Jedro

ZDR-1 je pričel veljati 12. 4. 2013 in ker v prehodnih določbah glede uporabe 131. in 161. člena ZDR-1 ni predvidena nobena izjema glede datuma veljavnosti, je tudi navedeni določbi o sorazmerni izrabi letnega dopusta za leto 2013 in posledični pravici do sorazmernega regresa za letni dopust za to leto, potrebno uporabiti za vse delavce, ki jim je delovno razmerje prenehalo v času od 12. 4. 2013 do 31. 12. 2013.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se zavrne pritožba tožeče stranke in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka mora v 15. dneh od vročitve te sodbe, povrniti toženi stranki njene revizijske stroške v znesku 192,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določene v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožničin zahtevek za ugotovitev, da je v sporazumu o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, sklenjenem med strankama dne 23. 6. 2013, ničen del zadnjega stavka v II. točki od datuma 13. 7. 2013 dalje, drugi stavek prvega odstavka III. točke in drugi odstavek III. točke in zahtevek za plačilo zneska 1.366,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki od zneska 261,52 EUR tečejo od 9. 8. 2013 in od zneska 1.104,68 EUR od vložitve tožbe. Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek, ki se od primarnega razlikuje le v tem, da namesto ugotovitve ničnosti dela sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi uveljavlja razveljavitev tega dela. Tožnici je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo 14. 7. 2013. Sodišče prve stopnje se je postavilo na stališče, da je tožnica na podlagi četrtega odstavka 131. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013), v povezavi s prvim odstavkom 161. člena ZDR-1, upravičena le do sorazmernega dela letnega dopusta v letu 2013 in do sorazmernega dela regresa za letni dopust za navedeno leto.

2. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožnice in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je ugodilo primarnemu tožbenemu zahtevku. Ugotovilo je, da je tožnica pravico do celotnega letnega dopusta za leto 2013 pridobila še v času veljavnosti Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami) in da me s tem pridobila tudi pravico do celotnega regresa za letni dopust. Uporaba določb prvega odstavka 161. člena ZDR-1 in četrtega odstavka 131. člena ZDR-1 bi zato za tožnico pomenila poseg v že pridobljene pravice.

3. Vrhovno sodišče je s sklepom VIII DoR 2/2015 z dne 25. 3. 2015 na predlog tožene stranke dopustilo revizijo glede vprašanja uporabe določb 131. in 161. člena ZDR-1 za delavce, ki jim je delovno razmerje prenehalo v letu 2013 po uveljavitvi ZDR-1. 4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je ZDR-1 pričel veljati 12. 4. 2013, kar pomeni, da so bili delodajalci pri urejanju delovnih razmerjih od tega dne dalje dolžni uporabljati določbe ZDR-1 in ne določb prej veljavnega ZDR. Stališče, ki ga je zavzelo pritožbeno sodišče nima nikakršne opore v zakonu oziroma je celo v nasprotju z določbo 129. člena ZDR-1. Obveznost delodajalca, da pri odmeri letnega dopusta in pravici do regresa upošteva določbe ZDR-1, izhaja tudi iz kazenskih določb tega zakona. Stališče, ki ga je zavzelo pritožbeno sodišče, bi brez utemeljenega in tehtnega razloga v boljši položaj postavilo zaposlene, ki jim je delovno razmerje prenehalo v letu 2013 po uveljavitvi ZDR-1 in so se v tem letu tudi ponovno zaposlili. Pravica do letnega dopusta in regresa za letni dopust je akcesorna pravica, ki je odvisna od trajanja delovnega razmerja. Če je osnovni namen letnega dopusta in regresa, da se delavec psihično in fizično spočije od naporov v delovnem letu, je povsem pravično in uravnoteženo, da delavcu, ki dela polovico koledarskega leta, pripada polovica letnega dopusta. Določba 161. člena ZDR-1 (in v povezavi s tem tudi določba 131. člena ZDR-1) v ničemer ne posega v pridobljene pravice. Ta določba delavcu, ki mu je delovno razmerje prenehalo v letu 2013, ne jemlje pravice do izrabe letnega dopusta, saj ga lahko izrabi pri drugem delodajalcu. Tožnica je 1. 1. 2013 pridobila pravico do polnega letnega dopusta, zgolj pod predpostavko, da ji delovno razmerje ne bo prenehalo pred 1. 7. 2013. Sodišče druge stopnje je nedopustno in nezakonito poseglo v veljavna določila ZDR-1. Podobna situacija je obstajala tudi ob uveljavitvi ZDR. Tudi tedaj bi delavci lahko trdili, da so z 1. 1. 2003 pridobili pravico do polnega letnega dopusta za leto 2003, zaradi česar bi določbe 131. in 161. člena ZDR predstavljale poseg v že pridobljene pravice, Vendar takrat ni prišlo do takšne retroaktivne razlage določbe ZDR, kot v tej zadevi, kar še dodatno kaže na nepravilnost ravnanja pritožbenega sodišča. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da zavrne pritožbo tožnice in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

5. Tožnica je v odgovoru na revizijo prerekala revizijske navedbe in predlagala zavrnitev revizije kot neutemeljene.

6. Revizija je utemeljena.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Na podlagi drugega odstavka 371. člena ZPP je dopuščeno revizijo možno obravnavati le v obsegu, ki ga je dopustilo Vrhovno sodišče s sklepom o dopustitvi revizije.

8. V skladu s prvim odstavkom 161. člena ZDR-1 ima delavec, ki sklene delovno razmerje ali pa mu to preneha med koledarskim letom in ima v posameznem koledarskem letu obdobje zaposlitve krajše od enega leta, pravico do 1/12 letnega dopusta za vsak mesec zaposlitve. Glede regresa za letni dopust, kot akcesorne pravice vezane na pravico do letnega dopusta, pa četrti odstavek 131. člena ZDR-1 določa, da ima delavec pravico le do sorazmernega dela regresa, če ima pravico do izrabe le sorazmernega dela letnega dopusta.

9. ZDR-1 je pričel veljati 12. 4. 2013 in ker v prehodnih določbah glede uporabe 131. in 161. člena ZDR-1 ni predvidena nobena izjema glede datuma veljavnosti, je tudi navedeni določbi o sorazmerni izrabi letnega dopusta za leto 2013 in posledični pravici do sorazmernega regresa za letni dopust za to leto, potrebno uporabiti za vse delavce, ki jim je delovno razmerje prenehalo v času od 12. 4. 2013 do 31. 12. 2013. 10. Tožnici je delovno razmerje prenehalo po uveljavitvi ZDR-1, zato je tožnica upravičena le do sorazmernega dela letnega dopusta za leto 2013 in posledično tudi do sorazmernega dela regresa za letni dopust. 11. Zmotno je stališče sodišča druge stopnje, da uporaba določbe prvega odstavka 161. člena ZDR-1 in posledično tudi uporaba četrtega odstavka 131. člena ZDR-1 pomeni retroaktivni poseg v že pridobljene pravice, če se uporabi pri delavcih, ki jim je delovno razmerje v letu 2013 prenehalo po uveljavitvi ZDR-1. Če bi tožnici delovno razmerje prenehalo pred 1. 7. 2013 (oziroma glede na uveljavitev ZDR-1 pred 12. 4. 2013), bi bila glede na določbe tretje alineje prvega odstavka 162. člena ZDR upravičena le do sorazmernega dela dopusta in s tem tudi do sorazmernega dela regresa za letni dopust. Zgolj zato, ker bi bila tožnica upravičena do celotnega letnega dopusta in celotnega regresa za letni dopust za leto 2013, če bi ob dejanskem prenehanju delovnega razmerja še vedno veljal ZDR, ni mogoče trditi, da je šlo pri določbah 161. in 131. člena ZDR-1 za nedopustno retroaktivnost v smislu določbe 155. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS, Ur. l. RS, št. 33/91-I).

12. Pravica tožnice do izrabe celotnega letnega dopusta za leto 2013 je bila v času pred uveljavitvijo ZDR-1 omejena s tem, da je v primeru prenehanja delovnega razmerja pred 1. 7. 2013 upravičena le do sorazmernega dela letnega dopusta. ZDR-1 je v veljavo stopil pred 1. 7. 2013 in je za naprej, to je za čas od svoje uveljavitve dalje določil, da je delavec upravičen do sorazmernega dela dopusta, če mu delovno razmerje preneha med koledarskim letom.

13. Tožničina pravica do izrabe celotnega dopusta za leto 2013 tako do uveljavitve ZDR-1 še ni zapadla v celoti, saj je bila do takrat še pogojena s tem, da tožnici delovno razmerje ne bo prenehalo pred 1. 7. 2013. 14. Zaradi zmotnega stališča, da je tožnica upravičena do celotnega letnega dopusta za leto 2013 in celotnega regresa za letni dopust, kljub temu, da ji je delovno razmerje prenehalo 14. 7. 2013, to je po uveljavitvi ZDR-1, je sodišče druge stopnje zavzelo nadaljnje zmotno stališče, da je ničen tisti del sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, ki se nanaša na pravico do sorazmernega dela dopusta in sorazmernega dela regresa za letni dopust za leto 2013 ter na poračun preveč izplačanega regresa za letni dopust. Sodišče druge stopnje je izhajalo iz zmotne predpostavke, da gre za razpolaganje, ki nasprotuje Ustavi in prisilnim predpisom. V tem, da sta tudi določbi četrtega odstavka 131. člena ZDR-1 in prvega odstavka 161. člena ZDR-1 začeli veljati z dnem uveljavitve ZDR-1 tudi glede tistih delavcev, ki jim bo delovno razmerje prenehalo v letu 2013 po uveljavitvi ZDR-1, ni nič protizakonitega in tudi ne protiustavnega.

15. Sodišče prve stopnje je zato pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek tožnice. Odločitev, da je tožnica upravičena le do izrabe sorazmernega dela letnega dopusta za leto 2013 in do sorazmernega dela regresa za letni dopust temelji na zakonski določbi, ki je veljala v času prenehanja delovnega razmerja.

16. Glede na vse navedeno je revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje spremenilo tako, da se zavrne pritožba tožnice in se v izpodbijanem delu (tožnica s pritožbo ni izpodbijala odločitve o zavrnitvi podrednega zahtevka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

17. Tožena stranka je z odgovorom na pritožbo sicer uveljavljala povrnitev stroškov v višini poštnine, kakršna naj bi bila razvidna iz ovojnice. Vendar pa iz ovojnice ni razviden znesek plačane poštnine, zato revizijsko sodišče o teh stroških ni odločalo.