Jedro

Posebno olajšavo za vzdrževane družinske člane, ki jo tožeča stranka skuša uveljaviti v obnovljenem postopku na podlagi spremembe sporazuma davčnih zavezancev o tem, kdo izmed njiju bo uveljavljal to olajšavo, je po zakonu dopustno uveljavljati najkasneje v pritožbi. Kasnejša sprememba izjave volje, ki je bila izražena pred dokončnostjo odločbe v davčnem postopku, ni razlog, ki bi v skladu z zakonom dovoljeval obnovo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Davčni urad Ljubljana je z izpodbijano odločbo zavrnil predlog tožeče stranke za obnovo postopka odmere dohodnine za leto 2006, ki je bil končan z odločbo istega urada št. DT 01 07723 0 z dne 15. 6. 2007, ki je postala dokončna 25. 7. 2007. Iz obrazložitve je razvidno, da tožeča stranka kot obnovitveni razlog (novo dejstvo) navaja 145. člen Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2B) ter sporazum zavezancev, da ob spremenjeni zakonski ureditvi olajšavo v celoti uveljavlja tožeča stranka. Po ugotovitvah davčnega organa so bile tožeči stranki pri odmeri dohodnine za leto 2006 priznane vse olajšave, ki jih je uveljavljala v napovedi. A.A., ki je imel dohodke iz Avstrije, je skladno z davčno napovedjo za leto 2006 dohodnina odmerjena z odločbo z dne 28. 11. 2010 z upoštevanjem posebne olajšave za vzdrževane družinske člane. Če se stranka z odmerno odločbo ni strinjala, bi posebno olajšavo za vzdrževane družinske člane lahko uveljavljala s pritožbo. Ker tega ni storila, je odločba postala dokončna. Dejstva, ki jih navaja, ne predstavljajo novih dejstev in novih dokazov v smislu 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), zato na njihovi podlagi predlogu za obnovo postopka ni mogoče ugoditi.

Ministrstvo za finance je z odločbo št. DT-499-01-287/2011 z dne 23. 11. 2011 pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo. Obrazložitev v pravnem pogledu dopolni z določbami 89. člena ZDavP-2, ki je veljal v času vložitve predloga za obnovo, v dejanskem pogledu pa ugotavlja, da bi bila obravnava obeh zakoncev, če bi olajšavo uveljavljala tožeča stranka, ugodnejša, ker je bila tožničinemu možu dohodnina (odmerjena z upoštevanje olajšav za vzdrževane družinske člane) na podlagi 145. člena ZDavP-2B v pretežnem delu odpisana. Sprememba predpisa ne predstavlja obnovitvenega razloga, novo dejstvo pa tudi ni odpoved pravici do uveljavljanja olajšave oziroma vprašanje izkoriščenosti olajšave. V zvezi s pritožbenim ugovorom, da je bila možu tožeče stranke dohodnina odmerjena po poteku predpisanega roka, pa pritožbeni organ pojasni, da gre za instrukcijski rok, katerega prekoračitev, vse do nastopa zastaranja pravice do odmere, ne vpliva na zakonitost odločbe.

Tožeča stranka vlaga tožbo v upravnem sporu. V njej vztraja, da mora biti po 259. členu ZDavP-1 odločba o odmeri dohodnine izdana do 31. oktobra za preteklo leto. Ker je mož tožeče stranke prejel odločbo o odmeri dohodnine za leto 2006 šele 3. 12. 2010, namesto do 31. 10. 2007, je obstajalo novo dejstvo, ki pa ni bilo znano oziroma ga ni bilo mogoče uporabiti. Ker 259. člen ZDavP-1 ni bil pravilno uporabljen, tožeča stranka sodišču predlaga, naj toženi stranki naloži izdajo nove odločbe o odmeri dohodnine za leto 2006 z zmanjšanjem osnove za posebno olajšavo za vzdrževane družinske člane, v roku 15 dni od izdaje sodbe.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih. Predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

Obnova postopka je izredno pravno sredstvo. Dopustna je le, če so izpolnjeni z zakonom določeni pogoji. Kot pravilno ugotavljata davčni organ prve in druge stopnje, obnova postopka ni možna zato, ker je bil kasneje sprejet drugačen predpis. Posebno olajšavo za vzdrževane družinske člane, ki jo tožeča stranka skuša uveljaviti v obnovljenem postopku na podlagi spremembe sporazuma davčnih zavezancev o tem, kdo izmed njiju bo uveljavljal posebno olajšavo za vzdrževane družinske člane, je skladno z zakonom dopustno uveljavljati najkasneje v pritožbi. Kasnejša sprememba izjave volje, ki je bila izražena pred dokončnostjo odločbe v davčnem postopku, pa tudi ni razlog, ki bi v skladu z zakonom dovoljeval obnovo.

Dejstva, ki jih v predlogu za obnovo postopka navaja tožeča stranka, torej pravilno presodita že davčni organ prve stopnje in pritožbeni organ, z ugotovitvijo, da ne predstavljajo novih dejstev ali novih dokazov iz 89. člena ZDavP-2 in 260. člena ZUP. Ugotovitev, da obnovitveni razlog ni podan, bi sicer narekovala zavrženje predloga na podlagi drugega odstavka 267. člena ZUP. Vendar pa sodišče ugotovljeno procesno nepravilnost ocenjuje kot nebistveno. Z odločitvijo, da se predlog zavrže, bi se namreč pravni položaj tožeče stranke v ničemer ne izboljšal. Tožbeni ugovori, ki se nanašajo na zakonitost odločbe, s katero je bila dohodnina za leto 2006 (po navedbah tožbe dne 3. 12. 2010) odmerjena možu tožeče stranke, so za presojo zakonitosti v tem upravnem sporu izpodbijane odločbe nerelevantne. V tej zvezi sodišče dodaja le, da je po nespornih ugotovitvah odločba o odmeri dohodnine tožeči stranki postala dokončna 25. 7. 2007. Razlog za neuveljavljanje posebne olajšave za vzdrževane družinske člane pred dokončnostjo odločbe torej tudi ni v zatrjevani kršitvi 259. člena ZDavP-1. Ker so tožbeni ugovori neutemeljeni, sodišče pa nepravilnosti, na katere pazi uradoma tudi ni našlo, je tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

O zadevi je odločilo na nejavni seji na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1.