Jedro

Bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu po 74. členu v zvezi z 68. členom ZUS je podana, ker v izpodbijanem sklepu ni razlogov glede pogojev za izdajo začasne odredbe po 2. odstavku 69. člena ZUS.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije št. U 901/99-4 z dne 23.6.1999 se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

V upravnem sporu je izpodbijana odločba tožene stranke z dne 22.4.1999, s katero je bilo med drugim odločeno, da se odločbi Agencije RS za prestrukturiranje in privatizacijo z dne 21.12.1998 in z dne 18.3.1999, s katerima je agencija odločila, da se podjetje M. p.o. lastninsko preoblikuje in da se sprejme program lastninskega preoblikovanja z njegovo dopolnitvijo, odpravita (2. in 4. točka izreka), zahtevek podjetja M. p.o. za izdajo soglasja in za izdajo dopolnilnega soglasja k programu lastninskega preoblikovanja podjetja zavrne (3. in 5. točka izreka), celotni kapital tega podjetja pa je na podlagi 1. in 2. odstavka 3. člena Zakona o zaključku lastninjenja in privatizaciji pravnih oseb v lasti Slovenske razvojne družbe (Ur.l.RS, št. 30/98, 72/98 - odl.US., v nadaljevanju ZZLPPO) prešel v last in upravljanje Slovenske razvojne družbe (v nadaljevanju SRD). Z vlogo z dne 14.6.1999 je tožeča stranka poleg tožbe zahtevala tudi izdajo začasne odredbe po 2. odstavku 69. člena Zakona o upravnem sporu (Ur.l.RS, št. 50/97 in 65/97 - v nadaljevanju ZUS) s predlogom, da naj se SRD do pravnomočne odločitve v tem sporu prepove izvajati postopek privatizacije podjetja M. p.o.. Upravno sodišče je z izpodbijanim sklepom zahtevo zavrnilo. V obrazložitvi sklepa navaja, da ima SRD v tem sporu položaj prizadete stranke, ker je tožena stranka v upravnem sporu le organ, ki je izdal dokončni upravni akt. O zahtevi za izdajo začasne odredbe pa je odločilo po 2. odstavku 69. člena ZUS in ugotovilo, da ni razlogov za izdajo začasne odredbe, ker niso izpolnjeni pogoji iz te zakonite določbe. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa navaja, da bi tožeča stranka v zahtevi za izdajo začasne odredbe morala verjetno izkazati sporno pravno razmerje in verjeten nastanek škodljivih posledic ali grozeče nasilje. Po navedbah tožeče stranke naj bi sporno pravno razmerje nastalo s sporno odločbo tožene stranke o odpravi soglasja, izdanega z odločbo agencije za prestrukturiranje in privatizacijo z dne 21.12.1998, ki pomeni prvo soglasje za preoblikovanje podjetja M. p.o., z družbenim kapitalom v vrednosti 1.039.806.000,00, in dopolnilno odločbo z dne 18.3.1999, ki tudi predstavlja prvo soglasje za preoblikovanje podjetja z družbenim kapitalom 286.588,00 SIT po 2. odstavku 19. člena Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (Ur.l.RS, št. 55/92, 7/93, 31/93 in 1/96) v nadaljevanju ZLPP. Družbeni kapital podjetij, ki v rokih, določenih v 3. členu ZZLPPO ne pridobijo soglasja agencije iz 2. odstavka 19. člena, kakor tudi ne iz 4. odstavka 20. člena ZLPP, preide v last in upravljanje SRD, ki izvede privatizacijo po določbah ZZLPPO. Na privatizacijski program je SRD vezana, če je podjetje že pridobilo soglasje agencije iz 2. odstavka 19. člena ZLPP (prvo soglasje - 15. člen ZZLPPO), sicer pa lahko izvede privatizacijo z interno razdelitvijo in notranjim odkupom (22. člen ZZLPPO), pri tem pa način z notranjim odkupom ni obvezen (33. člen ZZLPPO).

Ker je obseg pravic upravičencev iz notranjega odkupa odvisen od odločitve SRD o načinu privatizacije, je sodišče prve stopnje presojalo pogoje za začasno ureditev stanja z vidika ali je verjetno izkazano, da bo tožeča stranka po pravnomočni odločitvi v tem upravnem sporu imela zakonito podlago za uveljavljanje pravic iz notranjega odkupa. Toda na podlagi odločb agencije z dne 21.12.1998 in z dne 18.3.1999, ki pomenita prvo soglasje za preoblikovanje podjetja M. p.o. z družbenim kapitalom, po presoji prvostopnega sodišča ni verjetno izkazano, da je podjetje prvo soglasje pridobilo pred uveljavitvijo ZZLPPO oz. v roku iz 2. odstavka 3. člena tega zakona in tudi ne v podaljšanem roku po odločbi US. sodišča RS, št. U-I-302/98 z dne 14.10.1998 (Ur.l.RS, št.72/98), s katero je odločilo, da se podaljša rok za izdajo soglasja po 20. členu ZLPP (drugo soglasje). Ker je bilo prvo soglasje izdano po preteku roka, ni pravne podlage za zavarovanje pravic tožeče stranke iz notranjega odkupa z začasno odredbo iz 2. odstavka 69. člena ZUS.

V pritožbi tožeča stranka navaja, da Slovenska razvojna družba v tem sporu ni prizadeta stranka, ampak bi morala biti druga tožena stranka. Pri tem se sklicuje na določbo 3. odstavka 1. člena ZUS, ki dopušča odločanje o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi se posega v ustavne pravice posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Tožba tožeče stranke se ne nanaša le na odpravo nezakonitega upravnega akta prve tožene stranke, temveč tudi na zahtevo po sodnem varstvu ustavnih pravic. V nadaljnjih pritožbenih navedbah tožeča stranka poudarja, da bo odločitev v tem upravnem sporu bistveno učinkovala na njihov pravni in ekonomski položaj kot upravičencev v privatizaciji podjetja M. p.o., saj notranji odkup predstavlja 663.425 delnic, to je 25,97% družbenega kapitala družbe. Zato bo rešitev tega spora nedvomno vplivala na pravni in ekonomski položaj upravičencev, vplačnikov teh delnic v notranjem odkupu. Ker je družbeni kapital podjetja po določbah ZZLPPO prešel v last in upravljanje SRD, bi slednja lahko takoj, ne da bi čakala na odločitev v upravnem sporu, izvedla privatizacijo podjetja na katerikoli način, torej tudi brez notranjega odkupa, kar bi pomenilo, da odločitev, zaradi katere je bilo sodno varstvo zahtevano, ne bi mogla biti uresničena. Sicer pa je veljavnost soglasja agencije stvar, o kateri se odloča v upravnem sporu, in ne v postopku za izdajo začasne odredbe, katere namen je, da se za začasno ureditev stanja do odločitve v upravnem sporu ne posega v pravni in ekonomski položaj tožeče stranke, ker bi sicer verjetno nastale hujše škodljive posledice. Zato so podani pogoji za izdajo začasne odredbe po 2. odstavku 69. člena ZUS.

Tožena stranka in SRD kot prizadeta stranka na pritožbo nista odgovorili.

Pritožba je utemeljena.

V zahtevi za izdajo začasne odredbe je tožeča stranka predlagala, da sodišče izda začasno odredbo po 2. odstavku 69. člena ZUS, ki določa, da tožnik lahko zahteva izdajo začasne odredbe tudi za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, predvsem pri trajajočih pravnih razmerjih verjetno izkaže za potrebno, da se odvrnejo hujše škodljive posledice ali grozeče nasilje.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevo za izdajo začasne odredbe iz razlogov, da za začasno ureditev stanja ni verjetno izkazano, da bo tožeča stranka po pravnomočni odločitvi v tem upravnem sporu sploh imela zakonsko podlago za uveljavljanje svojih pričakovanih pravic iz notranjega odkupa, ker M. p.o. verjetno ni pridobilo prvega soglasja agencije pravočasno, temveč šele po poteku vseh rokov iz 2. odstavka 3. člena ZZLPPO, kakor tudi po podaljšanem roku po ustavni odločbi. S takšnimi razlogi sodišče prve stopnje o zahtevi tožeče stranke ni ugotavljalo ali obstajajo pogoji za izdajo začasne odredbe iz 2. odstavka 69. člena ZUS ali ne, temveč je dejansko že presojalo o veljavnosti soglasja agencije, o katerem se bo šele odločalo v upravnem sporu. Ker v izpodbijanem sklepu ni razlogov glede pogojev za izdajo začasne odredbe po 2. odstavku 69. člena ZUS, je podana bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu po 74. členu v zvezi z 68. členom ZUS in je zato sodišče druge stopnje izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo prvostopnemu sodišču v novo odločanje.

Ni pa sprejemljiva pritožbena navedba, da ima SRD položaj tožene stranke, ker je po 3. odstavku 17. člena ZUS kot toženec opredeljen državni organ, nosilec javnih pooblastil oz. organ lokalne skupnosti, katerega akt se izpodbija.