Jedro

Ker v obravnavanem primeru pravočasna izpolnitev pogodbe ni bila bistvena sestavina pogodbe, sama zamuda v pogodbi določenega predvidenega roka ne pomeni razloga za neizpolnitev pogodbe na strani prodajalcev v pomenu drugega odstavka 80. člena ZOR. Tožnica in njen mož sta sicer dvomila, ali bo nov rok spoštovan in zato odstopila od pogodbe, vendar je že pritožbeno sodišče pravilno pojasnilo, da gre za subjektiven odnos kupcev do ravnanja tožencev in da v njuni trditveni podlagi ni nikakršnih objektivnih razlogov, zakaj naj toženci svoje obveznosti ne bi mogli izpolniti od decembra 2000 do junija 2001.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v tretjem sojenju zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 5.566.228,70 SIT (sedaj 23.226,49 EUR) z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, ker je presodilo, da tožnica ni upravičena do zahtevanega plačila druge polovice dvojne are, saj do njenega odstopa od pogodbe ni prišlo iz razlogov, ki bi pomenili odgovornost tožencev za neizpolnitev pogodbe. Pogodba ni bila fiksen pravni posel, tožnica pa tudi ni dala dodatnega roka za izpolnitev obveznosti.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožničino pritožbo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

3. Tožnica v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da se izpodbijana sodba spremeni tako, da se njenemu tožbenemu zahtevku ugodi. Vztraja pri stališču, da toženci niso imeli upravičenega razloga za podaljšanje roka za izročitev zgrajenega stanovanja, ker bi lahko tako ravnali le v primerih, ki so določeni v pogodbi. Toženci so torej kršili pogodbo, tožnica in njen (sedaj že pokojni) mož pa sta imela utemeljen razlog za odstop od pogodbe in zato poleg vrnjene vplačane are utemeljeno terjata plačilo enakega zneska kot dvojno aro. Že iz njunega odstopa z 11. 1. 2001 izhaja, da glede na potek dogodkov utemeljeno nista verjela prodajalcem, da bodo vsa obrtna dela izvedli in objekt izročili do junija 2001, kot so navedli v svojem dopisu s 14. 12. 2000, to pa je potrdilo tudi kasnejše dogajanje. Pri tem se tožnica sklicuje na vsebino sporazuma s 30. 5. 2001, iz katerega izhaja, da bi se dodatni rok podaljšal še do septembra oziroma oktobra 2001. Glede na to in na določilo 127. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) kupca niti nista bila dolžna dati dodatnega roka za izpolnitev. Sicer pa tožnica opozarja na sodno prakso, po kateri ima čas, ki poteče od opomina do vložitve tožbe, pomen dodatnega roka za izpolnitev. Poleg tega vztraja tudi pri stališču, da je bil rok v pogodbi bistvena sestavina pogodbe, zaradi česar naj bi šlo za fiksen pravni posel in dodatni rok torej ni bil potreben.

4. Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena tožencem, ki niso vložili revizijskega odgovora.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Iz dejanske podlage sodb obeh sodišč izhaja, da sta tožnica in njen mož s toženci 1. 8. 2000 sklenila kupno pogodbo o nakupu objekta v okviru na novo grajene soseske ob K. za dogovorjeno kupnino in takoj plačala tudi dogovorjeni znesek 50.254,41 DEM v takratni tolarski vrednosti kot aro. Kasneje nista plačala ničesar več. Prodajalci so se v 9. členu pogodbe zavezali kupljeni objekt dograditi, pridobiti uporabno dovoljenje in izročiti kupcu objekt predvidoma do 30. 12. 2000, vendar so z dopisom s 14. 12. 2000 v skladu s tretjim odstavkom 9. člena pogodbe sporočili, do kakšnih ovir je prišlo in kot nov rok izročitve navedli junij 2001. Tožnica in njen mož sta z dopisom z 11. 1. 2001 sporočila, da ne verjameta v navedeni 6-mesečni rok, zaradi česar odstopata od pogodbe in zahtevata plačilo dvojne are. Kljub temu sta že v tem dopisu ponujala tudi drugačno kompromisno rešitev. Da so med pogodbenimi strankami tekli pogovori o različnih možnih rešitvah spora, izhaja tudi iz dogovora s 30. 5. 2001 v zvezi z osnovno pogodbo, v katerem je podrobneje opisano vse dogajanje, stranke pa so se sporazumele le, da bodo prodajalci (po njihovih trditvah iz komercialnih razlogov) kupcema vrnili vplačano aro, ostalo pa lahko po svoji presoji uveljavljata po sodni poti.

7. Tožnica se sklicuje na drugi odstavek 80. člena ZOR (v zvezi s 1060. členom Obligacijskega zakonika), po katerem ima stranka, ki je dala aro, pravico izbire med več možnostmi, če je za neizpolnitev pogodbe odgovorna stranka, ki je aro prejela: lahko zahteva izpolnitev pogodbe, če je to še mogoče, ali povrnitev škode in vrnitev are, ali vrnitev dvojne are. Tožnica je izbrala to zadnjo možnost. Zato je v tej zadevi odločilno vprašanje, ali gre res za primer, ko je za neizpolnitev odgovorna druga stranka.

8. Zmotno je stališče tožnice, da gre v obravnavani zadevi za fiksen pravni posel oziroma, da naj bi bil rok bistvena sestavina pogodbe, kar bi med drugim tudi pomenilo kršitev pogodbe. Da je bila izpolnitev pogodbe za kupca tudi po v pogodbi predvidenem roku smiselna, izhaja že iz samega ravnanja kupcev po njunem odstopu, ki ga opisuje prvostopenjsko sodišče, predvsem pa tudi iz same pogodbe, kot poudarja pritožbeno sodišče, saj je v prvem odstavku 9. člena pogodbe določen le predviden rok izročitve in tudi dogovorjeno ravnanje v primeru določitve novega roka. Zmotno je revizijsko stališče, da je glede na drugi odstavek 9. člena pogodbe rok mogoče podaljšati le v primeru zamude kupca ali višje sile, saj je že določba tretjega odstavka istega člena o dolžnosti prodajalca, da kupca obvesti o nastalih ovirah in hkrati določi nov predvideni rok izročitve, bistveno širša. Toženci so ravnali v skladu z navedeno pogodbeno obveznostjo. Z dopisom s 14. 12. 2000 so sporočili, da je prišlo do zamude že v prvi fazi izgradnje soseske, pri sami gradnji, zunanji ureditvi in komunalni opremi, da je treba opraviti še zaključna obrtniška dela in da bo tudi zaradi težav pri pridobivanju potrebnih dovoljenj vselitev možna šele v juniju 2001. 9. Ker v obravnavanem primeru pravočasna izpolnitev pogodbe ni bila bistvena sestavina pogodbe, sama zamuda v pogodbi določenega predvidenega roka ne pomeni razloga za neizpolnitev pogodbe na strani prodajalcev v pomenu drugega odstavka 80. člena ZOR. Tožnica in njen mož sta sicer dvomila, ali bo nov rok spoštovan in zato odstopila od pogodbe, vendar je že pritožbeno sodišče pravilno pojasnilo, da gre za subjektiven odnos kupcev do ravnanja tožencev in da v njuni trditveni podlagi ni nikakršnih objektivnih razlogov, zakaj naj toženci svoje obveznosti ne bi mogli izpolniti od decembra 2000 do junija 2001. Neutemeljeno je tožničino revizijsko sklicevanje na zapis v sporazumu s 30. 5. 2001, iz katerega izhaja, da je bil med pogovori omenjen nov rok za september oziroma oktober 2001. Naveden je bil namreč v zvezi z dodatnimi deli na stanovanju po želji kupcev in na podlagi predračuna s konca marca 2001, zato je pritožbeno sodišče pravilno poudarilo, da podaljšanje roka zaradi izvedbe posebej naročenih del ne pomeni krivdnega razloga za neizpolnitev pogodbe na strani prodajalcev.

10. Že sam neobstoj razloga za neizpolnitev pogodbe v pomenu navedene zakonske določbe na strani prodajalcev potrjuje neutemeljenost odstopa tožnice in njega moža od pogodbe. To pa pomeni, da tožnica ne more zahtevati vrnitve dvojne are oziroma v konkretnem primeru plačila druge polovice zneska od dvojne are, ker so prodajalci na podlagi posebnega sporazuma vplačani znesek (enojno aro) vrnili. Razlogi o tudi sicer nepravilnem ravnanju kupcev, ker nista pred odstopom postavila dodatnega roka za izpolnitev pogodbe (drugi odstavek 126. člena ZOR), so zato le dodani razlogi. Revizijska graja teh razlogov ne terja posebnega odgovora, razen mogoče sporočila, da se tožnica pri poskusu prikaza, da je dala dodatni rok za izpolnitev obveznosti, sklicuje na sodno prakso v zadevi, ki se v bistvenih okoliščinah razlikuje od njene (v primerjani zadevi je tožnica zahtevala razvezo sporazuma o razdružitvi skupnega premoženja zaradi neizpolnitve ene od bistvenih obveznosti, zaradi česar ji že po samem sporazumu ni bilo treba poslati opomina, pa je to vseeno storila). Sicer pa dopisa o odstopu od pogodbe že po njegovi vsebini ni mogoče šteti za opomin na izpolnitev pogodbe.

11. Revizijsko sodišče je na podlagi 378. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) zavrnilo tožničino neutemeljeno revizijo skupaj z njenimi priglašenimi revizijskimi stroški (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).