Jedro

Iz tožbe in predložene dokumentacije izhaja, da tožnica v postopku, v katerem je bila izdana izpodbijana odločba, ni sodelovala niti kot stranka niti kot stranski udeleženec. Kot sama navaja, ji je bila odločba vročena na podlagi petega odstavka 130. člena ZVO-2. Ta določa, da ministrstvo odloči o spremembi okoljevarstvenega dovoljenja iz prvega odstavka 126. člena tega zakona v treh mesecih od prejema popolne vloge, odločbo pa pošlje tudi pristojni inšpekciji in občini, na območju katere se nahaja naprava ali opravlja dejavnost. Tega, da tožnica v obravnavani zadevi ni legitimirana za vložitev tožbe, ne spremeni niti njeno sklicevanje na določila Aarhuške konvencije.

Izrek

I.Tožba se zavrže.

II.Tožeča stranka lahko v 30 dneh od pravnomočnosti tega sklepa vloži predlog za obnovo postopka, končanega z odločbo Ministrstva za okolje, podnebje in energijo št. 35452-34/2023-2570-12 z dne 22. 4. 2024.

III.Vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1.Toženka je z izpodbijano odločbo spremenila okoljevarstveno dovoljenje za vnos zemeljskega izkopa št. 35458-9/2020-31 z dne 19. 8. 2021, izdano upravljavcu A., d.o.o. (v nadaljevanju OVD), in sicer tako, da je v točki 1.1 izreka povečala dovoljeno količino predelave odpadkov po postopku R10-vnos zemeljskega izkopa iz skupne količine 33.500 m3 na 38.500 m3. V točki 1.2 izreka, ki določa zemeljski izkop, katerega vnos se dovoljuje na parc. št. 1848/43 in 1838/1 k.o. ..., pa dodala novo alinejo, ki se glasi: "- 5.000 m3 pri rekonstrukciji ceste B.-C. Kakovost zemeljskega izkopa je bila preverjena v Oceni kakovosti zemljine z območja rekonstrukcije ceste B.-C. z vidika primernosti vnosa v tla po tehnološkem postopku R10 št. DP 447/08/23, september 2023, ki jo je izdelala družba Č., d.o.o.". V 2. točki izreka je odločila še, da ostane preostalo besedilo izreka OVD nespremenjeno.

2.Tožnica zoper navedeno odločbo vlaga tožbo. Navaja, da je odločbo prejela na podlagi petega odstavka 130. člena Zakona o varstvu okolja (v nadaljevanju ZVO-2). Trdi, da bi jo morala toženka v postopku, končanem s to odločbo, obravnavati kot stranskega udeleženca, saj ima osebni pravni interes za sodelovanje v njem. Odločeno je namreč o (neprimernem) odlaganju zemeljskega izkopa na nepremičninah parc. št. 1843/43 in 1838/1 k.o. ..., ki se nahajata v varovalnem pasu občinske ceste. Za poseg bi bilo zato treba pridobiti njeno mnenje, ki ga ni nikoli dala. Poleg tega se zemeljski izkop prevaža s težkimi tovornimi vozili po cesti, ki je v njeni lasti. Nadalje njen pravni interes izhaja iz njenih nalog, ki jih opredeljuje 21. člen Zakona o lokalni samoupravi, po katerem varuje pravice njenih prebivalcev v zvezi z varstvom okolja. Trdi, da obstajajo utemeljeni razlogi za skrb, da bo zaradi vnosa zemeljskega izkopa prišlo do škode za okolje in tla oziroma onesnaženja vode. Izpostavlja, da je nepremičnina parc. št. 1848/52 k.o. ..., ki je nastala iz parc. št. 1848/43 k.o. ..., naravna vrednota Č. in območje Natura 2000. Glede na to je mnenja, da je legitimirana za vložitev tožbe, čeprav ni sodelovala v upravnem postopku. Sklicuje se na Konvencijo o dostopu do informacij, udeležbi javnosti pri odločanju in dostopu do pravnega varstva v okoljskih zadevah (v nadaljevanju Aarhuška konvencija), ki zavezuje države pogodbenice, da pri okoljskem odločanju zagotovijo učinkovito vključitev javnosti že od začetka odločanja. Predlaga, da sodišče izpodbijani akt odpravi in vrne zadevo v ponovno odločanje prvostopenjskemu organu. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

3.Toženka na tožbo ni odgovorila.

4.Stranka z interesom v odgovoru na tožbo navaja, da OVD ni akt, ki bi dovoljeval poseg v prostor, ampak določa le okoljevarstvene zahteve za izvedbo posega. Nasipavanje se je izvedlo izven varovalnega pasu ceste, ki znaša 3 metre in izven varovane vrednote Č. Enako velja za povečano količino, ki se bo uporabila za formiranje poševne ravnine proti severnemu delu posega. Ker se nasutje nahaja 2 do 3 metre pod nivojem občinske ceste, tudi ne more vplivati na varnost prometa po njej. Predlaga zavrnitev tožbe.

5.Tožba ni dovoljena.

6.Za začetek in tek upravnega spora morajo biti ves čas postopka izpolnjeni pogoji, predpisani v prvem odstavku 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) oziroma tako imenovane procesne predpostavke. Eden izmed teh pogojev je, da je tožnik po tem zakonu lahko stranka (3. točka prvega odstavka istega člena).

7.Prvi odstavek 17. člena ZUS-1 določa, da je v upravnem sporu tožnik oseba, ki je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta. Iz takega zakonskega besedila izhaja, da je status stranke v upravnem sporu pogojen z njenim položajem v upravnem postopku. Za vložitev tožbe v upravnem sporu torej ne zadostuje zatrjevanje posebnega pravnega interesa, saj sodišče v okviru preizkusa procesnih predpostavk za tožbo ne preverja, ali bi tožnik bil upravičen do udeležbe v upravnem postopku kot stranka ali stranski udeleženec. Položaj tožnika v upravnem sporu tako tožniku ni mogoče priznati na podlagi določb Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) ali na podlagi določb materialnih predpisov, ki določajo, kdaj ima oseba pravni interes za udeležbo v upravnem postopku.

8.Oseba, ki v upravnem postopku ni imela statusa stranke ali stranskega udeleženca, pa sicer ima materialnopravni interes za izid upravnega postopka in upravnega spora, mora za pridobitev položaja stranke v upravnem sporu najprej doseči položaj stranke ali stranskega udeleženca v upravnem postopku v skladu s 142. oziroma 229. členom ZUP. Če pa je upravni postopek že končan, ima možnost obnove upravnega postopka po 9. točki 260. člena ZUP. Če torej stranka doseže, da ji organ prizna položaj stranke oziroma stranskega udeleženca, lahko tako kot druge stranke oziroma stranski udeleženci, izpodbija upravni akt, ki je izdan v upravnem (v primeru obnove v obnovljenem) postopku. Sicer pa lahko v upravnem sporu izpodbija sklep, s katerim ji ni bila priznana pravica do udeležbe v postopku izdaje upravnega akta (drugi odstavek 17. člena ZUS-1).

9.Za odločitev o dovoljenosti tožbe je torej bistvenega pomena okoliščina, ali je imela tožnica v postopku izdaje izpodbijanega akta status stranke ali stranskega udeleženca.

10.Iz tožbe in predložene dokumentacije izhaja, da v postopku, v katerem je bila izdana izpodbijana odločba, ni sodelovala niti kot stranka niti kot stranski udeleženec. Kot sama navaja, ji je bila odločba vročena na podlagi petega odstavka 130. člena ZVO-2. Ta določa, da ministrstvo odloči o spremembi okoljevarstvenega dovoljenja iz prvega odstavka 126. člena tega zakona v treh mesecih od prejema popolne vloge, odločbo pa pošlje tudi pristojni inšpekciji in občini, na območju katere se nahaja naprava ali opravlja dejavnost.

11.Sodišče sodi, da iz citirane določbe ne izhaja, da naj bi imela občina že po ZVO-2 položaj stranskega udeleženca v postopku. Vročanje odločbe nekomu, ki ima status stranskega udeleženca, ne da bi bil pred njeno izdajo v postopku udeležen, bi namreč pomenilo, da je odločba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo pravil postopka. Razlaga zakona, po kateri bi se v primeru spremembe OVD odločba stranskemu udeležencu zgolj vročila, pa bi bila neustavna. Peti odstavek 130. člena ZVO-2 torej določa le to, koga se poleg strank in stranskih udeležencev osebno seznani z odločbo. Enaka seznanitev je določena še v sedmem odstavku 115. člena, šestnajstem odstavku 119. člena ZVO-2 in sedmem odstavku 70. člena Gradbenega zakona.

12.Tega, da tožnica v obravnavani zadevi ni legitimirana za vložitev tožbe, pa ne spremeni niti njeno sklicevanje na določila Aarhuške konvencije.

13.Aarhuška konvencija določa, da se člen 6(1) uporabi pri odločanju o (a) dovoljenju za dejavnosti, naštete v prilogi I in (b) dejavnostih, ki niso naštete v prilogi I in bi lahko pomembno vplivale na okolje. Pravno varstvo je določeno v členu 9(2), po katerem morajo države za primer odločanja o zadevah iz 6 (1)(a) in (b) članom vključene javnosti zagotoviti dostop do revizijskega postopka pred sodiščem in/ali drugim nepristranskim telesom, da izpodbijajo stvarno in postopkovno zakonitost katere koli odločitve, dejanja ali opustitve na podlagi določb člena 6. Nadalje člen 9(3) določa, da mora pogodbenica poleg tega […] zagotoviti, da imajo člani javnosti, kadar izpolnjujejo morebitne pogoje po njenem notranjem pravu, dostop do upravnih in sodnih postopkov za izpodbijanje dejanj in opustitev oseb zasebnega prava in organov javne oblasti, ki so v nasprotju z določbami njenega notranjega prava, ki se nanaša na okolje.

14.Svet Evropske unije je 17. februarja 2005 sprejel Sklep o sklenitvi Konvencije o dostopu do informacij, udeležbi javnosti pri odločanju in dostopu do pravnega varstva v okoljskih zadevah, v imenu Evropske skupnosti 2005/370/ES, v katerem je določeno, da se Aarhuška konvencija odobri v imenu Skupnosti (v nadaljevanju Sklep).

15.Aarhuška konvencija je s tem del prava Unije, Sodišče Evropske Unije (v nadaljevanju SEU), čigar sodbe učinkujejo "erga omnes" in "ex tunc", pa je pristojno za njeno razlago. V zvezi s členom 9(2) Aarhuške konvencije je v zadevi C-826/18 zavzelo stališče, da ima vključena javnost v zadevah iz člena 6(1)(a) in (b) te konvencije, torej v primeru dovoljevanja dejavnosti s pomembnimi vplivi na okolje, pravico do pravnega sredstva (tožbe), čeprav ni bila udeležena v upravnem postopku. Glede na to ni dvoma, da določba člena 9(2) Aarhuške konvencije neposredno učinkuje in da je treba "vključeni javnosti" zagotoviti sodno varstvo, četudi ni bila udeležena v upravnem postopku. Kot pravilo s takim učinkom, je bila določba člena 9(2) Aarhuške konvencije prenesena v Direktivo Sveta z dne 27. junija 1985 o presoji vplivov nekaterih javnih in zasebnih projektov na okolje 85/337/EGS in kasnejšo Direktivo 2011/92 EU Evropskega parlamenta in sveta z dne 13. decembra 2011 o presoji vplivov nekaterih javnih in zasebnih projektov na okolje, sprejemenjena z Direktivo 2014/52/EU Evropskega parlamenta in sveta z dne 16. aprila 2014 (v nadaljevanju Direktiva 2011/92) ter Direktivo 2010/75/EU Evropskega parlamenta in sveta z dne 24. novembra 2010 o industrijskih emisijah (v nadaljevanju Direktiva 2010/75).

16.Glede na navedeno mora sodišče presoditi, ali se izpodbijana odločba nanaša na dejavnosti po členu 6 (1)(a) ali 6 (1)(b) Aarhuške konvencije.

17.Izpodbijana odločba se nanaša na povečanje količine vnosa zemljine v tla za 5.000 m3, tako da se v tla skupno vnaša 38.500 m3 zemljine. To ni nobena od dejavnosti iz člena 6(2)(a), tj. iz priloge I Aarhuške konvencije oziroma iz priloge I ali II Direktive 2011/92 ali I Direktive 2010/75. Ne gre niti za projekte iz priloge 1 Uredbe o presoji vplivov na okolje, s katero je Republika Slovenija prenesla v svoj pravni red Direktivo 2011/92, ki določa projekte, za katere je presoja vplivov na okolje bodisi obvezna (2. člen), bodisi se izvede predhodni postopek (3. člen) in niti za projekte iz priloge 1 Uredbe o vrsti dejavnosti in naprav, ki povzročajo industrijske emisije.

18.Tožnica zatrjuje še, da naj bi bilo območje, kjer je z OVD predviden vnos zemljine v tla, ohranitveno območje NATURA 2000 Č., pravni interes za zaščito tega območja pa naj bi imela na podlagi 21. člena ZLS. Sklicuje se na to, da je tudi v razlogih OVD navedeno, da gre za območje Natura 2000. Pomemben vpliv na okolje v smislu člena 6(1)(b) Aarhuške konvencije naj bi bil torej v tem, da posega na posebej zaščitena območja.

19.SEU je že zavzelo stališče, da med dejavnosti iz člena 6(1)(b) sodijo dovoljenja po členu 6(3) Direktive Sveta 92/43/EGS z dne 21. maja 1992 o ohranjanju naravnih habitatov ter prosto živečih živalskih in rastlinskih vrst (v nadaljevanju Habitatna direktiva), saj so izdana na podlagi presoje, ali lahko v okoliščinah posamezne zadeve pride do pomembnega vpliva na okolje. Pojasnilo je, da mora imeti vključena javnost možnost, da se v okviru pravnega sredstva iz člena 9(2) te konvencije sklicuje na pravila nacionalnega prava, s katerimi se izvaja zakonodaja Unije na področju okolja, med njimi pravila nacionalnega prava, ki izhajajo iz člena 6 Direktive 92/43, in na okoljska pravila prava Unije, ki imajo neposreden učinek.

20.Varstvo območij Natura 2000 je nedvomno predmet prava Unije, saj je urejeno s Habitatno direktivo. Njen cilj je prispevati k zagotavljanju biotske raznovrstnosti z ohranjanjem naravnih habitatov in prosto živečih živalskih in rastlinskih vrst na evropskem ozemlju držav članic, za katerega se uporablja Pogodba o delovanju Evropske Unije. Določbe, ki urejajo dovoljevanje posegov na območja Natura 2000, pa so, kot izhaja iz sodb SEU, neposredno učinkujoče.

21.Vendar to, da je del nepremičnine parc. št. 1848/52 k.o. ... naravna vrednota Č., ne pomeni, da gre tudi za območje Natura 2000. Takega pomena nekemu območju ne dodelijo niti razlogi upravne odločbe. Območja, pomembna za Evropsko Unijo, so skladno s členom 4 Habitatne direktive določena z Uredbo o posebnih varstvenih območjih; območjih Natura 2000. Ta v prvem odstavku člena 4 določa, da so Natura 2000 območja določena v prilogi 2, ki je sestavni del te uredbe. V tej prilogi ni območja Č. To pomeni, da se zemljina ne bo odlagala na območju Natura 2000 in se Habitatna direktiva v obravnavani zadevi ne uporablja.

22.Sodišče mora tako upoštevaje stališče SEU, da mora imeti vključena javnost možnost, da se v okviru pravnega sredstva iz člena 9(2) Aarhuške konvencije, tj. ko gre za pomembne vplive na okolje sklicuje na okoljska pravila prava Unije, ki imajo neposreden učinek, ugotoviti še, ali v obravnavani zadevi obstaja tako pravilo, ki se obenem nanaša na pomemben vpliv na okolje.

23.Na predelavo zemeljskega izkopa oziroma vnos zemeljskega izkopa v tla, ki je predmet OVD, se nanašajo določbe Direktive 2008/98/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. novembra 2008 o odpadkih in razveljavitvi nekaterih direktiv (v nadaljevanju Direktiva o odpadkih), saj je vnos zemljine v tla dejavnost predelave odpadkov. V členu 3(15) je namreč določeno, da predelava pomeni vsak postopek v obratu ali širšem gospodarstvu, katerega glavni rezultat je, da odpadki služijo koristnemu namenu tako, da nadomestijo druge materiale, ki bi se sicer uporabili za izpolnitev določene funkcije, ali so odpadki pripravljeni za izpolnitev te funkcije. Priloga II določa nepopoln seznam postopkov predelave. To, da je v prilogi II med postopki predelave pod R10 naveden tudi vnos v ali na tla v korist kmetijstvu ali ekološko izboljšanje torej ne pomeni, da ostali vnosi zemljine v tla niso predelava odpadka.

24.Direktiva o odpadkih po presoji sodišča ne vsebuje določbe, ki bi neposredno učinkovala, tako da bi se fizične in pravne osebe lahko sklicevale nanjo pred nacionalnimi sodišči. V členu 10 te direktive je namreč določeno, da države članice sprejmejo potrebne ukrepe, s katerimi zagotovijo, da se odpadki predelajo v skladu s členoma 4 in 13. V členu 13 pa je določeno, da države članice sprejmejo potrebne ukrepe, s katerimi zagotovijo, da se ravnanje z odpadki izvaja na način, ki ne ogroža zdravja ljudi in ne škoduje okolju ter zlasti: (a) ne predstavlja tveganja za vodo, zrak, tla, rastline ali živali, (b) je brez škodljivih vplivov zaradi hrupa ali vonjav, in (c) ne vpliva škodljivo na krajino ali kraje posebnega pomena. Po presoji sodišča ta določba ni dovolj določna in ni nepogojna, saj predpostavlja, da ukrepe določijo države članice. Sicer pa tožnik v tožbi niti ne pojasni, katera naj bi bila neposredno učinkujoča določba te (ali druge) direktive, ki naj bi bila kršena. Ne pojasni niti tega, v čem naj bi se pri vnosu konkretne zemljine v tla kazal ne zgolj vsakršen, ampak pomemben vpliv na okolje. Direktiva o odpadkih takega vpliva ne opredeljuje. Zato sodišče sodi, da je treba pri presoji, ali naj bi šlo za pomemben vpliv na okolje upoštevati splošno pravilo, tj. priloge I Aarhuške konvencije, Direktive 2011/92 in Direktive 2010/75, v katerih takšna količina vnosa zemljine v tla ni ocenjena kot dejavnost s pomembnim vplivom na okolje.

25.Po povedanem sodišče sodi, da predmet dovoljenja ni dejavnost, na katero bi se nanašala neposredno učinkujoča določba prava Unije in bi v smislu sodne prakse SEU lahko pomembno vplivala na okolje. Zato tožnica na podlagi prava Unije, tj. člena 6(1)(a) ali (b) oziroma 9(2) Aarhuške konvencije, nima neposrednega sodnega varstva.

26.Presoditi je treba še, ali lahko tožnica vloži tožbo, četudi ni sodelovala v upravnem postopku, na podlagi člena 9(3) Aarhuške konvencije.

27.Evropska skupnost je v izjavi, ki je priloga Sklepa, izrecno izjavila, da veljavni pravni akti ne zajemajo v celoti izvajanja obveznosti iz člena 9(3) te konvencije, saj zadevajo upravne in sodne postopke izpodbijanja dejanj in opustitve s strani posameznikov in državnih organov iz člena 2(2)(d) te konvencije, ki niso institucije Evropske skupnosti, ter da so njene države članice posledično odgovorne za izvajanje teh obveznosti ob odobritvi te konvencije s strani Evropske skupnosti in ostanejo odgovorne, razen če in dokler Skupnost pri izvrševanju svojih pooblastil na podlagi Pogodbe ne sprejme določb zakonodaje Skupnosti o izvajanju navedenih obveznosti. Iz navedene izjave torej izhaja, da je implementacija te določbe primarno stvar nacionalnega prava in ne prava unije.

28.Tako izhaja tudi iz prakse SEU, ki se je že večkrat izreklo o učinku člena 9(3) Aarhuške konvencije, ki se nanaša na okoljske zadeve, ki ne bi mogle imeti pomembnega vpliva na okolje v smislu člena 6(1)(a) in (b) konvencije. V zadnji od teh zadev C-873/19 je ponovilo stališče, da člen 9(3) Aarhuške konvencije nima neposrednega učinka. Pri tem je pojasnilo, da čeprav v tej določbi uporabljen izraz "morebitna merila po notranjem pravu" pomeni, da države članice ohranijo diskrecijsko pravico pri izvajanju te določbe, ne dovoljuje, da bi naložile tako stroga merila, da bi bilo združenjem za varstvo okolja dejansko onemogočeno izpodbijati dejanja ali opustitve iz te določbe. Nadalje je pojasnilo, da ker člen 9(3) Aarhuške konvencije sam po sebi nima neposrednega učinka, nacionalnemu sodišču ne more naložiti, da ne uporabi nacionalne določbe, ki je v nasprotju z njim. Vendar polje proste presoje, ki je podeljeno državam članicam, ne vpliva na njihovo obveznost zagotoviti pravico do učinkovitega pravnega sredstva, ki je določena v členu 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah. Na člen 9(3) Aarhuške konvencije se je torej mogoče sklicevati kot na omejitev diskrecijske pravice, ki je sicer dana državam članicam.

29.Iz navedene sodbe torej izhaja, da nacionalno pravo ne sme določiti pogojev, ki bi pravno varstvo izključili; če jih, jih nacionalno sodišče po praksi SEU ne bi smelo uporabiti. V zvezi z zahtevo, da je lahko tožnik le oseba, ki je bila stranka upravnega postopka, je SEU v zadevi C-664/15 poudarilo, da člen 9(3) Aarhuške konvencije načeloma ne nasprotuje pravilu o prekluziji. Tako pravilo lahko namreč omogoči hitrejše ugotavljanje spornih točk in po potrebi njihovo reševanje med upravnim postopkom, tako da pravno sredstvo pri sodišču ni več potrebno. S tem lahko tako pravilo o prekluziji pripomore k cilju iz člena 9(3) Aarhuške konvencije, izraženemu v osemnajsti uvodni izjavi te konvencije, ki je določitev učinkovitih pravosodnih mehanizmov, in ustreza tudi členu 9(4) navedene konvencije, ki zahteva, da postopki zlasti iz njenega člena 9(3) nudijo "ustrezna in učinkovita" pravna sredstva in da so ti postopki "pravični". V teh okoliščinah je lahko navedeno pravilo o prekluziji, ne glede na to, da kot pogoj za vložitev pravnega sredstva pri sodišču pomeni omejitev pravice do učinkovitega pravnega sredstva pred sodiščem v smislu člena 47 Listine, v skladu s členom 52(1) Listine dopustno, če je predpisano z zakonom, če spoštuje bistveno vsebino navedene pravice ter če je ob upoštevanju načela sorazmernosti potrebno in dejansko ustreza ciljem splošnega interesa, ki jih priznava Unija, oziroma je potrebno zaradi zaščite pravic in svoboščin drugih. Enako izhaja iz zadeve C-826/18.

30.Sodišče sodi, da pravilo, ki ga določa 17. člen ZUS-1, te pogoje izpolnjuje. Predpisano je z zakonom in zasleduje cilje, ki jih v prej navedeni zadevi navaja SEU. Ne ogroža pravice kot take, ampak zahteva le dodatno postopkovno fazo za njeno uveljavljanje. Poleg tega tudi ustreza cilju splošnega interesa, saj lahko tako pravilo omogoči hitrejše ugotavljanje spornih točk in po potrebi njihovo reševanje med upravnim postopkom in zato ne kaže na očitno nesorazmerje med ciljem in morebitnimi nevšečnostmi, ki jih povzroča obveznost sodelovanja v pripravljalnem postopku v zvezi z izpodbijano odločbo.

31.Pravilo 17. člena ZUS-1 tudi ne izključuje pravnega varstva osebam, ki bi morale biti udeležene v postopku. Tožnica ima zoper odločitev v postopku, v katerem ni sodelovala, pod pogojem, da izkaže položaj stranskega udeleženca, pravno sredstvo, kot je v nacionalnem pravu določeno za vsakogar, ki je v položaju, v kakršnem je tožnica. Ker zoper odločbo ni pritožbe, sicer 229. člen ZUP ne pride v poštev. Vendar pa se postopek, če osebi, ki bi morala biti udeležena v postopku kot stranka ali stranski udeleženec, pa ne gre za primer iz drugega odstavka 229. člena, ni bila dana možnost udeležbe v postopku, na predlog te osebe obnovi (9. točka prvega odstavka 260. člena ZUP). To pravno sredstvo tožnici ne otežuje uveljavljanja pravic čezmerno, saj ji je bila odločba vročena in je bila na ta način osebno seznanjena z obstojem in njeno vsebino. Da bo dosegla obnovo postopka, bo morala dokazati (zgolj) to, da ji je šel v postopku položaj stranske udeleženke. Zoper odločitev, s katero bi bil predlog za obnovo zavržen ali zavrnjen, pa ji je zagotovljeno sodno varstvo.

32.Ker tožnica glede na navedeno ne more biti stranka v tem upravnem sporu, je sodišče iz razloga po 3. točki pravega odstavka 36. člena ZUS-1, tožbo zavrglo.

33.Tožnica je, ker je vložila tožbo, zamudila subjektivni rok za vložitev predloga za obnovo postopka. Da bi ji bilo zagotovljeno pravno varstvo pod pogoji iz člena 6(3) Aarhuške konvencije, ki je del prava Unije, je sodišče odločilo, da lahko vloži predlog za obnovo postopka v roku 30. dni od pravnomočnosti tega sklepa. Presodilo je, da od strank, ker nacionalna sodna praksa v zvezi z uveljavljanjem sodnega varstva po tej določbi še ni ustaljena, ni mogoče pričakovati, da bodo iz predpisov razbrale, po kateri določbi Aarhuške konvencije bo sodišče obravnavalo vprašanje (neposrednega) sodnega varstva v posamezni okoljski zadevi. Zato bi bilo, če ne bi mogla vložiti predloga za obnovo, pravno varstvo v celoti izključeno, kar pa po presoji SEU v primerih, ki se nanašajo na dostop do sodnih in upravnih postopkov v zadevah, ki se nanašajo na okolje, ni v skladu s ciljem člena 6(3) oziroma 9(3) Aarhuške konvencije v povezavi s 47. členom Listine.

-------------------------------

1Glej I Up 54/2019, točki 7.in 8. Enako stališče je Vrhovno sodišče zavzelo tudi v drugih zadevah; npr. sklepi I Up 49/2010, I Up 334/2010, I Up 18/2011, I Up 512/2012, I Up 104/2013, I Up 91/2014, I Up 131/2014, I Up 125/2015, I Up 98/2018.

2Definicija vključene javnosti je določena v členu 2(5), in sicer vključena javnost pomeni javnost, ki jo okoljsko odločanje prizadene ali bi jo lahko prizadelo ali ki ima interes pri okoljskem odločanju; šteje se, da imajo interes nevladne organizacije, ki spodbujajo varstvo okolja in izpolnjujejo vse zahteve, ki jih določa notranja zakonodaja.

3Glej C-873/19, tč.48, C-470/16, tč.46 in tam navedena praksa, C-240/09.

4Glej člen 11 direktive.

5Glej člen 25 direktive.

6Po točki E. I. 6. gre za pomemben vpliv na okolje v primeru vnosa odpadkov v tla, če gre za zemeljski izkop, mulj, blato iz čistilnih naprav ali umetno pripravljeno zemljino količine najmanj 500.000 m3 na območje površinskega pridobivanja mineralnih surovin (E.I.6.1), če gre za količine najmanj 250.000 m3 na kmetijska zemljišča (E.I.6.2), ko je obvezna presoja vplivov na okolje in če gre za vnosa odpadkov v tla, če gre za zemeljski izkop, mulj, blato iz čistilnih naprav ali umetno pripravljeno zemljino količine najman 250.000 m3 na druga območja (E.I.6.3).

7Zadnja alineja na strani 5 OVD.

8C-243/15, tč. od 47 do 49, C-664/15 tč. 37-38.

9Glej C-664/15 , tč. 38 in 39 sodbe.

10Ident.št. 3700 priloge 1 Pravilnika o določitvi in varstvu naravnih vrednot; gre za pritok reke Ljubljanice na Vrhniki.

11Glej C-664/15 , tč. 34.

12Glej opombo 6.

13Glej C-240/09, C-664/15.

14Enako v točki sodbe C-197/18, tč.34.

15Glej C-664/15, C-128/09, C-41/2011, C-379/15, C-24/19, C-215/06, C-348/15, C-261/18 in druge.

16Kot je bilo v tam obravnavani zadevi določeno v členu 42 avstrijskega zakona Allgemeines Verwaltungsverfahrensgesetz, ki nalaga obveznost dejanskega uresničevanja pravice, ki je podeljena s položajem stranke v postopku, do uveljavljanja ugovorov, ki se nanašajo na spoštovanje upoštevnih pravil okoljskega prava, že od faze upravnega postopka.

17Glej C-664/15, točke od 88 do 90.

18Glej C-826/18, točke od 63 do 66.

19Primerjaj I Up 162/2020, tč.22.

20V zadevi I U 1437/2023 je sodišče "neposredno tožbo" dopustilo.

Zveza

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe Zakon o varstvu okolja (2022) - ZVO-2 - člen 130

Zakon o upravnem sporu (2006) - ZUS-1 - člen 17, 36, 36/1, 36/1-3 Zakon o splošnem upravnem postopku (1999) - ZUP - člen 142, 229, 260, 260/1, 260/1-9

Pridruženi dokumenti

Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.