Jedro

Ker ima pritožnica izkazan interes za glavno intervencijo na podlagi določbe 193. člena ZPP, s trditvami, ki po vsebini utemeljujejo terjatev iz glavne intervencije, ne more uveljaviti stranskega intervencijskega interesa.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo stransko intervencijo M. O..

Zoper navedeni sklep vlaga pritožbo M. O.. Uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitev določb pravdnega postopka. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in dovolitev stranske intervencije M. O.. Poudarja, da je sodišče prve stopnje sicer pravilno ugotovilo, da ima pritožnica stvarnopravni interes na spornih nepremičninah, ki predstavljajo park s spomenikom na njem in s tem objekt javne infrastrukture po 2. odstavku 3. člena Zakona o stavbnih zemljiščih.

Na podlagi navedenega zakona ter 76. člena Zakona o gospodarskih javnih službah je M. O., s tem, da je predložila tudi posebno izjavo o pridobitvi lastninske pravice, izpolnila vse pogoje za vpis lastninske pravice na parcelah 3078 in 3079 k.o. X.. Ker je na teh parcelah zaznamovana prepoved odsvojitve in obremenitve do pravnomočnosti sodbe, vpis ni bil mogoč. Že iz te pravne situacije je jasno, da ima tožnica pravni interes, saj bi zavrnitev tožbenega zahtevka v tej pravdi pripeljala do izbrisa prepovedi odsvojitve in obremenitve, stranski intervenient pa bi se lahko vpisal v zemljiško knjigo kot lastnik spornih parcel. M. O. se sicer strinja, da bi morala, v kolikor bi hotela pridobiti lastninsko pravico na navedenih parcelah, tožiti obe pravdni stranki, vendar ali bo tožila ali ne, je njena odločitev, kar pa seveda ne izključuje njen intervencijski interes. Nesporno je, da ima M. O. interes, da zmaga v pravdi tožena stranka, ki njeno lastninsko pravico priznava, saj se zaveda, da so bile sporne parcele ob prenosu na toženo stranko izven pravnega prometa, na podlagi 51. člena takrat veljavnega Zakona o naravni in kulturni dediščini in da bi lahko tudi odškodninsko odgovarjala pritožnici, v kolikor bi bilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodeno. Ni pravilno stališče sodišča, da bi morala pritožnica izkazati, da bi imela tožena stranka v primeru, da bi spor izgubila, nasproti pritožnici kakršenkoli zahtevek oz. da bi obstajal dolg do tožene stranke. Interes predstavlja stvarnopravni zahtevek do tožene stranke na podlagi 76. člena Zakona o gospodarskih javnih službah, pa tudi na podlagi odločb pravne prednice tožene stranke S. O. iz leta 1968 in 1972, na podlagi katere je bil pravni prednik tožene stranke dolžan vrniti parcele, ki niso bile prenesene na investitorje, nazaj na M. O. oz. na njeno pravno prednico. Pravni prednik tožeče stranke

I. je bil namreč ustanovljen z namenom izgradnje trga in je vse parcele pridobil brezplačno, z namenom, da jih po končani gradnji prenese na končne koristnike oz. jih vrne nazaj občini, če ta ni določen.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnica utemeljuje svoje stališče o z njene strani izkazanem intervencijskem interesu predvsem na podlagi trditev, da bi lahko zoper toženo stranko uveljavljala stvarnopravni zahtevek, pritožnica pa bi v primeru, če tožena stranka ne bi uspela v tej pravdi, zoper njo uveljavljala tudi odškodninski zahtevek. Na ta način pa že ves čas zatrjuje situacijo iz 193. člena ZPP, po katerem - kdor v celoti ali deloma zahteva stvar ali pravico, o kateri že teče pravda med drugimi, lahko toži pri sodišču, pri katerem teče pravda, obe stranki z eno tožbo vse do takrat, dokler postopek ni pravnomočno končan (glavna intervencija), kot je pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. Ker ima pritožnica izkazan glavni interes, je že s tem na podlagi teh trditev neizkazan stranski interes, ki tudi vsebinsko in pojmovno predstavlja nekaj drugega. Pritožnica namreč kot glavni intervenient lahko že sedaj uveljavlja zahtevke, na kakršne se sklicuje, s tožbo, in z zgoraj povzetimi trditvami ne more izkazovati interesa stranskega intervenienta, ki pomeni le pomoč stranki pri uveljavljanju procesnega gradiva in izvrševanju procesnih dejanj v pravdi, pa tudi nadzor nad procesnim ravnanjem stranke, kateri se želi pridružiti, z namenom, da pripomore k uspehu stranke in se s tem izogne zanjo neugodnim posledicam, nastalim iz bodočega materialnopravnega razmerja, izvirajočega iz rezultata pravnomočno končanega pravdnega postopka.

Okoliščin, potrebnih za stransko intervencijo iz 1. odstavka 199. člena ZPP, ki bi izkazovale njen pravni interes, da v pravdi, ki teče med drugimi, zmaga ena od strank (v konkretnem primeru tožena stranka, kateri se pritožnica želi pridružiti), pa pritožnica ne zatrjuje. Prvostopno sodišče pravilno pojasnjuje, da praviloma intervencijski interes navadnega intervenienta temelji na preprečitvi morebitnega zahtevka, ki bi ga stranka, ki bi pravdo izgubila, pridobila zoper takšnega intervenienta, torej zahtevka nastalega iz novega materialnopravnega razmerja med neuspešno stranko in stranskim intervenientom. Pravni interes pritožnice za intervencijo bi bil ob dosedaj povedanem v konkretnem primeru tako izkazan, če bi se neuspeh tožene stranke odrazil negativno tudi v pritožničini pravni situaciji, da bi torej v tem primeru postala dolžnica oziroma zavezanka takšnega po končani pravdi nastalega novega obveznostnega razmerja. Pritožbene trditve, da tožena stranka celo priznava njeno lastninsko pravico na spornih nepremičninah, pa lahko pomeni le možnost drugačnega (morda lažjega) uveljavljanja njenih pravic, v ničemer pa ne vpliva na njen objektivni materialnopravni položaj v razmerju do pravdnih strank glede zatrjevanih upravičenj na spornih parcelah v opisanih smereh.

V zvezi s pritožbenim sklicevanjem na v zemljiški knjigi zaznamovano prepoved odsvojitve in obremenitve je prvostopno stališče prav tako pravno pravilno. Gre za ukrep zavarovanja terjatve tožeče stranke v tej pravdi, vse do pravnomočnega konca postopka ne glede na odločitev o tožbenem zahtevku, torej tudi v primeru uspeha tožene stranke v tej pravdi. Prepoved bo učinkovala do tedaj tako tudi v primeru, če bi prvostopno sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo.

Tožnica ob povedanim z uveljavljanima pritožbenim očitkom bistvene kršitve določb pravdnega postopka ne more uspeti. Zato je moralo pritožbeno sodišče, ki v okviru uradoma izvedenega materialno pravnega in procesnega preizkusa kakšnih nepravilnosti ni ugotovilo, pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (člen 353 in 365/tč. 2 ZPP).