26. 2. 2002

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. A. iz Ž. na seji senata dne 26. februarja 2002

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sodbo Višjega sodišča v Kopru št. Cp 138/99 z dne 1. 12. 1999 v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča v Piranu št. P 511/94 z dne 14. 9. 1998 se ne sprejme, v delu, v katerem se nanaša na kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, pa zavrže.

OBRAZLOŽITEV

1.Po izpodbijanih sodbah pritožnica tožnikoma dolguje za opravljeno delo na podlagi pogodbe o izvedbi mizarskih del v poslovnem prostoru in jima je zato dolžna plačati znesek 34 000 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15. 1. 1991 dalje do plačila ter jima povrniti pravdne stroške. Pritožnica se ne strinja z izidom pravde - smiselno zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe prava. Njena navedba, da naj bi eden izmed odvetnikov tožeče stranke že nekaj časa delal na Višjem sodišču, kar je morda vplivalo na presojo tega sodišča, smiselno pomeni očitek kršitve 23. člena Ustave (pravica do sodnega varstva) zaradi pristranosti sodišča. Pritožnica pa izrecno uveljavlja kršitev 23. člena Ustave zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja v postopku, v katerem sta bili izdani izpodbijani sodbi. Navaja, da ji je zaradi predolgega sojenja nastala tudi škoda. Posledično naj bi ji bila kršena tudi njena pravica do enakega varstva pravic (22. člena Ustave).

2.Za obravnavo ustavne pritožbe v delu, ki se nanaša na zatrjevano kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, ni izpolnjena procesna predpostavka iz tretjega odstavka 160. člena Ustave in iz prvega odstavka 51. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju ZUstS). V obravnavani zadevi je bilo že pravnomočno odločeno. Dejanje, s katerim naj bi bila pritožnici kršena pravica iz 23. člena Ustave, je glede na to že prenehalo.

Morebitne zahtevke iz naslova domnevne kršitve te pravice lahko v takem primeru pritožnica uveljavlja v postopku pred pristojnim sodiščem (26. člen Ustave). Pritožnica ni izkazala, da bi to možnost pravnega varstva izčrpala. Zato je Ustavno sodišče njeno ustavno pritožbo v tem delu zavrglo (tako npr. odločba Ustavnega sodišča št. Up-73/97 z dne 7. 12. 2000, Uradni list RS, št. 16/01).

3.Ustavno sodišče se v postopku z ustavno pritožbo ne more spuščati niti v pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja niti v materialno in procesnopravno pravilnost izpodbijane sodbe. V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju ZUstS) je Ustavno sodišče ob preizkusu ustavne pritožbe omejeno na presojo, ali sporna odločitev temelji na kakšnem z vidika varstva človekovih pravic nesprejemljivem pravnem stališču oziroma ali je tako očitno napačna ter brez razumne pravne obrazložitve, da jo je mogoče oceniti za arbitrarno oziroma samovoljno. Za to pa v danem primeru ne gre.

4.Očitno neutemeljen je očitek kršitve 23. člena Ustave zaradi domnevne pristranosti sodišča na pritožbeni stopnji. Iz izpodbijane sodbe Višjega sodišča namreč izhaja, da v sestavu, ki je o zadevi odločal, ni bilo osebe, ki jo je imenovala pritožnica (bivši odvetnik tožeče stranke). To, da naj bi ta oseba delala na Višjem sodišču in sicer drugače vplivala na odločanje tega sodišča, pa je tudi povsem neizkazano. Pritožnica tudi v preostalem ni z ničimer izkazala kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin z izpodbijanima sodbama, zgolj nezadovoljstvo z izidom pravde pa za uspeh ustavne pritožbe ne zadošča. Ker za zatrjevane kršitve ustavnih pravic očitno ne gre, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

5.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi druge alinee prvega odstavka in prve alinee drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednik senata dr. Lojze Ude ter člana Franc Testen in dr. Dragica Wedam-Lukić.

Predsednik senata dr. Lojze Ude