Jedro

Vožnja z reševalnim vozilom v zdravstveni dom in okoliščina, da v času zdravljenja (pet dni v vojaški ambulanti) ni mogel služiti vojaškega roka, kar tožnik opredeljuje kot „nevšečnost“ med zdravljenjem, ne moreta predstavljati pravno priznane škode.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem bi morala tožena stranka tožniku plačati denarno odškodnino v znesku 3.338,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.5.2002 dalje. Hkrati je tožniku naložilo, da toženi stranki povrne pravdne stroške v znesku 793,56 EUR.

Tožnik je proti takšni odločitvi vložil pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja vse formalno opredeljene pritožbene razloge. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni, ali pa jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da je izkazal, da je v škodnem dogodku utrpel telesne bolečine in nevšečnosti pri zdravljenju, kar izhaja že iz tega, da je bil zaradi poškodbe v škodnem dogodku nesposoben za redno usposabljanje za čas od 14.5.2002 do 19.5.2002, da je bil v bolnišnični ambulanti, da ga je zaradi padca na glavo močno bolela glava in tudi noga, tako da je jemal tudi zdravila proti bolečinam. Neutemeljeno je bil tudi zavrnjen tožbeni zahtevek iz naslova strahu. Tožnik je v zvezi s tem podal ustrezne navedbe, ki jih je ob zaslišanju potrdil. Povedal je, da se je zelo ustrašil, ko je padel z glavo naprej, še po dogodku je bil v šoku in ni mogel priti k sebi. Sodišče je tožbeni zahtevek iz naslova strahu zavrnilo, ker naj tožnik strahu ne bi znal opisati. Tožnikovo izjavo, da ne ve, kako bi strah opisal, je treba razlagati v kontekstu celotne izpovedi. Tožnikov strah pa je tudi objektivno utemeljen, saj ga je nenadoma vrglo in je padel na tla z višine 1,8 m na makadam, tako da je tudi življenjsko gledano logično, da se je močno ustrašil. Pritožniku je zaradi padca tudi ostal strah pred višino. Neutemeljeno je bil tudi zavrnjen zahtevek za plačilo odškodnine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Zaradi poškodbe se mu po spornem dogodku še vedno vrti v glavi, nato ga začnejo boleti še oči, tako da hodi zaradi tega dve uri prej iz službe. Prav tako se ne more ukvarjati s športom. Sodišče neutemeljeno ni upoštevalo mnenja mag. M., ki je po pregledu tožnika ugotavljala popoškodbene glavobole in terapijo z nesteroidnimi antirevmatiki ter postkomocijski sindrom. Sovojaki tožnikove nezavesti niso potrdili, vendar pa bi moralo sodišče njihove izpovedi presojati ob upoštevanju, da so bili zaslišani štiri leta po škodnem dogodku.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnik je vtoževal denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo, in sicer za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, za strah ter duševne bolečine zaradi splošnega zmanjšanja življenjske aktivnosti, ki naj bi jo utrpel zaradi udarca v glavo, ki naj bi ga zadobil ob padcu s „kesona“ vojaškega kamiona po tem, ko je voznik kamiona pri vožnji sunkovito speljal. Uveljavljal je toženkino objektivno odgovornost, saj naj bi škoda nastala v zvezi z nevarno stvarjo. Po določilu 149. člena Obligacijskega zakonika se za škodo, nastalo v zvezi z nevarno stvarjo oziroma nevarno dejavnostjo, šteje, da izvira iz te stvari oz. te dejavnosti, razen če se dokaže, da ta ni bila vzrok. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da niso izkazana dejstva, ki opredeljujejo navedeno pravilo odškodninskega prava. Ugotovilo je namreč, da vtoževana škoda ni nastala pri nevarni vožnji kamiona oziroma da ni v vzročni zvezi s tožnikovim padcem iz kamiona. Takšen zaključek temelji na dokazni oceni, na podlagi katere je sodišče prve stopnje pravilno sklepalo, da ne obstoje pogoji, na podlagi katerih bi se lahko zatrjevana poškodba glave štela za dokazano. To je tožnik temeljil na lastni izpovedi in na izvidu zdravniškega pregleda z dne 5.12.2002 (več kot pol leta po nezgodi), ki ga je podala mag. M. in iz katerega izhaja, da je tožnik utrpel pretres možganov, da je pri njem prisoten postkomocijski sindrom in kronični popoškodbeni glavobol. Da bi si tožnik poškodoval glavo ob padcu z vojaškega kamiona, pa ni izpovedal nihče od zaslišanih sovojakov, ki so bili prisotni ob škodnem dogodku. Ti so izpovedovali, da je imel tožnik poškodovano zgolj nogo, nihče pa tudi ni potrdil, da naj bi bil tožnik nezavesten. Prav okoliščina nezavesti pa pogojuje poškodbo s pretresom možganov, saj je, kot je ugotovil izvedenec medicinske stroke B., nezavest vodilni simptom pri takšni poškodbi. Iz mnenja navedenega izvedenca tudi izhaja, da je v primeru pretresa možganov prvih nekaj dni po poškodbi prisoten bolj ali manj izražen glavobol, ki ga, v primeru, če se pojavlja več tednov skupaj z drugimi simptomi (motnje spomina, koncentracija, spanja, preobčutljivosti na hrup in svetlobo), opredelimo kot postkomocinalni sindrom. Izvedenec tudi v medicinski dokumentaciji ni našel nikakršnih podatkov, ki bi govorili, da je bil tožnik v nezavesti, prav tako pa tudi ne, da bi tožil za težavami, ki bi kazale na postkomocinalni sindrom. Te težave so prvič omenjene šele v izvidu nevrologa, kar po mnenju izvedenca kaže na majhno vrednost, da je tožnik trpel postkomocinalni sindrom. Glede na takšno izvedensko mnenje, medicinsko dokumentacijo, izpovedih sovojakov ter tudi ob neprepričljivi tožnikovi izpovedi je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik zaradi padca s kamiona ni utrpel poškodbe glave in njenih posledic.

Iz dejanskih tožbenih trditev izhaja, da vtoževane telesne bolečine ter duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti tožnik temelji prav na navedeni poškodbi glave in posledičnih glavobolih oz. postkomocionalnem sindromu. Ob neizkazanih bolečinah, pa le vožnja z reševalnim vozilom v zdravstveni dom in okoliščina, da v času zdravljenja (pet dni v vojaški ambulanti) ni mogel služiti vojaškega roka, kar tožnik opredeljuje kot „nevšečnost“ med zdravljenjem, ne moreta predstavljati pravno priznane škode. Tudi dejstva, s katerimi tožnik opredeljuje t. i. sekundarni strah, temeljijo na zatrjevani in nedokazani poškodbi glave. Kočno pa je pravilna tudi odločitev sodišča prve stopnje, da tožnik ni uspel izkazati takšno intenzivnost in trajanje primarnega strahu, ki bi opravičevala prisojo denarne odškodnine. Tega tožnik ne le v svoji izpovedbi, ampak tudi v dejanskih tožbenih trditvah ni uspel opredeliti. Pritožbeno sodišče ob tem še opozarja na nasprotje v tožnikovih tožbenih trditvah, ko hkrati zatrjuje nezavest in nastanek primarnega strahu, saj prvo navedena okoliščina zaradi retrogradne amnezije izključuje nastanek primarnega strahu. Glede na navedeno je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka v celoti pravilna. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo potem, ko je ugotovilo, da tudi niso podane bistvene kršitve določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP), zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o stroških odgovora na pritožbo tožene stranke temelji na določilu 1. odstavka 155. člena v zvezi s 165. členom ZPP. Po mnenju pritožbenega sodišča strošek odgovora na pritožbo ni bil potreben strošek, zato ga je tožena stranka dolžna kriti sama.