Jedro

Pritožbeno sodišče, drugače kot sodišče prve stopnje, zaključuje, da v dokaznem postopku obravnavane zadeve, razen količine zasežene droge (konoplje), ni bila ugotovljena nobena okoliščina, ki bi kazala na to, da je obdolženec prepovedano drogo gojil in hranil z namenom nadaljnje prodaje.

Izrek

I. Pritožbi zagovornika obdolženega A. A. se ugodi in sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se obdolženega A. A. (osebni podatki kot v prvostopenjski sodbi) iz razloga po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku oprosti obtožbe, da je v letu 2019 do 15. 1. 2019 v X, neupravičeno, brez dovoljenja iz 8., 9. in 10. člena Zakona o proizvodnji in prometu s prepovedanimi drogami (ZPPPD, Uradni list RS, št. 108/1999 s spremembami), z namenom nadaljnje prodaje ali dajanja v promet, v več embalažah po stanovanjski hiši hranil prepovedano drogo konopljo v skupni neto teži 1.966,23 gramov ter z istim namenom hranil dve in pol tabletki prepovedane droge MDMA v neto teži 0,92 grama ter z namenom nadaljnje predelave in prodaje ali dajanja v promet gojil še 9 sadik konoplje v lončkih v višini med 10 in 20 cm, pri čemer sta po Uredbi o razvrstitvi prepovedanih drog (Uradni list RS, št. 49/2000 s spremembami) konoplja razvrščena v II. skupino prepovedanih drog, MDMA (metilendioksimet amfetamina) pa v I. skupino prepovedanih drog, s čimer naj bi storil kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika.

II. Po prvem odstavku 498. člena Zakona o kazenskem postopku se obdolžencu odvzame prepovedana droga konoplja v neto teži 1.966,23 gramov, dve in pol tabletki prepovedane droge MDMA v neto teži 0,92 grama ter 9 sadik prepovedane droge konoplje.

III. Obdolženi A. A. je dolžan plačati stroške pooblaščenega vročevalca v skupni višini 240,32 EUR, ostali stroški kazenskega postopka na prvi in drugi stopnji, potrebni izdatki obdolženca ter potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika obremenjujejo proračun.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče na Ptuju je s sodbo I K 2487/2019 z dne 13. 6. 2022 obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter mu izreklo kazen eno leto zapora, ki se v skladu z osmim odstavkom 86. člena KZ-1 izvrši tako, da obdolženec namesto kazni zapora v roku dveh let od izvršljivosti sodbe opravi delo v splošno korist v obsegu 730 ur. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženca oprostilo povrnitve in plačila vseh stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega dostavka 92. člena ZKP. Po prvem odstavku 73. člena KZ-1 v zvezi s petim odstavkom 186. člena KZ-1 je obdolžencu odvzelo prepovedano drogo konopljo v skupni neto teži 1.966,23 gramov, dve in pol tabletki prepovedane droge MDMA v neto teži 0,92 grama ter 9 sadik prepovedane droge konoplje v lončkih. Na podlagi drugega dostavka 73. člena KZ-1 je obdolžencu odvzelo še mobilni telefon znamke Samsung X Cover.

2. Zoper sodbo se je pritožil obdolženčev zagovornik zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter odločbe o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Primarno uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana. Pritožbeno sodišče se je do navedb pritožnika, da hišna preiskava pri obdolžencu ni bila izvedena zakonito, opredelilo že v sklepu V Kp 2487/2019 z dne 30. 7. 2021, s katerim je odločilo o pritožbi obdolženčevega zagovornika zoper sklep o zavrnitvi predloga za izločitev dokazov. Pri tem je pojasnilo, da so policisti, ki so v sobo obdolženca stopili v skladu z določbo 53. člena Zakona o nalogah in pooblastilih policije, zaznali močan in specifičen vonj po marihuani, da je bila soba v dimu in da se je prepovedana droga konoplja (v obliki posušenih rastlinskih delcev zeleno-rjave barve) nahajala v prozornih vrečkah na obdolženčevi mizi, zaradi česar je bil v času izdaje odredbe za hišno preiskavo dokazni standard utemeljenih razlogov za sum brez dvoma podan. Podrobne razloge v tej smeri je navedlo tudi sodišče prve stopnje v točkah od 4 do 7 obrazložitve izpodbijane sodbe, ki je tudi pravilno ocenilo v pritožbi izpostavljeno izpovedbo B. B. (točka 7 razlogov sodbe), saj se slednja na glavni obravnavi ni spomnila, ali je bila ob vstopu policistov v sobo prepovedana droga na vidnem mestu in ali sta policista pregledala omare in notranjost vrečk. Utemeljeno je verjelo policistoma C. C. in D. D., ki sta med svojim zaslišanjem potrdila, da sta očitano kaznivo dejanje zaznala na način, kot to izhaja iz uradnega zaznamka z dne 15. 1. 2019 (list. št. 3). Ker je bila hišna preiskava odrejena in nato tudi opravljena zakonito, so vsi dokazi, pridobljeni tekom hišne preiskave, zakoniti, zaradi česar pritožnik neutemeljeno uveljavlja kršitev pravice do nedotakljivosti stanovanja ter bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

5. Bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ter kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP pritožnik razlaga z obširnimi navedbami v smeri, da obdolženec prepovedane droge ni gojil in hranil z namenom nadaljnje prodaje. S takšnimi pritožbenimi trditvami zagovornik graja zaključke sodišča prve stopnje ter podaja lastno dokazno oceno. S tem pa ne uveljavlja kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ter 1. točke 372. člena ZKP, pač pa pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja iz prvega odstavka 373. člena ZKP, ki bo predmet nadaljnje pritožbene presoje.

6. Ob preizkusu razlogov izpodbijane sodbe, pritožbenih navedb zagovornika ter podatkov kazenskega spisa pritožbeno sodišče pritrjuje pritožniku, da v predmetni kazenski zadevi ni zanesljivih dokazov, ki bi na ravni prepričanja iz drugega odstavka 3. člena ZKP utemeljevali zaključek, da je obdolženec prepovedano drogo konopljo in MDMA hranil z namenom nadaljnje prodaje, prepovedano drogo konopljo pa tudi gojil z namenom predelave in nadaljnje prodaje.

7. Državna tožilka je obdolžencu očitala, da je v letu 2019 do 15. 1. 2019 na naslovu bivanja z namenom nadaljnje prodaje ali dajanja v promet v več embalažah po stanovanjski hiši hranil prepovedano drogo konopljo v skupni neto teži 1.966,23 gramov, z istim namenom hranil dve in pol tabletki prepovedane droge MDMA v neto teži 0,92 grama ter z namenom nadaljnje predelave in prodaje ali dajanja v promet gojil še 9 sadik konoplje v lončkih v višini med 10 in 20 cm. Obdolženec se je zagovarjal, da je strasten kadilec konoplje, ki jo uživa že od srednje šole. Na dan pokadi tri jointe. V letu 2017 je odkril nasad konoplje, ki jo je obral ter posušil tri liste. Z gojenjem je pričel, da bi postal samozadosten. Konopljo je med drugim užival za lajšanje simptomov anksiozne motnje, ki mu je bila diagnosticirana, ko je bil v zaporu.

8. Sodišče prve stopnje je svoje zaključke, da je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena KZ-1, oprlo na količino zasežene droge ter način pakiranja posameznih količin. Pri tem je izhajalo še iz okoliščine, da je obdolženec dolgoletni uživalec prepovedane droge konoplje, zaradi česar naj bi po mnenju sodišča prve stopnje konopljo znal brez elektronske tehtnice odmerjati in prepakirati v odmerke, primerne za nadaljnjo prodajo (točka 17 razlogov izpodbijane sodbe). Zagovor obdolženca, da je vso prepovedano drogo imel za lastno uporabo, pa je sodišče zavrnilo tudi iz razloga, ker je imel na telefonu različne fotografije konoplje (točka 13 razlogov sodbe).

9. Navedeno po mnenju pritožbenega sodišča ne daje zanesljive podlage za dokazni standard prepričanja, ki se zahteva za izdajo obsodilne sodbe. Vrhovno sodišče je že v več svojih odločbah1 pojasnilo, da zgolj neupravičeno gojenje konoplje vselej še ne bo zadostovalo za zaključek, da je storilec konopljo tudi proizvajal, torej gojil za širši krog ljudi. Proizvodnja namreč pomeni izdelovanje oziroma gojenje večje količine prepovedanih drog oziroma storilčevo ukvarjanje s pridelavo, kar je praviloma namenjeno širšemu krogu ljudi in ne samo enemu uporabniku. Takšna razlaga tega zakonskega znaka je tudi ekvivalentna z ostalimi alternativnimi izvršitvenimi oblikami pri tem kaznivem dejanju ter hkrati skladna z namenom inkriminacije iz 186. člena KZ-1, ki je v zaščiti uporabnikov oziroma kupcev prepovedane droge. V primerih, ko se obdolžencu očita gojenje relativno majhnega števila rastlin konoplje, je po stališču Vrhovnega sodišča za kaznivost takšnega dejanja treba ugotoviti tudi obstoj drugih okoliščin, ki kažejo na to, da pridelava konoplje ni namenjena samo obdolženčevi lastni uporabi. Enako je mogoče zaključiti tudi glede izvršitvene oblike hrambe z namenom nadaljnje prodaje.

10. Pritožbeno sodišče, drugače kot sodišče prve stopnje, zaključuje, da v dokaznem postopku obravnavane zadeve, razen količine zasežene droge (konoplje), ni bila ugotovljena nobena okoliščina, ki bi kazala na to, da je obdolženec prepovedano drogo gojil in hranil z namenom nadaljnje prodaje. Obdolžencu je bila zasežena konoplja v skupni neto teži 1.966,23 gramov ter 9 sadik med 10 in 20 cm. Iz zapisnika o hišni preiskavi z dne 5. 1. 2019, fotografij ter poročila o preiskavi Nacionalnega forenzičnega laboratorija z dne 4. 3. 2019 je razvidno, da je obdolženec konopljo hranil v različnih (večjih) količinah, in sicer v vrečkah ter škatlah. Takšen način pakiranja pa sam po sebi ne kaže na namen nadaljnje prodaje, kot je to pavšalno ocenilo sodišče prve stopnje. Obdolžencu namreč ni bil zasežen noben predmet ali pripomoček (manjše vrečke, aluminijasta folija, tehtnica...), ki bi kazal na namen nadaljnje prodaje. Prav tako obdolžencu ni bila zasežena gotovina. Ocena sodišča prve stopnje, da je obdolženec zaradi dolgotrajnega uživanja znal odmerjati prepovedano drogo, zaradi česar naj elektronske tehtnice ne bi potreboval, pa pomeni zgolj sklepanje sodišča prve stopnje, ki za izdajo obsodilne sodbe, za katero se zahteva največji dokazni standard, ne zadostuje. K temu je dodati, da na mobilnem telefonu obdolženca ni bila najdena nobena komunikacija, ki bi kazala na namen prodaje, medtem ko je glede fotografij konoplje sodišče prve stopnje le splošno zaključilo, da ovržejo obdolženčev zagovor (točka 13 razlogov izpodbijane sodbe), pri tem pa ni z ničemer pojasnilo, kako naj bi fotografije, brez dodatnih pogovorov ali drugih okoliščin, kazale na obdolžencu očitani namen. Prav tako nobena zaslišana priča (E. E., F. F., G. G., H. H. in I. I.) ni vedela povedati o tem, da naj bi obdolženec prodajal ali ponujal prepovedano drogo. Obdolženčeva mama I. I. pa je povedala, da je imel obdolženec že od srednje šole težave z uživanjem prepovedane droge konoplje. Razen tega pa je tudi izvedenec pri obdolžencu ugotovil znake škodljivega uživanja kanaboidov. Gre za duševno motnjo, za katero je značilen skupek vedenjskih, kognitivnih (spoznavnih) in fizioloških fenomenov, ki se razvijejo po ponavljajočem se in dlje časa trajajočem uživanju kanabioidov. Čeprav izvedenec pri obdolžencu ni ugotovil anksiozne depresivne motnje, pa s tem po oceni pritožbenega sodišča niso ovržena navajanja obdolženca, da mu uživanje konoplje pomaga. Nenazadnje po mnenju izvedenca obdolženec prepovedano drogo konopljo uživa v rekreativne namene, zaradi česar pritožbeno sodišče ne dvomi, da je bil obdolženec redni uživalec konoplje, kot je to navajal v svojem zagovoru. Vse navedeno utemeljeno izpostavlja pritožnik, kateremu je mogoče pritrditi tudi, da namen nadaljnje prodaje ni izkazan niti pri prepovedani drogi MDMA. Obdolženec je namreč hranil le dve tabletki in pol. To pa je takšna količina, ki nakazuje na lastno uporabo, medtem ko državna tožilka in sodišče prve stopnje v tej zvezi ne ponudita prav nobenega dokaza, ki bi omogočal drugačen zaključek.

11. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem obdolženčevega zagovornika, da dejstva in okoliščine, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, ne nudijo zadostne podlage za izrek obsodilne sodbe. Sodišče spozna obdolženca za krivega, če je prepričano o njegovi krivdi (drugi odstavek 3. člena ZKP), kar pa v obravnavani zadevi ni mogoče ugotoviti. Razen količine prepovedane droge (in še to zgolj konoplje), ne izhaja nobena druga okoliščina, ki bi kazala, da je obdolženec prepovedano drogo konopljo gojil in hranil z namenom nadaljnje prodaje. Ob izkazanem obdolženčevem rednem uživanju konoplje je po mnenju pritožbenega sodišča podan razumen dvom, da je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena KZ-1, zaradi česar je pritožbeno sodišče v skladu s pravilom _in dubio pro reo_ na podlagi 3. točke 358. člena ZKP obdolženca oprostilo obtožbe.

12. Sodba pritožbenega sodišča temelji na petem odstavku 392. člena v zvezi s prvim odstavkom 394. člena ZKP.

13. Izdaja oprostilne sodbe je imela za posledico spremembo odločb o odvzemu predmetov in stroških kazenskega postopka. Na podlagi prvega odstavka 498. člena ZKP je sodišče obdolžencu vzelo prepovedano drogo konopljo v neto teži 1.966,23 gramov, dve in pol tabletki prepovedane droge MDMA v neto teži 0,92 grama ter 9 sadik prepovedane droge konoplje, saj to zahtevajo koristi splošne varnosti. Izrek o stroških kazenskega postopka na prvi in drugi stopnji temelji na prvem odstavku 96. člena in prvem odstavku 98. člena ZKP ter prvem odstavku 94. člena ZKP, ki določa, da je obdolženec, ne glede na izid kazenskega postopka, dolžan plačati stroške postopka, ki jih je povzročil po svoji krivdi. Pregled zadeve je pokazal, da so iz razlogov na strani obdolženca nastali stroški pooblaščenega vročevalca v skupni višini 240,32 EUR (list št. 244, 405 in 430).

1 Sodbe VS RS I Ips 39554/2016 z dne 10. 10. 2019, I Ips 32547/2015 z dne 3. 10. 2019, I Ips 41353/2013 z dne 20. 12. 2018, I Ips 53346/2012-93 z dne 28. 1. 2016, I Ips 17128/2010-78 z dne 31. 1. 2013.