-408/22, Up-1529/22; U-I-409/22, Up-1530/22; U-I-410/22, Up-1531/22; U-I-411/22, Up-1532/22; U-I-412/22, Up-1533/22; U-I-413/22, Up-1534/22; U-I-414/22, Up-1535/22; U-I-415/22, Up-1536/22; U-I-416/22, Up-1537/22; U-I-417/22, Up-1538/22; U-I-418/22, Up-1539/22; U-I-419/22, Up-1540/22; U-I-420/22, Up-1541//22; U-I-421/22, Up-1542/22; U-I-422/22, Up-1543/22; U-I-423/22, Up-1544/22; U-I-424/22, Up-1545/22; U-I-425/22, Up-1546/22; U-I-426/22, Up-1547/22; U-I-427/22, Up-1548/22; U-I-428/22, Up-1549/22; U-I-429/22, Up-1550/22; U-I-430/22, Up-1551/22; U-I-431/22, Up-1552/22; U-I-432/22, Up-1553/22; U-I-433/22, Up-1554/22; U-I-434/22, Up-1555/22; U-I-435/22, Up-1556/22; U-I-436/22, Up-1557/22; U-I-437/22, Up-1558/22; U-I-438/22, Up-1559/22; U-I-439/22, Up-1560/22; U-I-440/22, Up-1561/22; U-I-441/22, Up-1562/22; U-I-442/22, Up-1563/22; U-I-443/22, Up-1564/22; U-I-444/22, Up-1565/22; U-I-445/22, Up-1566/22; U-I-446/22, Up-1567/22; U-I-447/22, Up-1569/22; U-I-448/22, Up-1568/22; U-I-449/22; Up-1570/22; U-I-450/22 Up-1572/22; U-I-451/22, Up-1571/22; U-I-452/22, Up-1573/22; U-I-453/22, Up-1574/22; U-I-454/22, Up-1575/22; U-I-455/22, Up-1576/22; U-I-456/22, Up-1577/22; U-I-457/22, Up-1578/22; U-I-458/22, Up-1579/22; U-I-459/22, Up-1580/22; U-I-460/22, Up-1581/22; U-I-461/22, Up-1582/22; U-I-466/22, Up-1608/22; U-I-467/22, Up-1615/22

14. 12. 2022

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopkih za preizkus pobud in ustavnih pritožb Vesne Fužir Urbančič, dr. dent. med., Vodice, in drugih, ki jih vse zastopa Simona Marko, odvetnica v Mariboru, na seji 14. decembra 2022

sklenilo:

1.Pobude za začetek postopka za oceno ustavnosti prve povedi četrtega odstavka in prve povedi šestega odstavka 41. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o zdravstveni dejavnosti (Uradni list RS, št. 64/17) se zavrnejo.

2.Ustavne pritožbe:

Vesne Fužir Urbančič zoper sklep Vrhovnega sodišča št. X DoR 264/2021 z dne 6. 4. 2022 in zoper sodbo Upravnega sodišča št. I U 320/2019 z dne 29. 9. 2021;

družbe EMOTIVA, d. o. o., zoper sklep Vrhovnega sodišča št. X DoR 163/2021 z dne 6. 4. 2022 in zoper sodbo Upravnega sodišča št. I U 97/2019 z dne 25. 5. 2021;

družbe ZOBNA AMBULANTA KREUTZ, d. o. o., zoper sklep Vrhovnega sodišča št. X DoR 169/2021 z dne 6. 4. 2022 in zoper sodbo Upravnega sodišča št. I U 821/2019 z dne 1. 6. 2021;

družbe DENTAL DESIGN, d. o. o., zoper sklep Vrhovnega sodišča št. X DoR 241/2021 z dne 6. 4. 2022 in zoper sodbo Upravnega sodišča št. I U 326/2019 z dne 7. 9. 2021;

družbe DEPIK, d. o. o., zoper sklep Vrhovnega sodišča št. X DoR 262/2021 z dne 6. 4. 2022 in zoper sodbo Upravnega sodišča št. I U 664/2019 z dne 29. 9. 2021;

družbe OBJEM ZDRAVJA, d. o. o., zoper sklep Vrhovnega sodišča št. X DoR 232/2021 z dne 6. 4. 2022 in zoper sodbo Upravnega sodišča št. I U 83/2019 z dne 26. 8. 2021;

Mojce Potokar zoper sklep Vrhovnega sodišča št. X DoR 251/2021 z dne 6. 4. 2022 in zoper sodbo Upravnega sodišča št. I U 658/2019 z dne 14. 9. 2021;

družbe RCD, d. o. o., zoper sklep Vrhovnega sodišča št. X DoR 253/2021 z dne 6. 4. 2022 in zoper sodbo Upravnega sodišča št. I U 105/2019 z dne 14. 9. 2021;

Zasebnega zdravstvenega zavoda Lilijana Krivec Skrt zoper sklep Vrhovnega sodišča št. X DoR 247/2021 z dne 6. 4. 2022 in zoper sodbo Upravnega sodišča št. I U 837/2019 z dne 14. 9. 2021;

družbe BARSOS-MC, d. o. o., zoper sklep Vrhovnega sodišča št. X DoR 239/2021 z dne 6. 4. 2022 in zoper sodbo Upravnega sodišča št. I U 157/2019 z dne 7. 9. 2021;

družbe ULTRAMEDICA, d. o. o., zoper sklep Vrhovnega sodišča št. X DoR 233/2021 z dne 6. 4. 2022 in zoper sodbo Upravnega sodišča št. I U 131/2019 z dne 25. 8. 2021;

družbe FMR PLUS, d. o. o., zoper sklep Vrhovnega sodišča št. X DoR 250/2021 z dne 6. 4. 2022 in zoper sodbo Upravnega sodišča št. I U 140/2019 z dne 7. 9. 2021;

družbe OPTOMED, d. o. o., zoper sklep Vrhovnega sodišča št. X DoR 245/2021 z dne 6. 4. 2022 in zoper sodbo Upravnega sodišča št. I U 149/2019 z dne 14. 9. 2021;

Marine Košak zoper sklep Vrhovnega sodišča št. X DoR 243/2021 z dne 6. 4. 2022 in zoper sodbo Upravnega sodišča št. I U 686/2019 z dne 7. 9. 2021;

Zdravstvenega zavoda BEM Ankaran zoper sklep Vrhovnega sodišča št. X DoR 254/2021 z dne 6. 4. 2022 in zoper sodbo Upravnega sodišča, Oddelka v Novi Gorici, št. III U 23/2019 z dne 17. 9. 2021;

Zlatke Kralj zoper sklep Vrhovnega sodišča št. X DoR 229/2021 z dne 6. 4. 2022 in zoper sodbo Upravnega sodišča št. I U 678/2019 z dne 26. 8. 2021;

Zavoda REVITA zoper sklep Vrhovnega sodišča št. X DoR 255/2021 z dne 6. 4. 2022 in zoper sodbo Upravnega sodišča št. I U 518/2019 z dne 14. 9. 2021;

Zdravstvenega zavoda REVITA zoper sklep Vrhovnega sodišča št. X DoR 175/2021 z dne 6. 4. 2022 in zoper sodbo Upravnega sodišča št. I U 672/2019 z dne 1. 6. 2021;

Zasebnega zdravstvenega zavoda NEUROVITA zoper sklep Vrhovnega sodišča št. X DoR 194/2021 z dne 6. 4. 2022 in zoper sodbo Upravnega sodišča št. I U 233/2019 z dne 1. 6. 2021;

Tomaža Banka zoper sklep Vrhovnega sodišča št. X DoR 161/2021 z dne 6. 4. 2022 in zoper sodbo Upravnega sodišča št. I U 53/2019 z dne 1. 6. 2021;

družbe MCL PSIHIATRIČNA ORDINACIJA, d. o. o., zoper sklep Vrhovnega sodišča št. X DoR 164/2021 z dne 6. 4. 2022 in zoper sodbo Upravnega sodišča št. I U 42/2019 z dne 1. 6. 2021;

družbe SPE VIVIMUS, d. o. o., zoper sklep Vrhovnega sodišča št. X DoR 167/2021 z dne 6. 4. 2022 in zoper sodbo Upravnega sodišča št. I U 552/2019 z dne 1. 6. 2021;

družbe NASMEH ZOBOZDRAVSTVO, d. o. o., zoper sklep Vrhovnega sodišča št. X DoR 165/2021 z dne 6. 4. 2022 in zoper sodbo Upravnega sodišča št. I U 872/2019 z dne 1. 6. 2021;

Damjane Meroving zoper sklep Vrhovnega sodišča št. X DoR 244/2021 z dne 6. 4. 2022 in zoper sodbo Upravnega sodišča št. I U 594/2019 z dne 14. 9. 2021;

družbe KRIŽAJ storitve, d. o. o., zoper sklep Vrhovnega sodišča št. X DoR 171/2021 z dne 6. 4. 2022 in zoper sodbo Upravnega sodišča št. I U 181/2019 z dne 1. 6. 2021;

Nataše Dajović zoper sklep Vrhovnega sodišča št. X DoR 16/2022 z dne 6. 4. 2022 in zoper sodbo Upravnega sodišča št. I U 555/2019 z dne 4. 11. 2021;

družbe SPLOŠNA MEDICINA JURIJ PESJAK, d. o. o., zoper sklep Vrhovnega sodišča št. X DoR 263/2021 z dne 6. 4. 2022 in zoper sodbo Upravnega sodišča št. I U 464/2019 z dne 22. 9. 2021;

družbe MEDI PULMO, d. o. o., zoper sklep Vrhovnega sodišča št. X DoR 230/2021 z dne 6. 4. 2022 in zoper sodbo Upravnega sodišča št. I U 461/2019 z dne 26. 8. 2021;

družbe BROVET, d. o. o., zoper sklep Vrhovnega sodišča št. X DoR 240/2021 z dne 6. 4. 2022 in zoper sodbo Upravnega sodišča št. I U 75/2019 z dne 14. 9. 2021;

družbe AMBULANTA STRAŽA, d. o. o., zoper sklep Vrhovnega sodišča št. X DoR 248/2021 z dne 6. 4. 2022 in zoper sodbo Upravnega sodišča št. I U 1122/2019 z dne 14. 9. 2021;

družbe VITALIJA, d. o. o., zoper sklep Vrhovnega sodišča št. X DoR 246/2021 z dne 6. 4. 2022 in zoper sodbo Upravnega sodišča št. I U 580/2019 z dne 7. 9. 2021;

Barbare Škrlj Golob zoper sklep Vrhovnega sodišča št. X DoR 174/2021 z dne 6. 4. 2022 in zoper sodbo Upravnega sodišča št. I U 64/2019 z dne 25. 5. 2021;

družbe MEDICINSKA GENETIKA, d. o. o., zoper sklep Vrhovnega sodišča št. X DoR 221/2021 z dne 6. 4. 2022 in zoper sodbo Upravnega sodišča št. I U 103/2019 z dne 7. 7. 2021;

družbe ANIMULA, d. o. o., zoper sklep Vrhovnega sodišča št. X DoR 15/2022 z dne 11. 5. 2022 in zoper sodbo Upravnega sodišča št. I U 488/2019 z dne 4. 11. 2021;

Verice Šučur in Zobne ambulante za odrasle Šučur Verica, zoper sklep Vrhovnega sodišča št. X DoR 19/2022 z dne 11. 5. 2022 in zoper sodbo Upravnega sodišča št. I U 505/2019 z dne 29. 11. 2021;

družbe DIAGNOSTIČNI CENTER ŠENTJUR, d. o. o., zoper sklep Vrhovnega sodišča št. X DoR 49/2022 z dne 11. 5. 2022 in zoper sodbo Upravnega sodišča, Oddelka v Celju, št. IV U 23/2019 z dne 30. 11. 2021;

družbe NAGLIDENT, d. o. o., zoper sklep Vrhovnega sodišča št. X DoR 269/2021 z dne 11. 5. 2022 in zoper sodbo Upravnega sodišča št. I U 491/2019 z dne 14. 9. 2021;

družbe TOPMED, d. o. o., zoper sklep Vrhovnega sodišča št. X DoR 11/2022 z dne 11. 5. 2022 in zoper sodbo Upravnega sodišča, Oddelka v Mariboru, št. II U 55/2019 z dne 29. 11. 2021;

družbe DARUMA, d. o. o., zoper sklep Vrhovnega sodišča št. X DoR 24/2022 z dne 11. 5. 2022 in zoper sodbo Upravnega sodišča št. I U 123/2019 z dne 2. 12. 2021;

družbe Ambulanta Tominc, d. o. o., zoper sklep Vrhovnega sodišča št. X DoR 46/2022 z dne 11. 5. 2022 in zoper sodbo Upravnega sodišča, Oddelka v Mariboru, št. II U 65/2019 z dne 14. 12. 2021;

Arnalda Tomšiča zoper sklep Vrhovnega sodišča št. X DoR 10/2022 z dne 11. 5. 2022 in zoper sodbo Upravnega sodišča št. I U 671/2019 z dne 3. 11. 2021;

družbe Psihiatrična in pedopsihiatrična ordinacija Anja Reljić Prinčič, d. o. o., zoper sklep Vrhovnega sodišča št. X DoR 38/2022 z dne 11. 5. 2022 in zoper sodbo Upravnega sodišča št. I U 602/2019 z dne 7. 12. 2021;

družbe Očesni kirurški center dr. Pfeifer, d. o. o., zoper sklep Vrhovnega sodišča št. X DoR 272/2021 z dne 11. 5. 2022 in zoper sodbo Upravnega sodišča št. I U 596/2019 z dne 30. 9. 2021;

Seline Ambrožič zoper sklep Vrhovnega sodišča št. X DoR 296/2021 z dne 11. 5. 2022 in zoper sodbo Upravnega sodišča, Oddelka v Novi Gorici, št. III U 87/2019 z dne 4. 11. 2021;

družbe Vurcer, d. o. o., zoper sklep Vrhovnega sodišča št. X DoR 40/2022 z dne 11. 5. 2022 in zoper sodbo Upravnega sodišča, Oddelka v Mariboru, št. II U 120/2021 z dne 3. 12. 2021;

družbe Zdravje, d. o. o., zoper sklep Vrhovnega sodišča št. X DoR 278/2021 z dne 11. 5. 2022 in zoper sodbo Upravnega sodišča, Oddelka v Novi Gorici, št. III U 82/2019 z dne 11. 10. 2021;

Matjaža Roženbergarja zoper sklep Vrhovnega sodišča št. X DoR 39/2022 z dne 11. 5. 2022 in zoper sodbo Upravnega sodišča št. I U 874/2019 z dne 11. 11. 2021;

Helene Šubelj Gregorič zoper sklep Vrhovnega sodišča št. X DoR 18/2022 z dne 11. 5. 2022 in zoper sodbo Upravnega sodišča št. I U 50/2019 z dne 29. 11. 2021;

družbe Dermatologija Maja Kalač Pandurović, d. o. o., zoper sklep Vrhovnega sodišča št. X DoR 48/2022 z dne 11. 5. 2022 in zoper sodbo Upravnega sodišča, Oddelka v Mariboru, št. II U 57/2019 z dne 6. 12. 2021;

družbe Medden S, d. o. o., zoper sklep Vrhovnega sodišča št. X DoR 37/2022 z dne 11. 5. 2022 in zoper sodbo Upravnega sodišča, Oddelka v Mariboru, št. II U 24/2019 z dne 9. 12. 2021;

družbe Okumed, d. o. o., zoper sklep Vrhovnega sodišča št. X DoR 6/2022 z dne 11. 5. 2022 in zoper sodbo Upravnega sodišča, Oddelka v Mariboru, št. II U 35/2019 z dne 29. 11. 2021;

družbe Ophtacom, d. o. o., zoper sklep Vrhovnega sodišča št. X DoR 7/2022 z dne 11. 5. 2022 in zoper sodbo Upravnega sodišča št. I U 599/2019 z dne 29. 11. 2021;

družbe Barsos MC, d. o. o., zoper sklep Vrhovnega sodišča št. X DoR 281/2021 z dne 11. 5. 2022 in zoper sodbo Upravnega sodišča št. I U 663/2019 z dne 29. 9. 2021;

družbe Dental Art, d. o. o., zoper sklep Vrhovnega sodišča št. X DoR 47/2022 z dne 11. 5. 2022 in zoper sodbo Upravnega sodišča, Oddelka v Celju, št. IV U 18/2019 z dne 30. 11. 2021;

Marjane Simčič Polak zoper sklep Vrhovnega sodišča št. X DoR 293/2021 z dne 11. 5. 2022 in zoper sodbo Upravnega sodišča št. I U 691/2019 z dne 27. 10. 2021;

družbe Le skupaj, d. o. o., zoper sklep Vrhovnega sodišča št. X DoR 36/2022 z dne 11. 5. 2022 in zoper sodbo Upravnega sodišča, Oddelka v Mariboru, št. II U 67/2019 z dne 7. 12. 2021;

družbe 0.4, ZOBOZDRAVSTVENE STORITVE, d. o. o., zoper sklep Vrhovnega sodišča št. X DoR 31/2022 z dne 11. 5. 2022 in zoper sodbo Upravnega sodišča št. I U 531/2019 z dne 2. 12. 2021;

Polonce Zalokar in Ambulante za pljučne bolezni in alergije, Polonca Zalokar, zoper sklep Vrhovnega sodišča št. X DoR 27/2022 z dne 11. 5. 2022 in zoper sodbo Upravnega sodišča št. I U 108/2019 z dne 2. 12. 2021;

Kristine Tozon in Kristine Tozon – zobozdravnice zoper sklep Vrhovnega sodišča št. X DoR 20/2022 z dne 11. 5. 2022 in zoper sodbo Upravnega sodišča št. I U 603/2019 z dne 4. 11. 2021;

družbe Arjana Maček, d. o. o., zoper sklep Vrhovnega sodišča št. X DoR 307/2021 z dne 11. 5. 2022 in zoper sodbo Upravnega sodišča št. I U 100/2019 z dne 29. 10. 2021;

družbe INTERNISTIČNO POLMULOŠKA AMBULANTA DR. BOMBEK, d. o. o., zoper sklep Vrhovnega sodišča št. X DoR 2/2022 z dne 11. 5. 2022 in zoper sodbo Upravnega sodišča, Oddelka v Mariboru, št. II U 41/2019 z dne 25. 11. 2021;

Zdravstvenega zavoda Medicinski center Šinigoj Nova Gorica zoper sklep Vrhovnega sodišča št. X DoR 30/2022 z dne 11. 5. 2022 in zoper sodbo Upravnega sodišča, Oddelka v Novi Gorici, št. III U 24/2019 z dne 11. 11. 2021;

Zdravstvenega zavoda Juretić Jadranka zoper sklep Vrhovnega sodišča št. X DoR 28/2022 z dne 11. 5. 2022 in zoper sodbo Upravnega sodišča, Oddelka v Novi Gorici, št. III U 27/2019 z dne 11. 11. 2021;

Zdravstvenega zavoda Ultrakardio Portorož zoper sklep Vrhovnega sodišča št. X DoR 294/2021 z dne 11. 5. 2022 in zoper sodbo Upravnega sodišča, Oddelka v Novi Gorici, št. III U 28/2019 z dne 28. 10. 2021;

Duše Boljka zoper sklep Vrhovnega sodišča št. X DoR 23/2022 z dne 11. 5. 2022 in zoper sodbo Upravnega sodišča št. I U 684/2019 z dne 2. 12. 2021;

družbe GIA MED, d. o. o., zoper sklep Vrhovnega sodišča št. X DoR 88/2022 z dne 15. 6. 2022 in zoper sodbo Upravnega sodišča, Oddelka v Novi Gorici, št. III U 80/2019 z dne 27. 12. 2021;

družbe GROMED, d. o. o., zoper sklep Vrhovnega sodišča št. X DoR 77/2022 z dne 15. 6. 2022 in zoper sodbo Upravnega sodišča, Oddelka v Mariboru, št. II U 130/2019 z dne 27. 12. 2021;

Jasenke Matanič zoper sklep Vrhovnega sodišča št. X DoR 92/2022 z dne 15. 6. 2022 in zoper sodbo Upravnega sodišča, Oddelka v Novi Gorici, št. III U 68/2019 z dne 17. 12. 2021;

družbe DENTA B, d. o. o., zoper sklep Vrhovnega sodišča št. X DoR 305/2021 z dne 11. 5. 2022 in zoper sodbo Upravnega sodišča št. I U 372/2019 z dne 29. 10. 2021;

družbe AMBULANTA ROSIČ, d. o. o., zoper sklep Vrhovnega sodišča št. X DoR 85/2022 z dne 15. 6. 2022 in zoper sodbo Upravnega sodišča, Oddelka v Mariboru, št. II U 46/2019 z dne 28. 12. 2021;

Miroslava Kovačiča zoper sklep Vrhovnega sodišča št. X DoR 111/2022 z dne 15. 6. 2022 in zoper sodbo Upravnega sodišča, Oddelka v Mariboru, št. II U 188/2019 z dne 5. 1. 2022;

družbe SANTRA, d. o. o., zoper sklep Vrhovnega sodišča št. X DoR 66/2022 z dne 15. 6. 2022 in zoper sodbo Upravnega sodišča, Oddelka v Mariboru, št. II U 147/2019 z dne 17. 12. 2021;

družbe Očesna ambulanta Majda Volčini Krumpestar, d. o. o., zoper sklep Vrhovnega sodišča št. X DoR 5/2022 z dne 11. 5. 2022 in zoper sodbo Upravnega sodišča št. I U 146/2019 z dne 3. 11. 2021;

Aleksandre Fabjan Ivačič zoper sklep Vrhovnega sodišča št. X DoR 73/2022 z dne 15. 6. 2022 in zoper sodbo Upravnega sodišča, Oddelka v Celju, št. IV U 58/2019 z dne 7. 12. 2021;

družbe INTERMED, d. o. o., zoper sklep Vrhovnega sodišča št. X DoR 62/2022 z dne 15. 6. 2022 in zoper sodbo Upravnega sodišča, Oddelka v Mariboru, št. II U 83/2019 z dne 17. 12. 2021;

družbe ZOBEK DENTALNI CENTER, d. o. o., zoper sklep Vrhovnega sodišča št. X DoR 133/2022 z dne 15. 6. 2022 in zoper sodbo Upravnega sodišča, Oddelka v Mariboru, št. II U 164/2019 z dne 20. 1. 2022;

družbe PATRONAŽKA, d. o. o., zoper sklep Vrhovnega sodišča št. X DoR 71/2022 z dne 15. 6. 2022 in zoper sodbo Upravnega sodišča, Oddelka v Mariboru, št. II U 143/2019 z dne 17. 12. 2021;

družbe PRAVOVID, d. o. o., zoper sklep Vrhovnega sodišča št. X DoR 12/2022 z dne 11. 5. 2022 in zoper sodbo Upravnega sodišča št. I U 529/2019 z dne 3. 11. 2021;

Saše Dolar zoper sklep Vrhovnega sodišča št. X DoR 125/2022 z dne 15. 6. 2022 in zoper sodbo Upravnega sodišča, Oddelka v Celju, št. IV U 56/2019 z dne 11. 1. 2022;

Zdravstvenega zavoda dr. Žebeljan zoper sklep Vrhovnega sodišča št. X DoR 97/2022 z dne 15. 6. 2022 in zoper sodbo Upravnega sodišča, Oddelka v Mariboru, št. II U 163/2019 z dne 30. 12. 2021;

Tanje Pavlović zoper sklep Vrhovnega sodišča št. X DoR 129/2022 z dne 15. 6. 2022 in zoper sodbo Upravnega sodišča, Oddelka v Mariboru, št. II U 205/2019 z dne 18. 1. 2022;

družbe OFTAMED, d. o. o., zoper sklep Vrhovnega sodišča št. X DoR 54/2022 z dne 15. 6. 2022 in zoper sodbo Upravnega sodišča, Oddelka v Mariboru, št. II U 68/2019 z dne 14. 12. 2021;

družbe OFTALMO, d. o. o., zoper sklep Vrhovnega sodišča št. X DoR 276/2021 z dne 11. 5. 2022 in zoper sodbo Upravnega sodišča št. I U 560/2019 z dne 5. 10. 2021;

Brede Jelen Sobočan zoper sklep Vrhovnega sodišča št. X DoR 273/2021 z dne 11. 5. 2022 in zoper sodbo Upravnega sodišča št. I U 145/2019 z dne 28. 9. 2021;

družbe PEDIATRINJA SUZANA ŠKORJANC ANTOLIČ, d. o. o., zoper sklep Vrhovnega sodišča št. X DoR 65/2022 z dne 15. 6. 2022 in zoper sodbo Upravnega sodišča, Oddelka v Mariboru, št. II U 144/2019 z dne 17. 12. 2021;

Darka Košutića zoper sklep Vrhovnega sodišča št. X DoR 91/2022 z dne 15. 6. 2022 in zoper sodbo Upravnega sodišča, Oddelka v Celju, št. IV U 14/2019 z dne 21. 12. 2021;

družbe ZALIVKA, d. o. o., zoper sklep Vrhovnega sodišča št. X DoR 132/2022 z dne 15. 6. 2022 in zoper sodbo Upravnega sodišča, Oddelka v Mariboru, št. II U 179/2019 z dne 26. 1. 2022;

družbe DR. ŠEGOTA - PULMOLOG, d. o. o., zoper sklep Vrhovnega sodišča št. X DoR 96/2022 z dne 15. 6. 2022 in zoper sodbo Upravnega sodišča, Oddelka v Celju, št. IV U 85/2019 z dne 21. 12. 2021;

družbe EUPNEA, d. o. o., zoper sklep Vrhovnega sodišča št. X DoR 50/2022 z dne 15. 6. 2022 in zoper sodbo Upravnega sodišča, Oddelka v Mariboru, št. II U 33/2019 z dne 13. 12. 2021;

Darje Prešern zoper sklep Vrhovnega sodišča št. X DoR 113/2022 z dne 15. 6. 2022 in zoper sodbo Upravnega sodišča, Oddelka v Mariboru, št. II U 206/2019 z dne 5. 1. 2022;

družbe DENTAMEDICA, d. o. o., zoper sklep Vrhovnega sodišča št. X DoR 109/2022 z dne 15. 6. 2022 in zoper sodbo Upravnega sodišča, Oddelka v Mariboru, št. II U 197/2019 z dne 6. 1. 2022;

družbe PHYSIS, d. o. o., zoper sklep Vrhovnega sodišča št. X DoR 8/2022 z dne 11. 5. 2022 in zoper sodbo Upravnega sodišča št. I U 151/2019 z dne 29. 11. 2021;

Silve Jamnišek zoper sklep Vrhovnega sodišča št. X DoR 69/2022 z dne 15. 6. 2022 in zoper sodbo Upravnega sodišča, Oddelka v Mariboru, št. II U 154/2019 z dne 14. 12. 2021;

družbe AVELANA, d. o. o., zoper sklep Vrhovnega sodišča št. X DoR 275/2021 z dne 11. 5. 2022 in zoper sodbo Upravnega sodišča št. I U 419/2019 z dne 5. 10. 2021;

družbe KIRURŠKI CENTER TOŠ, d. o. o., zoper sklep Vrhovnega sodišča št. X DoR 35/2022 z dne 11. 5. 2022 in zoper sodbo Upravnega sodišča, Oddelka v Mariboru, št. II U 42/2019 z dne 9. 12. 2021;

Mateja Kravosa zoper sklep Vrhovnega sodišča št. X DoR 3/2022 z dne 11. 5. 2022 in zoper sodbo Upravnega sodišča, Oddelka v Mariboru, št. II U 43/2019 z dne 29. 11. 2021;

družbe AMBULANTA ČEBELICA, d. o. o., zoper sklep Vrhovnega sodišča št. X DoR 59/2022 z dne 15. 6. 2022 in zoper sodbo Upravnega sodišča, Oddelka v Mariboru, št. II U 81/2019 z dne 17. 12. 2021;

mag. Alojza Horvata in Alojza Horvata zoper sklep Vrhovnega sodišča št. X DoR 1/2022 z dne 11. 5. 2022 in zoper sodbo Upravnega sodišča, Oddelka v Mariboru, št. II U 53/2019 z dne 30. 11. 2021;

Margite Zupanc-Porenta in Margite Zupanc Porenta, dr. dent. med., Zasebne zobne ordinacije, zoper sklep Vrhovnega sodišča št. X DoR 9/2022 z dne 11. 5. 2022 in zoper sodbo Upravnega sodišča št. I U 456/2019 z dne 3. 11. 2021;

Zobozdravstvenega zavoda Vertačnik zoper sklep Vrhovnega sodišča št. X DoR 115/2022 z dne 15. 6. 2022 in zoper sodbo Upravnega sodišča, Oddelka v Celju, št. IV U 99/2019 z dne 4. 1. 2022;

družbe SVETOVANJE DR. KUHAR, d. o. o., zoper sklep Vrhovnega sodišča št. X DoR 17/2022 z dne 11. 5. 2022 in zoper sodbo Upravnega sodišča št. I U 515/2019 z dne 4. 11. 2021;

družbe ORTOPEDIJA PRETTNER, d. o. o., zoper sklep Vrhovnega sodišča št. X DoR 55/2022 z dne 15. 6. 2022 in zoper sodbo Upravnega sodišča, Oddelka v Mariboru, št. II U 45/2019 z dne 16. 12. 2021;

družbe KARDIO KLOKOČOVNIK, d. o. o., zoper sklep Vrhovnega sodišča št. X DoR 29/2022 z dne 11. 5. 2022 in zoper sodbo Upravnega sodišča, Oddelka v Novi Gorici, št. III U 30/2019 z dne 11. 11. 2021;

družbe ABAKUS-MIDICO, d. o. o., zoper sklep Vrhovnega sodišča št. X DoR 105/2022 z dne 15. 6. 2022 in zoper sodbo Upravnega sodišča, Oddelka v Celju, št. IV U 110/2019 z dne 4. 1. 2022;

družbe AMBULANTA JERKOVIĆ, d. o. o., zoper sklep Vrhovnega sodišča št. X DoR 124/2022 z dne 15. 6. 2022 in zoper sodbo Upravnega sodišča, Oddelka v Mariboru, št. II U 215/2019 z dne 17. 1. 2022;

družbe KARDIOMED, d. o. o., zoper sklep Vrhovnega sodišča št. X DoR 90/2022 z dne 15. 6. 2022 in zoper sodbo Upravnega sodišča, Oddelka v Mariboru, št. II U 77/2019 z dne 28. 12. 2021;

družbe GINEKOMED FORUM, d. o. o., zoper sklep Vrhovnega sodišča št. X DoR 61/2022 z dne 15. 6. 2022 in zoper sodbo Upravnega sodišča, Oddelka v Mariboru, št. II U 138/2019 z dne 17. 12. 2021;

Mojce Kos zoper sklep Vrhovnega sodišča št. X DoR 63/2022 z dne 15. 6. 2022 in zoper sodbo Upravnega sodišča, Oddelka v Mariboru, št. II U 139/2019 z dne 10. 12. 2021;

družbe AMBULANTA ZA VSE GENERACIJE, d. o. o., zoper sklep Vrhovnega sodišča št. X DoR 135/2022 z dne 15. 6. 2022 in zoper sodbo Upravnega sodišča, Oddelka v Mariboru, št. II U 217/2019 z dne 26. 1. 2022;

družbe SMEJKO, Petra Prodan Šumnik, d. o. o., zoper sklep Vrhovnega sodišča št. X DoR 80/2022 z dne 15. 6. 2022 in zoper sodbo Upravnega sodišča, Oddelka v Celju, št. IV U 68/2019 z dne 14. 12. 2021;

družbe TOPZOB, d. o. o., zoper sklep Vrhovnega sodišča št. X DoR 131/2022 z dne 15. 6. 2022 in zoper sodbo Upravnega sodišča, Oddelka v Mariboru, št. II U 209/2019 z dne 31. 1. 2022;

družbe ZDRAVSTVO BERIĆ, d. o. o., zoper sklep Vrhovnega sodišča št. X DoR 58/2022 z dne 15. 6. 2022 in zoper sodbo Upravnega sodišča, Oddelka v Mariboru, št. II U 56/2019 z dne 14. 12. 2021;

družbe ARCHIMED, d. o. o., zoper sklep Vrhovnega sodišča št. X DoR 86/2022 z dne 15. 6. 2022 in zoper sodbo Upravnega sodišča, Oddelka v Mariboru, št. II U 31/2019 z dne 28. 12. 2021;

družbe SRCE IN OŽILJE, d. o. o., zoper sklep Vrhovnega sodišča št. X DoR 95/2022 z dne 15. 6. 2022 in zoper sodbo Upravnega sodišča, Oddelka v Mariboru, št. II U 37/2019 z dne 27. 12. 2021;

družbe VASACOR, d. o. o., zoper sklep Vrhovnega sodišča št. X DoR 84/2022 z dne 15. 6. 2022 in zoper sodbo Upravnega sodišča, Oddelka v Celju, št. IV U 24/2019 z dne 28. 12. 2021;

Eve Mejač zoper sklep Vrhovnega sodišča št. X DoR 112/2022 z dne 15. 6. 2022 in zoper sodbo Upravnega sodišča, Oddelka v Mariboru, št. II U 200/2019 z dne 6. 1. 2022;

Judite Kiš Zupanc zoper sklep Vrhovnega sodišča št. X DoR 78/2022 z dne 15. 6. 2022 in zoper sodbo Upravnega sodišča, Oddelka v Celju, št. IV U 60/2019 z dne 14. 12. 2021;

družbe ZASEBNA ZOBNA ORDINACIJA DROFENIK MARKO JOŽEF, d. o. o., zoper sklep Vrhovnega sodišča št. X DoR 67/2022 z dne 15. 6. 2022 in zoper sodbo Upravnega sodišča, Oddelka v Mariboru, št. II U 129/2019 z dne 9. 12. 2021;

družbe KARDIOLOGIJA MARINŠEK & GINEKOLOGIJA PETERNELJ, d. o. o., zoper sklep Vrhovnega sodišča št. X DoR 126/2022 z dne 15. 6. 2022 in zoper sodbo Upravnega sodišča, Oddelka v Celju, št. IV U 59/2019 z dne 4. 1. 2022;

Petra Pokeržnika zoper sklep Vrhovnega sodišča št. X DoR 120/2022 z dne 15. 6. 2022 in zoper sodbo Upravnega sodišča, Oddelka v Mariboru, št. II U 145/2019 z dne 18. 1. 2022;

družbe DISPANZER ZA ZDRAVSTVENO VARSTVO OTROK IN MLADOSTNIKOV, d. o. o., zoper sklep Vrhovnega sodišča št. X DoR 107/2022 z dne 15. 6. 2022 in zoper sodbo Upravnega sodišča, Oddelka v Celju, št. IV U 100/2019 z dne 4. 1. 2022;

družbe MEDIARH, d. o. o., zoper sklep Vrhovnega sodišča št. X DoR 52/2022 z dne 15. 6. 2022 in zoper sodbo Upravnega sodišča, Oddelka v Mariboru, št. II U 39/2019 z dne 13. 12. 2021;

družbe STEINER, d. o. o., zoper sklep Vrhovnega sodišča št. X DoR 122/2022 z dne 15. 6. 2022 in zoper sodbo Upravnega sodišča, Oddelka v Celju, št. IV U 114/2019 z dne 11. 1. 2022;

družbe MELADENS, d. o. o., zoper sklep Vrhovnega sodišča št. X DoR 79/2022 z dne 15. 6. 2022 in zoper sodbo Upravnega sodišča, Oddelka v Celju, št. IV U 82/2019 z dne 14. 12. 2021;

družbe RADIOMED, d. o. o., zoper sklep Vrhovnega sodišča št. X DoR 56/2022 z dne 15. 6. 2022 in zoper sodbo Upravnega sodišča, Oddelka v Mariboru, št. II U 36/2019 z dne 13. 12. 2021;

družbe MIKMAR, d. o. o., zoper sklep Vrhovnega sodišča št. X DoR 64/2022 z dne 15. 6. 2022 in zoper sodbo Upravnega sodišča, Oddelka v Mariboru, št. II U 141/2019 z dne 10. 12. 2021;

družbe FIZIO.BK FIZIOTERAPIJA, d. o. o., zoper sklep Vrhovnega sodišča št. X DoR 60/2022 z dne 15. 6. 2022 in zoper sodbo Upravnega sodišča, Oddelka v Mariboru, št. II U 122/2019 z dne 8. 12. 2021;

Alenke Mandić zoper sklep Vrhovnega sodišča št. X DoR 127/2022 z dne 15. 6. 2022 in zoper sodbo Upravnega sodišča, Oddelka v Celju, št. IV U 62/2019 z dne 4. 1. 2022;

Tanje Jeromel zoper sklep Vrhovnega sodišča št. X DoR 70/2022 z dne 15. 6. 2022 in zoper sodbo Upravnega sodišča, Oddelka v Mariboru, št. II U 131/2019 z dne 20. 12. 2021;

Uroša Franca Gašperina zoper sklep Vrhovnega sodišča št. X DoR 306/2021 z dne 15. 6. 2022 in zoper sodbo Upravnega sodišča št. I U 61/2019 z dne 29. 10. 2021;

družbe MAJOMA, d. o. o., zoper sklep Vrhovnega sodišča št. X DoR 74/2022 z dne 15. 6. 2022 in zoper sodbo Upravnega sodišča, Oddelka v Mariboru, št. II U 156/2019 z dne 27. 12. 2021;

družbe SANIDENT, d. o. o., zoper sklep Vrhovnega sodišča št. X DoR 121/2022 z dne 15. 6. 2022 in zoper sodbo Upravnega sodišča, Oddelka v Mariboru, št. IV U 133/2019 z dne 11. 1. 2022;

družbe SANIDENT, d. o. o., zoper sklep Vrhovnega sodišča št. X DoR 139/2022 z dne 15. 6. 2022 in zoper sodbo Upravnega sodišča, Oddelka v Celju, št. IV U 135/2019 z dne 25. 1. 2022;

Brigite Baklan in Baklan Brigite – Zasebne ambulante splošne medicine zoper sklep Vrhovnega sodišča št. X DoR 68/2022 z dne 15. 6. 2022 in zoper sodbo Upravnega sodišča, Oddelka v Mariboru, št. II U 106/2019 z dne 13. 12. 2021;

Katje Šestanj Puklavec in družbe KSP DENT, d. o. o., zoper sklep Vrhovnega sodišča št. X DoR 130/2022 z dne 15. 6. 2022 in zoper sodbo Upravnega sodišča, Oddelka v Mariboru, št. II U 242/2019 z dne 1. 2. 2022;

Jasmine Vengust zoper sklep Vrhovnega sodišča št. X DoR 57/2022 z dne 15. 6. 2022 in zoper sodbo Upravnega sodišča, oddelka v Celju, št. IV U 37/2019 z dne 7. 12. 2021;

Nine Mileusnić zoper sklep Vrhovnega sodišča št. X DoR 247/2022 z dne 26. 9. 2022 in zoper sodbo Upravnega sodišča, Oddelka v Mariboru, št. II U 275/2019 z dne 11. 4. 2022;

Zorana Ribiča zoper sklep Vrhovnega sodišča št. X DoR 249/2022 z dne 26. 9. 2022 in zoper sodbo Upravnega sodišča, Oddelka v Mariboru, št. II U 276/2019 z dne 12. 4. 2022;

družbe Zobna ordinacija Bojana Vočanec, d. o. o., zoper sklep Vrhovnega sodišča št. X DoR 188/2022 z dne 26. 9. 2022 in zoper sodbo Upravnega sodišča, Oddelka v Mariboru, št. II U 194/2019 z dne 21. 2. 2022;

družbe Ambulanta Tominc, d. o. o., zoper sklep Vrhovnega sodišča št. X DoR 168/2022 z dne 26. 9. 2022 in zoper sodbo Upravnega sodišča, Oddelka v Mariboru, št. II U 216/2019 z dne 3. 2. 2022;

družbe CUSPIS, d. o. o., zoper sklep Vrhovnega sodišča št. X DoR 255/2022 z dne 26. 9. 2022 in zoper sodbo Upravnega sodišča, Oddelka v Mariboru, št. II U 302/2019 z dne 19. 4. 2022;

Jane Golub zoper sklep Vrhovnega sodišča št. X DoR 197/2022 z dne 26. 9. 2022 in zoper sodbo Upravnega sodišča, Oddelka v Mariboru, št. II U 198/2019 z dne 23. 2. 2022;

Jasne Blaha zoper sklep Vrhovnega sodišča št. X DoR 196/2022 z dne 26. 9. 2022 in zoper sodbo Upravnega sodišča št. I U 682/2019 z dne 1. 3. 2022;

Mojce Smonkar zoper sklep Vrhovnega sodišča št. X DoR 234/2022 z dne 26. 9. 2022 in zoper sodbo Upravnega sodišča, Oddelka v Mariboru, št. II U 150/2019 z dne 30. 3. 2022;

Marka Moleta zoper sklep Vrhovnega sodišča št. X DoR 297/2022 z dne 26. 9. 2022 in zoper sodbo Upravnega sodišča št. I U 44/2019 z dne 9. 6. 2022;

družbe ZOBOZDRAVSTVO VIHER, d. o. o., zoper sklep Vrhovnega sodišča št. X DoR 242/2022 z dne 26. 9. 2022 in zoper sodbo Upravnega sodišča, Oddelka v Mariboru, št. II U 383/2019 z dne 4. 4. 2022;

Mojce Ivankovič Kacjan zoper sklep Vrhovnega sodišča št. X DoR 262/2022 z dne 26. 9. 2022 in zoper sodbo Upravnega sodišča, Oddelka v Mariboru, št. II U 238/2019 z dne 25. 4. 2022;

Tatjane Šoštarič zoper sklep Vrhovnega sodišča št. X DoR 200/2022 z dne 26. 9. 2022 in zoper sodbo Upravnega sodišča, Oddelka v Mariboru, št. II U 243/2019 z dne 3. 3. 2022;

družbe SPLOŠNA MEDICINA, d. o. o., zoper sklep Vrhovnega sodišča št. X DoR 183/2022 z dne 26. 9. 2022 in zoper sodbo Upravnega sodišča, Oddelka v Mariboru, št. II U 241/2019 z dne 18. 2. 2022;

družbe MOLAR, d. o. o., zoper sklep Vrhovnega sodišča št. X DoR 256/2022 z dne 26. 9. 2022 in zoper sodbo Upravnega sodišča, Oddelka v Mariboru, št. II U 174/2019 z dne 19. 4. 2022;

družbe STEINER, d. o. o., zoper sklep Vrhovnega sodišča št. X DoR 140/2022 z dne 26. 9. 2022 in zoper sodbo Upravnega sodišča, Oddelka v Celju, št. IV U 92/2019 z dne 11. 1. 2022;

družbe STIPES, d. o. o., zoper sklep Vrhovnega sodišča št. X DoR 266/2022 z dne 26. 9. 2022 in zoper sodbo Upravnega sodišča, Oddelka v Mariboru, št. II U 208/2019 z dne 19. 4. 2022;

Tomaža Schaubacha in Schaubach Tomaža – Zasebnega zdravnika na področju družinske medicine zoper sklep Vrhovnega sodišča št. X DoR 270/2022 z dne 26. 9. 2022 in zoper sodbo Upravnega sodišča, Oddelka v Mariboru, št. II U 149/2019 z dne 10. 5. 2022;

Zdravstveno svetovalnega zavoda Merc, Visole, zoper sklep Vrhovnega sodišča št. X DoR 241/2022 z dne 26. 9. 2022 in zoper sodbo Upravnega sodišča, Oddelka v Mariboru, št. II U 296/2019 z dne 4. 4. 2022;

družbe OKULISTIKA FALEŽ, d. o. o., zoper sklep Vrhovnega sodišča št. X DoR 258/2022 z dne 26. 9. 2022 in zoper sodbo Upravnega sodišča, Oddelka v Mariboru, št. II U 295/2019 z dne 19. 4. 2022;

Zdravstvenega zavoda Kos zoper sklep Vrhovnega sodišča št. X DoR 143/2022 z dne 26. 9. 2022 in zoper sodbo Upravnega sodišča, Oddelka v Mariboru, št. II U 245/2019 z dne 1. 2. 2022;

Zdravstvenega in zobozdravstvenega zavoda dr. Male zoper sklep Vrhovnega sodišča št. X DoR 279/2022 z dne 26. 9. 2022 in zoper sodbo Upravnega sodišča, Oddelka v Mariboru, št. II U 162/2019 z dne 13. 5. 2022;

družbe MAMELON, d. o. o., zoper sklep Vrhovnega sodišča št. X DoR 214/2022 z dne 26. 9. 2022 in zoper sodbo Upravnega sodišča, Oddelka v Mariboru, št. II U 267/2019 z dne 17. 3. 2022;

Zavoda za patronažno varstvo in dolgotrajno oskrbo na domu, Nešić Majda, zoper sklep Vrhovnega sodišča št. X DoR 268/2022 z dne 26. 9. 2022 in zoper sodbo Upravnega sodišča, Oddelka v Mariboru, št. II U 250/2019 z dne 25. 4. 2022;

Liljane Kekec in Kekec Liljane – Zasebne zobne ambulante za odrasle zoper sklep Vrhovnega sodišča št. X DoR 263/2022 z dne 26. 9. 2022 in zoper sodbo Upravnega sodišča, Oddelka v Mariboru, št. II U 223/2019 z dne 10. 5. 2022;

Zdravstvenega zavoda Zarja zoper sklep Vrhovnega sodišča št. X DoR 257/2022 z dne 26. 9. 2022 in zoper sodbo Upravnega sodišča, Oddelka v Mariboru, št. II U 232/2019 z dne 19. 4. 2022;

Majde Krepfl-Leva zoper sklep Vrhovnega sodišča št. X DoR 264/2022 z dne 26. 9. 2022 in zoper sodbo Upravnega sodišča, Oddelka v Mariboru, št. II U 291/2019 z dne 25. 4. 2022;

družbe PEDIATRIJA BORŠTNIKOVA, d. o. o., zoper sklep Vrhovnega sodišča št. X DoR 233/2022 z dne 26. 9. 2022 in zoper sodbo Upravnega sodišča, Oddelka v Mariboru, št. II U 159/2019 z dne 30. 3. 2022;

družbe VELOG, d. o. o., zoper sklep Vrhovnega sodišča št. X DoR 299/2022 z dne 26. 9. 2022 in zoper sodbo Upravnega sodišča št. I U 516/2019 z dne 6. 6. 2022;

Klinkon zdravstvenega zavoda zoper sklep Vrhovnega sodišča št. X DoR 189/2022 z dne 26. 9. 2022 in zoper sodbo Upravnega sodišča, Oddelka v Mariboru, št. II U 224/2019 z dne 23. 2. 2022;

Andreja Ocepka zoper sklep Vrhovnega sodišča št. X DoR 352/2022 z dne 26. 9. 2022 in zoper sodbo Upravnega sodišča, Oddelka v Mariboru, št. II U 249/2021 z dne 5. 8. 2022;

družbe BLIMED, d. o. o., zoper sklep Vrhovnega sodišča št. X DoR 169/2022 z dne 26. 9. 2022 in zoper sodbo Upravnega sodišča, Oddelka v Celju, št. IV U 113/2019 z dne 25. 1. 2022;

Ksenije Grandošek zoper sklep Vrhovnega sodišča št. X DoR 220/2022 z dne 26. 9. 2022 in zoper sodbo Upravnega sodišča, Oddelka v Mariboru, št. II U 171/2019 z dne 23. 3. 2022;

družbe Ambulanta za otroke in šolarje ŽIVŽAV, d. o. o., zoper sklep Vrhovnega sodišča št. X DoR 212/2022 z dne 26. 9. 2022 in zoper sodbo Upravnega sodišča, Oddelka v Mariboru, št. II U 263/2019 z dne 17. 3. 2022;

Valerije Šaško zoper sklep Vrhovnega sodišča št. X DoR 141/2022 z dne 26. 9. 2022 in zoper sodbo Upravnega sodišča, Oddelka v Mariboru, št. II U 176/2019 z dne 25. 1. 2022;

družbe PKM, Psihiatrija Kocmur Marga, d. o. o., zoper sklep Vrhovnega sodišča št. X DoR 180/2022 z dne 26. 9. 2022 in zoper sodbo Upravnega sodišča št. I U 504/2019 z dne 15. 2. 2022;

družbe VISAMA, d. o. o., zoper sklep Vrhovnega sodišča št. X DoR 240/2022 z dne 26. 9. 2022 in zoper sodbo Upravnega sodišča, Oddelka v Mariboru, št. II U 303/2019 z dne 4. 4. 2022;

družbe GINEKOLOGIJA DR. FRANIĆ, d. o. o., zoper sklep Vrhovnega sodišča št. X DoR 152/2022 z dne 26. 9. 2022 in zoper sodbo Upravnega sodišča, Oddelka v Celju, št. IV U 35/2019 z dne 11. 1. 2022;

družbe VISAMA, d. o. o., zoper sklep Vrhovnega sodišča št. X DoR 267/2022 z dne 26. 9. 2022 in zoper sodbo Upravnega sodišča, Oddelka v Mariboru, št. II U 304/2019 z dne 10. 5. 2022;

družbe ZDRAV SLOG, d. o. o., zoper sklep Vrhovnega sodišča št. X DoR 251/2022 z dne 26. 9. 2022 in zoper sodbo Upravnega sodišča, Oddelka v Mariboru, št. II U 280/2019 z dne 12. 4. 2022;

Maše Ostaševski Pozne zoper sklep Vrhovnega sodišča št. X DoR 198/2022 z dne 26. 9. 2022 in zoper sodbo Upravnega sodišča, Oddelka v Mariboru, št. II U 204/2019 z dne 24. 2. 2022;

družbe BODENT, d. o. o., zoper sklep Vrhovnega sodišča št. X DoR 225/2022 z dne 26. 9. 2022 in zoper sodbo Upravnega sodišča, Oddelka v Mariboru, št. II U 137/2019 z dne 30. 3. 2022;

Ambulante splošne medicine Marta Tetičkovič Ranfl zoper sklep Vrhovnega sodišča št. X DoR 167/2022 z dne 26. 9. 2022 in zoper sodbo Upravnega sodišča, Oddelka v Mariboru, št. II U 102/2019 z dne 4. 2. 2022;

družbe ZDRAVSTVO BERIĆ, d. o. o., zoper sklep Vrhovnega sodišča št. X DoR 184/2022 z dne 26. 9. 2022 in zoper sodbo Upravnega sodišča, Oddelka v Mariboru, št. II U 229/2019 z dne 11. 2. 2022;

Mojce Gregorič Kovačič zoper sklep Vrhovnega sodišča št. X DoR 185/2022 z dne 26. 9. 2022 in zoper sodbo Upravnega sodišča, Oddelka v Mariboru, št. II U 248/2021 z dne 21. 2. 2022;

Saše Hribarja zoper sklep Vrhovnega sodišča št. X DoR 175/2022 z dne 26. 9. 2022 in zoper sodbo Upravnega sodišča, Oddelka v Celju, št. IV U 101/2019 z dne 25. 1. 2022;

AZUR, Zdravstvenega zavoda zoper sklep Vrhovnega sodišča št. X DoR 301/2022 z dne 26. 9. 2022 in zoper sodbo Upravnega sodišča št. I U 500/2019 z dne 15. 6. 2022;

Milene Grabar-Krajnc zoper sklep Vrhovnega sodišča št. X DoR 278/2022 z dne 26. 9. 2022 in zoper sodbo Upravnega sodišča, Oddelka v Mariboru, št. II U 258/2020 z dne 13. 5. 2022;

Andreje Norčič Berce zoper sklep Vrhovnega sodišča št. X DoR 248/2022 z dne 26. 9. 2022 in zoper sodbo Upravnega sodišča, Oddelka v Mariboru, št. II U 270/2019 z dne 11. 4. 2022;

Marine Leskovec Žakelj in drugih zoper sklep Vrhovnega sodišča št. X DoR 296/2022 z dne 26. 9. 2022 in zoper sodbo Upravnega sodišča št. I U 148/2019 z dne 7. 6. 2022;

družbe ZASEBNA AMBULANTA ROJ, d. o. o., zoper sklep Vrhovnega sodišča št. X DoR 202/2022 z dne 26. 9. 2022 in zoper sodbo Upravnega sodišča, Oddelka v Mariboru, št. II U 210/2019 z dne 24. 2. 2022;

Lidije Rogina zoper sklep Vrhovnega sodišča št. X DoR 182/2022 z dne 26. 9. 2022 in zoper sodbo Upravnega sodišča, Oddelka v Mariboru, št. II U 227/2019 z dne 14. 2. 2022;

družbe JANADENTAL, d. o. o., zoper sklep Vrhovnega sodišča št. X DoR 272/2022 z dne 26. 9. 2022 in zoper sodbo Upravnega sodišča, Oddelka v Mariboru, št. II U 290/2019 z dne 9. 5. 2022;

družbe ZDRAVSTVENA ORDINACIJA "DR. ŠOLMAN", d. o. o., zoper sklep Vrhovnega sodišča št. X DoR 187/2022 z dne 26. 9. 2022 in zoper sodbo Upravnega sodišča, Oddelka v Mariboru, št. II U 231/2019 z dne 22. 2. 2022;

družbe HUMANIKDENT, d. o. o., zoper sklep Vrhovnega sodišča št. X DoR 239/2022 z dne 26. 9. 2022 in zoper sodbo Upravnega sodišča, Oddelka v Mariboru, št. II U 289/2019 z dne 4. 4. 2022;

družbe ZDRAVSTVENA ORDINACIJA "DR. ŠOLMAN", d. o. o., zoper sklep Vrhovnega sodišča št. X DoR 142/2022 z dne 26. 9. 2022 in zoper sodbo Upravnega sodišča, Oddelka v Mariboru, št. II U 230/2019 z dne 31. 1. 2022;

Mojce Kalšek in družbe Bona Dea, d. o. o., zoper sklep Vrhovnega sodišča št. X DoR 178/2022 z dne 26. 9. 2022 in zoper sodbo Upravnega sodišča, Oddelka v Mariboru, št. II U 239/2019 z dne 18. 2. 2022;

Mojce Košar zoper sklep Vrhovnega sodišča št. X DoR 171/2022 z dne 26. 9. 2022 in zoper sodbo Upravnega sodišča, Oddelka v Mariboru, št. II U 266/2019 z dne 11. 2. 2022; ter

Jožeta Vukana zoper sklep Vrhovnega sodišča št. X DoR 208/2022 z dne 26. 9. 2022 in zoper sodbo Upravnega sodišča, Oddelka v Mariboru, št. II U 228/2019 z dne 11. 3. 2022

se ne sprejmejo.

Pritožniki sami nosijo svoje stroške postopka z ustavnimi pritožbami.

OBRAZLOŽITEV

A.

Pritožnikom so občine oziroma ministrstvo, pristojno za zdravje, z odločbami podelili koncesije za opravljanje javne službe na področju zdravstvene dejavnosti za nedoločen ali določen čas. Koncedenti so pritožnikom kot obstoječim koncesionarjem na podlagi četrtega oziroma šestega odstavka 41. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o zdravstveni dejavnosti (v nadaljevanju ZZDej-K) po uradni dolžnosti izdali odločbe o spremembah trajanja podeljenih koncesij tako, da so določili oziroma skrajšali čas njihove veljavnosti na 15 let, šteto od uveljavitve ZZDej-K, to je do 17. 12. 2032. Upravno sodišče je z izpodbijanimi sodbami zavrnilo tožbe pritožnikov zoper navedene odločitve koncedentov. Vrhovno sodišče je z izpodbijanimi sklepi zavrnilo njihove predloge za dopustitev revizije zoper sodbe Upravnega sodišča.

2.Pritožniki so vložili ustavne pritožbe, s katerimi izpodbijajo v izreku navedene sodne odločbe, ki so bile izdane posameznemu pritožniku. Zatrjujejo kršitve 2., 14., 22., 23., 25., 33., 49., 51., 74., 155. in 156. člena Ustave ter prvega odstavka 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP). Glede sklepov Vrhovnega sodišča menijo, da niso ustrezno obrazloženi in jih ni mogoče preizkusiti, ker ne vsebujejo konkretnih razlogov, zaradi katerih so bili zavrnjeni njihovi predlogi za dopustitev revizije. Navajajo, da je glede vprašanja ustavnosti četrtega odstavka 41. člena ZZDej-K z 2. in 155. členom Ustave na podlagi zahteve Upravnega sodišča za oceno ustavnosti Ustavno sodišče sicer že odločilo z odločbo št. U-I-193/19 z dne 6. 5. 2021 (Uradni list RS, št. 81/21) in presodilo, da ta določba ni v neskladju z 2. in 155. členom Ustave. Vendar izpostavljajo, da je Ustavno sodišče opravilo navedeno presojo le v obsegu razlogov, navedenih v zahtevi, ne pa tudi z vidika ustavnih pravic iz 33., 49., 51. in 74. člena v zvezi z 2. členom Ustave, za kar so se zavzemali. Upravno sodišče naj bi se zato nepravilno sklicevalo na stališča Ustavnega sodišča iz odločbe št. U-I-193/19, s čimer naj bi kršilo pravico pritožnikov do izjave. V nekaterih primerih naj bi Upravno sodišče odločilo izključno na podlagi te odločbe Ustavnega sodišča, ne da bi pritožniku dalo možnost izjave o njeni vsebini in ne da bi odgovorilo na vse argumente pritožnika glede protiustavnosti sporne zakonske ureditve. Sodbe Upravnega sodišča naj bi bile pomanjkljivo obrazložene. Vsebovale naj ne bi tudi razlogov o odločilnem dejstvu, da naj bi bilo vprašanje podaljšanja koncesij odvisno od odločitve javnega zavoda, na kar naj ne bi imela vpliva niti koncedent niti koncesionar, kot je to določeno v 42. in 43. členu Zakona o zdravstveni dejavnosti (Uradni list RS, št. 23/05 – uradno prečiščeno besedilo, 23/08, 14/13, 64/17, 73/19 in 82/20 – ZZDej). Pritožniki pojasnjujejo, da na vsebino zahteve za oceno ustavnosti, ki jo je vložilo Upravno sodišče v okviru enega od upravnih sporov, niso imeli možnosti vplivati oziroma se o njej niso imeli možnosti izjaviti, prav tako tudi niso bili vključeni v postopek pred Ustavnim sodiščem, v katerem je bila zahteva Upravnega sodišča obravnavana. Upravno sodišče naj bi v upravnih sporih, v katerih navedena zahteva za oceno ustavnosti ni bila vložena, čakalo na odločitev Ustavnega sodišča, teh sodnih postopkov pa naj ne bi prekinilo. Upravno sodišče naj se tudi ne bi odločilo za uporabo instituta vzorčnega postopka. Upravnemu in Vrhovnemu sodišču naj bi pritožniki predlagali vložitev nove zahteve na Ustavno sodišče z dodatnimi razlogi, vendar sodišči njihovemu predlogu naj ne bi sledili, čeprav naj bi tako morali ravnati na podlagi Ustave. Zato naj bi bila kršena tudi pravica pritožnikov do izjave in naj bi takšno ravnanje sodišč odstopalo od prakse Vrhovnega sodišča v drugih primerih. Pritožniki trdijo, da je Upravno sodišče napačno presodilo njihove očitke o kršitvah tistih ustavnih pravic, z vidika katerih Ustavno sodišče ni opravilo presoje v odločbi št. U-I-193/19, čeprav za to ni pristojno. Zaradi odločitev Upravnega sodišča naj bi bil arbitrarno poslabšan njihov položaj. Pritožniki navajajo, da uveljavljajo kršitve prepovedi sodniške samovolje oziroma arbitrarnosti. Upravnemu sodišču posamezni pritožniki očitajo, da njihovim trditvam o nezakoniti odločitvi koncedenta, ki ni odločil le o časovnem trajanju koncesijskega razmerja, temveč širše, tudi o drugih elementih tega razmerja, ni sledilo oziroma jih je spregledalo. To ravnanje koncedentov naj bi imelo za posledico ničnost posamezne upravne odločbe. Pritožniki trdijo tudi, da v nekaterih postopkih niso bile (ustrezno) upoštevane oziroma presojane njihove navedbe o njihovi napačni označitvi v upravnih oziroma sodnih odločbah.

3.Pritožniki so vložili tudi pobude za začetek postopka za oceno ustavnosti četrtega in šestega odstavka 41. člena ZZDej-K. Zatrjujejo neskladje z 2., 14., 33., 49., 51. in 74. členom Ustave, 1. členom Prvega protokola k EKČP ter 23. členom Splošne deklaracije človekovih pravic (Človekove pravice, Zbirka mednarodnih dokumentov, I. del, Univerzalni dokumenti, Društvo za ZN za Republiko Slovenijo, Ljubljana, 1995 – v nadaljevanju Deklaracija). Sklicujejo se na drugi odstavek 21. člena Deklaracije ter na 15. in 16. člen Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (UL C 202, 7. 6. 2016). Poudarjajo, da bi Ustavno sodišče moralo sprejeti pobude kljub presoji v odločbi št. U-I-193/19. Menijo, da izpodbijani določbi prekomerno in nedopustno posegata v njihovo pravico do svobodne gospodarske pobude. Razlagajo, da je v Republiki Sloveniji zdravstvena dejavnost v okviru javne mreže urejena kot gospodarska dejavnost oziroma storitev splošnega gospodarskega pomena, ki je varovana v okviru te pravice. Navajajo, da tudi če bi trajanje koncesij ostalo nespremenjeno in bi koncesije trajale nedoločen čas ali več kot 15 let od uveljavitve ZZDej-K, to ne bi omejevalo konkurence v razmerju do javnih zdravstvenih zavodov, saj koncesionarji nimajo vpliva na njihovo poslovanje. Izpodbijana ureditev naj ne bi prispevala k izboljšavam na področju javnega zdravja oziroma naj bi poslabšala kakovost zdravstvenega varstva. Prenehanje koncesij naj ne bi pomenilo avtomatičnega prenosa obsega storitev koncesionarjev na javne zavode, povzročilo pa naj bi prenehanje zdravniške službe in s tem zmanjšanje dostopnosti do zdravnika. Pobudniki se ne strinjajo s presojo Ustavnega sodišča v odločbi št. U-I-193/19. Poudarjajo pomen pogojev, ki morajo biti izpolnjeni, da se koncesijsko razmerje lahko podaljša. Javni zdravstveni zavodi, ki naj bi bili konkurenti koncesionarjem, naj bi lahko onemogočili podaljšanje koncesij, kar naj bi bilo nedopustno. Sklicujoč se na odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-194/17 z dne 15. 11. 2018 (Uradni list RS, št. 1/19, in OdlUS XXIII, 14) in št. U-I-193/19 pobudniki menijo, da bi morali biti izvajalci zdravstvene dejavnosti v okviru javne zdravstvene mreže (javni zdravstveni zavodi in koncesionarji) enako obravnavani, tudi v smislu enake ureditve njihovega položaja. Vsakdo naj bi lahko pod enakimi in konkurenčnimi pogoji izvajal javno zdravstveno službo. Izpodbijana ureditev naj ne bi bila predvidljiva oziroma naj je pobudniki ne bi mogli pričakovati. Posegala naj bi v njihovo pravico do pravne varnosti v zvezi z zatrjevano pričakovano pravico izvajati koncesijsko zdravstveno dejavnost vsaj do izpolnitve pogojev zdravnika, ki opravlja zdravniško službo, do uveljavljanja pravice do starostne upokojitve. Pobudniki poudarjajo, da so na podlagi posamičnih aktov pravnomočno pridobili pravice izvajanja koncesij, in pojasnjujejo primerjavo z lekarniško dejavnostjo, na področju katere naj bi bili koncesionarji v bistveno boljšem položaju v razmerju do javnih lekarniških zavodov. Zaradi izpodbijane ureditve naj bi bil ogrožen javni interes, cilj varstva konkurence pa naj ne bi bil dosežen. Z omejitvijo trajanja koncesije naj bi bil koncesionar postavljen v nekonkurenčen položaj nasproti javnemu zavodu. Tendence prenosa izvajanja zdravstvenih storitev na javne zavode naj bi pomenile omejevanje pravice do svobodne izbire zdravnika in slabši dostop do zdravnika. Izpodbijana ureditev naj bi posegala v lastninsko pravico pobudnikov. Nezmožnost izvajanja investicij zaradi omejenega trajanja koncesijskih razmerij naj bi ovirala razvoj njihovih dejavnosti in imela težke negativne posledice na njihovo poslovanje. Zmanjšanje števila pacientov naj bi povzročilo izgubo na dohodku in nezmožnost opravljanja dela oziroma izvajanja dejavnosti. Pobudniki zatrjujejo poseg v pravico do svobode opravljanja poklica. Pojasnjujejo, da je pravica do dela oziroma opravljanja njihovega poklica vezana na program izvajanja koncesije in da predstavlja glavnino njihovega dela. Nobenega zagotovila naj ne bi imeli, da se bodo lahko po prenehanju koncesij zaposlili v javnih zdravstvenih zavodih, pa tudi sicer naj ne bi bilo nujno, da bi za to imeli interes. Pobudniki zatrjujejo še poseg v pravico do zdravstvenega varstva in dodajajo, da so tudi sami uporabniki zdravstvenih storitev.

4.Glede pobud pritožniki Ustavnemu sodišču primarno predlagajo, naj razveljavi četrti in šesti odstavek 41. člena ZZDej-K z učinkom naslednji dan po objavi odločbe. Podrejeno predlagajo, naj Ustavno sodišče ugotovi protiustavnost izpodbijanih določb in določi rok šest mesecev, v katerem mora zakonodajalec odpraviti ugotovljeno protiustavnost. V tem primeru predlagajo, naj Ustavno sodišče določi način izvršitve odločbe tako, da se izpodbijani določbi do odprave ugotovljene protiustavnosti ne uporabljata za izvajalce zdravstvene dejavnosti na primarni in specialistični ravni, za izvajalce zobozdravstvene in fizioterapevtske dejavnosti ter za izvajalce dejavnosti zdravstvene nege. Glede ustavnih pritožb pritožniki predlagajo, naj jih Ustavno sodišče sprejme v obravnavo, jim ugodi in izpodbijane sodne odločbe razveljavi ter vrne zadeve v ponovno odločanje. Zahtevajo tudi povračilo priglašenih stroškov ustavnih pritožb.

B. – I.

5.Ustavno sodišče je prejelo veliko število pobud za začetek postopka za oceno ustavnosti četrtega in šestega odstavka 41. člena ZZDej-K ter v izreku navedenih ustavnih pritožb, ki v bistvenih delih naslavljajo iste očitke. Zato jih je iz razlogov ekonomičnosti obravnavalo skupaj in o njih odločilo z enim sklepom.

6.Pobudniki navajajo, da vlagajo navedene pobude, ker izpodbijani določbi skrajšujeta časovne veljavnosti koncesij za zdravstvene dejavnosti, ki so jim bile že podeljene na podlagi pravnomočnih upravnih odločb in jih tudi izvajajo. Iz navedb pobudnikov izhaja, da izpodbijajo prvi povedi določb ZZDej-K, ki spreminjata koncesije, podeljene za nedoločen čas (prva poved četrtega odstavka 41. člena ZZDej-K) oziroma za določen čas veljavnosti, ki se izteče po preteku 15 let od uveljavitve ZZDej-K (prva poved šestega odstavka 41. člena ZZDej-K), v koncesije za določen čas 15 let, šteto od uveljavitve ZZDej-K. Zato je Ustavno sodišče svoje odločanje omejilo na ti dve povedi.

7.Drugi odstavek 26. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12, 23/20 in 92/21 – v nadaljevanju ZUstS) določa, da Ustavno sodišče pobudo zavrne, če je očitno neutemeljena ali če od odločitve ni pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja.

8.Pobudniki menijo, da izpodbijana ureditev ni predvidljiva in ne zagotavlja pravne varnosti ter je zato v neskladju z 2. členom Ustave. Trdijo, da imajo na podlagi pravnomočno podeljenih koncesij pričakovano pravico izvajati koncesijsko dejavnost v skladu z vnaprej znanimi pogoji. Poudarjajo, da je podaljševanje koncesij, ki niso podeljene za nedoločen čas, odvisno od volje javnih zdravstvenih zavodov. Ustavno sodišče je v okviru presoje ustavne skladnosti četrtega odstavka 41. člena ZZDej-K z 2. členom Ustave (načela pravne države) na podlagi zahteve Upravnega sodišča v odločbi št. U-I-193/19 že navedlo, da je bila sprememba ureditve trajanja koncesij uvedena s ciljem varstva konkurence, sicer brez določitve posebnega prehodnega obdobja, vendar koncesije niso prenehale veljati, temveč so se le spremenile iz koncesij za nedoločen čas v koncesije za določen čas. Novo določeno trajanje koncesij je treba šteti kot čas, ko se lahko koncesionar prilagodi novim okoliščinam, pri čemer je nova ureditev določila relativno dolgo trajanje koncesijskega razmerja (15 let) z možnostjo podaljšanja. Upoštevati je treba, da ustavno varstvo konkurence ne pomeni, da mora biti udeležencu na trgu položaj na trgu trajno zagotovljen. Ustavno sodišče je tudi navedlo, da razvojni trend podeljevanja koncesij za določen čas kaže na relativno predvidljivost sporne ureditve, kot izhaja iz četrtega odstavka 41. člena ZZDej-K. Po oceni Ustavnega sodišča pobudniki z navedbami o neskladju izpodbijanih določb z 2. členom Ustave ne odpirajo pomembnih ustavnopravnih vprašanj, do katerih se Ustavno sodišče ne bi že opredelilo v odločbi št. U-I-193/19. Kolikor je bila koncesija spremenjena na podlagi šestega odstavka 41. člena ZZDej-K, pa je treba navesti, da zgolj to, da je bila koncesija že podeljena za določen čas, na drugačen zaključek ne more vplivati oziroma v tem primeru še toliko bolj (a fortiori) veljajo navedena stališča iz odločbe št. U-I-193/19.

9.Pobudniki zatrjujejo neskladje izpodbijane ureditve z načelom enakosti pred zakonom (14. člen Ustave). Navajajo, da bi morali biti javni zdravstveni zavodi in koncesionarji kot izvajalci zdravstvene dejavnosti v okviru javne zdravstvene mreže enako obravnavani. Razlagajo, da lahko vsakdo pod enakimi in konkurenčnimi pogoji izvaja javno zdravstveno službo. V zvezi s temi očitki je treba ugotoviti, da javni zdravstveni zavodi in koncesionarji ne morejo biti v bistveno enakem položaju z vidika vsebine izpodbijane ureditve, ki se nanaša na spremembe časovne veljavnosti koncesij. Pri javnih zdravstvenih zavodih je trajanje delovanja odvisno od odločitve ustanovitelja; javni zdravstveni zavodi lahko prenehajo delovati oziroma obstajati v zakonsko določenih primerih. Delovanje na podlagi koncesije pa je v načelu najprej odvisno od odločitve javne oblasti, da se določena dejavnost izvaja v okviru tega instituta, in od ureditve določenega koncesijskega razmerja (glej 11. in 13. točko obrazložitve tega sklepa). To vključuje tudi različna vprašanja njegovega trajanja. Glede na navedeno ni upoštevno sklicevanje pobudnikov na presojo Ustavnega sodišča v odločbah št. U-I-194/17 in št. U-I-193/19. Očitki pobudnikov o neskladju izpodbijane ureditve s 14. členom Ustave so očitno neutemeljeni.

10.Po mnenju pobudnikov je izpodbijana ureditev v neskladju s pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave. Povzročila naj bi zmanjšanje števila pacientov in posledično nižji dohodek. Škoda naj bi nastala tudi zaradi neamortiziranih deležev stvarnega premoženja pobudnikov. Pobudniki naj bi lahko po prejšnji ureditvi svobodneje in na podlagi lastne presoje odločali o investicijah, pri čemer naj bi upoštevali neomejeno oziroma daljše trajanje koncesij. Namen pravice do zasebne lastnine je nosilcu temeljnih pravic zavarovati svobodo ravnanja na premoženjskem področju. Ta pravica ima dvojni varovalni učinek. Na eni strani varuje konkreten položaj imetnika pravice pred oblastnimi posegi v njegovo lastninsko sfero, na drugi strani pa varuje pravne položaje, s katerimi ta imetnik uresničuje svobodo na premoženjskem področju. Kot je Ustavno sodišče že pojasnilo, je določeno 15-letno trajanje koncesijskih razmerij, šteto od uveljavitve ZZDej-K (torej še približno 10 let), relativno dolgo, pri čemer ni mogoče spregledati možnosti podaljšanja teh razmerij. Koncesionarji se v danem času lahko prilagodijo spremembam, ki so (bile) relativno predvidljive. Ta stališča je Ustavno sodišče navedlo že v odločbi št. U-I-193/19. Poleg tega je treba poudariti, da sta izpodbijani določbi prehodni določbi, ki se nanašata izključno na koncesije, ki so bile že podeljene pred uveljavitvijo ZZDej-K. Trajanje posameznih koncesijskih razmerij je tako daljše od 15 let. Prav tako je treba upoštevati, da mora imeti že za pridobitev dovoljenja za opravljanje zdravstvene dejavnosti vsak izvajalec med drugim ustrezne prostore in opremo (za opravljanje določene vrste zdravstvene dejavnosti). Dovoljenje za opravljanje zdravstvene dejavnosti pa je pogoj za pridobitev koncesije. Iz tega sledi, da morajo koncesionarji izvesti določene (vsaj nujno potrebne) investicije, še preden pridobijo koncesijo, pri čemer pa praviloma ne more biti gotovo, ali jo bodo pridobili. Posledično ni mogoče trditi, da bi izpodbijana ureditev lahko odločujoče vplivala na odločanje pobudnikov v zvezi z investicijami, ki so v skladu z navedenim zahtevane ne glede na to, ali dejansko pride do podelitve koncesije v posameznem primeru ali ne. Hkrati to pomeni, da je trajanje amortizacije za te investicije lahko daljše, kot znaša trajanje koncesijskih razmerij po izpodbijani ureditvi. Koncesionarji morajo pridobiti prostore in določeno opremo, preden pridobijo koncesijo. Pobudniki lahko še vedno odločajo o investicijah oziroma o načinu, kako bodo pridobili opremo, na podlagi (ekonomske) presoje. To (smiselno) velja tudi glede tistih investicij, ki jih izvedejo v času izvajanja koncesionirane dejavnosti, upoštevajoč trajanje koncesije. Poleg tega lahko koncedent in koncesionar vse podrobnejše pogoje ter medsebojne pravice in obveznosti skladno z zakonom uredita v koncesijski pogodbi. Na podlagi izpodbijane ureditve koncesije niso bile odvzete. Prav tako pobudnikom po izpodbijani ureditvi ni prepovedano opravljati zdravstvenih dejavnosti in lahko pridobivajo premoženje, kar velja tudi v primeru, če določena koncesija ob poteku njene veljavnosti morda ne bi bila podaljšana (kar je tudi sicer bodoče in negotovo dejstvo). Koncesija namreč pomeni, da izvajalec kot koncesionar pod zakonskimi pogoji na njeni podlagi in v okviru njenega obsega izvaja javno službo, kar pa ni edini način niti pogoj za opravljanje zdravstvene dejavnosti. Zaradi vseh navedenih razlogov je treba zaključiti, da so očitki pobudnikov o neskladju izpodbijane ureditve s 33. členom Ustave očitno neutemeljeni.

11.Pobudniki zatrjujejo neskladje izpodbijane ureditve s pravico do svobode dela (49. člen Ustave). Razlagajo, da je izvrševanje te pravice vezano na program izvajanja koncesije in da po njenem prenehanju ni gotovo, ali bodo še lahko izvajali zdravstvene dejavnosti oziroma bili zaposleni kot zdravniki. Kot že navedeno, podeljena koncesija kot taka ni pogoj za opravljanje zdravstvene dejavnosti. Koncesije so po izpodbijani ureditvi časovno omejene, pri čemer ni mogoče spregledati, da pri koncesiji na splošno ne gre za institut, ki bi bil zagotovljen v smislu, da bi ga bila javna oblast dolžna vselej uporabiti za izvajanje določene javne službe. Gre torej za možnost, ki je v prvi vrsti odvisna od odločitve koncedenta, da se javna služba izvaja preko koncesije. Pobudniki, ki so pravne osebe, ne morejo uživati varstva po 49. členu Ustave, katerega vsebina se po naravi stvari lahko nanaša samo na fizične osebe. Vse navedeno pomeni, da izpodbijani določbi v pravico do svobode dela ne moreta posegati in so že zato navedbe pobudnikov očitno neutemeljene.

12.Navedbe pobudnikov, da je izpodbijana ureditev v neskladju s pravico do zdravstvenega varstva (51. člen Ustave), so očitno neutemeljene, ker so bile pobudnikom kot koncesionarjem (izvajalcem zdravstvenih storitev) izdane odločbe o spremembah koncesij, ki so jih izpodbijali v upravnih sporih in na katere se nanašajo ustavne pritožbe. V dosedanjih pravnih postopkih pritožniki niso bili udeleženi kot uporabniki zdravstvenih storitev.

13.Pobudniki tudi zatrjujejo, da izpodbijana ureditev nesorazmerno posega v njihovo pravico do svobodne gospodarske pobude (74. člen Ustave). Menijo, da ukrep negativno vpliva na področje javnega zdravja in poslabšuje konkurenco, zato ne more pomeniti javne koristi. Prenehanje koncesij na podlagi izpodbijanih določb naj bi pomenilo zmanjšanje števila zdravnikov oziroma slabši dostop do zdravstvenih storitev. Pobudniki razlagajo, da je teža posledic omejitve pravice do svobodne gospodarske pobude nesorazmerna koristim, ki naj bi zaradi nje nastale. Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-193/19 že navedlo, da je imel zakonodajalec za določitev ureditve po četrtem odstavku 41. člena ZZDej-K stvarne razloge, utemeljene v prevladujočem javnem interesu, in sicer, da je želel preprečiti zapiranje trga in omejevanje konkurence ter varovati trajno in prevladujočo negospodarsko javno službo v obliki javnih zavodov. Pri tem je Ustavno sodišče poudarilo, da je varstvo konkurence pomembna ustavnopravna vrednota, izrecno določena v tretjem odstavku 74. člena Ustave, ter da je zagotavljanje svobodne in poštene konkurence ustavno dopusten cilj, ki upravičuje posege v ustavne pravice. Navedlo je še stališče, da se z javno mrežo zdravstvene službe prek javnih zavodov in prek koncesionarjev vzpostavlja konkurenca med javnimi zavodi in koncesionarji, z omejitvijo trajanja koncesij pa tudi konkurenca med obstoječimi in potencialnimi koncesionarji. To velja tudi v primeru skrajšanja trajanja koncesij, ki so bile sicer že prvotno podeljene za določen čas v skladu s šestim odstavkom 41. člena ZZDej-K. Ustavno sodišče torej ne more slediti trditvam pritožnikov o neobstoju javne koristi in zmanjševanju konkurence že zgolj zaradi časovno omejenega trajanja že podeljenih koncesij. Ocena pritožnikov o zmanjševanju števila zdravnikov je splošna in pavšalna, saj izpodbijana ureditev ne ukinja koncesij na področju zdravstva. Poleg tega so zdravstvene storitve dostopne tudi na trgu zunaj javne službe. Iz stališč, ki jih je Ustavno sodišče navedlo v odločbi št. U-I-193/19, jasno izhaja, da izpodbijani ukrep lahko zagotavlja učinkovito varstvo konkurence ne samo med javnimi zavodi in obstoječimi (dejanskimi) koncesionarji, temveč tudi med njimi in potencialnimi konkurenti. To pomeni varovanje oziroma razvijanje konkurence v določeni meri in ne njenega zmanjšanja, kot to neutemeljeno zatrjujejo pobudniki. Trditev pobudnikov, da je podaljšanje koncesij odvisno od odločitve javnih zdravstvenih zavodov, ni točna in zato ne more biti utemeljena. Kot je bilo že navedeno, je odločitev o podaljšanju konkretne koncesije odvisna od končne presoje koncedenta v skladu z drugim odstavkom 42. člena in drugim odstavkom 43. člena ZZDej. Okoliščina, da je podaljšanje koncesij v posameznih primerih glede na odločitev koncedenta odvisno od potreb po zagotavljanju ustrezne dostopnosti zdravstvenih storitev, na drugačne zaključke ne more odločilno vplivati. Glede na to je treba zaključiti, da so tudi navedbe o neskladju izpodbijane ureditve s 74. členom Ustave očitno neutemeljene.

14.Polemiziranje pobudnikov z razlogi odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-193/19 je neupoštevno, saj pobudniki zatrjevanih neskladij izpodbijanih določb s posameznimi ustavnimi pravicami s tem ne morejo utemeljevati.

15.Iz navedenih razlogov je Ustavno sodišče pobude zavrnilo (1. točka izreka). Glede na takšno odločitev se Ustavno sodišče ni spuščalo v ugotavljanje obstoja pravnega interesa posameznega pobudnika.

B. – II.

16.Na podlagi drugega odstavka 55.b člena ZUstS Ustavno sodišče sprejme ustavno pritožbo v obravnavo, če gre za kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, ki je imela hujše posledice za pritožnika, ali če gre za pomembno ustavnopravno vprašanje, ki presega pomen konkretne zadeve.

17.V ustavnih pritožbah pritožniki trdijo, da sklepi Vrhovnega sodišča, s katerimi so bili zavrnjeni njihovi predlogi za dopustitev revizije, ne vsebujejo ustrezne obrazložitve, ker niso navedeni konkretni razlogi, zaradi katerih revizije niso bile dopuščene. S tem naj bi Vrhovno sodišče kršilo 22. člen Ustave ter prvi odstavek 6. člena EKČP (pravica do poštenega sojenja). Očitek pritožnikov ni utemeljen. Za obrazložitev sklepa, s katerim se predlog za dopustitev revizije zavrne, zadošča, da se Vrhovno sodišče splošno sklicuje na zakonske razloge za nedopustitev revizije, to je na neobstoj pogojev iz 367.a člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 – uradno prečiščeno besedilo, 45/08 in 10/17 – v nadaljevanju ZPP) (drugi odstavek 367.c člena ZPP). Iz pravice do izjavljanja in do poštenega postopka iz 22. člena Ustave ne izhaja dolžnost Vrhovnega sodišča vsebinsko obrazložiti odločitev o tem, ali bo glede na merilo javnega interesa pripustilo pravno sredstvo, ki ga človekove pravice ne terjajo.

18.Pritožniki očitajo Upravnemu in Vrhovnemu sodišču kršitev 22. in 156. člena Ustave ter prvega odstavka 6. člena EKČP tudi zato, ker nista sledili njihovim predlogom za vložitev nove zahteve za oceno ustavnosti četrtega in šestega odstavka 41. člena ZZDej-K še z vidika 33., 49., 51. in 74. člena v zvezi z 2. členom Ustave. Ravnanje sodišč naj bi odstopalo od prakse Vrhovnega sodišča v drugih primerih. Pritožniki, katerih upravni spori niso bili prekinjeni, trdijo, da je Upravno sodišče ravnalo nepravilno, ker v upravnih sporih, v katerih ni vložilo zahteve za oceno ustavnosti (o kateri je odločilo Ustavno sodišče z odločbo št. U-I-193/19), sodnih postopkov ni prekinilo, temveč je čakalo na odločitev Ustavnega sodišča. Na vsebino ustavne zahteve, ki jo je vložilo Upravno sodišče, in postopek njene obravnave naj pritožniki ne bi imeli nobenega vpliva. Po oceni Ustavnega sodišča so navedeni očitki pritožnikov očitno neutemeljeni. Sodišča so dolžna obrazložene trditve o protiustavnosti zakonske ureditve, na kateri temelji izpodbijani posamični akt, bodisi obrazloženo zavrniti, če menijo, da so očitki o protiustavnosti neutemeljeni, bodisi prekiniti postopek in na podlagi 156. člena Ustave začeti postopek pred Ustavnim sodiščem, če menijo, da so očitki utemeljeni. Če sodišče očitke o protiustavnosti zakonske ureditve zavrne, to torej ne pomeni, da presoja njeno ustavnost preko svojih ustavnih in zakonskih pristojnosti. Glede izpodbijanih sklepov Vrhovnega sodišča pa kot že navedeno zadošča, da se je Vrhovno sodišče – glede na njegov ustavnopravni in sistemski položaj najvišjega sodišča – sklicevalo na zakonske razloge za nedopustitev revizije, brez dodatne obrazložitve, zakaj ni sledilo predlogom pritožnikov za vložitev ustavne zahteve.

19.Že zaradi zgoraj navedenega torej ne more biti upoštevno sklicevanje pritožnikov na posamezne druge primere, v katerih je Vrhovno sodišče prekinilo postopke in vložilo zahteve za oceno ustavnosti relevantnih zakonskih določb. V zvezi z navedbami pritožnikov, da Upravno sodišče sodnih postopkov ni prekinilo in ni uporabilo instituta vzorčnega postopka, pa je treba navesti, da gre za očitke o kršitvah postopkovnih pravil. Tovrstnih zatrjevanih kršitev, ki ne segajo na ustavnopravno raven, Ustavno sodišče ne more presojati. Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v sodnem postopku, in ne presoja samih po sebi tovrstnih nepravilnosti. V skladu s prvim odstavkom 50. člena ZUstS Ustavno sodišče preizkusi le, ali so z izpodbijano sodno odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. To velja tudi glede očitkov pritožnikov, da niso imeli vpliva na navedeno ustavno zahtevo, ki jo je v enem od upravnih sporov vložilo Upravno sodišče na podlagi 156. člena Ustave. Pritožniki ne morejo zatrjevati kršitve pravic iz 22. člena Ustave v zvezi s postopkom vložitve in obravnave ustavne zahteve, saj v skladu s 23.a členom ZUstS niso aktivno procesno legitimirani za njeno vložitev. Ker 156. člen Ustave neposredno ne ureja ustavnih pravic, temveč postopek za oceno ustavnosti, ki ga začne pristojno sodišče, se nanj le v utemeljevanje ustavne pritožbe pritožniki ne morejo sklicevati.

20.Pritožniki menijo, da so izpodbijane sodbe Upravnega sodišča pomanjkljivo obrazložene, in tudi iz tega razloga zatrjujejo kršitev 22. člena Ustave. Trdijo, da sodbe ne vsebujejo razlogov o odločilnem dejstvu, in sicer, da je vprašanje podaljšanja koncesij odvisno od odločitve javnega zavoda. Poleg tega naj bi se Upravno sodišče v izpodbijanih sodbah nepravilno sklicevalo (le) na stališča Ustavnega sodišča iz odločbe št. U-I-193/19, zaradi česar naj bi bila obrazložitev sodb neustrezna. Pritožniki zatrjujejo tudi kršitev pravice do izjave. Ustavno sodišče ocenjuje, da sklicevanje Upravnega sodišča na odločbo št. U-I-193/19 še ne more pomeniti, da je obrazložitev izpodbijanih sodb pomanjkljiva, tudi če gre za smiselno sklicevanje na določena stališča Ustavnega sodišča. Če se sodišče pri argumentaciji svoje odločitve sklicuje na (ustavno)sodno prakso, to samo po sebi tudi ni dejstvo, glede katerega bi se pritožniki morali posebej izjavljati. Poudariti je sicer treba, da so sodišča dolžna vse obrazložene trditve strank o protiustavnosti zakonske ureditve zavrniti z ustrezno obrazložitvijo, kot že navedeno (18. točka obrazložitve tega sklepa). Zgolj skopo sklicevanje Upravnega sodišča v nekaterih primerih na odločbo št. U-I-193/19 v tem pogledu ne more zadostovati. Vendar glede na siceršnjo očitno neutemeljenost očitkov pritožnikov niti morebitna razveljavitev sodbe Upravnega sodišča zgolj zaradi pomanjkljive obrazložitve ne bi mogla privesti do drugačne odločitve. Zato za odločitev Ustavnega sodišča niso upoštevni očitki nekaterih pritožnikov v zvezi s tem, da je Upravno sodišče izdalo sodbo izključno na podlagi odločbe št. U-I-193/19. Iz te obrazložitve pa že izhaja, da ne drži trditev pritožnikov, da je podaljšanje koncesije odvisno od odločitve javnega zavoda, in da dejstvo upoštevanja potreb za podelitev konkretne koncesije ni pravno odločilno za presojo (13. točka obrazložitve tega sklepa). Zato se do navedene trditve pritožnikov Upravno sodišče ni bilo dolžno opredeliti (ne glede na to, ali se je v posamezni izpodbijani sodbi do tega opredelilo ali ne). V skladu z 22. členom Ustave se je sodišče dolžno opredeliti do tistih navedb strank, ki so pravno odločilne za presojo v konkretnem primeru. Iz vsega navedenega izhaja, da so tudi očitki pritožnikov o kršitvi 22. člena Ustave zaradi pomanjkljive obrazložitve izpodbijanih sodb glede na njihove trditve očitno neutemeljeni.

21.Pritožniki trdijo, da je Upravno sodišče spregledalo oziroma napačno potrdilo kot pravilno ravnanje nekaterih koncedentov, ki naj ne bi odločili le o podaljšanju koncesijskega razmerja, temveč tudi o drugih vprašanjih, za kar naj ne bi imeli zakonske podlage. Te trditve niso upoštevne za odločanje Ustavnega sodišča v konkretnem primeru. Pritožniki ne pojasnijo, konkretno v čem naj bi dejansko prišlo do (dodatnih) sprememb obstoječih koncesij oziroma kakšne naj bi bile vse konkretne posledice na njihove pravne položaje. Ni mogoče preizkusiti, ali gre za očitke, ki bi bili iz ustavnopravnih vidikov bistveni v posameznih obravnavanih zadevah. Prav tako so neupoštevne tudi navedbe nekaterih pritožnikov o njihovi napačni označitvi v posameznih upravnih oziroma sodnih odločbah, in sicer že zato, ker formalne napake same po sebi še ne segajo na ustavnopravno raven. Pritožniki ne utemeljijo, da bi prišlo do položajev, ko bi obstajali dvomi glede tega, za spremembo katere koncesije je šlo v konkretnem primeru. Ustavno sodišče se v te očitke torej nadalje ni spuščalo.

22.Na trditve pritožnikov, da je Upravno sodišče napačno presodilo, da četrti in šesti odstavek 41. člena ZZDej-K nista protiustavna, ter na očitane kršitve 33., 49., 51. in 74. člena Ustave v zvezi s temi trditvami, je Ustavno sodišče že smiselno odgovorilo v okviru presoje pobud (glej obrazložitev tega sklepa pod B. – I.). Ustavno sodišče je tam smiselno odgovorilo tudi na očitke, da naj bi se pritožnikom zaradi izpodbijane ureditve arbitrarno poslabšal njihov položaj.

23.Pritožniki v okviru ustavnih pritožb navajajo še kršitve 2., 14., 23., 25. in 155. člena Ustave, ki naj bi jih storilo Upravno oziroma Vrhovno sodišče. Kolikor pritožniki kršitve 23. in 25. člena Ustave omenjajo v neposredni povezavi z očitki o kršitvah 22. člena Ustave, ki jih je Ustavno sodišče kot očitno neutemeljene zavrnilo, je treba posledično iz smiselno enakih razlogov zavrniti tudi očitke o kršitvah 23. in 25. člena Ustave. Sicer pa pritožniki drugih očitanih kršitev jasno in konkretno ne utemeljijo tako, da bi jih Ustavno sodišče lahko preizkusilo. Kolikor so trditve o kršitvah 2. in 155. člena Ustave navedene le v okviru ustavnih pritožb, so tudi sicer neupoštevne že zato, ker ti ustavni določbi neposredno ne urejata ustavnih pravic, temveč (ustavno)pravna načela pravne države oziroma prepoved povratne veljave pravnih aktov. Navedbe pritožnikov o kršitvah prepovedi sodniške samovolje oziroma arbitrarnosti so splošne in pavšalne.

24.V obravnavanih primerih torej očitno ne gre za kršitve ustavnih pravic, od odločitve pa tudi ni pričakovati rešitve pomembnih pravnih vprašanj. Zato Ustavno sodišče ustavnih pritožb ni sprejelo v obravnavo (2. točka izreka).

25.V postopku pred Ustavnim sodiščem nosi vsak udeleženec svoje stroške, če Ustavno sodišče ne odloči drugače (prvi odstavek 34. člena v zvezi z 49. členom ZUstS). Glede zahtevane povrnitve stroškov ustavnih pritožb je Ustavno sodišče odločilo, kot izhaja iz 3. točke izreka.

C.

26.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi drugega odstavka 26. člena, drugega odstavka 55.b člena in prvega odstavka 34. člena v zvezi z 49. členom ZUstS ter prve alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10, 56/11, 70/17 in 35/20) v sestavi: predsednik dr. Matej Accetto ter sodnica in sodniki dr. Rok Čeferin, dr. Rajko Knez, dr. Marijan Pavčnik, dr. Rok Svetlič, Marko Šorli in dr. Katja Šugman Stubbs. Sodnica dr. Špelca Mežnar je bila pri odločanju o tej zadevi izločena. Ustavno sodišče je 1. in 2. točko izreka sprejelo s petimi glasovi proti dvema. Proti sta glasovala sodnika Šorli in Knez, ki je dal odklonilno ločeno mnenje. Točko 3 izreka je Ustavno sodišče sprejelo soglasno.

dr. Matej Accetto Predsednik

[1]Četrti odstavek 41. člena ZZDej-K določa: "Koncesije za opravljanje zdravstvene dejavnosti, ki so bile pred uveljavitvijo tega zakona podeljene za nedoločen čas, se spremenijo v koncesije za določen čas, in sicer za obdobje 15 let, šteto od uveljavitve tega zakona. Koncedent v 12 mesecih od uveljavitve tega zakona izda po uradni dolžnosti odločbo o spremembi koncesijske odločbe in določi novo obdobje podelitve koncesije v skladu s tem zakonom in koncesionarju predlaga sklenitev dodatka h koncesijski pogodbi. Če koncesionar ne želi skleniti dodatka h koncesijski pogodbi, glede trajanja koncesije veljajo določbe odločbe o spremembi koncesijske odločbe. Koncedent po preteku 15 let od uveljavitve tega zakona preveri realizacijo programa v podeljenem obsegu ter ali še obstoji potreba po opravljanju koncesijske dejavnosti. Če ugotovi, da so izpolnjeni prej navedeni pogoji, na podlagi pozitivnega mnenja Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije ter pristojne zbornice ali strokovnega združenja lahko podaljša obdobje podelitve koncesije v skladu z drugim, tretjim in četrtim odstavkom 43. člena zakona.

[2]Šesti odstavek 41. člena ZZDej-K določa: "Koncesije za opravljanje zdravstvene dejavnosti, ki so bile pred uveljavitvijo tega zakona podeljene za določen čas in se čas njihove veljavnosti izteče po preteku 15 let od uveljavitve tega zakona, se spremenijo v koncesije za določen čas, podeljene za obdobje 15 let, šteto od uveljavitve tega zakona. Koncedent v 12 mesecih od uveljavitve tega zakona izda po uradni dolžnosti odločbo o spremembi koncesijske odločbe in določi novo obdobje podelitve koncesije v skladu s tem zakonom in koncesionarju predlaga sklenitev dodatka h koncesijski pogodbi. Če koncesionar ne želi skleniti dodatka h koncesijski pogodbi, glede trajanja koncesije veljajo določbe odločbe o spremembi koncesijske odločbe. Koncedent po preteku 15 let od uveljavitve tega zakona preveri realizacijo programa v podeljenem obsegu ter ali še obstoji potreba po opravljanju koncesijske dejavnosti. Če ugotovi, da so izpolnjeni prej navedeni pogoji, na podlagi pozitivnega mnenja Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije ter pristojne zbornice ali strokovnega združenja lahko podaljša obdobje podelitve koncesije v skladu z drugim, tretjim in četrtim odstavkom 43. člena zakona.

[3]Glej odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-193/19, 11.–14. točka obrazložitve.

[4]Primerjaj G. Virant in L. Šturm v: L. Šturm (ur.), Komentar Ustave Republike Slovenije, Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, Ljubljana 2002, str. 342. Primerjaj tudi odločbo Ustavnega sodišča št. Up-849/14 z dne 27. 9. 2018 (Uradni list RS, št. 68/18, in OdlUS XXIII, 29), 12. točka obrazložitve.

[5]ZZDej-K je začel veljati 17. 12. 2017 (49. člen ZZDej-K).

[6]Tretja alineja četrtega odstavka 3.a člena ZZDej.

[7]Prva alineja prvega odstavka 44.č člena ZZDej.

[8]Glej 3. člen, četrti odstavek 3.a člena in prvi odstavek 41. člena ZZDej.

[9]Varstvo ustavnih pravic pravnih oseb je odvisno od tega, ali se posamezne pravice glede na svojo vsebino in naravo nanje lahko nanašajo. Glej odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-40/12 z dne 11. 4. 2013 (Uradni list RS, št. 39/13, in OdlUS XX, 5), 18. in 19. točka obrazložitve. Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-446/20, U-I-448/20, U-I-455/20, U-I-467/20 z dne 15. 4. 2021 (Uradni list RS, št. 72/21), 34. točka obrazložitve.

[10]Glej odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-193/19, 11. točka obrazložitve.

[11]Drugi odstavek 42. člena ZZDej določa: "Koncesija se podeli, če koncedent ugotovi, da javni zdravstveni zavod ne more zagotavljati opravljanja zdravstvene dejavnosti v obsegu, kot je določen z mrežo javne zdravstvene službe, oziroma če javni zdravstveni zavod ne more zagotoviti potrebne dostopnosti do zdravstvenih storitev."

[12]Drugi odstavek 43. člena ZZDej določa: "Najpozneje 12 mesecev pred potekom obdobja podelitve koncesije koncedent preveri realizacijo programa v podeljenem obsegu ter ali še obstoji potreba po podelitvi koncesije, upoštevaje drugi odstavek 42. člena tega zakona. Če so izpolnjeni prej navedeni pogoji, koncedent na podlagi pozitivnega mnenja Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije in pristojne zbornice oziroma strokovnega združenja podaljša obdobje podelitve koncesije za naslednjih 15 let."

[13]Vsi pritožniki izpodbijajo tako četrti kot šesti odstavek 41. člena ZZDej-K, čeprav sprememba koncesije v posameznem obravnavanem primeru lahko temelji le na eni od teh določb.

[14]Prvi odstavek 22. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 62/10 in 109/12 – ZUS-1) določa, da se v upravnem sporu uporabljajo določbe zakona, ki ureja pravdni postopek, kolikor ta zakon ne določa drugače.

[15]Tako Ustavno sodišče že v sklepu št. Up-694/19, U-I-179/19 z dne 15. 7. 2019, 4. točka obrazložitve.

[16]Odločba Ustavnega sodišča št. Up-2215/08 z dne 16. 4. 2009 (Uradni list RS, št. 38/09, in OdlUS XVIII, 73), 8. točka obrazložitve.

[17]Glej in prim. prav tam, 9. točka obrazložitve.

[18]Glej npr. odločbo Ustavnega sodišča št. Up-375/13 z dne 23. 3. 2016 (Uradni list RS, št. 26/16), 5. točka obrazložitve.

U-I-347/22, Up-1205/22; U-I-348/22, Up-1206/22; U-I-349/22, Up-1207/22; U-I-350/22, Up-1208/22; U-I-351/22, Up-1209/22; U-I-352/22, Up-1210/22; U-I-353/22, Up-1211/22; U-I-354/22, Up-1212/22; U-I-355/22, Up-1213/22; U-I-356/22, Up-1214/22; U-I-357/22, Up-1215/22; U-I-358/22, Up-1216/22; U-I-359/22, Up-1217/22; U-I-360/22, Up-1218/22; U-I-361/22, Up-1219/22; U-I-362/22, Up-1220/22; U-I-363/22, Up-1221/22; U-I-364/22, Up-1222/22; U-I-365/22, Up-1223/22; U-I-366/22, Up-1224/22; U-I-367/22, Up-1225/22; U-I-368/22, Up-1226/22; U-I-369/22, Up-1227/22; U-I-370/22, Up-1228/22; U-I-376/22, Up-1259/22; U-I-406/22, Up-1527/22; U-I-407/22, Up-1528/22; U-I-408/22, Up-1529/22; U-I-409/22, Up-1530/22; U-I-410/22, Up-1531/22; U-I-411/22, Up-1532/22; U-I-412/22, Up-1533/22; U-I-413/22, Up-1534/22; U-I-414/22, Up-1535/22; U-I-415/22, Up-1536/22; U-I-416/22, Up-1537/22; U-I-417/22, Up-1538/22; U-I-418/22, Up-1539/22; U-I-419/22, Up-1540/22; U-I-420/22, Up-1541//22; U-I-421/22, Up-1542/22; U-I-422/22, Up-1543/22; U-I-423/22, Up-1544/22; U-I-424/22, Up-1545/22; U-I-425/22, Up-1546/22; U-I-426/22, Up-1547/22; U-I-427/22, Up-1548/22; U-I-428/22, Up-1549/22; U-I-429/22, Up-1550/22; U-I-430/22, Up-1551/22; U-I-431/22, Up-1552/22; U-I-432/22, Up-1553/22; U-I-433/22, Up-1554/22; U-I-434/22, Up-1555/22; U-I-435/22, Up-1556/22; U-I-436/22, Up-1557/22; U-I-437/22, Up-1558/22; U-I-438/22, Up-1559/22; U-I-439/22, Up-1560/22; U-I-440/22, Up-1561/22; U-I-441/22, Up-1562/22; U-I-442/22, Up-1563/22; U-I-443/22, Up-1564/22; U-I-444/22, Up-1565/22; U-I-445/22, Up-1566/22; U-I-446/22, Up-1567/22; U-I-447/22, Up-1569/22; U-I-448/22, Up-1568/22; U-I-449/22; Up-1570/22; U-I-450/22 Up-1572/22; U-I-451/22, Up-1571/22; U-I-452/22, Up-1573/22; U-I-453/22, Up-1574/22; U-I-454/22, Up-1575/22; U-I-455/22, Up-1576/22; U-I-456/22, Up-1577/22; U-I-457/22, Up-1578/22; U-I-458/22, Up-1579/22; U-I-459/22, Up-1580/22; U-I-460/22, Up-1581/22; U-I-461/22, Up-1582/22; U-I-466/22, Up-1608/22; U-I-467/22, Up-1615/22

16. 12. 2022

ODKLONILNO LOČENO MNENJE SODNIKA DR. RAJKA KNEZA K SKLEPU Z DNE 14. 12. 2022

Časovno omejevanje koncesijskih pogodb v zdravstvu

I. Uvod

1.Izhodišče razhajanj z večino pri tej odločitvi je v različnih pogledih na razlago izpodbijanih določb glede trajanja koncesijskega obdobja (torej spodnjih premis) in subsumpcije teh pod 33. in 74. člen Ustave (pravica do zasebne lastnine in svobodna gospodarska pobuda).

[1]Pred aplikacijo ustavnih določb je treba namreč razložiti spodnjo premiso. Izpodbijane določbe vsebuje Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o zdravstveni dejavnosti iz leta 2017 (v nadaljevanju ZZDej).

[2]Vendar je za njihovo razlago treba upoštevati tudi Zakon o javno zasebnem partnerstvu (v nadaljevanju ZJZP) in pravo EU glede urejanja koncesijskih razmerij. Pravzaprav se znaten del ločenega nanaša na razlago zakonskega prava, ker v spodnjih premisah pogrešam upoštevanje argumentov, ki bi vodili k (dodatni) presoji uporabe 33. in 74. člena Ustave (napolnjenih s svoboščinami po Pogodbi o delovanju EU (v nadaljevanju PDEU) svobodne ustanovitve (49. člen), prostega opravljanja storitev (56. člen) in pretoka kapitala (63. člen), svobodne gospodarske pobude in pravice do lastnine (16. in 17. člen Listine EU o temeljnih pravicah) in 1. člena Prvega protokola k EKČP.

[3]Koncesionarji so v obravnavanih primerih soočeni z omejevanjem dobe trajanja koncesij: a) tistih, podeljenih za nedoločen čas in jih je zakon (po tem, ko so bile podeljene) omejil na 15 let, in b) tudi tistih, podeljenih za določen čas, ki so prav tako omejene na 15 let z začetkom teka tega obdobja po veljavnosti zakona. Ustavno sodišče je o vprašanju pod a) že odločilo v zadevi št. U-I-193/19, a o tem, kako ta odločitev vpliva na očitke v pobudah in ustavnih pritožbah v tej zadevi, v nadaljevanju (naslov IV). Najprej se posvetim vprašanju, kateri elementi koncesijskega razmerja vplivajo na določitev dobe trajanja koncesijskega razmerja.

[4]Glej odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-193/19, 11. točka obrazložitve.

II. Opredelilni elementi koncesij in pomen določanja koncesijskega obdobja

3.Koncesijsko obdobje ima svoje specifične značilnosti. Ne gre za časovno obdobje, ki bi bilo povsem poljubno določeno v kakšni običajni civilnopravni pogodbi (izključno po volji strank). Koncesijsko razmerje je, praviloma, dlje časa trajajoče razmerje (omejen čas), ki mora biti tako dolgo, da zagotovi možnost povračila investiranega kapitala, hkrati pa ohrani poslovno tveganje.

[8]Torej, da je koncesionarju omogočeno, da prejme povrnjena vložena sredstva (in, dodajam, tudi razumen oziroma primeren dobiček, kar poskušam v nadaljevanju prav tako pojasniti). Elemente, ki vplivajo na določitev trajanja koncesijskega razmerja, določata tako pravo EU kot nacionalna zakonodaja. Slednje kot lex generalis določa ZJZP.

[9]Ta doba se izračuna glede na okoliščine posamezne koncesije. Tudi Sodišče EU (v nadaljevanju SEU) pojasnjuje, da se naj v koncesijski dobi povrnejo vložena sredstva in pridobi razumen dobiček.

[10]Gre sicer za pravila koncesij na področju ekonomskih storitev v splošnem interesu (gre za področje, ki ga je pravo EU pristojno urejati, za razliko od negospodarskih storitev v splošnem interesu).

[11]Podobno zahteva tudi 71. člen ZJZP, ki se kot splošni predpis uporablja tudi za koncesije na področju negospodarskih storitev v javnem interesu. ZJZP je to uredil v 2. in 3. členu ter v 7. in 15. točki 5. člena ZJZP (zato se v konkretni zadevi niti ni treba opredeljevati do tega, ali imamo opravka z gospodarsko ali negospodarsko javno službo, pomembno je, da gre za koncesionirano javno službo). Če je torej koncesijska doba predmet posebnega "izračuna", potem le ena mogoča meja (15 let po začetku veljavnosti zakona) ni ustrezna za vsako individualno koncesijsko razmerje (morda je predolga, morda prekratka).

[12]Razumem in pozdravljam, da je ZZDej želel "postaviti stvari na svoje mesto" in je (tudi zaradi zahtev prava EU) postavil meje časovnih veljavnosti koncesiji in naredil konec časovno neomejenim koncesijam. Vendar je to uredil za vse koncesije popolnoma enako. Kot poskušam razložiti, to, menim, ni skladno z opredelilnimi elementi koncesijskih razmerij in da bi bilo treba, na podlagi novih očitkov in drugih zgornjih premis, nadgraditi odločitev Ustavnega sodišča v zadevi št. U-I-193/19.

4.Razlaga spodnjih premis zahteva tudi predstavitev širše slike opredelilnih elementov koncesijskih razmerij, kajti ta so prepletena in povezana z določitvijo (oziroma bolje rečeno izračunom) koncesijske dobe. Z ločenim mnenjem sem časovno omejen, zato predstavljam to širšo sliko le v poglavitnih pomembnejših značilnostih koncesijskih razmerij:

4.aPodelitev koncesije prihaja z določeno, poimenujmo to, "ceno", s katero mora koncedent računati, ko se odloča, da javne službe ne bo opravljal "sam" z za to ustanovljenim javni podjetjem ali javnim zavodom (za potrebe tega mnenja jih imenujem "javni subjekti"). Omenjena "cena" se kaže v različnih oblikah. Začnem z razliko med opravljanjem javne službe s strani javnega subjekta na eni stani in zasebnika (koncesionarja) na drugi. Položaj obeh je znatno različen – tako pravno kot dejansko. Vsi koncesionarji so zasebni subjekti, ki lahko sicer omejeno zasledujejo zasebne interese, gotovo pa so to nujno interesi, ki se nanašajo na samostojno lastno upravljanje. Čeprav s pridobljeno koncesijo koncesionar močno "vstopi" v javno sfero glede cilja, ki ga mora doseči, to je glede izvrševanja z zakonom določene pristojnosti koncedenta (javne službe), mora ta cilj doseči samostojno, brez odnosa kot je sicer značilen med oblastnim ustanoviteljem in javnimi subjekti. Torej, konkretno s kakšnimi sredstvi bo dosegel javni cilj – izvajanje javne službe, kako bo pridobil potrebno znanje in kako bo organiziral dejavnost, da jo bo lahko čim bolj uspešno ter učinkovito izvajal, je prepuščeno predvsem njegovi presoji.

4.bTo nas vodi do druge bistvene značilnost koncesij v primerjavi z javnonaročniškimi ali drugimi pravnimi razmerji (kot so pravna razmerja v okviru javnih subjektov). Ta je namreč v tem, da mora koncesionar večinsko prevzeti tveganja. Tveganja obstajajo tako v razmerju do uporabnikov storitev kot do koncedenta. Šele ko so v sferi koncesionarja večinsko prisotna tveganja, lahko sploh govorimo o koncesijskem razmerju (sicer torej sploh ne gre za koncesijo, pa čeprav je tako poimenovana). Tako je koncesijsko razmerje opredeljeno tudi v ZJZP. Navedena bistvena značilnost koncesijskih razmerij izhaja tudi iz prava EU. V pravu EU se izpostavljajo operativno, ekonomsko finančno in tehnično tveganje, ZJZP pa uporabi izraz poslovno tveganje. Operativno tveganje se razume kot tveganje, ki je posledica izpostavljenosti tržnim nepredvidljivostim. Tveganja so pri različnih dejavnostih različna, večja in manjša. Npr. s podelitvijo izključne pravice konkurence na trgu dejansko ni, posledično so tudi tveganja manjša. Ali pa okoliščina obveznega zdravstvenega zavarovanja, ki zavarovancem omogoča prejemanja storitev pri koncesionarjih, ki pa jih ne plačajo neposredno sami, ker koncesionarji prejmejo plačilo iz zavarovalnih premij vseh zavarovancev. Tako koncesionarji lažje pridobivajo stranke (zavarovance), ki ne iščejo storitev pri izvajalcih na trgu, ki niso koncesionarji, zato tudi ne moremo govoriti o klasični tržni tekmi. Omenjena tveganja so torej lahko različna in različno intenzivna na različnih področjih javnih služb, vendar pa jih v osnovi nikoli ni mogoče zanikati, saj koncesionar ni subjekt, o katerega poslovanju bi kakorkoli odločal koncedent. Zasebnik koncesionar mora torej z vsakodnevnim poslovanjem skrbeti za vse omenjene vidike in za izvajanja javne službe (ne glede na to, kakšna je konkurenca oziroma koliko jo je sploh na trgu). Tako mora skrbeti ves čas, dolgoročno oziroma za celotno dobo izvajanje koncesije.

4.cNadalje je treba upoštevati, da medtem ko ima ustanovitelj nadzor nad javnim subjektom, ki v javnem interesu opravlja zakonsko določeno pristojnost (obveznost), koncedent v razmerju do koncesionarja kot zasebnega subjekta enake vloge v okviru koncesije ne more imeti. Ne le, kot pišem zgoraj (pri točki 4a), da ne more vplivati na njegovo poslovanje, ampak nima prav nobenih upravičenj, ki mu sicer gredo kot ustanovitelju javnega subjekta. Celo takšnih ne, od katerih je odvisno koncesijsko razmerje. Tako denimo ni zagotovila, da bo koncesionar sploh do konca koncesijske dobe izvajal koncesijo. Koncesionar lahko na primer sproži likvidacijski postopek ali pa je nad njim začet stečajni postopek. Tega koncedent ne more preprečiti. Pri javnih subjektih pa sta nadzor in vpliv javne oblasti že v izhodišču drugačna zaradi njihovih ustanoviteljskih pravic ali lastništva poslovnih deležev.

4.dKoncesija za koncedenta ni obveznost, temveč je možnost, ki je javna oblast ni zavezana uporabiti. Je torej pravica oziroma možnost, a v tem pogledu ne za izvajalca storitve, saj je ta ne more zahtevati, temveč za oblasti (na lokalni ali državni ravni), ki so odgovorne (pristojne) za izvajanje javnih služb.

[20]Koncesije namreč nikoli ni treba podeliti. Vedno gre za avtonomno odločitev javne oblasti, ali bo na podlagi ustreznega transparentnega postopka (javni razpis), ki omogoča tekmovanje oziroma konkurenco med interesenti, izbrala koncesionarja. Ta odločitev je zato v polju proste presoje oblasti in njenega odgovornega ravnanja, ki temelji na skrbni presoji takšne potrebe (ob upoštevanju vseh okoliščin tako potrebe po koncesiji nasploh kot tudi smotrnosti podelitve koncesije z vidika rabe javnih sredstev). Če se oblast za podelitev koncesije odloči, se storitve javne službe ne bodo izvajale (le) z javnimi subjekti, temveč (tudi) z zasebnimi. Ker pa delovanje zasebnih subjektov nima enakih značilnosti kot delovanje javnih (glej pri točkah 4a in 4c), mora oblast (koncedent) to upoštevati že pri odločitvi o tem, ali podeliti koncesijo ali pa naj se določena javna služba izvaja (zgolj) z javnimi subjekti (npr. javnimi zavodi). Prav tako mora oblast upoštevati, da zasebni subjekt praviloma ne opravlja dejavnosti javne službe v javnem interesu, ne da bi si hkrati prizadeval pridobivati razumen dobiček (tržni donos vloženih sredstev).

[21]To je torej drugače kot pri javnih subjektih in tudi to je vidik "cene" podeljene koncesije.

4.ePravico do primernega dobička in do razpolaganja z njim ureja tudi ZJZP v drugem odstavku 71. člena in ga povezuje s trajanjem javno-naročniškega razmerja (torej tudi koncesijskega) ter določa, da se izvajalcu omogočijo stabilnost in varnost naložbe, možnost učinkovitega in varnega financiranja naložbe in povrnitev vložkov ter da si, glede na naravo predmeta koncesije, v času razmerja povrnejo vložena sredstva in dosežejo nanje normalen tržni donos, hkrati pa ohranijo, prevzemajo in upravljajo, odvisno od narave razmerja javno-zasebnega partnerstva, pretežni del poslovnega tveganja. Iz te določbe torej izhaja pravica normalnega tržnega donosa vloženih sredstev, kar je tesno povezano s prevzemanjem poslovnih tveganj (o katerih pišem zgoraj). Okoliščine, ki opredeljujejo, kaj je zmerni dobiček, so lahko zelo različne. Lahko zadevajo področje, na katerem se podeljuje koncesija, ali vprašanje potrebnih investicij koncesionarja v infrastrukturo, ki jo potrebuje za opravljanje javne službe, višino teh investicij, trajanje koncesije, tveganja, ki jih mora obvladovati (manjša kot so tveganja, manjši je dobiček), okoliščine premoženjskih razmerij po koncu koncesijskega obdobja, stopnjo strokovnega znanja, ki je potrebno za izvrševanje koncesionirane dejavnosti, in tako dalje. Vstop zasebnih subjektov v sfero javnih služb in zasledovanje javnega interesa na tak način tako sam zase namreč še ne pomeni, da je zasebni subjekt (popolnoma) izgubil motiv pridobivanja dobička. Zanikanje tega motiva in s tem zanikanje možnosti, da ti subjekti razpolagajo z dobičkom (v celoti in za vso koncesijsko dobo), bi dejansko pomenilo tudi zanikanje spodbude, da sploh ponujajo storitve javne službe. Poudarjam še enkrat, da je oblastni organ popolnoma samostojen pri odločitvi, ali bo zasebnim subjektom takšen vstop v sfero javnih služb sploh omogočil ali ne. V to ga nihče ne sili. A kadar se za to odloči in javno službo (delno ali v celoti) prepusti izvajanju zasebnim subjektom (na posameznih področjih), je tudi razumen dobiček tista "cena", na katero, menim, mora računati. Vse navedeno pomeni, da je razpolaganje z javnimi sredstvi na način, da lahko prinese tudi dobiček koncesionarju, odvisno že od odločitve "v prvem koraku", ali bo pristojni oblastni organ koncesijo sploh podelil in v kakšnih okvirih. "Škarje in platno" sta torej pri oblastnih organih (potencialnih koncedentih).

4.fKako je vse zgornje povezano z določanjem koncesijskega obdobja? Drugi odstavek 71. člena ZJZP povzame ureditev v EU, še jasneje pa to zapiše 52. uvodna izjava k Direktivi o podeljevanju koncesijskih pogodb. Citiram:

Drugi odstavek 71. člena ZJZP določa: "(2) Trajanje razmerja javno-zasebnega partnerstva se določi tako, da se izvajalcu javno-zasebnega partnerstva omogočijo stabilnost in varnost naložbe, možnost učinkovitega in varnega financiranja naložbe in povrnitev vložkov ter da glede na naravo predmeta partnerstva v času razmerja povrne v partnersko razmerje vložena sredstva in doseže nanje normalen tržni donos, hkrati pa ohrani, prevzema in upravlja, odvisno od narave razmerja javno-zasebnega partnerstva, del poslovnega tveganja.

Uvodna izjava 52 k Direktivi o podeljevanju koncesijskih pogodb določa: "Za preprečevanje zapiranja trga in omejevanja konkurence bi bilo treba omejiti trajanje koncesije. Koncesije z zelo dolgim obdobjem trajanja lahko prav tako povzročijo zapiranje trga ter posledično ovirajo prosti pretok storitev in svobodo ustanavljanja. Vendar je lahko takšno obdobje trajanja upravičeno, če je potrebno, da se lahko koncesionarju povrnejo naložbe, načrtovane za izvedbo koncesije, ter da vloženi kapital prinese dobiček. Pri koncesijah z obdobjem trajanja, daljšim od petih let, bi bilo zato treba trajanje omejiti na obdobje, v katerem lahko koncesionar upravičeno pričakuje, da se mu bo pod običajnimi pogoji delovanja povrnila naložba, opravljena za izvajanje gradenj in storitev, in bo vloženi kapital prinesel dobiček, pri čemer se upoštevajo določeni pogodbeni cilji, k doseganju katerih se zaveže koncesionar pri izpolnjevanju zahtev, nanašajočih se na primer na kakovost ali ceno za uporabnike. Ocena bi morala biti veljavna v trenutku podelitve koncesije. Vključuje lahko začetne in poznejše naložbe, za katere se šteje, da so potrebne pri izvajanju koncesije, zlasti stroške za infrastrukturo, avtorske pravice, patente, opremo, logistiko, zaposlovanje in usposabljanje osebja ter začetne stroške. Najdaljše obdobje trajanja koncesije bi moralo biti navedeno v koncesijski dokumentaciji, razen če je trajanje eno od meril za podelitev pogodbe. Javni naročniki in naročniki bi lahko vedno podelili koncesijo za obdobje, ki je krajše od obdobja, potrebnega za povrnitev naložb, pod pogojem, da zaradi s tem povezanega nadomestila ni odpravljeno operativno tveganje."

5.Citirano odraža gornje opredelilne elemente koncesijskih razmerij in jih medsebojno poveže: torej, prevzemanja tveganj, samostojnost delovanja, varnost naložb, povrnitev naložb, odsotnost vplivov (pomoči) koncedenta itd. se opredelijo in razgrne se položaj konkretnega koncesionarja. To zajema tudi ugotovitev koristi (npr. vrednost in lastništvo opreme po koncu koncesijske dobe, vložki koncedenta z infrastrukturo ali v infrastrukturo, ki jo uporablja koncesionar).

[27]Tako preučeni položaj je nato podlaga za določitev koncesijske dobe.

III.Kako ob pojasnjeno trči izpodbijana ureditev?

6.Menim, da težko govorimo o tem, da se koncesije za vse koncesionarje iztečejo na isti dan, kot določa ZZDej. Lahko, da je doba 15 let po začetku veljavnosti zakona predolga ali prekratka. A tudi takšna ureditev z eno in edino časovno mejo koncesijskega obdobja bi še bila morda evropsko in ustavnoskladna, če bi bilo mogoče koncesije podaljšati z upoštevanjem zgornjih kriterijev (torej, poudarjam, zgolj te, že podeljene, ki jih je v času njihovega trajanja zakon omejil in ta trditev ne zajema (na novo) podeljenih koncesij po začetku veljavnosti ZZDej, kajti podaljševanje koncesij se bo praviloma štelo za novo podeljevanje koncesij).

[28]Če bi podaljševanje teh koncesijskih pogodb vsebovalo tudi kriterije za določanja koncesijske dobe skladno z 71. členom ZJZP (jih ne), bi pobudniki, menim, imeli možnost dokazovati v vsakem konkretnem posamičnem primeru, da so ti pogoji izpolnjeni. ZZDej ne določa takšnih kriterijev za določitev koncesijske dobe niti za njeno podaljšanje, temveč za podaljšanje določi kriterije, ki ne zasledujejo namena 71. člena ZJZP. Kriteriji za podaljšanje so: (i) uspešna realizacija programa v podeljenem obsegu (torej, ali je koncesionar dobro delal), in predvsem (ii) ali še obstoji potreba po podelitvi koncesije (če koncedent ugotovi, da javni zdravstveni zavod lahko zagotavlja opravljanje zdravstvene dejavnosti v obsegu, kot je določen z mrežo javne zdravstvene službe). O slednjem daje mnenje Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije in pristojna zbornice oziroma strokovno združenja. In če so ti pogoji izpolnjeni, se koncesija podeli (ponovno) za naslednjih 15 let.

7.Takšno podaljšanje koncesij ne vsebuje pravil za izračun koncesijske dobe, o katerih pišem zgoraj. Ne le odrek podaljšanja koncesije, tudi podaljšanje (oziroma nova podelitev) za naslednjih 15 let (če so izpolnjeni zgoraj navedeni pogoji), torej pavšalno, a za točno določeno dobo, ne sledi opisanim kriterijem. Predvsem pa menim, da imajo pobudniki prav, ko trdijo, da je podaljšanje v bistvu odvisno od javnega zdravstvenega zavoda. Namreč, če lahko javni zdravstveni zavod opravlja dejavnost brez potrebe po pomoči koncesionarjev, je to razlog za odklonitev podaljšanja koncesije. To je kriterij za prvo podelitev koncesije, ni pa ustrezen, ko zakon omeji že podeljene koncesije na točno določen čas in ni jasno, ali so vložena sredstva koncesionarjem povrnjena ali ne in kako je s tržnim donosom na ta sredstva.

8.Ko je temu tako, gre za omejitev, ki je, menim, poseg v 33. in 74. člen Ustave (pri tem pa te omejitve razlagam tudi z določbama o svobodni gospodarski pobudi in pravici do lastnine (16. in 17. člen Listine EU o temeljnih pravicah), s svoboščino svobodne ustanovitve (49. člen PDEU), svoboščino prostega opravljanja storitev (56. člen PDEU) in svoboščino prostega pretoka kapitala (63. člen PDEU) ter s 1. členom 1. Protokola EKČP).

9.Vendar to še ne pomeni, da omejitev v vsakem primeru tudi ne prestane testa sorazmernosti. Namreč, ko gre za koncesionarje, se 74. člen Ustave ne uporabi v takšni meri, kot to velja za tiste tržne subjekte, ki popolnoma v zasebnem interesu opravljajo dejavnost, ki ni javna. Do kod seže javna korist, zaradi katere se lahko omeji določena dejavnost po drugem odstavku 74. člena Ustave, je eno od bistvenih vprašanj. In ali se lahko zaradi javne koristi omeji (in v kolikšni meri) lastninska pravica (33. člen Ustave)? Poleg teh vprašanj gre tudi za vprašanje omejevanja konkurence; v razmerju do zasebnikov, ki niso koncesionarji in izvajajo zdravstvene storitve, imajo koncesionarji več možnosti za pridobitev strank (pacientov), saj tem stroške prejetih zdravstvenih storitev koncesionarjev krijejo zavarovalnice, pri katerih so (vsaj obvezno) zdravstveno zavarovani. Tako so v konkurenčni prednosti s tržnimi zasebnimi izvajalci storitev, kajti pacienti teh ob obstoječi možnosti koncesioniranih zdravstvenih dejavnosti verjetno ne bodo izbirali. Vendar ne gre pozabiti, da gre za javno službo. Pri javnih službah pogosto konkurence ne bo ali bo omejena. Javne službe pogosto povzročijo monopol (tudi pri podeljenih izključnih pravicah) ali vodijo v oligopol s podeljenimi posebnimi pravicami. Pogosto so namreč ustanovljene prav zaradi netržnih okoliščin (in se pod običajnimi tržnimi pogoji sploh ne bi mogle izvajati), zato teh tudi ni mogoče pričakovati. Pravo EU tudi v takšnih okoliščinah ne dovoljuje posega in terja takšno omejitev koncesijske dobe, v kateri si lahko povrne vložek koncesionarja.

[30]Tako preučeni položaj je nato podlaga za določitev koncesijske dobe.

[31]Pravo EU tudi v takšnih okoliščinah ne dovoljuje posega in terja takšno omejitev koncesijske dobe, v kateri si lahko povrne vložek koncesionarja.

10.Zato sem zgoraj najprej opisal (4. točka tega mnenja in njene podtočke) značilnosti koncesijskih razmerij, katerih razumevanje je nujno za pravilno aplikacijo zgornjih premis. Omejitve, ki jih pozna 74. člen Ustave v javnem interesu, so prav tiste, ki se nanašajo tudi na koncesijska razmerja, kajti koncesionarji opravljajo javno dejavnost, naj si bo to gospodarska ali negospodarska, oziroma opravljajo to dejavnost v javnem interesu. Na primer nek zasebnik, ki ponuja na trgu storitve ali blago, zanje sam oblikuje ceno, koncesionar, ki ima podeljeno posebno ali pa celo izključno pravico, pa lahko ponuja storitve v okviru regulacije koncedenta ali drugega pristojnega oblastnega organa, vključujoč omejitve cene storitev. Zato mora pri koncesioniranih javnih službah, kjer gre za preplet javnega in zasebnega interesa, ta preplet upoštevati tudi 74. člen Ustave. Zasebni interesi svobodne gospodarske pobude zato niso deležni takšnega varstva kot pri gospodarskih subjektih, ki opravljajo tržno dejavnost, hkrati pa tudi ne moremo govoriti o tem, da se 74. člen Ustave in njegova jamstva sploh ne uporabijo tako kot pri javnih subjektih (npr. javnih zavodih, ki izvajajo javne službe). Če (preveč) poenostavim za lažje razumevanje, nekaj vmesnega torej; tako kot so koncesije nekaj vmesnega med javno in zasebno sfero, tako se z omejitvami uporabi tudi 74. člen Ustave (in podobno 33. člen Ustave, kajti svobodna gospodarska pobuda se manifestira v komercialni oziroma gospodarski dejavnosti, kjer je vprašanje lastninske pravice vedno prisotno). Tudi če uporabim pravila prava EU, omejitve koncesijske dobe omogočajo (inter alia) uravnoteženje trka javnih in zasebnih interesov.

[32]Tako preučeni položaj je nato podlaga za določitev koncesijske dobe.

IV.Kaj pomeni odločitev v zadevi št. U-I-193/19 in kako na določanje koncesijske dobe vplivata pravo EU in EKČP

12.V zadevi št. U-I-193/19 je bilo v ospredju vprašanje presoje prehoda časovno neomejenih koncesij na časovno omejene. Nosilna stališča odločbe so povezana s tem vprašanjem. Nanj je bilo odgovorjeno ustrezno, namreč, da je treba koncesijske dobe omejiti. Tudi po pravu EU so ti razlogi v odločbi ustrezni. Ni pa bilo odgovorjeno na vprašanje, ali je koncesijska doba ustrezna za vsako posamezno koncesijo, ki se lahko podaljša le pod lex specialis pogoji iz ZZDej, brez upoštevanja ZJZP. To bi bilo treba dodatno presoditi, zato sem videl pot sprejetja pobud in ustavnih pritožb in odločanja o pomembnem pravnem vprašanju. Menim zato, da bi morali pobudnikom prisluhniti in preučiti omenjeno odločitev tudi z vidika očitkov, ki so v tej zadevi za Ustavno sodišče novi in se z njimi v omenjeni odločitvi ni (podrobneje) ukvarjalo; takrat je Ustavno sodišče presojalo določbe o novi absolutno določeni koncesijski dobi za podeljene koncesije pred veljavnostjo teh določb ZZDej na podlagi zahteve Upravnega sodišča. Zahteva pa je izpostavila vprašanje skladnost izpodbijane določbe (le) z 2. in 155. členom Ustave (torej, z vidika načela pravne varnosti in pravila prepovedi povratne veljave predpisov). Ustavno sodišče pri presoji zahtev sodišč po 156. členu Ustave nima veliko manevrskega prostora; omejeno je na očitke iz zahteve.

[33]V pobudah in ustavnih pritožbah te obravnavane zadeve pa pobudniki koncesionarji predlagajo, inter alia, presojo skladnosti s 33. in 74. členom Ustave z novimi očitki.

13.Čeprav drži, kot pojasnjuje tudi zadevni sklep h kateremu dajem ločeno mnenje, da se je v omenjeni odločbi Ustavno sodišče ukvarjalo tudi z vidiki 33. in 74. člena Ustave, pa so vendarle očitki, ki jih v ustavnih pritožbah in pobudah (in so izčrpani) argumentirajo koncesionarji, drugačni in menim, da nekateri odpirajo pomembna pravna vprašanja. Nekateri očitki pobudnikov niso neupoštevni glede presoje, ali gre za poseg v svobodno gospodarsko pobudo in lastninsko pravico ravno iz razlogov (npr. podaljšanje koncesije je odvisno od mnenja javnega zavoda, finančna vzdržnost investicije, samostojno prevzemanje finančnih tveganj, onemogočanje amortizacije, itd), ki se zrcalijo v opredelilnih elementih koncesije, to je v vloženih sredstvih in dobi, v kateri bodo ta sredstva povrnjena. Menim, da bi bilo treba odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-193/19 nadgraditi z oziri na:

-pravila EU o koncesijah in njihovih opredelitvenih elementih;

-ta pravila uporabiti (kot zahteva ZJZP) za vsa koncesijska razmerja, ne glede na to, za katero področje javnih služb gre;

-razumeti 71. člen ZJZP kot splošno, načelno pravilo, ki je v osrčju vsakega koncesijskega razmerja;

-tako razumljeno spodnjo premiso subsumirati pod 33. in 74. člen Ustave, ki ga je treba napolniti tudi z zgoraj naštetimi pravili primarnega prava EU in EKČP ter se opredeliti, ali gre za poseg, in opraviti test opravičljivosti posega.

14.Kot sem nakazal že na koncu 10. točke tega ločenega mnenja, je vprašanje presoje posega v 33. in 74. člen Ustave treba videti v luči primarnega in sekundarnega prava EU in 1. člena Prvega protokola k EKČP. Ne vidim razlogov, da bi se pravo EU lahko izvzelo in da se Listina EU o temeljnih pravicah ne bi uporabila (in začenjam pri 16. in 17. členu Listine). Obe določbi sicer ne pomenita veliko novosti glede na že obstoječo prakso SEU, še preden je Listina postala obvezujoča. Prav tako se tudi tesno povezujeta. Pri izvajanju svobodne gospodarske pobude gre za gospodarske dejavnosti in te so vedno povezane z lastnino. Obe določbi se razlagata s pomočjo sodne prakse SEU, sprejete že pred njeno veljavnostjo in uvrstitvijo v primarno pravo EU. Iz analize te sodne prakse SEU izhaja, da poseg ne prestane testa opravičljivosti (justification test), kadar bi zasebnik zaradi opravljanja dejavnosti v javnem interesu (javne službe) bil soočen s prikrajšanjem lastninske pravice. Če pa bi javni interes segal preko te meje, potem se zahteva pošteno nadomestilo (fair compensation) za prikrajšanje in dano mora biti v razumnem času. Zato tudi v tem mnenju navedena sodna praksa SEU vedno naredi mejo, celo v tistih primerih, kjer je konkurenca omejena, da se koncesijska doba izračuna tako, da se omogoči povrnitev vloženih sredstev in razumen (primeren) dobiček. Ne dopušča torej daljše koncesijske dobe, kar z drugimi besedami pomeni, da je prav meja trajanja koncesij tista tehtnica med javnim interesom izvrševanja javne službe na eni strani in zasebnimi interesi koncesionarjev na drugi. Če je ta meja postavljena prenizko (prekratko časovno obdobje), potem lahko govorimo o de facto razlastninjenju oziroma posrednem razlastninjenju (torej, če bi koncesijska doba ne dovolila, da se povrnejo investicije in razumen tržni donos). Če pa je predolga, bi pomenila pomoč, ki jo oblastni organ da zasebniku – koncesionarju, kar se lahko opredelil kot državna pomoč. Ali še z drugimi besedami, če je koncesijska doba prekratka, bi to pomenilo neopravičljivo poseganje v svoboščine: prosto opravljanje storitev, prosto ustanovitev sedeža in prosti pretok kapitala. Tudi svoboščine poznajo izjeme: tiste že vključene v PDEU in tiste, ki jih je izoblikovalo SEU v prevladujočem javnem interesu (overriding reasons in public interest, t. i. ORPI). PDEU ne določa izjeme, po kateri bi koncesionarji pri izvajanju javne službe morali trpeti prikrajšanje pri lastninski pravici. A tudi pri ORPI (kodifikacijska Direktiva o storitvah na notranjem trgu jih navaja v 40. uvodni izjavi) ne prepoznam razloga, ki bi to omogočal. Posegi v lastninsko pravico bi pomenili tudi poseg v svobodno gospodarsko pobudo (kajti, če je nekdo z opravljanjem dejavnosti prikrajšan v lastninski pravici, to logično pomeni tudi, da se s takšno dejavnostjo ne bo želel ukvarjati). Z drugimi besedami, če le nisem kaj spregledal, ne poznam razloga v prevladujočem javnem interesu, ki bi dovolil odstop od omenjenih svoboščin s posegom v lastninsko pravico ali v svobodno gospodarsko pobudo. Pa tudi, če bi obstajal, je tukaj še presoja takšnega pogoja s sorazmernostjo. Na to presojo SEU tudi že poda odgovor, ko pri sodbah o trajanju koncesijskih dob zapiše, da jo to dobo treba dogovoriti tako, da povrne vložek. Pri tem tudi 1. člen Prvega protokola k EKČP ne vodi do drugačnih zaključkov. Treba je namreč tudi upoštevati Bosphorus pravilo, po katerem se EKČP ne razlaga tako, da bi država članica EU tam, kjer ji pravo EU ne dopušča manevrskega prostora, kršila EKČP, oziroma se predpostavlja, da so v takšnih primerih države članice spoštovale EKČP (zato se to pravilo imenuje tudi doktrina enakega varstva - doctrine of equivalent protection).

[34]Tako preučeni položaj je nato podlaga za določitev koncesijske dobe.

[35]Tako preučeni položaj je nato podlaga za določitev koncesijske dobe.

[36]Tako preučeni položaj je nato podlaga za določitev koncesijske dobe.

[37]Tako preučeni položaj je nato podlaga za določitev koncesijske dobe.

[38]Tako preučeni položaj je nato podlaga za določitev koncesijske dobe.

[39]Tako preučeni položaj je nato podlaga za določitev koncesijske dobe.

[40]Tako preučeni položaj je nato podlaga za določitev koncesijske dobe.

[41]Tako preučeni položaj je nato podlaga za določitev koncesijske dobe.

[42]Tako preučeni položaj je nato podlaga za določitev koncesijske dobe.

[43]Tako preučeni položaj je nato podlaga za določitev koncesijske dobe.

[44]Tako preučeni položaj je nato podlaga za določitev koncesijske dobe.

15.Naj torej povzamem analizo prejšnje točke: menim, da je pravilen izračun koncesijske dobe eden tistih elementov, ki uravnoteži javni interes ekonomičnega in konkurenčnega podeljevanja ter izvajanja koncesij v javnem interesu na eni strani s koncesionarjevimi zasebnimi interesi na drugi tako, da ne poseže v lastninsko pravico in hkrati ne omeji nesorazmerno svobodne gospodarske pobude.

V.Pogled nekoliko bolj od daleč

16.Nihaj, ki smo ga v Republiki Sloveniji po osamosvojitvi povzročili pri podeljevanju koncesij, je velik. Podeljevale so se, ali so za to bili pogoji ali ne. Koncesije so se podeljevale celo javnim subjektom; ali pa so v teh prodali poslovne deleže osebam zasebnega prava, da so izgubili status javnega podjetja, in jim nato (brez razpisa) podelili koncesije za dejavnosti javne službe, ki so jih prej izvajale kot javna podjetja. Podobno nezakonito so se koncesije podaljševale brez javnih razpisov. Upam se trditi, da je na splošno bilo premalo znanja o koncesijah; sicer ne bi niti ena koncesija bila podeljena za nedoločen čas, kajti to je prima facie zanikanje osnov in opredelilnih elementov koncesij. Ampak, ko je končno prišlo do spoznanj, kakšne so de facto in de iure "cene" podeljenih koncesij na različnih področjih, in je napočil čas za odmik od tistega začetnega nihaja ter se je pričel vzpostavljati red in skladnost tudi s pravom EU, je zakonodajalec, menim, zanihal (preveč) močno v drugo smer. Prehod iz obdobja številnega in nekritičnega podeljevanja koncesij nazaj na prenehanje na točno določen datum in z razlogi za morebitno podaljšanje, ki so izven opredelilnih elementov koncesije (vključujoč, kako se koncesijska doba izračuna), pomeni močan nihaj v drugo smer. Fizikalni zakon je sicer, da en nihaj povzroči drugega. Vendar v pravu temu ne bi smelo biti vedno tako – dati (pre)hitro pravico ne pomeni tudi (hitro) to pravico odvzeti. Vsem koncesionarjem enako določiti dan prenehanja koncesij, (kot razlagam, menim) ni mogoče (in če se bodo podaljšale, se bodo ponovno le za eno samo obdobje (pavšalno za 15 let). Tudi v tem primeru ni namreč jasno, ali so koncesionarjem vložena sredstva bila povrnjena (in je bil dosežen nanje primeren (normalen) tržni donos) ali pa gre morda za državno pomoč.

[45]Ali gre za percepcijo zakonodajalca zmanjšati število koncesij, za boj proti dvoživkam in podobno, ni v moji presoji in ni vplivalo nanjo. Težnja, da bi koncesije prenehale, me ni vodila in kot sodnik rešujem ustavnopravne vidike, in ne konflikta, ki ga je dejansko sprožila izvršilna politika, kot pojasnjujem v prejšnji točki tega mnenja. Zakonodajalec mora cilje doseči lege artis. To je moje edino vrednostno sidro v tem primeru.

17.Ali gre za percepcijo zakonodajalca zmanjšati število koncesij, za boj proti dvoživkam in podobno, ni v moji presoji in ni vplivalo nanjo. Težnja, da bi koncesije prenehale, me ni vodila in kot sodnik rešujem ustavnopravne vidike, in ne konflikta, ki ga je dejansko sprožila izvršilna politika, kot pojasnjujem v prejšnji točki tega mnenja. Zakonodajalec mora cilje doseči lege artis. To je moje edino vrednostno sidro v tem primeru.

dr. Rajko Knez

[1]Glede drugih zgornjih premis Ustave, to sta predvsem 49. člen (svoboda dela) in 51. člen (pravica do zdravstvenega varstva), lahko dodam le, da koncesija ni niti pravica izvajalcev niti oblasti, pristojnih za izvrševanje zdravstvenega varstva. Glej tudi sodbo Vrhovnega sodišča št. X Ips 308/2013 z dne 17. 3. 2015 in moje ločeno mnenje k zadevi št. U-I-59/18.

[2]Gre za spremembo Zakona o zdravstveni dejavnosti – ZZDej-K, Uradni list RS, št. 64/17, objavljen 17. 11. 2017, ki velja od 17. 12. 2017.

[3]Iz navedb pobudnikov izhaja, da izpodbijajo prvi povedi določb ZZDej-K, ki spreminjata koncesije, podeljene za nedoločen čas (prva poved četrtega odstavka 41. člena ZZDej-K) oziroma za določen čas veljavnosti, ki se izteče po preteku 15 let od uveljavitve ZZDej-K (prva poved šestega odstavka 41. člena ZZDej-K), v koncesije za določen čas 15 let, šteto od uveljavitve ZZDej-K. Zato je Ustavno sodišče svoje odločanje omejilo na ti dve povedi.

[4]Zakon o javno-zasebnem partnerstvu (Uradni list RS, št. 127/06).

[5]Ustavno sodišče se je s tem vprašanjem že srečalo v zadevi št. U-I-193/19.

[6]Čeprav je razlaga zakonskega prava praviloma pridržana rednim sodiščem in čeprav se mora Ustavno sodišče osredotočiti na razlago in uporabo določb Ustave, vendarle pravil zakonske (in podzakonske) ravni ni mogoče pravilno uporabiti, če jih prej ne razložimo. Šele ko imamo jasno razloženo spodnjo premiso (in oblikujemo pravilo), lahko nanjo apliciramo (v procesu miselne subsumpcije) ustavne zgornje premise (in jih prej, kadar je to potrebno) razložimo skladno s pravom EU in mednarodnim pravom. Gre za vedno prisoten dialog med obema premisama – ustavno in zakonsko.

[7]Glej op. 5 zgoraj. Presojalo je četrti odstavek 41. člena ZZDej-K (Uradni list RS, št. 64/17).

[8]Člen 71 ZJZP.

[9]Prim. tudi A. Mužina, Koncesije – Pravna ureditev koncesij v Republiki Sloveniji in EU, Založniška hiša Primath, Ljubljana 2004, str. 422.

[10]Da je ZJZP sistemski zakon, izhaja tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča št. X Ips 208/2013 z dne 17. 3. 2015 (primerjaj točke 8, 12 in 13). Primerjaj prav tako V. Kranjc, Zakon o javno-zasebnem partnerstvu s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2009, str. 51.

[11]Npr. zadeva Engelmann, C-64/08, 48. točka obrazložitve.

[12]Več o tem pišem že v ločenem mnenju k zadevi št. U-I-59/18 (lekarniške koncesije), zato se v tem ločenem mnenju ne posvečam več natančneje vprašanju, zakaj se ta pravila uporabijo tudi za negospodarske storitve v splošnem interesu.

[13]Na primer Zakon o lekarniški dejavnosti je določil drugače; določil je zgornjo in spodnjo mejo. Glej četrti odstavek njegovega 39. člena.

[14]Ta pojem ali pa pojem subjekti javnega prava se različno dosledno uporablja. Ne da bi se spuščal v to vprašanje, za potrebe tega mnenja in v izogib pogostemu pisanju vseh subjektov, ki jih lahko ustanovijo država ali lokalne skupnosti za izvajanje (gospodarskih in negospodarskih) javnih služb, jih enostavno poimenujem javni subjekti. Prim. z opredelitvijo pojma v 11. točki 3. člena Zakona o stvarnem premoženju države in samoupravnih lokalnih skupnosti (Uradni list RS, št. 11/18, 79/18 in 175/20).

[15]Ta razmerja urejata ZJZP in Zakon o gospodarskih javnih službah (Uradni list RS, št. 32/93 – ZGJS). Pomembnejša je vloga ZJZP, ki je sistemski in splošen predpis, vendar ko gre za vprašanja sistemskih opredelilnih elementov koncesijskih razmerij, bi mu tudi specialni zakoni morali slediti (sicer koncesija ne bi pomenila vedno istih pravnih razmerij, kar pa ni sprejemljivo). ZJZP se v razmerju do specialnih zakonov res uporablja subsidiarno za vprašanja, ki jih slednje ne urejajo, a opredelitev koncesij je po tem zakonu enaka za vse, za koncesije na področju gospodarskih in negospodarskih dejavnosti (tako izhaja iz 2. in 3. člena ter 7. in 15. točke 5. člena ZJZP).

[16]ZJZP v 26. členu določa, da je koncesijsko razmerje dvostransko pravno razmerje med državo oziroma samoupravno lokalno skupnostjo ali drugo osebo javnega prava kot koncedentom in pravno ali fizično osebo kot koncesionarjem, v katerem koncedent podeli koncesionarju posebno ali izključno pravico izvajati gospodarsko javno službo oziroma drugo dejavnost v javnem interesu, kar lahko vključuje tudi zgraditev objektov in naprav, ki so deloma ali v celoti v javnem interesu. Nato pa v prvem odstavku 27. člena pojasni: "Če nosi javni partner večino ali celotno poslovno tveganje izvajanja projekta javno-zasebnega partnerstva, se javno-zasebno partnerstvo, ne glede na poimenovanje oziroma ureditev v posebnem zakonu, za namene tega zakona ne šteje za koncesijsko, temveč za javnonaročniško."

[17]Glej Commission interpretative communication on concessions under Community law, UL C 121, 29. 4. 2000, str. 2–13, poglavje 2.4. Glej tudi opredelitve koncesije po 1. točki 5. člena Direktive 2014/23/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. februarja 2014 o podeljevanju koncesijskih pogodb, UL L 94, 28. 3. 2014 (v nadaljevanju Direktiva o podeljevanju koncesijskih pogodb), str. 1–64. Opozarjam sicer, da negospodarske storitve splošnega pomena ne spadajo v področje uporabe te direktive, vendar opredelilni elementi koncesijskih razmerij v slovenskem pravu veljajo tudi za koncesije na negospodarskih področjih javnih služb (glej op. 15 zgoraj). Primerjaj R. Pirnat, Podelitev koncesije po Zakonu o javno-zasebnem partnerstvu, Podjetje in delo, št. 6–7 (2007), str. 1185–1198.

[18]ZJZP za tveganja uporablja splošen izraz "poslovna tveganja". Tako v tretjem odstavku 15. člena določa: "Če izvajalec javno-zasebnega partnerstva ne nosi niti dela poslovnega tveganja, razmerje, ne glede na poimenovanje oziroma ureditev posebnega zakona, ni javno-zasebno partnerstvo po tem zakonu." Podobno tudi 28. člen ZJZP: "Če iz okoliščin javno-zasebnega partnerstva ni mogoče ugotoviti, kdo nosi večino poslovnega tveganja, se v dvomu šteje, da gre za javnonaročniško partnerstvo."

[19]V koncesijskem razmerju se sicer lahko določijo različne obveznosti koncesionarja glede morebitnih statusnih sprememb koncesionarja, prenosa poslovnih deležev itd. Vendar tovrstnih sprememb in z njimi povezanih tveganj za izvajanje javne službe ni mogoče popolnoma preprečiti, vsaj ne v celoti.

[20]Pirm. sodbo Vrhovnega sodišča št. X Ips 208/2013 z dne 17. 3. 2015 (primerjaj 20. in 21. točko obrazložitve).

[21]Zanikanje elementov povrnitve vloženih sredstev in normalnega tržnega donosa lahko koncesionarje postavi v položaj, ko med (ali tudi po poteku) koncesijske dobe ne bi bili upravičeni za kakršenkoli donos na vložena sredstva (dobiček).

[22]Če so vsa ali pretežna vložena sredstva koncedentova ali jih (je) koncedent financira(l), bo to bo to lahko pomembno vplivalo na presojo, ali gre za koncesijsko razmerje ali pa za kakšno drugo razmerje javno-zasebnega partnerstva. Prav tako bo predvsem pri koncesijah storitev večkrat vložek lahko zelo različen; lahko bo znaten. Odvisno predvsem kakšno infrastrukturo in opremo bo koncesionar potreboval za izvrševanje koncesionirane dejavnosti.

[23]Pri tem, menim, ni pomembno, ali morajo koncesionarji sredstva za opravljanje dejavnosti pridobiti prej, preden postanejo koncesionarji (z nakupom, najemom, lizingom itd.), ali pa po tem, ko postanejo koncesionarji. Tudi v takšnem primeru ni mogoče zahtevati, da se jim ne povrnejo vložki v opremo, organiziranje in izvrševanje koncesionirane dejavnosti (to bi namreč pomenilo, da opravljajo javno dejavnost (pomagajo koncedentom izvrševati njihovo pristojnost, torej obveznost) z zasebnimi sredstvi, brez možnosti odmene za to. Menim, da bi to bil poseg v lastninsko pravico ali svobodno gospodarsko pobudo, ki ne bi prestal testa sorazmernosti (in tudi kršil pravila EU, ki jih pojasnjujem v nadaljevanju v 14. točki).

[24]Vložena sredstva so lahko minimalna ali pa znatna in zato je od višine vloženih sredstev prav tako, med drugim, odvisna višina dobička.

[25]Tudi pravo EU na področju storitev splošnega gospodarskega pomena prepoveduje prekomerno nadomestilo - excesive profit ni dovoljen (glej 2. 8. poglavje in 48. odstavek Sporočila Komisije: Okvir Evropske unije za državno pomoč v obliki nadomestila za javne storitve, UL C 8, 11. 1. 2012 – v nadaljevanju Sporočilo Komisije). Tako v okviru ustreznega nadomestila dovoljuje zmerni dobiček. V Sporočilu Komisije je opredeljeno, da se znesek ustreznega nadomestila določi na podlagi jasno pričakovanih ali dejanskih stroškov in prihodkov, lahko pa se uporabi tudi kombinacija obojega (glej 21.–23. odstavek). Znesek nadomestila ne sme presegati zneska, ki je nujen za kritje določenih priznanih stroškov, vključno z zmernim dobičkom (glej 33.–38. odstavek). Prav tako tudi SEU pri nadomestilih za opravljanja javne službe predvideva pravico do zmernega dobička. V zadevi Altmark Trans in Regierungspräsidium Magdeburg, C-280/00, z dne 24. 7. 2003, kjer je SEU presojalo nadomestila za opravljanja ekonomskih storitev v javnem interesu, je pojasnilo, da ima izvajalec javne službe pravico do razumnega dobička. Glej 92.–95. točko obrazložitve, še posebej tretji in četrti pogoj za presojo nadomestil. Zahteva po vključevanju razumnega dobička v nadomestila za izvajanje javnih služb je v sodni praksi SEU prisotna že od leta 1983. Glej sodbo v zadevi ADBHU, 240/83, z dne 7. 2. 1985, 3. in 18. točka obrazložitve.

Glede vprašanja višine dobička dodajam, da Evropska komisija opredeljuje tudi pravilo periodičnega preverjanja višine dobička (glej 49. in 50. odstavek Sporočila Komisije) in, upoštevaje prakso SEU, poudarja pomen preglednosti nadomestil (glej zlasti drugi odstavek in 2. 10. poglavje; pri tem se sklicuje na sodbo SEU v zadevi Altmark Trans in Regierungspräsidium Magdeburg).

[26]Pojasnjuje 18. člen Direktive o podeljevanju koncesijskih pogodb.

[27]Seveda lahko ima koncesionar od koncesije različne koristi. To je treba presoditi pri vsakem koncesijskem razmerju posebej v trenutku sklepanja koncesijske pogodbe. Te koristi je treba ovrednotiti in uravnotežiti s tveganji, ki jih morajo koncesionarji prevzemati, in z vidiki tržnega donosa vloženih sredstev oziroma dobička.

[28]Z vprašanjem na ta način predolge določene dobe Ustavno sodišče ni soočeno. Takšnih očitkov ni. To vprašanje bi predvsem zanimalo potencialne nove koncesionarje, ki bi na ta način (prav tako kot obstoječi) radi "vstopili" (na podlagi javnega razpisa, tržne tekme) v mrežo javne zdravstvene dejavnosti. Tudi to je pomemben vidik konkurenčnosti (zato pravo EU vsako podaljšanje koncesije šteje za novo podelitev koncesij, razen če gre za opravičene vnaprej določene razloge. Prim. tudi tretji odstavek 71. člena ZJZP).

[29]Glej tudi P. Sladič, J. Sladič, Podaljšanje koncesijskih pogodb, Pravna praksa, št. 33 (2005), str. 13–14.

[30]Prim. tudi R. Pirnat, Pravni vidiki tržne dejavnosti javnih zavodov, Podjetje in delo, št. 6–7 (2020), str. 1052.

[31]Prim. npr. sodbo SEU v zadevi Komisija proti Španiji, C-323/03, 48. točka obrazložitve.

[32]Glej o tem več v 14. točki v nadaljevanju.

[33]Podobno kot manevrskega prostora nima pri pobudi. Slediti mora očitkom, ki jih postavijo pobudniki. Drugače je pri presoji ustavne skladnosti po koneksiteti, ki jo omogoča 30. člen ZUstS. Vendar to ni obravnavani primer.

[34]Prim. 10., 13. in 14. točko obrazložitve zadevnega sklepa Ustavnega sodišča.

[35]Ne vsi; očitki, kot npr. da bo javni zavod, če bo lahko opravljal tudi dejavnost, ki jo zdaj opravlja koncesionar, posegel v njihovo gospodarsko pobudo, ali da zakon omogoča izrazito primarno varovanja javnega zavoda, ki kažejo na to, da je koncesija pravica zasebnih izvajalcev zdravstvenih storitev, so, kot pišem že v opombi 1 zgoraj, neosnovani.

[36]Gre za uporabo prava EU, kot ga je to sicer izoblikovalo na področjih ekonomskih storitev v splošnem interesu. Ta pravila so danes širše zaobjeta tudi 16. in 17. členom Listine EU o temeljnih pravicah. Ti določbi napolnjujejo tudi odločitve SEU o izvajanju storitev na področju ekonomskih storitev v javnem interesu, v katerih so izoblikovana pravila, ki opredeljujejo osnovne značilnosti koncesij, ta pa se v slovenskem pravnem redu ne uporabijo različno za negospodarske dejavnosti v javnem interesu oziroma za negospodarske javne službe. Kot pojasnjeno zgoraj v op. 15, tudi koncesionarji na področju negospodarskih storitev v javnem interesu morajo večinsko prevzemati tveganja (sicer ne gre za koncesijsko razmerje). V tem pogledu razlikovanje za potrebe tega mnenja ni nujno analizirati. Na tem mestu ga ponovno omenjam zato, da pojasnim uporabo prava EU.

[37]Člen 17 se ne uporabi za osebe javnega prava, vendar v to definicijo ne moremo uvrstiti koncesionarjev. Prim. Peers S., Hervey T., Kenner J in Ward A., prav tam, odstavek 17(1).14, str. 496-497.

[38]S. Peers in drugi, The EU Charter of Fundamental Rights, A Commentary, 2. izdaja, Hart Publishing, ? 2021, odstavek 16.25, str. 473.

[39]Prav tam, odstavek 16.11, str. 468.

[40]Prim. op. 31 zgoraj.

[41]Čeprav tudi 17. člen Listine omogoča posege v lastninsko pravico vsled razloga javnega interesa, je vendar ob tem vedno kumulativno zahtevan pogoj ustreznega nadomestila. S. Peers in drugi, nav. delo, odstavek 17(1).13, str. 495, odstavek 17(1).42 in 17(1)42, str. 508–509. Glej tudi ECHR - Guide on Article 1 of Protocol No. 1 to the European Convention on Human Rights - Protection of property, Strasbourg 2020, str. 73. To je seveda nujno. Če bi zgolj javni interes zadoščal, bi si teleološko javna oblast težila prikrajšati lastninsko pravico (na primer z regulacijo cen), ne da bi pri tem bila omejena z ustreznim nadomestilo. Takšen družbeni pravni sistem je preteklost.

[42]Prim. op. 31 zgoraj. Prim. tudi S. Peers in drugi, nav. delo, odstavek 16.09, str. 467.

[43]Prim. S. Peers in drugi, nav. delo, odstavek 17(1).35, str. 506.

[44]Potrjen tudi v sodbi ESČP v zadevi Avotiņš proti Latviji, št. 17502/07, z dne 23. 5. 2016. Prim. tudi S. Johansen, The Bosphorus Presumption Is still Alive and Kicking: the Case of Avotiņš v. Latvia, na strani EU Law Blog Analysis. 24. maj 2016.

[45]Prav tako smo se pogosto oddaljili (ne le s podeljevanjem brez javnih razpisov in za nedoločen čas, ampak tudi z avtomatičnim podaljševanjem) od osnovnih zahtev javno-zasebnega partnerstva (načelo konkurenčnosti, ekonomičnosti, nepotrebnega ustvarjanja monopola pri podeljevanju izključnih pravic, itd.).

[46]Posebna grenka spoznanja ponujajo podeljene koncesije na naravnih dobrinah (npr. za izkoriščanje gozdov), ampak o tem v tem ločenem mnenju ne pišem. S kritiko bi se preveč oddaljil na področje, kjer so koncesije najmanj primerne in škodljive in kjer je trk javnega in zasebnega interesa največji. Pri koncesijah storitev dejavnosti javnih služb ta trk ni tako intenzivno prisoten.