Jedro

Društvo kot pravna oseba odgovarja za škodo, ki jo njen organ povzroči tretji osebi pri opravljanju ali v zvezi z opravljanjem svojih funkcij (172. člen ZOR), medtem ko fizična oseba za dejanja, ki jih je opravila v svojstvu člana tega organa, tretjim osebam ne more biti neposredno odškodninsko odgovorna. Čim namreč kdo nastopa v funkciji organa, je del pravne osebe, ne pa oseba, ki je zunaj nje (prim. dr. Stojan Cigoj; Komentar obligacijskih razmerij, 1. knjiga, Uradni list SRS, Ljubljana 1984; str. 640). Ravnanja organov pravne osebe so torej dejanja pravne osebe, in ne fizičnih oseb, ki ta organ sestavljajo.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se vmesna sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (1. in 3. točki izreka) spremeni tako, da se tožbeni zahtevek, ki se glasi: "Tožena stranka je dolžna tožeči stranki poravnati 3.000.000,00 SIT skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2.4.1999 dalje do plačila ter ji povrniti pravdne stroške skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje te sodbe dalje do plačila" v celoti zavrne tudi zoper prvo toženko B. K..

Tožeča stranka je dolžna prvi toženki B. K. povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 102.950,00 SIT.

Obrazložitev

Z izpodbijano vmesno sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožbeni zahtevek po temelju utemeljen tako, da je podana odškodninska odgovornost prve toženke B. K., in sicer zaradi kršitve avtonomnih pravil Kinološke zveze Slovenije in nepravočasne izdaje vzrejnega dovoljenja za psici P. in O. (1. točka izreka); medtem ko je tožbeni zahtevek zoper drugega in tretjega toženca zavrnilo (2. točka izreka) ter odločilo, da bo o višini odškodnine in stroških postopka odločalo po pravnomočnosti vmesne sodbe (3. točka izreka).

Zoper 1. in 3. točko vmesne sodbe se pritožuje prva toženka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS, št. 36/04 - drugo uradno prečiščeno besedilo; ZPP) ter predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo obsegu izpodbijanja ustrezno spremeni, oziroma podredno, naj jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Ponovno poudarja, da vloga, ki jo je tožnica naslovila na komisijo v januarju 1998, ni bila popolna ter da je komisija tožnico večkrat opozarjala, naj predloži manjkajoče dokumente, to je delovna potrdila, in ko so le-ta končno prejeli dne 18.6.1998, so v zahtevanem 60-dnevnem roku vzrejni dovoljenji tudi izdali. Prvostopni zaključki, češ da je tožnica že v januarju 1998 oddala popolno vlogo ter da je prva toženka tudi sicer ni opozarjala, naj vlogo dopolni, so zato zmotni. Prvostopno sodišče pa je tudi materialno pravo zmotno uporabilo, saj je zmotno štelo, da je na prvi toženki, da dokaže, da ni ravnala protipravno. Na prvi toženki je skladno z določbo 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur.l. SFRJ, št. 29/78, 39/85 in 57/89; ZOR) le, da dokaže, da ni ravnala krivdno, medtem ko mora ostale elemente odškodninskega delikta dokazati tožnica. Sicer pa med izdajo vzrejnih dovoljenj in opuščeno paritvijo tudi ni pravno relevantne vzročne zveze. Nadalje tudi ne sprejema prvostopnega zaključka, češ da je njena odgovornost podana, medtem ko odgovornost drugega in tretjega toženca ni podana, saj je bila tožba naperjena na delo komisije, katero sestavljajo vsi trije toženci.

Pritožba je utemeljena.

V okviru preizkusa pravilne uporabe materialnega prava po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP) je prišlo pritožbeno sodišče do zaključka, da je prvostopna odločitev o obstoju odškodninske odgovornosti prve toženke B. K. pravno zmotna.

Tožnica tožencem očita, da so ji povzročili škodo s tem, ko ji kot člani strokovne komisije za vzrejo, ki deluje v okviru društva S. k. r., niso pravočasno izdali vzrejnega dovoljenja za njeni psici P. in O., medtem ko o njeni zahtevi po ponovni oceni vzrejne vrednosti za psa P. sploh niso odločali. Očita jim torej, da so kot člani komisije, ki je pristojna za izdajo vzrejnih dovoljenj, kršili avtonomna pravila Kinološke zveze Slovenije.

Glede na takšno tožbeno podlago je treba kot materialnopravno podlago za odločitev v tej zadevi uporabiti določbo 172. člena ZOR, ki določa, da pravna oseba odgovarja za škodo, ki jo njen organ povzroči tretji osebi pri opravljanju ali v zvezi z opravljanjem svojih funkcij. Če za posamezen primer zakon ne določa kaj drugega, ima pravna oseba pravico do odškodnine od tistega, ki je škodo zakrivil namenoma ali iz hude malomarnosti. Ta pravica zastara v šestih mesecih od dneva, ko je bila odškodnina izplačana.

Upoštevaje citirano določbo je torej lahko le društvo S. k. r. (ki je skladno z določbo 2. člena Zakona o društvih, Ur.l. RS št. 60/95 s spr., pravna oseba zasebnega prava), tisto, ki je lahko tožnici odškodninsko odgovorno za škodna dejanja, ki naj bi jih storila prva toženka kot članica njegove komisije. Za ta dejanja prva toženka tožnici torej ne more biti neposredno odškodninsko odgovorna. Čim namreč kdo nastopa v funkciji organa, je del pravne osebe, ne pa oseba, ki je zunaj nje (prim. dr. Stojan Cigoj; Komentar obligacijskih razmerij, 1. knjiga, Uradni list SRS, Ljubljana 1984; str. 640). Ravnanja organov pravne osebe so torej dejanja pravne osebe, in ne fizičnih oseb, ki ta organ sestavljajo. Četudi se prvi toženki očita, da naj bi tožnici škodo povročila celo namenoma, to dejstva, da prva toženka za dejanja, ki jih je opravila v svojstvu članice komisije, ne more biti neposredno odškodninsko odgovorna, ne more spremeniti. V primeru odgovornosti pravne osebe za delo njenih organov, namreč neposredna odškodninska odgovornost članov teh organov (za razliko od odgovornosti delodajalca za delavca - prim.

2. odst. 170. člena ZOR) nikoli ni predvidena. V takih primerih je predviden le regresni zahtevek pravne osebe proti fizičnim osebam kot članom njenega organa. Po povedanem pasivna legitimacija prve toženke ni podana, zato je bilo treba pritožbi že iz tega razloga ugoditi in izpodbijano vmesno sodbo tako spremeniti, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne tudi zoper prvo toženko (4. točka 358. člena ZPP), zato pritožbeno sodišče na ostale pritožbene navedbe ni odgovarjalo.

Kljub temu, da je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo, ni odločalo o stroških vsega postopka (2. odst. 165. člena ZPP), saj ti niso bili priglašeni. Glede na to, da je pritožbeno sodišče izpodbijano vmesno sodbo spremenilo tako, da se je predmetni pravdni postopek z zavrnitvijo tožbenega zahtevka zaključil, bodo imele stranke možnost stroške priglasiti v roku 15 dni od prejema te sodbe (smiselna uporaba 7. odstavka 163. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je zato odločalo le o stroških pritožbenega postopka ter zaključilo, da je dolžna tožnica skladno z določbo 1. odstavka 154. člena ZPP prvi toženki, ki je s pritožbo v celoti uspela, povrniti potrebne stroške pritožbenega postopka. Le-te je pritožbeno sodišče odmerilo po predloženem stroškovniku (ki se nahaja na list. št. 141 spisa), upoštevaje pri tem vrednost spornega predmeta v višini 3.000.000,00 SIT ter določila Odvetniške tarife (Ur.l. RS, št. 67/2003; OT) in Zakona o sodnih taksah (Ur.l. SRS, št 1/90 s spr.; ZST). Potrebne pritožbene stroške prve toženke predstavljajo strošek sestave pritožbe v višini 625 točk (Tar. št. 21/1 v zvezi s Tar. št. 18 OT), kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke v višini 110,00 SIT znaša 68.750,00 SIT ter strošek sodnih taks za pritožbo v višini

34.200,00 SIT, skupaj torej 102.950,00 SIT.