7. 2. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe družbe A. A. A. A., d.d., Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnica v Z., na seji senata dne 17. januarja 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

1.Ustavna pritožba družbe A. Ž. zoper sklep Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 31/2004 z dne 15. 6. 2004 se ne sprejme.

2.Pritožnica sama nosi stroške postopka z ustavno pritožbo.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Delovno sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku delavca (tožnika v delovnemu sporu) in razveljavilo sklep pritožnice o razporeditvi delavca. Odločilo je, da pravilnika o plačah in sistematizaciji delovnih mest, ki sta bila podlaga razporeditvenemu sklepu, nista bila objavljena in zato nista začela veljati. Zoper navedeno odločitev se je pritožila pritožnica. Višje delovno in socialno sodišče je njeni pritožbi ugodilo in je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je delavčev tožbeni zahtevek zavrnilo. Menilo je, da izvedba postopka javne objave ob smiselni uporabi določb Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (Uradni list RS, št. 40/97 in nasl. – v nadaljevanju SKP), ki urejajo hrambo in dostopnost splošnih aktov delodajalca delavcem, ustreza zahtevi po objavi predpisov iz 154. člena Ustave. Zoper odločitev Višjega sodišča je delavec vložil revizijo. Vrhovno sodišče je reviziji ugodilo. Sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča je spremenilo tako, da je pritožbo pritožnice zavrnilo in potrdilo sodbo delovnega sodišča prve stopnje. Zavzelo je stališče, da objave in veljavnosti splošnega akta ni mogoče enačiti z obveznostjo delodajalca, da delavca seznani s pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja, ki so vsebovane v že sprejetih in veljavnih aktih.

2.Zoper odločitev Vrhovnega sodišča vlaga pritožnica ustavno pritožbo. Zatrjuje kršitev 14. člena, prvega in drugega odstavka 15. člena, 22. člena in četrtega odstavka 153. člena Ustave. Vrhovnemu sodišču očita, da je napačno interpretiralo 154. člen Ustave. Izpodbijana odločitev naj bi bila arbitrarna, ker naj bi bila brez zakonite pravne podlage. Meni, da v njenem primeru ni šlo za vprašanje, ali morajo biti akti objavljeni ali ne, temveč za vprašanje, na kakšen način morajo biti objavljeni in ali je bil pritožničin način objave aktov zakonit in ustavno skladen. Vrhovno sodišče na to ni odgovorilo niti izrecno niti posredno s citiranjem odločitev Ustavnega sodišča, sprejetih v zvezi z vprašanjem objave predpisov po 154. členu Ustave. Po mnenju pritožnice ti primeri niso upoštevni za njen primer, ker se nanašajo na predpise, ki sploh niso bili objavljeni in ki so jih izdali državni organi. Ustavnemu sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep razveljavi in samo odloči o stvari oziroma zadevo vrne Vrhovnemu sodišču v novo odločanje. Stroške v zvezi z ustavno pritožbo priglaša po Odvetniški tarifi.

B.

3.Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v sodnem postopku, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotovitvi dejanskega stanja in pri uporabi materialnega in procesnega prava. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) preizkusi Ustavno sodišče izpodbijano sodbo le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Nestrinjanje pritožnice s pravnim zaključkom Vrhovnega sodišča, da ni zadostila zahtevam iz 154. člena Ustave pri objavi internih pravilnikov, po vsebini pomeni njeno nestrinjanje s stališči glede uporabe prava. Takšne očitke lahko Ustavno sodišče preizkusi le z vidika, ali ne gre morda za primer, ko bi bila odločitev sodišča tako očitno napačna, da bi jo bilo mogoče označiti za samovoljno oziroma arbitrarno, kar bi lahko predstavljalo kršitev pravice iz 22. člena Ustave (pravica do enakega varstva pravic). Tega pa izpodbijani sodbi ni mogoče očitati. Ob odsotnosti izrecnega zakonskega pravila, iz katerega bi izhajala obveznost objave splošnih aktov delodajalcev, je Vrhovno sodišče to pravno praznino zapolnilo z analogno uporabo 154. člena Ustave in s tem opredelilo pravno podlago svoje odločitve. Vrhovno sodišče je svojo odločitev dovolj izčrpno in razumljivo obrazložilo, tudi s sklicevanjem na primere Ustavnega sodišča ter na primere lastne sodne prakse v zvezi s to problematiko. Strinjalo se je z odločitvijo delovnega sodišča prve stopnje, da za objavo ni mogoče šteti obvestila na oglasni deski, da se akti nahajajo v splošnem sektorju. Ni pa dolžnost Vrhovnega sodišča niti ni to ustavnopravna zahteva, da bi moralo pritožnici izrecno navesti, kateri načini objave splošnih aktov delodajalca bi se šteli za ustrezne. Zgolj dejstvo, da Vrhovno sodišče ni sledilo pritožnici, svojo odločitev pa je argumentirano obrazložilo, ne more izkazovati kršitve 22. člena Ustave. Niti te kršitve ne more izkazovati dejstvo, da je del obrazložitve izpodbijanega sklepa identičen z obrazložitvijo Vrhovnega sodišča v drugi njegovi sodni odločbi. Razloge za zavrnitev pritožničine revizije je namreč Vrhovno sodišče konkretiziralo na njen primer.

4.Pritožnica zatrjuje kršitev prvega in drugega odstavka 15. člena in četrtega odstavka 153. člena Ustave. Ker navedene ustavne določbe ne vsebujejo človekovih pravic in temeljnih svoboščin, se nanje pri utemeljevanju ustavne pritožbe ni mogoče sklicevati.

5.Ker z izpodbijano sodno odločbo očitno niso bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, kot jih zatrjuje pritožnica, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

6.Po prvem odstavku 34. člena ZUstS nosi v postopku pred Ustavnim sodiščem vsak udeleženec svoje stroške, če Ustavno sodišče ne odloči drugače. Navedena določba se po 49. členu ZUstS uporablja tudi v postopku z ustavno pritožbo. Ker v obravnavani zadevi ni utemeljenih razlogov za drugačno odločitev, je Ustavno sodišče glede prijavljenih stroškov sklenilo, kot izhaja iz 2. točke izreka tega sklepa.

C.

7.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena in prvega odstavka 34. člena v zvezi z 49. členom ZUstS v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

Milojka Modrijan