Jedro

V primeru, kot je obravnavani, ko želi zavarovanje svojega zahtevka uveljaviti stranka denacionalizacijskega postopka, ki pa ni denacionalizacijski upravičenec oziroma njegov pravni naslednik, pa bi moral upravni organ zaradi subsidiarne uporabe ZUP/86 vlogo tožnika presojati po določbah ZUP/86 glede na njegovo vsebino, torej, kaj je predlagatelj zahteval ali predlagal, pri čemer sklicevanje na pravne predpise ni nujno, ker je pravna presoja postavljenega zahtevka oziroma predloga stvar organa. Če pa bi menil, da je zahtevek oziroma predlog tožnika nejasen oziroma nerazumljiv, pa bi ga moral v skladu z določbo 68. člena ZUP/86 pozvati, da v določenem roku odpravi njegove pomanjkljivosti in šele na tej podlagi odločiti o stvari.

Izrek

1. Tožbi se ugodi, sklep Upravne enote Tržič, št. 321-56/92-6 z dne 20. 10. 2008, se odpravi ter se zadeva vrne tej upravni enoti v ponovni postopek.

2. Toženka Republika Slovenija je dolžna povrniti tožniku stroške postopka v višini 350 EUR, povečane za 20 % DDV, v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

Prvostopni organ je s sklepom, št. 321-56/92-6 z dne 20. 10. 2008, zavrgel predlog tožnika za izdajo začasne odredbe. Drugostopni organ je z odločbo, št. 490-16/2009/2 z dne 20. 5. 2009, zavrnil pritožbo tožnika zoper navedeni sklep in zahtevek za povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Prvostopni organ je v obrazložitvi navedel, da je tožnik vložil predlog za izdajo začasne odredbe, s katero bi se pravnim naslednikom pokojnega denacionalizacijskega upravičenca začasno prepovedalo odtujitev in obremenitev ter kakršnokoli drugo razpolaganje z njihovim solastnim delom do 1/3 na nepremičninah s parc. št. 477/1 in 478/1, k.o. ..., parc. št. 589/1, 630/1, 615/2, 751/1, 751/5, 751/6, 751/7 in 751/8, k.o. ..., z vpisom prepovedi v zemljiški knjigi. Predlog je utemeljil z dejstvom, da je bila v postopku denacionalizacije dne 11. 4. 2003 izdana delna odločba, s katero je bilo odločeno, da bo o večvrednosti vrnjenega premoženja v primerjavi s stanjem ob podržavljenju odločeno z dopolnilno odločbo. Z vpogledom v zemljiško knjigo je tožnik ugotovil, da so dedinje odtujile že praktično celotno premoženje, zahtevek iz naslova večvrednosti pa je visok, saj znaša 3.456.003 EUR, kar je znesek, ki ga ne bo moč poplačati brez posega na nepremično premoženje. V dodatnem predlogu z dne 15. 9. 2008 je tožnik še navedel, da predlaga, da se zahtevek zavaruje še s prepovedjo odtujitve in obremenitve ter kakršnokoli drugo razpolaganje z obveznicami SOD, ki so na njihovo ime vpisane pri KDD. Prvostopni organ je predlog posredoval nasprotni stranki, ki ga je prerekala kot neutemeljenega. Organ je uvodoma navedel, da se Zakon o splošnem upravnem postopku (v nadaljnjem besedilu ZUP/86) uporablja subsidiarno, kadar Zakon o denacionalizaciji (v nadaljnjem besedilu ZDen) ne ureja posameznega instituta. ZDen v določbi 68. člena določa pogoje za izdajo začasnega sklepa v zavarovanje. Glede na navedeno je v obravnavani denacionalizaciji moč nesporno ugotoviti, da pogoje izdaje začasnega sklepa o zavarovanju določa ZDen v določbi 68. člena in se pogoji ne presojajo po ZUP/86. Pogoj po navedeni določbi ZDen je torej verjetni obstoj dejanske in pravne podlage zahteve za vrnitev nepremičnin, ki so predmet tega postopka. To pa pomeni, da začasno odredbo lahko zahteva le upravičena stranka zaradi zavarovanja svojega zahtevka, ne pa zavezana stranka, ki je dolžna nepremično premoženje vrniti. Tako je bila v obravnavanem primeru zavezana stranka dolžna vrniti nepremično premoženje, kot vse izhaja iz odločbe z dne 11. 4. 2003. V tej odločbi je sicer napotilo glede izdaje dopolnilne odločbe zaradi morebitnega vprašanja povečane vrednosti danes v primerjavi s stanjem ob podržavljenjem glede na določbo 25. člena ZDen. Če se bo v dopolnitvi postopka ugotovilo, da je vrednost vrnjenega premoženja večja kot 30 % v primerjavi z vrednostjo ob podržavljenju, ima upravičena stranka (in ne zavezana stranka) diskrecijsko pravico izbire med oblikami vračila. Načina pa ni moč vnaprej prejudicirati. Prav tako ni mogoče zahtevati izdajo začasne odredbe z utemeljitvijo, da upravičena stranka razpolaga s premoženjem, zaradi zavarovanja premoženja po določbi 68. člena ZDen. Namen izdaje začasne odredbe nikakor ni v varstvu zavezane stranke, pač pa izključno v zavarovanju in varstvu upravičene stranke. Zaradi navedenega je zato prvostopni organ predlog za izdajo začasne odredbe zavrgel. V zvezi s pritožbenimi navedbami je drugostopni organ še navedel, da ne drži, da je tožnik vložil dva predloga za izdajo začasne odredbe, temveč le enega, zato ni utemeljena navedba o nejasnosti izreka. Organ je tudi navedel, da ni potrebno, da bi prvostopni organ odločil o zahtevku tako, da vanj vključi vse predloge tožnika, vključno s podatki o pravnih naslednikih upravičenca ter o konkretnih nepremičninah oziroma obveznicah SOD, na katere se predlog nanaša. Če pa bi prvostopni organ predlogu ugodil, pa bi bilo nujno v izreku navesti natančno vsebino začasne odredbe. Iz predloga z dne 5. 9. 2008 je tudi razvidno, da je tožnik svoj predlog oprl na določbo 68. člena ZDen in določbo 221. člena ZUP/86, čeprav citira tekst določbe 217. člena ZUP/86, ki se nanaša na izdajo začasne odločbe. Ker je tožnik predlagal izdajo začasne odredbe po določbi 68. člena ZDen, je prvostopni organ pravilno presojal, ali so podani pogoji po tej določbi in tudi pravilno ugotovil, da je ta določba namenjena zavarovanju zahtevkov za denacionalizacijo zaradi vračanja v naravi oziroma enaki obliki. Glede na to, da lahko vlagajo predloge za izdajo začasne odredbe po določbi 68. člena ZDen le upravičenci in njihovi pravni nasledniki, zahtevo za vložitev začasne odredbe pa je vložil tožnik, ki je vlagatelj zahtevka za povrnitev vlaganj v vrnjene nepremičnine, ni mogoče odločati o tožnikovem predlogu za izdajo začasne odredbe po določbi 68. člena ZDen. Drugostopni organ je še pripomnil, da se določba 221. člena ZUP/86 nanaša na pravila glede izdaje sklepa v upravnem postopku, medtem ko je navajanje dela določbe 217. člena ZUP/86 očitna pomota, saj iz naslova in vsebine vseh vlog tožnika izhaja, da je zahteval izdajo začasne odredbe in ne začasne odločbe, predlog pa je pripravil odvetnik, ki je oseba vešča prva. Iz predloga za izdajo začasne odredbe ni razvidno, da bi tožnik zahteval izdajo začasne odredbe na podlagi določb ZUP/86, zato tudi prvostopni organ ni mogel odločati o začasni odredbi v skladu z določbami ZUP/86, zaradi česar so neutemeljene navedbe, da bi moral prvostopni organ upoštevati še določbe ZUP/86 o izdaji začasne odredbe.

Tožnik je v tožbi navedel, da vztraja, da bi moral prvostopni organ z izrekom natančno navesti, katere predloge za izdajo začasne odredbe je zavrgel. Navedel je le, da se zavrže predlog tožnika za izdajo začasne odredbe. Tožnik pa je vložil več predlogov za izdajo začasne odredbe, kar je razvidno iz spisa, ki ga bo sodišče pribavilo pri upravnem organu. Izrek prvostopnega sklepa tako ni razumljiv in z njim ni bilo jasno odločeno o vseh zahtevkih/predlogih tožnika. Takšno ravnanje predstavlja bistveno kršitev pravil postopka, ki ima za posledico nezakonitost sklepa. Ker drugostopni organ te kršitve ni odpravil, je tudi sam kršil pravila postopka. Sicer je pa tudi razlaga upravnih organov določb ZUP/86 in ZDen napačna. Tožnik je udeleženec denacionalizacijskega postopka in stranka, ki ima pravico svoje zahtevke in terjatve zavarovati z ustreznimi predlogi, tudi z predlogom za izdajo začasne odredbe. ZDen nikjer ne določa, da stranka, ki sodeluje v denacionalizacijskem postopku zaradi zahtevka iz naslova večvrednosti, ne more vložiti predloga za izdajo začasne odredbe. Stališče organov predstavlja napačno uporabo določbe 6. člena ZDen. Predlagatelj izdaje začasnih odredb je prav gotovo stranka v postopku, kar je bilo pojasnjeno že v odločbi Ustavnega sodišča RS, št. Up-516/04-13 z dne 21. 1. 2004. Poleg tega je očitno nesporno za oba upravna organa, da je tožnik tudi stranka tega denacionalizacijskega postopka, saj ga drugače prvostopni organ ne bi vabil na obravnave in obravnaval njegovih zahtevkov. ZUP/86 se ne uporablja samo v primeru, če ZDen določa drugače, pri čemer pa tudi nikjer ne vsebuje določbe, iz katere bi izhajalo, da stranka, ki uveljavlja pravico do vračila večvrednosti vrnjenega premoženja, ne more ali pa ne sme predlagati izdaje začasne odredbe. Samo v primeru, če bi ZDen vseboval to določbo, bi bilo mogoče trditi, da ZDen to materijo ureja drugače kot ZUP/86. ZDen ureja izdajo začasne odredbe drugače kot ZUP/86 v primerih, ko začasno odredbo predlaga denacionalizacijski upravičenec oziroma njegov pravni naslednik. V teh primerih je torej treba uporabiti ZDen. Ničesar pa ne določa v zvezi s predlaganjem izdaje začasne odredbe za druge stranke denacionalizacijskega postopka, kar pomeni, da se za njihove predloge uporabljajo določbe ZUP/86. Poleg tega pa upravni organi (in tudi sodišča) niso vezani na zakonsko podlago, ki jo stranka v predlogu navede, in so dolžni preveriti, ali obstajajo dejanske in zakonske okoliščine za izdajo predlagane začasne odredbe. Tožnik ni bil dolžan navesti niti zakona niti člena, na podlagi katerega predlaga izdajo začasne odredbe, saj je to delo, ki ga mora opraviti upravni organ. Zato je brezpredmetno razpravljanje o tem, na kakšni podlagi je tožnik predlagal izdajo začasne odredbe. Iz njegovega predloga jasno izhaja, da jo je predlagal na podlagi določb ZUP/86. Če organu vloga ni bila jasna ali razumljiva, bi moral tožnika pozvati k odpravi morebitnih pomanjkljivosti in k dopolnitvi vloge. Tega organ ni storil, temveč je predlog zavrgel, s čimer je tožniku onemogočil, da bi zavaroval svoj interes in pravice v tem postopku. Tožnik je zato predlagal, da sodišče tožbi ugodi, odpravi prvostopni sklep in drugostopno odločbo ter naloži toženki povrnitev stroškov tega upravnega spora, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo do izteka paricijskega roka, ki ga določi sodišče prve stopnje, do plačila, da ne bo izvršbe.

Toženka je v odgovoru na tožbo prerekala vse tožbene navedbe kot neutemeljene iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe, in predlagala, da se tožba zavrne kot neutemeljena.

Stranka z interesom A.A. je v odgovoru na tožbo navedla, da se bo v postopku denacionalizacije še ugotovila vrednost že vrnjenega premoženja, pri čemer nedvomno ni takšna, kot zatrjuje tožnik. Treba pa je tudi vedeti, da je pokojni upravičenec naredil 35 km cest in tunel ... do leta 1945, B. pa od leta 1945 dalje le 23 km cest, kar kaže na negospodarno upravljanje premoženja. Prav tako stranke z interesom tudi nočejo, da bi dobile vrnjeno nekaj več, kot je bilo podržavljeno, vendar pa zahtevajo vse, kar je bilo podržavljeno. Tožbo pa je treba zavrniti tudi zato, ker pravni naslednik B. ni C., ampak RS, saj je bil C. le koncesionar, ki je upravljal z gozdovi. Od leta 1995 do 2002 sploh ni imel sklenjene pogodbe, konec januarja 2002 pa je vložil še zahtevek za odškodnino zaradi povečane vrednosti, ki pa je neutemeljen. Odločitev organa je bila zato pravilna. Predlagala je zavrnitev oziroma zavrženje tožbe. Stranki D.D. in E.E. odgovora na tožbo nista podali.

Tožnik je v pripravljalni vlogi z dne 5. 10. 2009 še dodal, da je ugotavljanje večvrednosti premoženja še vedno stvar postopka, je pa nesporno, da tožnik terjatev ima. Je tudi aktivno legitimiran za uveljavljanje zahtevka iz naslova večvrednosti vrnjenega premoženja, saj se je o tem že izreklo Ustavno sodišče RS, ko je odločalo o njegovi ustavni pritožbi in mu dodelilo status stranke v tem postopku. Tožnik je še navedel, da je njegova aktivna legitimacija podana, kar izhaja iz danih listin.

K 1. točki izreka: Tožba je utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporna odločitev prvostopnega organa o zavrženju predloga tožnika za izdajo začasne odredbe.

Sodišče se ne strinja s tožnikom, da z izrekom izpodbijanega sklepa ni bilo odločeno o vseh zahtevkih/predlogih tožnika za izdajo začasne odredbe, saj je tožnik osnovni predlog (tj. predlog, ki je vseboval splošne podatke z navedbo organa, zadevo, katere se vloga tiče in iz katere je bilo razvidno, za kaj gre, ter navedbo pošiljatelja vloge), vložil z vlogo z dne 5. 9. 2008, z vlogo z dne 15. 9. 2008, ki jo je sicer poimenoval ''dodatni predlog za izdajo začasne odredbe'', pa je glede na njeno vsebino le razširil svoj osnovni predlog in sicer, da je treba njegov zahtevek za uveljavljanje večvrednosti zavarovati poleg nepremičnega premoženja dedinj pok. upravičenca tudi še z obveznicami SOD, hkrati pa je organ opozoril še na točno označbo predlagatelja, slednje pa je nato še popravil z vlogo, naslovljeno ''poprava predloga za izdajo začasne odredbe'' z dne 17. 9. 2008. Organ je tako s tem, ko je v izreku izpodbijanega sklepa zavrgel predlog tožnika za izdajo začasne odredbe, odločil o vseh njegovih zahtevkih (oziroma zahtevku) v tem postopku in ravnal v skladu z določbo 208. člena ZUP/86. Iz podatkov izpodbijanega sklepa in upravnih spisov pa je nadalje razvidno, da je tožnik vložil predlog za izdajo začasne odredbe zaradi zavarovanje svojega zahtevka za uveljavljanje večvrednosti že vrnjenih nepremičnin v postopku denacionalizacije pok. denacionalizacijskemu upravičencu pok. E.E.. Navajal je, da je njegov zahtevek utemeljen vsaj s stopnjo verjetnosti, ob upoštevanju, da pa so dedinje pok. upravičenca glede na podatke iz zemljiške knjige že odtujile skoraj vso vrnjeno nepremično premoženje, pa obstaja tudi velika nevarnost, da tožnikov zahtevek ne bo izterljiv. Svoj predlog je utemeljeval z določbo 68. člena ZDen (Uradni list RS, št. 27/91-I, 56/92 – odl. US, 13/93 – odl. US, 31/93, 24/95 – odl. US, 20/97 – odl. US, 65/98, 76/98 – odl. US, 66/00, 66/00 – obv. razl., 11/01 – odl. US, 54-I/02 – odl. US in 18/05 – odl. US), po kateri lahko organ prve stopnje zaradi zavarovanja zahtev za denacionalizacijo ali iz drugih tehtnih razlogov izda sklep, s katerim odredi, da se začasno prepove razpolaganje z nepremičninami ali delno oziroma popolno kapitalsko preoblikovanje podjetij in drugih gospodarskih subjektov, ter določbo 221. člena ZUP (Uradni list RS, št. 80/99 s spremembami in dopolnitvami), ki daje organu pod tam navedenimi pogoji možnost izdaje začasne odločbe (in ne odredbe, kar je tožnik sicer v predlogu navedel). Prvostopni organ je njegov predlog zavrgel, da ker se glede na določbo 2. odstavka 6. člena ZDen in določbo 3. člena ZUP/86 (Uradni list FLRJ, št. 47/86) v tem primeru pri presoji pogojev za izdajo začasnega sklepa o zavarovanju v postopku denacionalizacije uporablja le določba 68. člena ZDen, ki pa takšno zavarovanje zahtevka omogoča le upravičeni stranki v postopku denacionalizacije, tj. denacionalizacijskemu upravičencu oziroma njegovim pravnim naslednikom, tožnik kot stranka, ki v postopku varuje svoj zahtevek iz naslova večvrednosti vrnjenega premoženja, ni upravičena oseba za vložitev takšnega predloga. Tudi po presoji sodišča pa tožnik takšnemu razlogovanju upravnega organa utemeljeno ugovarja, ker meni, da bi moral upravni organ njegov predlog presojati (tudi) po določbah ZUP oziroma v primeru nejasne ali nerazumljive vloge z le-to postopati v skladu z določbami ZUP, ki take primere urejajo. Po določbi 2. odstavka 6. člena ZDen se v postopkih za uveljavljanje pravic po tem zakonu uporablja ZUP/86, če ta zakon ne določa drugače. ZUP/86 se torej uporablja le v obsegu, ki v ZDen ni urejen. ZDen ima posebne postopkovne določbe v V. poglavju z naslovom Uveljavljanje pravic, ki so poseben upravni postopek (razen v določbi 1. odstavka 56. člena, ki določa, da o zahtevah za denacionalizacijo iz določbe 5. člena zakona odloča sodišče v nepravdnem postopku) in med temi določbami je tudi določba 68. člena ZDen, katere cilj je res zavarovanje zahtevka za denacionalizacijo zaradi vračanja premoženja v naravi oziroma v enaki obliki, kar pomeni, da lahko tak zahtevek uveljavlja le vlagatelj zahtevka za denacionalizacijo. V primeru, kot je obravnavani, ko želi zavarovanje svojega zahtevka (ki tudi izhaja iz upravnega postopka denacionalizacije) uveljaviti stranka denacionalizacijskega postopka, ki pa ni denacionalizacijski upravičenec oziroma njegov pravni naslednik, pa bi moral upravni organ zaradi subsidiarne uporabe ZUP/86 (saj tak primer, oziroma vprašanje ZDen ne ureja, kar med strankami ni sporno) vlogo tožnika presojati po določbah ZUP/86 glede na njegovo vsebino, torej, kaj je predlagatelj zahteval ali predlagal, pri čemer sklicevanje na pravne predpise ni nujno, ker je pravna presoja postavljenega zahtevka oziroma predloga stvar organa. Če pa bi menil, da je zahtevek oziroma predlog tožnika nejasen oziroma nerazumljiv, pa bi ga moral v skladu z določbo 68. člena ZUP/86 pozvati, da v določenem roku odpravi njegove pomanjkljivosti in šele na tej podlagi odločiti o stvari. Ker pa tega ni storil, je zagrešil bistveno kršitev pravil postopka, ki je vplivala ali mogla vplivati na zakonitost in pravilnost odločitve, zaradi česar je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo na podlagi določbe 3. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljnjem besedilu ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06, 119/08 – odl. US in 107/09 – odl. US) ter zadevo na podlagi določbe 3. in 4. odstavka iste določbe vrnilo prvostopnemu organu v ponovni postopek, v katerem bo moral prvostopni organ glede na pravno mnenje in stališča sodišča, ki se tičejo postopka, ponovno odločiti o zadevi.

K 2. točki izreka: Sodišče je zahtevku tožnika za povrnitev stroškov postopka ugodilo v skladu z določbo 3. odstavka 25. člena ZUS-1 in na tej podlagi izdanega Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, ki v določbi 2. odstavka 3. člena določa, da se tožniku, če je bila zadeva rešena na seji in ga je v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, priznajo stroški v višini 350 EUR, povečani za 20 % DDV.