Jedro

Tožnik se je poškodoval pri izvajanju strokovnega prijema "ključ na komolec" v prostorih policijske postaje, kamor je bil kršitelj pripeljan z namenom policijskega pridržanja, ki je bilo potrebno zaradi kršenja javnega reda in miru na prireditvenem prostoru v A. Ravnanje kršitelja, ko je ta v postopku seznanjanja s pravicami ob pridržanju še naprej nadaljeval s kršitvami in naposled vstal ter se napotil proti vratom sobe, rekoč, da gre domov, je od tožnika terjalo takojšnje ukrepanje. V okviru opravljanja svojih nalog je moral kršitelja, ki ni upošteval njegovih ukazov, zaustaviti z uporabo fizične sile. Tudi pri tem se je kršitelj upiral in sta s tožnikom nato padla na tla, a se kršitelj še vedno ni umiril. Opisana dejstva podpirajo pritožbeno stališče, da je v obravnavani zadevi šlo za nevarno dejavnost, saj je bilo ravnanje močno vinjenega in agresivnega kršitelja, ki se ni pokoril tožnikovim ukazom, nepredvidljivo, in ga tožnik kljub vsej dolžni skrbnosti ni mogel imeti popolnoma pod nadzorom.

Prispevek posameznega dogodka k vtoževani škodi je strokovno vprašanje s področja medicine in se do njega lahko opredeli le sodni izvedenec, sodišče navedenega samo ne more ugotavljati.

Izrek

I.Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.V obravnavani zadevi je tožnik od toženke kot zavarovalnice svojega delodajalca1 zahteval plačilo odškodnine zaradi škode, ki mu je nastala pri opravljanju dela policista ob škodnem dogodku dne 15. 7. 2016. Po mnenju tožnika je podana tako objektivna, kot tudi krivdna odgovornost2 delodajalca.3

2.Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi tožbeni zahtevek za plačilo glavnice 8.241,55 EUR s pripadki štelo za neutemeljenega že po temelju in ga zato zavrnilo (I. točka izreka). Odločilo je še, da mora tožnik toženki povrniti stroške postopka (II. točka izreka).

3.Tožnik se zoper sodbo pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter ugotovi, da je tožbeni zahtevek utemeljen po temelju, glede višine odškodnine pa zadevo vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Ne strinja se, da v konkretnem primeru ni šlo za izvajanje nevarne dejavnosti. Šlo je za nepričakovano, hipno reakcijo kršitelja. Še zlasti tožnik ni mogel pričakovati, da se bo občan uprl in ga potegnil na stran tako, da sta oba izgubila ravnotežje in da je tožnik padel na koleno ter se telesno poškodoval. Šlo je za majhen prostor, do 10 m2, kar predstavlja posebej izpostavljene okoliščine za nevarnost poškodb. Brez podlage je obrazložitev sodišča, da se pri izvedbi strokovnega prijema ključ na komolec pade na tla. Vsekakor pa predstavlja nevarno dejavnost, če tretja oseba med izvajanjem strokovnega prijema policista potegne tako, da ta pade na tla. Upoštevati je treba tudi okoliščino, da je obvladovanje vinjenega občana težje. Sodišče preozko tolmači pojem nevarne dejavnosti. V judikatih, ki ju navaja, je šlo za neprimerljivi situaciji. Tožnik opozarja na izoblikovano stališče sodne prakse in citira več odločb, po katerih je delo policista pri poskusu pridržanja osebe, ki se temu fizično upira in je izrazito agresivna ter poleg tega še vinjena, nevarno delo, saj ne more imeti vseh okoliščin pod nadzorom in jih popolnoma obvladati, pa tudi ne že prej predvideti.

3.Glede ugotovitev izvedenke, da je tožnik že pred tem utrpel poškodbo na istem kolenu, meni, da to ne vpliva na sam temelj odgovornosti, temveč le na višino odškodnine. Končno tožnik opozarja na kontradiktornost obrazložitve, ko sodišče navaja, da je bil tožnik kot policist vrhunsko usposobljen, hkrati pa, da je bil oproščen praktičnega postopka treninga borilnih veščin. Podan je pritožbeni razlog bistvene postopkovne kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Po drugi strani je tudi nesmiselno, da bi bil policist razporejen na težke naloge, povezane z intervencijami, če pa za to ni usposobljen. To kaže na krivdno odgovornost delodajalca, saj bi moral tožniku zagotoviti bolj primerno delo.

4.Toženka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in predlaga zavrnitev pritožbe. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

5.Pritožba je utemeljena.

6.Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je v obravnavani zadevi med strankama nesporen škodni dogodek dne 15. 7. 2016 in tudi nastanek določene škode tožniku, sporna pa sta obstoj odškodninske odgovornosti in vzročna zveza. Sodišče prve stopnje je kot primarno presojalo, ali je pri nastanku škode šlo za nevarno dejavnost4 in s tem objektivno odgovornost tožnikovega delodajalca, ter nato še, ali je delodajalcu mogoče očitati krivdo v zvezi s tožnikovo poškodbo. Ugotovilo je, da je odgovor na oboje nikalen. Kot dodaten argument za svojo odločitev je sicer sodišče prve stopnje navedlo tudi, da bi do sedanjega stanja tožnikovega levega kolena prišlo ne glede na dogodek 6. 7. 2014.

7.Pritožba utemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje pravni standard nevarne dejavnosti v obravnavanem primeru razlagalo prestrogo. Pravilno je sicer materialnopravno izhodišče v izpodbijani sodbi, da ni že vsako delo policista nevarna dejavnost, temveč takšno postane le ob obstoju nekih posebnih konkretnih okoliščin.5 Vendar pa so tudi po presoji višjega sodišča takšne posebne okoliščine v tej zadevi podane. V sodni praksi se je izoblikovalo stališče, da gre za nevarno dejavnost v primeru poskusa pridržanja osebe, ki se temu fizično upira in je agresivna ter poleg tega še vinjena. V takem položaju namreč policist ne more imeti vseh okoliščin pod nadzorom in jih popolnoma obvladati, pa tudi ne predvideti.6 Dejansko stanje obravnavanega primera se v bistvenem prilega navedenemu opisu. Tožnik se je poškodoval pri izvajanju strokovnega prijema "ključ na komolec" v prostorih policijske postaje, kamor je bil kršitelj pripeljan z namenom policijskega pridržanja, ki je bilo potrebno zaradi kršenja javnega reda in miru na prireditvenem prostoru v A. Ravnanje kršitelja, ko je ta v postopku seznanjanja s pravicami ob pridržanju še naprej nadaljeval s kršitvami in naposled vstal ter se napotil proti vratom sobe, rekoč, da gre domov, je od tožnika terjalo takojšnje ukrepanje. V okviru opravljanja svojih nalog je moral kršitelja, ki ni upošteval njegovih ukazov, zaustaviti z uporabo fizične sile. Tudi pri tem se je kršitelj upiral in sta s tožnikom nato padla na tla, a se kršitelj še vedno ni umiril. Šele ko je tožniku prišel pomagat še sodelavec B. B., ki je pred tem v istem prostoru sedel pri mizi, sta skupaj kršitelja uspela dokončno obvladati.

8.Opisana dejstva podpirajo pritožbeno stališče, da je v obravnavani zadevi šlo za nevarno dejavnost, saj je bilo ravnanje močno vinjenega in agresivnega kršitelja, ki se ni pokoril tožnikovim ukazom, nepredvidljivo, in ga tožnik kljub vsej dolžni skrbnosti ni mogel imeti popolnoma pod nadzorom.

9.V podkrepitev svoje odločitve se sicer sodišče prve stopnje dodatno sklicuje tudi na izvedensko mnenje sodne izvedenke medicinske stroke (specialistke kirurginje - travmatologinje) C. C. Kot ugotavlja sodišče, iz izvedenskega mnenja izhaja, da je bila poškodba, ki jo je 15. 7. 2016 utrpel tožnik, zgolj poslabšanje stanja po poškodbi 6. 7. 2014. Po poškodbi 15. 7. 2016 tožnik tudi ni utrpel nobenih trajnih posledic.7 Škodna dogodka dne 6. 7. 2014 in dne 15. 7. 2016 sta povezana do te mere, da je škodni dogodek iz leta 2016 le poslabšal stanje kolena, ki je bilo oslabljeno zaradi poškodbe iz leta 2014. Na podlagi navedenega nato sodišče prve stopnje sklene, da je zaradi poškodbe 15. 7. 2016 prišlo do dodatne prehodne oslabitve že obstoječega zdravstvenega stanja in je kot tako predstavljalo predvidljivo poslabšanje, do katerega bi prišlo v vsakem primeru, ne glede na dogodek v letu 2016.8

10.Višje sodišče s tem v zvezi najprej ugotavlja, da so povzeti razlogi sami s seboj v nasprotju. Sodišče prve stopnje namreč najprej ugotovi, da je dogodek dne 15. 7. 2016 poslabšal stanje po poškodbi 6. 7. 2014, nato pa sklene, da bi do poslabšanja prišlo v vsakem primeru, ne glede na dogodek v letu 2016. Tak zaključek ni razumljiv, upoštevaje predhodno ugotovitev, da je dogodek 15. 7. 2016 poslabšal stanje po dogodku 6. 7. 2014. Zadnje namreč lahko logično pomeni le, da je na sedanje stanje tožnikovega levega kolena vplival tudi dogodek dne 15. 7. 2016 in ne le dogodek dne 6. 7. 2014. V nasprotnem primeru o poslabšanju že obstoječega stanja zaradi dogodka 15. 7. 2016 sploh ne bi moglo biti govora. Izpodbijana sodba je tako v tem delu obremenjena z absolutno bistveno postopkovno kršitvijo po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP).

11.Zaključek sodišča prve stopnje, da bi sedanje zdravstveno stanje tožnika bilo enako ne glede na dogodek iz leta 2016, sicer tudi nima opore v spisovnih podatkih. Kot izhaja že iz izpodbijane sodbe, je namreč sodna izvedenka ugotovila, da sta dogodka iz let 2014 in 2016 najverjetneje medsebojno povezana in da je dogodek 15. 7. 2016 poslabšal stanje po poškodbi 6. 7. 2014. Nikjer pa v izvedenskem mnenju ni navedeno, da bi do sedanjega stanja levega kolena tožnika prišlo ne glede na dogodek 15. 7. 2016. Prispevek posameznega dogodka k vtoževani škodi je sicer strokovno vprašanje s področja medicine in se do njega lahko opredeli le sodni izvedenec, sodišče navedenega samo ne more ugotavljati. Prav to pa je sodišče prve stopnje storilo s tem, ko je v izpodbijani sodbi kar samo presodilo (sodba tudi ne pojasni, na podlagi katerih dejstev je sodišče naredilo ta zaključek), da bi do sedanjega stanja tožnikovega levega kolena prišlo ne glede na dogodek leta 2016. S tem je sodišče kršilo tudi 243. člen ZPP.

12.Če sta, upoštevaje izvedensko mnenje, k sedanjemu tožnikovemu zdravstvenemu stanju prispevala tako dogodek iz leta 2014 kot tudi dogodek iz leta 2016, je torej (tudi) dogodek iz leta 2016 v vzročni zvezi z vtoževano škodo. Pritožba ima tako prav, da prispevek obeh dogodkov za sam temelj tožbenega zahtevka ni pravno pomemben. Je pa navedeno vprašanje lahko relevantno z vidika presoje (ne)utemeljenosti zahtevka po višini, a se sodišče prve stopnje z le-to ni ukvarjalo, ker je tožbo štelo kot neutemeljeno že po temelju.

13.Iz vseh navedenih razlogov je treba pritožbi ugoditi. Ker je višje sodišče ugotovilo več bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, je izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (354. člen ZPP). Ocenilo je namreč, da kršitev glede na njihovo naravo ne more samo odpraviti, saj bi s tem sodišče druge stopnje samo (prvič in edinič) ugotavljalo celoten sklop dejstev v zvezi z višino odškodnine, s čimer bi pravdni stranki prikrajšalo za ustavno zagotovljeno pravico do dvostopenjskega sojenja. Razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v nov postopek pa tudi ne bo pomenila hujše kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

14.Ker je višje sodišče pritožbi ugodilo že iz pojasnjenih razlogov, se do ostalih pritožbenih navedb ne opredeljuje. Sodišče prve stopnje naj v novi odločbi odpravi ugotovljene procesne pomanjkljivosti, ponovno pa naj tožbeni zahtevek presodi tudi z vidika v tem sklepu predstavljenih materialnopravnih izhodišč.

15.Na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP se odločitev o stroških pritožbenega postopka pridrži za končno odločbo.

-------------------------------

1Prim. 964 in 965. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ).

2Prim. 131 člen OZ.

3Ministrstvo za notranje zadeve - Policija.

4(Ne)obstoj nevarne dejavnosti se ugotavlja v okviru predpostavke protipravnosti - kot protipravnost posledice, ki nastane zaradi sicer pravno dopustnega delovanja.

5Na primer sklep VSRS II Ips 299/2017 z dne 24. 1. 2019, citiran že v izpodbijani sodbi.

6Glej sodbe VSL II Cp 914/2016 z dne 29. 8. 2016, VSL II Cp 2059/2013 z dne 8. 1. 2014, sklep VSL II Cp 2120/2015 z dne 14. 10. 2015 idr.

7Točki 49 in 50 razlogov izpodbijane sodbe.

8Točka 51 razlogov izpodbijane sodbe.

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 131, 131/1, 131/2 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 243, 339, 339/2, 339/2-14, 339/2-15

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.