Jedro

Toženka dejansko ni vodila skrajšanega ugotovitvenega postopka. S tem, da je toženka tožniku dala možnost, da se – v skladu z 9. členom ZUP – izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo, je toženka dejanje (za uveljavitev oziroma varstvo pravic tožnika) v postopku opravila in s tem de facto vodila posebni ugotovitveni postopek. Kljub temu, da toženka vodenja posebnega ugotovitvenega postopka v izpodbijani odločbi ni posebej obrazložila, pa to ni vplivalo na zakonitost oziroma pravilnost odločitve, s čimer bistvena kršitev določb postopka ni podana.

Ker 44. člen ZSICT ne določa roka, v katerem mora tožnik kot sodni izvedenec za obdobje začasne prepovedi opravljanja dela sodnega izvedenca deponirati štampiljko in izkaznico, je toženka v skladu z določbo drugega odstavka 99. člena ZUP rok pravilno določila sama in hkrati pojasnila svojo odločitev, upoštevaje okoliščine primera; in sicer s sklicevanjem na prvi odstavek 36. člena Pravilnika o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo tožniku z dnem vročitve te odločbe začasno prepovedala opravljati delo sodnega izvedenstva za strokovno področje medicine, podpodročji: ortopedska kirurgija in ortopedija (1. točka izreka); izrečena začasna prepoved traja do pravnomočnosti odločbe, s katero se bo za tožnika končal kazenski postopek opr. št. X K 11063/2016, ki se vodi pri Okrožnem sodišču v Ljubljani na podlagi obtožnice Specializiranega državnega tožilstva Republike Slovenije (2. točka izreka). Odločila je še, da mora tožnik za obdobje prepovedi iz 2. točke izreka te odločbe pri toženi stranki takoj oziroma najkasneje v treh (3) dneh po vročitvi te odločbe deponirati štampiljko in izkaznico sodnega izvedenca za strokovno področje medicine, podpodročji: ortopedska kirurgija in ortopedija (3. točka izreka), ter da posebni stroški v tem postopku niso nastali (4. točka izreka). Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je toženka na podlagi prejetega dopisa Okrožnega sodišča v Ljubljani, ki ga je prejela 8. 4. 2019, ugotovila, da so izpolnjeni vsi zakonski pogoji, ki jih za izrek ukrepa začasne prepovedi opravljanja dela sodnega izvedenstva določa prvi odstavek 44. člena Zakona o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (v nadaljevanju ZSICT).

2. Tožnik v tožbi uveljavlja tožbene ugovore nepravilne uporabe materialnega prava, nepravilne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb postopka. Navaja, da je toženka vodila skrajšani ugotovitveni postopek kljub temu, da za to niso bili podani razlogi (to naj bi izhajalo tudi iz odločitve sodišča v predhodnem postopku); teh toženka v izpodbijani odločbi tudi ni predstavila. V postopku mu ni bila dana niti možnost izjave glede odločilnih okoliščin niti možnost navajati dejstva in predlagati dokaze v svoj prid, vključno z njegovim zaslišanjem. Toženka bi namreč morala ugotoviti tudi naravo očitanega kaznivega dejanja ter kakršenkoli vpliv na pravilnost oziroma nepristranskost dela izvedenca tudi v bodoče. S strani toženke bi bil potreben preizkus celotne obtožnice. Dodaja še, da tridnevni rok, določen v tretji točki izreka izpodbijane odločbe, nima podlage v 44. členu ZSICT; toženka pa se je pri tem ponovno napačno sklicevala na prvi odstavek 36. člena ZSICT. Ukrep iz izpodbijane odločbe tako ne more pričeti veljati z dnem vročitve izpodbijane odločbe, ampak kvečjemu po odločitvi upravnega sodišča v tem postopku. Prav tako so bile določbe ZSICT uporabljene retroaktivno. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter vrne zadevo toženki v ponovno odločanje. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

3. Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe kot neutemeljene in sodišču predlaga, da tožnikovo tožbo zavrne kot neutemeljeno. Sklicuje se na razloge, predstavljene že v izpodbijani odločbi.

4. Tožba ni utemeljena.

5. V predmetni zadevi je sporna odločitev toženke, s katero je ta z izpodbijano odločbo št. 705-72/2014/53 z dne 18. 2. 2020 na podlagi 44. člena ZSICT odločila, da se tožniku z dnem vročitve te odločbe začasno prepove opravljati delo sodnega izvedenstva za strokovno področje medicine, podpodročji: ortopedska kirurgija in ortopedija, pri čemer izrečena začasna prepoved traja do pravnomočnosti odločbe, s katero se bo za tožnika končal kazenski postopek z opr. št. X K 11063/2016, ki se vodi pri Okrožnem sodišču v Ljubljani na podlagi obtožnice Specializiranega državnega tožilstva Republike Slovenije, tožnik pa mora za obdobje prepovedi pri toženki takoj oziroma najkasneje v treh dneh po vročitvi te odločbe deponirati štampiljko in izkaznico sodnega izvedenca za svoje strokovno področje.

6. Začasno prepoved (suspenz) opravljanja izvedenskega dela ureja 44. člen ZSICT. Ta določa, da če je zoper sodnega izvedenca uveden kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti in za katero je mogoče izreči kazen zapora več kot dve leti, minister sodnemu izvedencu začasno prepove opravljati delo sodnega izvedenstva (prvi odstavek). Začasna prepoved traja do pravnomočnosti odločbe, s katero se konča kazenski postopek, suspendirani sodni izvedenec pa mora pri ministrstvu za čas obdobja začasne prepovedi deponirati štampiljko in izkaznico (drugi odstavek). O pravnih dejstvih iz prvega ali drugega odstavka mora pristojno sodišče nemudoma ali najpozneje v treh dneh po nastanku teh dejstev obvestiti ministrstvo. Obvestilo šteje kot naloga sodne uprave (četrti odstavek).

7. V predhodnem postopku je toženka z odločbo št. 705-72/2014/29 z dne 23. 4. 2019 tožniku na podlagi 44. člena ZSICT že začasno prepovedala opravljati delo sodnega izvedenstva za strokovno področje medicine, podpodročji: ortopedska kirurgija in ortopedija. Po vložitvi tožbe s strani tožnika je Upravno sodišče Republike Slovenije s sodbo I U 823/2019-18 z dne 20. 11. 2019 tožbi ugodilo, navedeno odločbo odpravilo in zadevo vrnilo toženki v ponovni postopek. Presodilo je namreč, da določila 44. člena ZSICT sama po sebi še ne dajejo opore za zaključek, ki ga je v izpodbijani odločbi napravila toženka, da na tej podlagi tožniku izrečena začasna prepoved prične veljati nemudoma z njeno vročitvijo, ne da bi tak zaključek kakorkoli dodatno pojasnila in obrazložila (se izpodbijane odločbe v tem delu ne da preizkusiti). Brez obrazložitve pa je ostala tudi odločitev toženke, da ne izvede posebnega ugotovitvenega postopka oziroma njena odločitev za izvedbo skrajšanega ugotovitvenega postopka. Sodišče je še presodilo, da toženka pred izdajo izpodbijane odločbe tožnika ni seznanila z dejstvi in razlogi, na podlagi katerih je sprejela izpodbijano odločitev, s čimer je kršila načelo zaslišanja stranke, saj tožniku ni bila dana možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločbo. Po navodilu sodišča naj bi tako toženka v ponovljenem postopku odpravila navedene kršitve.

8. Tožnik v predmetni tožbi v zvezi s ponovljenim postopkom navaja, da toženka v izpodbijani odločbi (ponovno) ni podala razlogov za vodenje skrajšanega ugotovitvenega postopka. Po presoji sodišča nasprotno iz njene obrazložitve izhaja, da je toženka svojo odločitev o izvedbi skrajšanega ugotovitvenega postopka utemeljila z uporabo 2. točke prvega odstavka 144. člena ZUP, po kateri lahko organ po skrajšanem postopku takoj odloči o zadevi, če se da ugotoviti stanje zadeve na podlagi uradnih podatkov, ki jih ima organ, in samo za to ni treba posebej zaslišati stranke za zavarovanje njenih pravic oziroma pravnih koristi. Odločitev o tem je toženka namreč utemeljila z dopisom Okrožnega sodišča v Ljubljani, na podlagi katerega je presodila, da so pogoji za začasno prepoved opravljanja dela sodnega izvedenca iz prvega odstavka 44. člena ZSICT podani.

9. Vendar pa dejansko toženka ni vodila skrajšanega ugotovitvenega postopka. S tem, da je toženka tožniku dala možnost, da se – v skladu z 9. členom ZUP – izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo, pa je toženka dejanje (za uveljavitev oziroma varstvo pravic tožnika) v postopku opravila in s tem de facto vodila posebni ugotovitveni postopek. Kljub temu, da toženka vodenja posebnega ugotovitvenega postopka v izpodbijani odločbi ni posebej obrazložila, pa to ni vplivalo na zakonitost oziroma pravilnost odločitve, s čimer bistvena kršitev določb postopka ni podana. Tožniku je bila namreč – v nasprotju z njegovimi tožbenimi navedbami – s strani toženke dana možnost izjave o vseh dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločbo, in sicer s sklepom o uvedbi postopka št. 705-72/2014/45 z dne 18. 12. 2019 ter dopisom št. 705-72/2014/50 z dne 21. 1. 2020, s katerim je toženka tožnika seznanila z uspehom dokazovanja1, toženka pa je po presoji sodišča tudi pravilno pojasnila, zakaj pred sprejemom odločitve v dokazne namene ni izvedla zaslišanja tožnika (kar je ta v postopku predlagal); v zvezi s čimer sodišče – v skladu z drugim odstavkom 71. člena ZUS-1 – sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe in se nanjo tudi sklicuje (in sicer na zadnji odstavek na peti strani izpodbijane odločbe).

10. Pravilno je toženka – v nasprotju z navedbami tožnika – določila in obrazložila tudi rok, določen v 3. točki izpodbijane odločbe. Ker 44. člen ZSICT ne določa roka, v katerem mora tožnik kot sodni izvedenec za obdobje začasne prepovedi opravljanja dela sodnega izvedenca deponirati štampiljko in izkaznico, je toženka v skladu z določbo drugega odstavka 99. člena ZUP2 rok pravilno določila sama in hkrati pojasnila svojo odločitev, upoštevaje okoliščine primera; in sicer s sklicevanjem na prvi odstavek 36. člena Pravilnika o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih.

11. V zvezi s tožbeno navedbo, da ukrep iz izpodbijane odločbe ne bi smel pričeti veljati z dnem vročitve izpodbijane odločbe ampak kvečjemu po odločitvi sodišča v tem sporu pa sodišče še dodaja, da pravna ureditev upravnega postopka veže učinkovanje upravne odločbe praviloma na njeno dokončnost, od dokončnosti odločbe pa tudi teče rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti stranke. V predmetni zadevi zoper izpodbijano odločbo pritožba ni bila dovoljena, s čimer je odločba postala dokončna z dnem, ko je bila vročena stranki. Zakon (44. člen ZSICT in njegove ostale določbe) namreč posebne določbe, po kateri bi pravni učinek izpodbijane odločbe nastopil šele po njeni pravnomočnosti, ne vsebuje. Izpodbijana odločba je tako v tem delu zakonita.

12. Nazadnje sodišče presoja, da so tožbene navedbe neutemeljene tudi v delu, da naj bi toženka določbe ZSICT uporabila retroaktivno. ZSICT se je namreč začel uporabljati 1. 1. 2019, toženka pa je s strani Okrožnega sodišča dopis o relevantnih pravnih dejstvih, na podlagi katerega je bil začet postopek, prejela 8. 4. 2019, torej po uveljavitvi zakona.

13. Po navedenem je sodišče presodilo, da so tožbene navedbe neutemeljene, ugotovilo pa tudi ni nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).

14. Sodišče je v predmetnem upravnem sporu na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo na seji, tj. izven glavne obravnave, saj dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnikom in toženko ni bilo sporno. Upoštevaje prvi odstavek 44. člena ZSICT je bila namreč za odločitev v tej zadevi potrebna (le) presoja, ali je bil zoper tožnika uveden kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti in za katero je mogoče izreči kazen zapora več kot dve leti. Nobene izmed navedenih pravnorelevantnih okoliščin pa tožnik v tožbi ni prerekal. 15. Poleg vpogleda v listine, ki so se nahajale že v upravnem spisu, je tožnik sodišču kot dokaz predlagal tudi izvedbo njegovega zaslišanje in vpogled v kazenski spis X K 11063/2016. Posredno je iz tožbe moč razbrati, da je tožnik navedena dokazna predloga podal z namenom ugotovitve narave očitanega kaznivega dejanja ter presoje vpliva na pravilnost in nepristranskost dela tožnika kot izvedenca v bodoče. Navedene okoliščine pa upoštevaje uporabljeno pravno podlago (44. člen ZSICT) – kot že rečeno – niso bile pravnorelevantne, s čimer sodišče navedenih dokaznih predlogov iz razloga neprimernosti ni izvedlo.

16. Stroškovni zahtevek tožnika je sodišče zavrnilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, kadar sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1 Na katere je tožnik tudi odgovoril, kot je to razvidno iz upravnega spisa. 2 Ta določa, da če roki niso določeni z zakonom, podzakonskim predpisom, aktom za izvrševanje javnih pooblastil ali predpisom lokalne skupnosti, jih glede na okoliščine primera določi uradna oseba, ki vodi postopek.