Jedro

Preživninska obveznost ima praviloma prednost pred ostalimi obveznostmi, saj spadajo preživnine med priviligirane terjatve. Zato je pravilno materialnopravno izhodišče, da je treba primerjati neto dohodka obeh preživninskih zavezancev.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je mladoletni hčerki dodelilo v varstvo in vzgojo materi, očetu pa naložilo plačilo preživnine od 1.9.2001 dalje, in sicer za vsako hčerko po 23.000 SIT mesečno. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi matere in prvostopenjsko sodbo glede odločitve o preživnini spremenilo tako, da je očetu, od 1.9.2001 dalje, naložilo v plačilo za vsako od mladoletnih hčerk po 33.000 SIT mesečno. Ocenilo je, da pri odmeri preživnine niso bile v celoti upoštevane premoženjske razmere staršev, niti ni bila dovolj upoštevana materina skrb za nego in vzgojo otrok. Ugotovilo je, da bo tožencu, kljub plačilu takšne preživnine, ostalo več kot znaša ves dohodek matere, s čimer bo breme preživljanja približno enako porazdeljeno.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje vlaga revizijo toženec, s katero uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb postopka iz 1. in 2. točke 370. člena ZPP in zmotne uporabe materialnega prava.

Predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da pritožbo tožeče stranke zavrne in potrdi prvostopenjsko sodbo, tožnici pa naloži plačilo stroškov postopka, podrejeno pa, da instančno sodbo razveljavi in zadevo vrne pritožbenemu sodišču v ponovno odločanje. Sodišče druge stopnje je spremenilo dejansko stanje, ugotovljeno na prvi stopnji, ne da bi opravilo glavno obravnavo. S tem je kršilo načelo ustnosti, neposrednosti in javnosti obravnavanja, kar predstavlja bistveno kršitev postopkovnih določb pred drugostopenjskim sodiščem. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je dejanski razpoložljivi mesečni dohodek toženca le 88.085,70 SIT, zaslužek zakonite zastopnice pa 54.000 SIT, poleg česar prejema, kot je sama priznala, še po 21.614 SIT oziroma 32.000 SIT mesečnega nadomestila za invalidnost. Ugotovitev drugostopenjskega sodišča, da je tožnikov dohodek 190.720 SIT, ko dela na terenu pa celo 264.000 SIT, je tako v nasprotju z dejanskim stanjem, ugotovljenim na prvi stopnji, in z listinami v spisu. Enako velja tudi za zaključek, da še vedno opravlja terensko delo. Zato je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Razlogi drugostopenjske sodbe so tudi nerazumljivi in niso sposobni preizkusa, ker ni mogoče ugotoviti, ali gre za bruto ali za neto dohodek. Glede na materialno pravo je edina dopustna podlaga neto dohodek, zmanjšan za vse odbitke in odtegljaje, torej dejansko izplačilo. To pa v drugostopenjski sodbi, zaradi napačne uporabe materialnega prava, ni bilo ugotovljeno. Ker dobi izplačilo v višini 88.085,70 SIT je zaključek, da je zmožen plačevati kar 66.000 SIT preživnine nezakonit, materialno pravo pa je s tem zmotno uporabljeno. Tožencu bi po plačilu preživnine ostalo le 12.000 SIT, kar naj bi zadoščalo za njegovo preživetje. Zato je tudi zaključek drugostopenjskega sodišča, da mu bo po plačilu preživnine ostalo več, kot znaša ves dohodek matere, v nasprotju z razlogi sodbe, saj mu dejansko ostane šestkrat manj. To predstavlja kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Denarni prispevek matere bi tako znašal le 1.500 SIT za vsako hčerko, zaradi česar bi bila porazdelitev preživninskega bremena povsem neenakomerna. Zato je bilo materialno pravo, ki obema staršema nalaga dolžnost, po svojih močeh prispevati k preživljanju otrok, zmotno uporabljeno. Tudi toženec vzgaja in skrbi za hčerki, ko sta pri njem. Kot je priznala zakonita zastopnica potrebuje mesečno vsaka od deklic 20.000 SIT, izjemoma pa 35.000 SIT. Drugostopenjska sodba tako nalaga tožencu, da sam krije stroške hčera in prispeva celo k stroškom matere in njenega partnerja.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 375. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Toženec neutemeljeno zatrjuje, da je sodišče druge stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka s tem, ko je navedlo, da znaša njegov dohodek 190.720 SIT oziroma s plačilom za delo na terenu 264.000 SIT. Prvostopenjsko sodišče je res ugotovilo, da toženec po odbitku kreditov dobi izplačanega le 88.085,70 SIT, vendar pa je ugotovilo tudi neto dohodek (zaslužek) obeh staršev v višini, kot to povzema sodba sodišča druge stopnje. Zato ne drži, da bi bile ugotovitve sodišča druge stopnje glede toženčevega zaslužka v nasprotju z dejanskim stanjem, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Tako tudi ne drži očitek, da je podano nasprotje med razlogi sodbe sodišča druge stopnje o vsebini listin in listinami v spisu, saj je tožnikov neto dohodek v navedeni višini razviden iz njegovega obračuna osebnega dohodka za oktober 2001. Vsa odločilna dejstva je torej ugotovilo že sodišče prve stopnje, sodišče druge stopnje pa jih je drugače pravno ocenilo. Zato ne drži, da naj bi sodišče druge stopnje brez obravnave spreminjalo v prvostopenjski sodbi ugotovljeno dejansko stanje. Drugostopenjsko sodišče je presodilo, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno ugotovilo, pač pa je materialno pravo zmotno uporabilo (4. točka 358. člena ZPP), zato je lahko brez obravnave (prvi odstavek 347. člena ZPP) spremenilo sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče je primerjalo neto dohodka zakonite zastopnice in toženca, torej dohodka brez odbitkov kreditov. To je dovolj jasno razvidno iz drugostopenjske sodbe, višina toženčevih dohodkov pa je seveda znana tudi njemu samemu. Zato tudi ne drži, da naj bi bili razlogi drugostopenjske sodbe nejasni, saj so njeni zaključki skladni in razumljivi, sodba pa je sposobna preizkusa. Ker je sodišče druge stopnje primerjalo neto dohodka obeh staršev, je pravilen tudi njegov zaključek, da bo tožencu po plačilu preživnine še vedno ostalo več, kot znaša dohodek matere. To velja tudi ob ugotovitvi, da toženec terenskega dela ne opravlja več. Sodišče druge stopnje pa tudi ni navedlo, da toženec še vedno opravlja terensko delo. Uveljavljene bistvene kršitve določb postopka v postopku pred sodiščem druge stopnje torej niso bile zagrešene.

Vse te revizijske navedbe, ki jih je revident opredelil kot postopkovne kršitve, pa dejansko kažejo na njegovo nestrinjanje z uporabo materialnega prava pred sodiščem druge stopnje. Pri preizkusu materialnopravne pravilnosti izpodbijane sodbe se je revizijsko sodišče oprlo na 129. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, ki določa, da se preživnina določi po potrebi upravičenca in po zmožnosti zavezanca. Pravilno je materialnopravno izhodišče sodišča druge stopnje, ki je primerjalo neto dohodke obeh preživninskih zavezancev. Preživninska obveznost staršev ima namreč praviloma prednost pred ostalimi obveznostmi, saj spadajo preživnine med privilegirane terjatve. Plačilo preživnine za mladoletnega otroka ima nedvomno prednost pred odplačevanjem kredita za nakup avtomobila. Ker tudi glede ostanka toženčeve kreditne obveznosti niso bili ugotovljeni razlogi, ki bi narekovali drugačno odločitev, tudi ta ne more zmanjševati njegove preživninske obveznosti do mladoletnih hčerk. Po presoji revizijskega sodišča, je zato sodišče druge stopnje odločilo pravilno, ko je primerjalo neto dohodke obeh staršev in ni upoštevalo njunih kreditnih obveznosti.

Potrebe otrok sta sodišči ugotovili v višini 50.000 SIT. Ugotovili sta tudi, da mati, ki je zaposlena v tovarni ..., zasluži 54.000 SIT mesečno. V zadnjih dveh mesecih, ko so se odselile, je otroški dodatek za mladoletni hčerki znašal skupaj 31.000 SIT. Toženec je z delom na terenu zaslužil 264.000 SIT, s 15.8.2001 pa je to delo opustil in dela v premogovniku ..., kjer je v mesecu oktobru 2001 zaslužil 190.720,60 SIT. Oče in mati živita z novima partnerjema, ki zaslužita mesečno okrog 70.000 SIT. Tako zakonita zastopnica kot tudi toženec pa imata tudi stroške z lastnim preživljanjem, ki so bili ugotovljeni v sodbi sodišča prve stopnje.

Na tako ugotovljeno dejansko stanje pred sodiščema nižjih stopenj je revizijsko sodišče oprlo svojo materialnopravno presojo. Ker je bilo ugotovljeno, da so prejemki matere zelo nizki v primerjavi s toženčevimi, bo mati svojo obveznost do otrok izpolnjevala pretežno z delom in v manjši meri v denarju. Otroka sta ji bila dodeljena v varstvo in vzgojo, zato bo breme vsakodnevne skrbi za otroka pretežno na njej. Ob navedenem materialnopravnem izhodišču, je sodišče druge stopnje preživnino, v višini po 33.000 SIT mesečno, za vsako od deklic, pravilno odmerilo. Glede na občutno razliko v njunih dohodkih in ob upoštevanju materine skrbi za nego in vzgojo otrok, ki se finančno ne da natančno ovrednotiti, revizijsko sodišče ugotavlja, da preživninsko breme ne bo neenakomerno porazdeljeno. Pravilno so upoštevani dohodki obeh staršev in ostale ugotovljene okoliščine, toženec pa bo takšno preživnino zmogel plačevati brez škode za lastno preživljanje. Revizijsko sodišče zato ocenjuje, da tudi revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan.

Revizijsko sodišče še dodaja, da navedb, da zakonita zastopnica prejema mesečno nadomestilo zaradi invalidnosti in da deklici potrebujeta le po 20.000 SIT mesečno (izjemoma pa 35.000 SIT), ni upoštevalo, saj gre za revizijsko nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Neutemeljeno revizijo je bilo zato potrebno zavrniti po določbi 378. člena ZPP. Odločitev o revizijskih stroških toženca je zajeta v zavrnilnem izreku odločbe (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP).