Jedro

V kolikor je bila Mirovna pogodba z Italijo podlaga za izplačilo odškodnine, je 2. odstavek 10. člena ZDen podlaga za izključitev iz denacionalizacije.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

: Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožnice zoper odločbo Upravne enote A., št. ... z dne 23. 12. 2005, s katero je prvostopni organ zavrnil zahtevo za denacionalizacijo premoženja - stanovanjske stavbe v A., B., ki jo je vložila A.A., pravna naslednica B.B. in C.C.(1. točka izreka); ter s to odločbo nadomestil odločbo Oddelka za okolje in prostor Upravne enote A., opr. št. ... z dne 24. 2. 1997 (2. točka izreka). V obrazložitvi je tožena stranka navedla, da je bilo podržavljeno premoženje bivšima lastnikoma zaplenjeno z odločbo Okrajnega sodišča v A., opr. št. ... z dne 3. 3. 1949 izdano na podlagi Zakona o zaplembi imovine in o opravljanju zaplembe z dne 27. 7. 1946. Odločba je bila izdana v skladu z dopisom Oddelka za notranje zadeve pri MIO A. z dne 19. 4. 1947, št. ..., v katerem je bila sodišču predlagana zaplemba imovine. Iz potrdila Občine Trst o državljanstvu C.C. in B.B. je moč ugotoviti, da sta imenovana že s prihodom v Trst dne 28. 1. 1946 dobila italijansko državljanstvo. Dejansko stanje je torej takšno, da sta leta 1945 zapustila Jugoslavijo in odšla v Trst, kjer sta v začetku leta 1946 postala italijanska državljana. Ob upoštevanju navedenega ni moč pritrditi razlagi, da v postopku na prvi stopnji ni bilo pravilno odločeno, da je bilo obravnavano premoženje podržavljeno italijanskima državljanoma. Namreč zakonca A.A. in B.B. sta januarja leta 1946 postala italijanska državljana, zaradi česar jima je bilo v oktobru istega leta jugoslovansko državljanstvo odvzeto. Šele kasneje je bil vložen predlog za začetek postopka zaplembe njunega premoženja leta 1947, ki se je končal z izdajo zaplembne odločbe 3. 3. 1949. Ni mogoče sprejeti trditev, da je šlo pri podržavljenju za podržavljenje, ki je bilo posledica prenehanja državljanstva z odvzemom ter da bi iz navedenega razloga morali šteti, da je bilo premoženje podržavljeno jugoslovanskima državljanoma (določba 4. odstavka 9. člena Zakona o denacionalizaciji - v nadaljevanju: ZDen). Potrdila o pridobitvi italijanskega državljanstva namreč nesporno dokazujejo, da sta imenovana pridobila najprej italijansko državljanstvo ter bila šele potem "kaznovana z odvzemom jugoslovanskega državljanstva" ter šele nekaj let kasneje podvržena zaplembi premoženja. Hiši sta bili v času odvzema v lasti italijanskih državljanov, zaradi česar je potrebno pravico do njune denacionalizacije presojati na podlagi sporazuma o ratifikaciji sporazuma med SFRJ in Republiko Italijo. Iz tega izhaja, da sta imela B.B. in C.C. kot italijanska državljana pravico zahtevati odškodnino za odvzeto premoženje od Republike Italije ter ju to izloča kot denacionalizacijska upravičenca v postopku pred slovenskimi državnimi organi.

Tožnica izpodbija odločbo tožene stranke, ker je pravno in dejansko zmotna in predstavlja bistveno kršitev določb upravnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. B.B. je bilo odvzeto državljanstvo LRS in FLRJ z odločbo Ministrstva za notranje zadeve FLRJ - MINOT FLRJ št. IV št. ... z dne 27. 12. 1948, na podlagi Zakona o odvzemu državljanstva oficirjem in podoficirjem bivše jugoslovanske vojske, ki se nočejo vrniti v domovino, pripadnikom vojaških formacij, ki so služile okupatorju in pobegnili v inozemstvo ter osebam, ki so pobegnile v inozemstvo po osvoboditvi (Uradni list FLRJ, št. 86/46 z dne 25. 10. 1946) - v nadaljevanju: Zakon o odvzemu, ki je v 2. členu določal, da ima izguba državljanstva po tem zakonu za posledico zaplembo celotnega premoženja (premoženje je bilo podržavljeno ex lege), torej na dan 25. 10. 1946, ko je B.B. že pridobila italijansko državljanstvo. Zaplemba premoženja je bila izrečena z odločbo Okrajnega sodišča v A. opr. št. ... z dne 3. 3. 1949 (odločba je deklaratorna). B.B. je bila v času od 28. 1. 1946 do smrti 12. 3. 1977 italijanska državljanka. Za državljanko SR Slovenije in jugoslovansko državljanko se je štela od 28. 8. 1945 do 25. 10. 1946. Ni sporno torej, da B.B. vse do odvzema ne bi bila slovenska oziroma jugoslovanska državljanka, vendar pa je bila hkrati od 28. 1. 1946 tudi italijanska državljanka. Enako velja za C.C.. Zakon o odvzemu je naštet v 23. točki 1. odstavka 3. člena ZDen. V 4. odstavku 9. člena ZDen je opredeljena pravna fikcija, če je bilo premoženje podržavljeno kot posledica prenehanja državljanstva z odvzemom, se šteje, da je bilo podržavljeno jugoslovanskemu državljanu. Glede na dejstvo, da sta bila bivša lastnika ob podržavljenju italijanska državljana je organ dolžan opraviti preizkus obstoja okoliščin iz 2. odstavka 10. člena ZDen. Te okoliščine pa tožena stranka ni pravilno presodila. Namreč v 6. odstavku 79. člena je v točkah a do g izrecno našteto premoženje, ki ga 1. odstavek ne vključuje. Zato je poleg italijanskega državljanstva prejšnjega lastnika treba preizkusiti, ali je šlo za podržavljenje premoženja, ki ga je Jugoslavija lahko zaplenila, pridržala ali kako drugače posegla vanj. Le če je podržavljeno premoženje zapadlo pod pogodbena določila 79. člena (če torej ni bilo izvzeto po točkah a - g 6. odstavka 79. člena Mirovne pogodbe), je bila italijanska vlada zavezana italijanskemu državljanu zanj dati odškodnino in prejšnjemu lastniku v denacionalizacijskem postopku statusa upravičenca ni mogoče priznati. Na podlagi Mirovne pogodbe je bil izdan Zakon o prenosu italijanskega premoženja na ozemlje FLRJ po Mirovni pogodbi z Italijo, vlada pa je z Uredbo predpisala kaj se šteje za italijansko premoženje in kaj je iz njega izvzeto. Glede na tolmačenje zakona in Uredbe pa B.B. in C.C. nista imela pravice dobiti odškodnine od italijanske države. Predlaga odpravo odločbe tožene stranke in povrnitev stroškov postopka.

Zastopnik javnega interesa je udeležbo v postopku priglasil. Stranka z interesom Mestna občina A. na tožbo ni odgovorila.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri napadeni odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve in predlaga, da se tožba zavrne kot neutemeljena.

Tožba ni utemeljena.

Uvodoma sodišče poudarja, da se strinja s tožnico, da listine o podržavljenju in odvzemu državljanstva bivšima lastnikoma B.B. in A.A. narekujejo uporabo določbe 4. odstavka 9. člena ZDen, ki določa, da če je bilo premoženje podržavljeno kot posledica prenehanja državljanstva z odvzemom, se šteje, da je bilo podržavljeno jugoslovanskemu državljanu. Namreč tudi po mnenju sodišča ni prepričljiv zaključek, da časovni razmiki med datumom pridobitve italijanskega državljanstva (28. 1. 1946), odvzemom jugoslovanskega državljanstva (25. 10. 1946) in podržavljenjem v letu 1949, izključujejo uporabo določbe 4. odstavka 9. člena ZDen. Namreč v odločbi št. .... z dne 3. 3. 1949 je izrecno zapisano, da se odvzem premoženja izvršuje zaradi odvzema državljanstva. Vendar pa uporaba navedene določbe ne spremeni odločitve v zadevi.

Šteje torej se, da sta bila bivša lastnika ob podržavljenju v letu 1949 tako jugoslovanska kot italijanska državljana, kar pomeni podlago za preizkus po 2. odstavku 10. člena ZDen. Namreč v kolikor bi bila upravičenca le italijanska državljana, bi bila izključena od denacionalizacije že zaradi neizkazanosti jugoslovanskega državljanstva, torej na podlagi določbe 1. odstavka 9. člena ZDen. Ker pa se po določbi 4. odstavka 9. člena ZDen lahko štejeta za jugoslovanska državljana, bi torej prišla v poštev kot upravičenca, v kolikor ju ne izključuje 2. odstavek 10. člena ZDen. Ta preizkus je tožena stranka naredila. Pri preizkusu upravičenosti po 2. odstavku 10. člena ZDen je pravilno presodila dejanske okoliščine in uporabila materialno pravo. Pravico B.B. in C.C. do denacionalizacije je potrebno presojati, ker sta bila oba od 28. 1. 1946 italijanska državljana na podlagi Sporazuma o ratifikaciji sporazuma med SFRJ in Republiko Italijo. Ta je v 2. členu določal, da se kot italijanski državljani v smislu tega sporazuma smatrajo fizične osebe, ki so na dan veljavnosti Mirovne pogodbe (15. 9. 1947) imele italijansko državljanstvo ter po tem datumu niso pridobile jugoslovanskega državljanstva. Pravnima prednikoma tožnice je bilo jugoslovansko državljanstvo odvzeto 25. oktobra 1946 in ga kasneje nista več pridobila, torej sta fizični osebi iz 2. odstavka Mirovne pogodbe. Mirovna pogodba je bila podlaga za prisilne posege v premoženje, pravice in interese italijanskih fizičnih in pravnih oseb, za katere je bila zavezana plačati odškodnino Italija. Italijanska vlada se je zavezala plačati odškodnino tistim italijanskim državljanom, ki jim je bilo premoženje nacionalizirano ali razlaščeno oziroma na drug način odvzeto z ukrepi jugoslovanskih organov. Tožnica neutemeljeno ugovarja tej odločitvi, sklicujoč se na 79. člen Mirovne pogodbe. Ta je bila pravna podlaga za izvedbo nekaterih posegov v premoženje, pravice in interese italijanske države in njenih državljanov. Italijanska država pa se je po tem določilu zavezala povrniti škodo tistim italijanskim državljanom, ki jim bo odvzeto premoženje z jugoslovanskimi ukrepi na podlagi tega člena Mirovne pogodbe, tak ukrep pa je bil Zakon o prenosu italijanskega premoženja na ozemlju FLRJ v državno last FLRJ po Mirovni pogodbi z Italijo (Uradni list FLRJ, št. 38/48), po katerem so premoženje, pravice in interesi italijanskih državljanov (razen optantom), ki so bili na dan uveljavitve Mirovne pogodbe z Italijo (15. 9. 1947) na ozemlju FLRJ, postali v skladu z 79. členom Mirovne pogodbe z Italijo državno premoženje. V obravnavanem primeru pa je bilo premoženje podržavljeno na podlagi drugega temelja, in tudi ne na območju, ki je bil do Mirovne pogodbe v sestavi in pod suverenostjo italijanske države. Neutemeljeno je zato sklicevanje na ta zakon in na njegovi podlagi izdano Uredbo o likvidaciji razmerij, nastalih z Zakonom o prehodu italijanskega premoženja na ozemlju FLRJ v državno last FLRJ po Mirovni pogodbi z Italijo. Nadalje pa podržavljeno premoženje tudi ni premoženje, ki ga izrecno naštevajo točke a - g v 6. odstavku 79. člena Mirovne pogodbe oz. pravna prednika nista osebi, ki jih te določbe naštevajo, niti podržavljenje ni bilo opravljeno na način, naveden v teh določbah. Tožena stranka je torej pravilno presodila Mirovno pogodbo in ugotovila, da je bila podlaga za odškodnino pravnima prednikoma tožnice zaradi prisilnega posega v njuno premoženje, za katero je bila Italija zavezana plačati odškodnino. Ta ugotovitev pa narekuje izključitev od denacionalizacije po 2. odstavku 10. člena ZDen.

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju: ZUS-1) v zvezi s prehodno določbo 2. odstavka 105. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

Pravni pouk temelji na določbi 1. odstavka 73. člena ZUP-1 v zvezi s 1. odstavkom 107. člena tega zakona.