Jedro

Odmera odškodnine za nepremoženjsko škodo - zavrnitev zahtevka za odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka tožeči stranki plačati 205.430 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 200.000 SIT od 14.10.2003 do plačila, od 5.430 SIT pa od 14.2.2001 do plačila in mu povrniti 65.271 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.10.2003 do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Oškodovancu je za pretrpljene telesne bolečine priznalo 500.000 SIT in za strah 150.000 SIT. Zahtevek za plačilo denarne odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je zavrnilo.

Pritožbeno sodišče je delno ugodilo pritožbi tožeče stranke in sodbo v obrestnem delu spremenilo tako, da zakonske zamudne obresti od 200.000 SIT od 1.1.2002 do 14.10.2003 tečejo v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od 14.10.2003 do plačila pa tožena stranka tožeči stranki dolguje zakonske zamudne obresti, od 5.430 SIT pa tečejo zakonske zamudne obresti od 14.2.2001 do plačila. Tožeči stranki je prisodilo tudi zamudne obresti od 450.000 SIT od 1.1.2002 do 23.4.2002 v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero. V ostalem je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z oceno sodišča prve stopnje o višini primerne denarne odškodnine za telesne bolečine in strah ter z odločitvijo o neutemeljenosti tožbenega zahtevka za plačilo denarne odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti.

Tožeča stranka je vložila revizijo zoper zavrnilni del sodbe sodišča druge stopnje, ki se nanaša na plačilo denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da sta nižji sodišči oškodovancu prisodili prenizko odškodnino za telesne bolečine in strah. Povsem neutemeljeno sta zavrnili zahtevek za plačilo denarne odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Prezrli sta ekspertizo, v kateri je izvedenec navedel, da so poškodbe tožniku pustile anatomske in funkcionalne posledice. Zaradi funkcionalnih posledic težje dela oziroma določenih del in gibov ne more opravljati ali pa jih lahko opravlja v zelo omejenem obsegu. Graja stališče, da od prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo ni mogoče priznati zamudnih obresti za obdobje od 9.4.1998 do 31.12.2001, pri čemer poudarja, da je dosedanja sodna praksa zgrešena.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine. Načelo individualizacije zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost (stopnjo) in trajanje telesnih in duševnih bolečin ter strahu glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu. V skladu z načelom objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine pa mora sodišče pri njeni odmeri gledati na pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, pa tudi na to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom (prvi in drugi odstavek 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, Uradni list SFRJ, št. 29/78 - 57/89 - ZOR).

Sodišče druge stopnje je z odmero denarne odškodnine za telesne bolečine (500.000 SIT) in strah (150.000 SIT) pravilno izpolnilo pravni standard pravične denarne odškodnine, saj je prisojena odškodnina primerljiva z odškodninami za podobno škodo, hkrati pa upošteva vse individualne značilnosti tožeče stranke (glej razloge sodbe sodišča prve stopnje na 3. do 4. strani in razloge sodbe sodišča druge stopnje na 3. strani). Bodoče telesne bolečine so bile del dejanske podlage sodbe že pri odločanju sodišča prve stopnje, kar je korektno pojasnilo že pritožbeno sodišče (prvi odstavek na 3. strani odločbe sodišča druge stopnje).

Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno zavrnili zahtevek za plačilo denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Dejanska ugotovitev nižjih sodišč, na katero je vezano revizijsko sodišče (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 36/04 - ur. p. b. - ZPP), je, da tožnik ni utrpel trajnega zmanjšanja splošne življenjske aktivnosti. Vse tiste revizijske navedbe, ki so po vsebini prikrita polemika z dejanskim stanjem, ugotovljenim na prvih dveh stopnjah sojenja (vključno s tistimi, ki izpostavljajo dejstvo, da oškodovanec določenih del ne more opravljati ali pa jih lahko opravlja le v omejenem obsegu ali s težavo), so zato neupoštevne in ne zahtevajo podrobnejšega odgovora. Revizijsko sodišče vendarle pripominja, da je šlo v konkretnem primeru za zmanjšanje tožnikove življenjske aktivnosti za krajši čas. Odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti kot posebno obliko nepremoženjske škode je mogoče prisoditi le, če gre za trajno ali trajnejše zmanjšanje aktivnosti, zaradi začasnega zmanjšanja življenjske aktivnosti pa samo izjemoma.

Materialnopravno pravilna je tudi odločitev o začetku teka obresti. Z načelnim pravnim mnenjem Vrhovnega sodišča RS z dne 26.6.2002 je bilo sprejeto stališče, ki začetek teka zakonskih zamudnih obresti od denarne terjatve za nepremoženjsko škodo (179. do 183. člen Obligacijskega zakonika, Uradni list RS, št. 83/01 - OZ oziroma 200. do 203. člen ZOR) veže na uveljavitev OZ (1.1.2002), če je hkrati izpolnjen dodatni pogoj zamude z izpolnitvijo s strani povzročitelja škode. Pravno naziranje tožeče stranke, ki meni, da je v vsakem primeru odločilno, kdaj je zavarovalnica prejela odškodninski zahtevek z medicinsko dokumentacijo tožeče stranke, pri čemer se sklicuje na določila 12., prvega odstavka 17., 277. ter prvega in tretjega odstavka 919. člena ZOR, je zmotno, saj bi vodilo v neenakopravno obravnavanje oškodovancev, kar bi bilo v nasprotju z ustavnim načelom enakosti (14. člen Ustave RS) in načelom enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS).

Ker niso podani ne razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, ne razlogi, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti, je revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).