Jedro

V procesni situaciji, kjer izvedenec A v postopku potrdi vzročno zvezo med škodnim dogodkom in sindromom fibromialgije in kjer vzročno zvezo potrjuje tudi zapisnik o zaslišanju izvedenca B v drugem sodnem postopku, vendar izvedenec C v tem postopku nato zavzame drugačno stališče, pri čemer je sodeloval kot član komisije, katere predsednik (izvedenec B) očitno ne deli njegovega mnenja, je treba trditveno tezo tožnice korektno razčistiti in izvesti dokaze, ki jih je predlagala (zaslišanje izvedenca B kot (izvedene) priče), da bi se okoliščine, bistvene za presojo tega razmerja, razčistile. Z nasprotnim ravnanjem je stranki odvzeta možnost korektnega obravnavanja pred sodiščem.

Soočenje med pričo/stranko in izvedencem ne pride v poštev, ker ima dokazovanje z izvedenci drugačno dokazno temo.

Izrek

I. Pritožba proti V. točki izreka odločbe sodišča prve stopnje se zavrže. II. Sicer se pritožbi delno ugodi in se odločba sodišča prve stopnje razveljavi: * v IV. točki izreka za 1.440 EUR (premoženjska škoda iz naslova izgubljenega dohodka), za 50.000 EUR (nepremoženjska škoda za telesne bolečine in nevšečnosti pri zdravljenju ter zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti) in za plačevanje 630 EUR mesečno od 5. 5. 2010 dalje (mesečna renta); * v VI. točki izreka v celoti; ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

III. V preostalem se pritožba zavrne ter se odločba sodišča prve stopnje v nerazveljavljenem, a izpodbijanem delu potrdi.

IV. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je dopustilo spremembo tožbe (I. točka izreka) in toženi stranki naložilo, da tožnici povrne 15.000 EUR iz naslova nepremoženjske (II. točka izreka) ter 35,50 EUR iz naslova premoženjske škode (III. točka izreka). V presežku je njen tožbeni zahtevek zavrnilo (IV. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da v korist proračuna Republike Slovenije plača 277,06 EUR (V. točka izreka), tožnici pa, da toženi stranki povrne 915,51 EUR pravdnih stroškov (VI. točka izreka).

2. Proti zavrnilnemu delu in odločitvi o stroških se pravočasno pritožuje tožena stranka, ki izpodbija IV., V. in VI. točko izreka.

Kot bistveno navaja, da je sodišče zagrešilo več bistvenih kršitev postopka. Izvedensko mnenje, na katerega je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev, je v nasprotju z mnenjem travmatologa in mnenjem MF, ki sta vzročno zvezo med dogodkom in nastalim sindromom potrdila. Že med postopkom je opozorila, da je vzporedno potekal tudi socialni spor med tožnico in ZPIZ, kjer je bilo izvedenstvo zaupano MF, komisijo pa so sestavljali izvedenci A., B. in C. Po izdelavi tega mnenja je bil B. zaslišan in je ob zaslišanju potrdil, da je bila pri tožnici sprožilec fibromialgije prav poškodba v letu 2010. V nasprotju z mnenjem komisije, v kateri je bil tudi tu postavljeni izvedenec A., je ta podal drugačno mnenje. Tožnica je na nedoslednost opozorila, predlagala izločitev izvedenca, zaslišanje B. in soočenje. Sodišče ji ni sledilo, pri odločitvi pa se je oprlo zgolj na A. mnenje.

Dejansko stanje je torej nepopolno ugotovljeno kot posledica bistvenih kršitev postopka. Sodišče ni upoštevalo napotkov iz 254. člena ZPP, ni postavilo novega izvedenca, iz sodbe pa ne izhajajo jasni in prepričljivi razlogi, zakaj sodišče sprejema le A. mnenje, drugi dve pa zavrača. Izpodbija razloge, s katerim je sodišče obrazložilo, zakaj ne sledi izvedencu D., ki je bil prav tako kot A. postavljen v tem postopku. D. res ni revmatolog, temveč travmatolog, a to ne jemlje teže njegovemu mnenju. Glede na vse, kar je navedla tekom postopka, bi moralo sodišče zaslišati B., zlasti, ker se domneva, da je A. v socialnem sporu podal drugačno mnenje kot v tem. Sodišče tudi kršilo obveznost iz četrtega odstavka 247. člena ZPP, ker ni odločalo o predlogu za izločitev izvedenca.

V zvezi z zahtevkom iz naslova za tujo pomoč v višini 4.752 EUR navaja, da je pomoč potrebovala do decembra 2010, zahtevek pa je postavila 5. 5. 2015, kar je štiri leta in pet mesecev po nastanku škode, zato zahtevek ni zastaral. S točnim obsegom škode se je seznanila 6. 4. 2014. Nepravilno je sodišče zavrnilo zahtevek iz naslova izgube dohodka. Ugotovitve sodišča so protispisne, saj je tožnica v spis vložila dopis ZRSZ, iz katerega je razvidno, da jo je delodajalec že izbral, do podpisa pogodbe pa ni prišlo zaradi padca tožnice. Dodaja, da je zahtevek postavila v minimalni višini.

Izpodbija tudi argumente, s katerim je prvostopenjsko sodišče zavrnilo njen zahtevek za plačevanje denarne rente. Tega je uveljavljala predvsem v zvezi s sindromom fibromialgije. Zdravstvene težave ji onemogočajo pridobitev zaposlitve, kar je izkazala. Napačen je tudi zaključek o nesklepčnosti višine rente, saj jo je utemeljila.

Predlaga spremembo, podredno razveljavitev izpodbijanega dela sodbe.

3. Tožena stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

O pritožbi zoper V. točko izreka

5. Pritožnica nima pravnega interesa za izpodbijanje odločitve, zajete v V. točki izreka. Sodišče je tu toženi stranki (in ne tožnici) naložilo, da v korist Republike Slovenije povrne tisti del stroškov, ki so posledica tožničinega delnega uspeha. Ker je odločba sodišča prve stopnje v ugodilnem delu pravnomočna, tožnica nima interesa, da bi izpodbijala ta del stroškovne odločitve: najmanj toliko in neodvisno od tožničinega morebitnega nadaljnjega/večjega uspeha bo morala tožena stranka zaradi (delnega) neuspeha povrniti Republiki Sloveniji, kar je tožnici, ki je upravičenka do brezplačne pravne pomoči, v korist. Pritožbeno sodišče je zato tožničino pritožbo v tem delu zavrglo (prvi odstavek 365. v zvezi s četrtim odstavkom 343. člena ZPP).

O pritožbi proti zavrnilnemu delu sodbe (IV. in VI. točka izreka)

6. Tožnica se je poškodovala ob padcu na poledenelem pločniku. Pasivna legitimacija in temelj odškodninske odgovornosti nista (več) sporna. Tožnica je tekom postopka pred sodiščem prve stopnje ob upoštevanju doktrine jajčne lupine uveljavljala, da je bil škodni dogodek s 13. 1. 2010 sprožilni dejavnik oziroma vzrok za razvoj sindroma fibromialgije. Sodišče prve stopnje je sledilo izvedencu A. in ocenilo, da ni podana pravno relevantna vzročna zveza med dogodkom in razvojem sindroma, zato je tožnici priznalo „le“ odškodnino za nepremoženjsko in premoženjsko škodo, ki je bila posledica samega padca. V tem delu je (ob odsotnosti pritožbe tožene stranke) o tožničinem zahtevku pravnomočno odločeno.

7. Tožnica pravilno opozarja, da je sodba sodišča prve stopnje v delu, kjer je sodišče ugotovilo neobstoj vzročne zveze med škodnim dogodkom in sindromom fibromialgije, obremenjena z bistveno kršitvijo postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

8. Pritožnica sicer neutemeljeno uveljavlja relativno kršitev postopka, češ da sodišča prve stopnje ni odločilo o njenem predlogu za izločitev izvedenca A. Izločitev izvedenca je treba predlagati takoj, ko stranka izve, da je podan razlog za izločitev (72. v zvezi s 247. členom ZPP). Ko je sodišče prve stopnje A. postavilo za izvedenca, njegove izločitve ni predlagala nobena pravdna stranka. Izločitev je zaradi domnevnega obstoja konflikta interesov predlagal sam izvedenec (list. št. 263). Bil je namreč eden od treh, ki so sestavljali komisijo, ki je v socialnem sporu tožnice proti ZPIZ izdelala izvedensko mnenje (priloga A 55). Sodišče je izvedenčev predlog vročilo obema strankama, ki sta izrecno navedli, da konflikta interesov ne vidita ter da razlog za izločitev ni podan (list. št. 265 in 266). Šele po prejemu pisnega izvedenskega mnenja je tožnica skupaj s pripombami podala predlog za izločitev izvedenca (red. št. 101). O tem predlogu sodišče prve stopnje resda ni odločilo s posebnim sklepom, a to tudi ni (bilo) potrebno. Vsebinsko nestrinjanje iz izvedencem namreč ni razlog ne za postavitev drugega izvedenca ne za izvedenčevo izločitev. Izvedensko mnenje je (le) eden izmed dokazov, ki ga mora sodišče dokazno oceniti in vpeti v dokazno oceno v skladu z napotki iz 8. člena ZPP. In to je prvostopenjsko sodišče storilo, zato očitana kršitev tem smislu ni podana.

9. Prav tako je sodišče pravilno zavrnilo dokaz s soočenjem izvedenca B., ki je bil postavljen v drugem sodnem postopku, in izvedenca A. iz tega postopka. B. namreč ni bil postavljen kot izvedenec v tem postopku in je v tem postopku lahko zaslišan le kot priča, soočenje med pričo/stranko in izvedencem pa ne pride v poštev, ker ima dokazovanje z izvedenci drugačno dokazno temo.(1) Tudi sicer pritožnica napačno razume pojem soočenja. To namreč ni dokazno sredstvo/dokazni predlog, temveč metoda zaslišanja.(2)

10. Pač pa pritožnica pravilno opozarja, da je po prejemu dotičnega izvedenskega mnenja predlagala, da se predsednika komisije B., ki je v socialnem sporu ob zaslišanju izrecno potrdil obstoj vzročne zveze med padcem in sindromom fibromialgije, zasliši kot pričo. Svoj dokazni predlog je v vlogi s 4. 3. 2016 (red. št. 101) tudi podrobno substancirala. Sodišče prve stopnje je sicer izvedenca A. ob zaslišanju povprašalo, kako komentira B. izpoved, a ta tega ni želel komentirati (list. št. 308). Pri tem ni nepomembno, da je sodišče prve stopnje v tem dokaznem postopku sicer vpogledalo v pisno izvedensko mnenje komisije in tudi zapisnik o B. izpovedi (glej dokazni sklep v 14. točki izpodbijane sodbe), in ki (vsaj zapisnik o B. zaslišanju) potrjuje tožničino tožbeno tezo – obstoj vzročne zveze med škodnim dogodkom, za katerega odgovarja tožena stranka, in nastopom sindroma fibromialgije.

11. V procesni situaciji, kjer izvedenec travmatolog v postopku potrdi vzročno zvezo med škodnim dogodkom in sindromom fibromialgije in kjer vzročno zvezo potrjuje tudi zapisnik o zaslišanju izvedenca v drugem sodnem postopku, vendar izvedenec revmatolog v tem postopku nato zavzame drugačno stališče, pri čemer je sodeloval kot član komisije, katere predsednik (tisti, ki je bil zaslišan v drugem postopku) očitno ne deli njegovega mnenja, je treba trditveno tezo tožnice korektno razčistiti in izvesti dokaze, ki jih je predlagala, da bi se okoliščine, bistvene za presojo tega razmerja, razčistile. Sodišče prve stopnje je zato z zavrnitvijo dokaza z zaslišanjem predsednika izvedenske komisije kot priče v tem postopku tožnici odvzelo možnost korektnega obravnavanja. Poudariti je treba, da tožnica ni predlagala, da se B. zasliši kot izvedenca, pač pa kot (izvedeno) pričo, kar je sodišče spregledalo in v tem smislu dokaznega predloga niti ni ustrezno in obrazloženo zavrnilo.

12. Ugotovljena kršitev je terjala razveljavitev (prvi odstavek 354. člena ZPP) tistega dela prvostopenjske sodbe, kjer je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek zaradi neobstoja vzročne zveze med škodnim dogodkom in sindromom fibromialgije: nepremoženjska škoda iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti pri zdravljenju ter zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in premoženjska škoda iz naslova plačevanja mesečne rente.

13. Odločitve o zavrnitvi tožbenega zahtevka iz naslova skaženosti (200 EUR) ter o delni zavrnitvi tožbenega zahtevka iz naslova strahu (2.000 EUR) pritožnica konkretizirano ne izpodbija. Pritožbeno sodišče je ta del odločbe zato preizkusilo zgolj v okviru uradnega preizkusa (drugi odstavek 350. člena ZPP) ter pri tem ni odkrilo nobenih nepravilnost. Zahtevek iz naslova skaženosti je sodišče prve stopnje zavrnilo, ker je ugotovilo, da pri tožnici ni nobene trajne in navzven vidne posledice. Iz naslova strahu je sodišče tožnici prisodilo 3.000 EUR, kar je glede na ugotovljena pravno odločilna dejstva več kot primerna odškodnina iz tega naslova. Višje odškodnine sodišča prisojajo za res težke oblike tovrstne škode (npr. smrtni strah), česar tožnica niti ne zatrjuje, zato je odmerjena in prisojena višina največ, kar lahko tožnica iztoži. V tem delu je pritožbeno sodišče zato pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

14. Neutemeljeno pritožnica izpodbija odločitev sodišča prve stopnje o zastaranju zahtevka iz naslova tuje pomoči in postrežbe. Pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvam iz 31. točke obrazložitve in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje. Pritožnica zmotno meni, da začne zastaralni rok teči šele z zaključkom zdravljenja. Po ustaljeni sodni praksi namreč prične zastaranje teči, ko je znan obseg škode, to pa je bilo, izhajajoč iz ugotovitev sodišča prve stopnje, že ob vložitvi tožbe, ne šele kasneje. Pritožbeno sodišče je zato tudi v tem delu tožničino pritožbo zavrnilo in sodbo, kolikor se nanaša na ta zahtevek, potrdilo (353. člen ZPP).

15. Utemeljeno pritožnica izpodbija odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi njenega premoženjskega zahtevka iz naslova izgubljenega dohodka. Pri tej oceni se upošteva dobiček, ki bi ga bilo mogoče utemeljeno pričakovati glede na normalen tek stvari ali glede na posebne okoliščine, ki pa ga zaradi oškodovančevega dejanja ali opustitve ni bilo mogoče doseči (tretji odstavek 168. člena OZ). Sodišče prve stopnje se je postavilo na stališče, da tožnica ni predložila pisne pogodbe za zaposlitev in zato ni z zadostno stopnjo verjetnosti dokazala prikrajšanosti pri izgubi dohodka. To stališče je materialnopravno zmotno, ker iz njega izhaja zahteva sodišča, da tožnica nastanek dohodka dokaže z gotovostjo, kar je v nasprotju z zakonsko dikcijo tretjega odstavka 168. člena OZ. Ta terja le določeno stopnjo verjetnosti, ko uporabi besedno z zvezo „bi ga bilo mogoče utemeljeno pričakovati ...“. Sodišče prve stopnje zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča ni pretehtalo, ali je tožnica s predložitvijo dopisa, iz katerega izhaja, da je bila za zaposlitev po opravljenem razgovoru izbrana, ter ob drugih predlaganih dokazih (tožničino zaslišanje ...), to dokazno breme zmogla. Po višini je ta postavka ustrezno zastavljena. Ker je zaradi nepravilne uporabe materialnega prava dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče pritožbi tudi v tem delu ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v skladu s 355. členom ZPP razveljavilo.

16. Napotki za novo sojenje v delu, v katerem je pritožbeno sodišče sodbo razveljavilo, so razvidni že zgoraj. V zvezi s sindromom fibromialgije naj sodišče prve stopnje zasliši pričo B., po potrebi tudi dodatno izvedenca A. ter sooči oba izvedenca, postavljena v tem postopku, zlasti glede vprašanja, v katero sfero izvedenstva se uvršča problematika sindroma fibromialgije in kateri izvedenec je bolj kompetenten, da o tem podaja strokovno mnenje.

Op. št. (1): Zobec, N., Komentar ZPP, 2. knjiga, str. 462, 463. Op. št. (2): Zobec, N., Komentar ZPP, 2. knjiga, str. 462, 463.