Jedro

Stranke se sicer lahko s pogodbo dogovorijo o ustanovitvi obligacijske pravice z vsebino, ki bi dajala upravičenje parkiranja, poti, vožnje in dovoza z vsemi vozili na določenem delu nepremičnine, vendar je sodišče prve stopnje glede na besedilo 12. člena prodajne pogodbe pravilno presodilo, da v obravnavani zadevi ne gre za takšen primer. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da besede služnost v 12. členu prodajne pogodbe ni mogoče drugače tolmačiti kot skladno z institutom služnosti v smislu ureditve SPZ in da ta pogodbena določba ne ustvarja niti obligacijskih pravnih posledic, ki bi utemeljevale obravnavani tožbeni zahtevek.

Stvarno služnost je mogoče ustanoviti samo na celotni nepremičnini, stvarna služnost na idealnem solastniškem deležu pa ni mogoča.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II.Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki 186,66 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku petnajst dni po vročitvi te sodbe.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka v roku 15 dni dolžna tožeči stranki: omogočiti neovirano izvajanje služnosti parkiranja pri deležu tožene stranke, to je na 27 parkirnih mestih označenih s številkami od številke 23 do 49 - KARE A, kot izhaja iz skice, ki je sestavni del izreka te sodbe, tako da iz parkirnih mest odstrani vse ovire (stebričke, verige); omogočiti neovirano izvajanje služnosti poti, vožnje in dovoza z vsemi vozili po obstoječi dovozni cesti, ki se nahaja med parkirnimi mesti KARE A od številke 27 do 37 in od številke 38 do 47, na parceli 0000 1940/1 (ID 0000000); povrniti pravdne stroške, kot jih bo odmerilo sodišče, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje (I. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna toženi stranki v roku 15 dni plačati 970,60 EUR stroškov postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamujenega zneska od prvega dne zamude dalje do plačila (II. točka izreka).

2.Zoper izpodbijano sodbo se iz vseh dovoljenih pritožbenih razlogov pritožuje tožeča stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi ter toženi stranki naloži v plačilo pravdne stroške tožeče stranke po odmeri sodišča, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred novim senatom ter toženi stranki naloži v plačilo pravdne stroške tožeče stranke po odmeri sodišča.

3.Tožena stranka je vložila odgovor na pritožbo, v katerem predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbo kot neutemeljeno v celoti zavrne. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Iz izpodbijane sodbe izhajajo naslednje dejanske ugotovitve:

-9. 10. 2007 sta tožeča stranka kot kupec in pravna prednica tožene stranke kot prodajalec sklenili prodajno pogodbo, katere predmet je prodaja oziroma nakup parcele št. 0000 1940/2 in solastniškega deleža na parceli št. 0000 1938/3 ter ustanovitev stvarne služnosti vožnje in parkiranja na solastniškem deležu prodajalca na sosednji nepremičnini parcela št. 0000 1940/1. 12. člen prodajne pogodbe določa, da prodajalec dovoljuje vknjižbo služnostne pravice poti, vožnje, parkiranja in dovoza z vsemi vozili pri njegovem deležu na parceli št. 1940/1 v korist vsakokratnega lastnika deleža do 9815/10000 parcele št. 1938/3 k.o. ...

-Prodajalka je bila skozi celotno opazovano obdobje le solastnica parcele št. 0000 1940/1.

-4. 6. 2018 so vse solastnice parcele št. 0000 1940/1 (tožeča stranka, tožena stranka, Republika Slovenija in družba A. d. o. o.) sklenile dogovor o izključni uporabi solastne nepremičnine - parcele 0000-1940/1, s katerim so si v naravi razdelile uporabo parkirnih mest, tako da B. d. d. zaseda 6 parkirnih mest, Ministrstvo za javno upravo zaseda 9 parkirnih mest, A. d. o. o. zaseda 7 parkirnih mest in C. zaseda 27 parkirnih mest. V 3. členu dogovora je določeno, da stranke dogovora dajejo druga drugi izrecno dovoljenje za izključno uporabo parkirnih mest, kot to izhaja iz skice, ki je sestavni del dogovora, kar vključuje prosto razpolaganje s parkirnimi mesti, vključno z oddajanjem parkirnih mest v najem. Institut služnosti v tem dogovoru ni omenjen.

-V zemljiški knjigi pri nepremičnini parcela št. 0000 1940/1 ni vpisane služnosti, katere realizacijo tožeča stranka zahteva v tem postopku.

-Dve solastnici nepremičnine parcela št. 0000 1940/1 (Republika Slovenija in družba A. d. o. o.) sta v aprilu 2019 vsaka s samostojno listino izjavili, da soglašata z ustanovitvijo in vknjižbo služnostne pravice poti, vožnje, parkiranja in dovoza z vsemi vozili na parceli 0000 1940/1 pri deležu 27/50 last družbe C., d. o. o., na podlagi 12. člena Prodajne pogodbe, v korist vsakokratnega lastnika deleža 9815/10000 parcele št. 1938/3 0000 - ... Nobeno od soglasij ne vsebuje soglasja o ustanovitvi ali vknjižbi služnostne pravice na celotni nepremičnini parcela št. 0000 1940/1, temveč sta soglasji izrecno omejeni izključno na idealni solastniški delež solastnika C., tj. tožene stranke.

6.Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Presodilo je, da zapis v 12. členu prodajne pogodbe: "v korist vsakokratnega lastnika deleža do 9815/10000 parc. št. 1938/3 k.o. ..." pokaže, da gre za vsebino, ki že pojmovno ni združljiva s predpostavkami instituta osebne služnosti in instituta neprave stvarne služnosti, ki morata biti ustanovljeni v korist določene osebe. Presodilo je, da vsebina 12. člena prodajne pogodbe ni združljiva niti z vsebino instituta stvarne služnosti. Stvarno služnost je namreč mogoče ustanoviti samo na celotni nepremičnini, ustanovitev stvarne služnosti na idealnem delu pa ni mogoča. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da 12. člen prodajne pogodbe ne ustanavlja nobene stvarne služnosti in nobene osebne služnosti ter ne ustvarja nobenih (niti obligacijskih) pravnih posledic, ki bi utemeljevale obravnavani tožbeni zahtevek. Zaradi neobstoja stvarne služnosti tožeča stranka na tej podlagi nima pravnega temelja za uveljavljanje zahtevka, naj ji tožena stranka omogoči neovirano izvajanje služnosti. Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

7.Pritožnica sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da ni sledilo napotilom pritožbenega sodišča v sklepu I Cpg 245/2023 z dne 29. 11. 2023. V navedenem sklepu je pritožbeno sodišče ob obravnavanju pritožbe zoper sklep o zavrženju tožbe presodilo, da postavljen tožbeni zahtevek ustreza pogoju določenosti iz prvega odstavka 180. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in je primeren za vsebinsko obravnavo, ni pa se opredeljevalo do vsebinske utemeljenosti tožbenega zahtevka in sodišču prve stopnje ni dajalo napotil v zvezi z vsebinsko obravnavo tožbenega zahtevka.

8.Pritožnica navaja, da je posebej izpostavila, da ne zahteva ustanovitve služnosti v smislu ureditve v 215. členu Stvarnopravnega zakonika (SPZ) in da ne zahteva vpisa služnosti v zemljiško knjigo, temveč zahteva zgolj realizacijo pogodbeno dogovorjene služnosti parkiranja, poti, vožnje in dovoza z vsemi vozili pri deležu tožene stranke na predmetni nepremičnini. Sodišču prve stopnje očita, da je spregledalo, da gre v obravnavani zadevi za vprašanje spora iz obligacijskega razmerja in da je tožeča stranka zahtevala zgolj realizacijo pogodbeno dogovorjene služnosti. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je tožeča stranka svoj tožbeni zahtevek utemeljevala z 12. členom prodajne pogodbe, kar je sodišče prve stopnje ustrezno upoštevalo, ko je presojalo, ali ta pogodbena določba ustvarja pravne posledice, ki bi utemeljevale tožbeni zahtevek tožeče stranke, naj ji tožena stranka omogoči neovirano izvajanje služnosti. Če pritožnica s temi pritožbenimi navedbami sodišču prve stopnje očita, da bi moralo 12. člen prodajne pogodbe razlagati v smislu ustanovitve obligacijske pravice parkiranja, poti, vožnje in dovoza z vsemi vozili pri deležu tožene stranke na predmetni nepremičnini, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da se stranke sicer lahko s pogodbo dogovorijo o ustanovitvi obligacijske pravice z vsebino, ki bi dajala upravičenje parkiranja, poti, vožnje in dovoza z vsemi vozili na določenem delu nepremičnine. Vendar pa je sodišče prve stopnje glede na besedilo 12. člena prodajne pogodbe pravilno presodilo, da v obravnavani zadevi ne gre za takšen primer. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da besede služnost v 12. členu prodajne pogodbe ni mogoče drugače tolmačiti kot skladno z institutom služnosti v smislu ureditve SPZ in da ta pogodbena določba ne ustvarja niti obligacijskih pravnih posledic, ki bi utemeljevale obravnavani tožbeni zahtevek.

9.Pritožnica sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je napačno opredelilo, da je odločilno pravno vprašanje v zadevi, ali je mogoče ustanoviti stvarno služnost na alikvotnem delu solastne nepremičnine. Tožeča stranka je v tem postopku zahtevala realizacijo pogodbeno dogovorjene služnosti iz 12. člena prodajne pogodbe. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, je služnost institut stvarnega prava. Na področju stvarnega prava velja načelo omejenega števila stvarnopravnih položajev, kar pomeni, da lahko nastanejo in obstajajo samo tisti stvarnopravni položaji, za katere tako določa zakon. Število (mogočih in dovoljenih) stvarnopravnih položajev je (med drugim) omejeno z določitvijo vrste stvarnih pravic, ki lahko obstajajo, in s pravili o predpostavkah za nastanek in prenehanje stvarnih pravic.

Zato je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da izvedena stvarna pravica ne more nastati mimo zaprtega kroga definiranih z zakonom predpisanih predpostavk, ki jih za veljavno ustanovitev določa SPZ.

10.Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, zapis v 12. členu prodajne pogodbe "v korist vsakokratnega lastnika deleža do 9815/10000 parc. št. 1938/3 k.o. ..." pokaže, da gre za vsebino, ki ni združljiva s predpostavkami instituta osebne služnosti. Ker je ustanovitev pravice v korist vsakokratnega lastnika gospodujoče nepremičnine značilna za stvarne služnosti, je bilo treba 12. člen prodajne pogodbe preizkusiti v luči meril instituta stvarne služnosti. Prvi odstavek 215. člena SPZ, ki ureja nastanek stvarne služnosti na podlagi pravnega posla, določa, da se za nastanek stvarne služnosti poleg veljavnega pravnega posla, iz katerega izhaja obveznost ustanoviti služnost, zahteva še zemljiškoknjižno dovolilo in vpis v zemljiško knjigo. Ugotovljeno je bilo, da služnost, katere realizacijo zahteva tožeča stranka, v zemljiško knjigo ni vpisana, v 12. členu prodajne pogodbe pa je določeno, da prodajalec dovoljuje vknjižbo služnostne pravice poti, vožnje, parkiranja in dovoza z vsemi vozili pri njegovem deležu na parceli št. 1940/1 v korist vsakokratnega lastnika deleža do 9815/10000 parcele št. 1938/3 k.o. ... Pritožbeno sodišče pritrjuje pravnemu naziranju sodišča prve stopnje, ki sledi usklajenim stališčem pravne teorije,

da je stvarno služnost mogoče ustanoviti samo na celotni nepremičnini, stvarna služnost na idealnem solastniškem deležu pa ni mogoča.

11.Zgornjega zaključka ne spremeni dejstvo, da so solastnice parcele št. 0000 1940/1 sklenile dogovor, da vsaka od njih izključno uporablja natančno določena parkirna mesta. Ni utemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje dogovor o izključni uporabi solastne nepremičnine napačno ocenilo. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, da ta dogovor predstavlja dogovor solastnic nepremičnine o uporabi nepremičnine na način, da bo vsaka od njih izključno uporabljala določen prostorski del nepremičnine. Ker je kljub temu dogovoru predmet lastninske pravice, ki pripada skupaj vsem solastnicam nepremičnine, še vedno celotna nepremičnina kot individualno določena samostojna stvar, je zaradi načela omejenega števila stvarnopravnih položajev s stvarno služnostjo lahko obremenjena zgolj celotna nepremičnina in ne posamezni solastniški (idealni) delež na nepremičnini.

12.V zvezi s pritožbenim sklicevanjem na 226. člen SPZ, ki ureja nepravo stvarno služnost, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je že sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da vsebina 12. člena prodajne pogodbe ni združljiva z institutom neprave stvarne služnosti, ker prvi odstavek 226. člena SPZ določa, da se neprava stvarna služnost ustanovi v korist določene osebe, v 12. členu prodajne pogodbe pa je določeno, da prodajalec dovoljuje vknjižbo služnosti v korist vsakokratnega lastnika deleža do 9815/10000 parc. št. 1938/3 k.o. ... Sodišče prve stopnje je tudi pravilno pojasnilo, da enako kot za stvarno služnost tudi za nepravo stvarno služnost velja, da lahko obremeni samo celotno nepremičnino.

13.Pritožnica sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da ni upoštevalo, da so solastniki (Republika Slovenija in družba A. d. o. o.) podali soglasja v zvezi s služnostjo. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, se soglasji zgoraj navedenih solastnic parcele št. 0000 1940/1 nanašata izključno na ustanovitev služnostne pravice na solastniškem deležu tožene stranke in torej ne gre za soglasji k ustanovitvi služnosti na služeči nepremičnini kot celoti. Ker je stvarno služnost mogoče ustanoviti zgolj na služeči nepremičnini kot celoti, omenjeni soglasji solastnikov k ustanovitvi služnostne pravice na solastniškem deležu tožene stranke nimata pravnega učinka v smislu, kot jima ga pripisuje pritožnica, da bi bila na njuni podlagi možna ustanovitev stvarne služnosti na solastniškem deležu tožene stranke na parceli št. 0000 1940/1.

14.Ker so tožničini pritožbeni očitki neutemeljeni in ker pritožbeno sodišče tudi ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zasledilo kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

15.Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka in je dolžna toženi stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka, ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo po predloženem stroškovniku in v skladu z Odvetniško tarifo (OT). Stroški pritožbenega postopka tožene stranke obsegajo stroške sestave odgovora na pritožbo v višini 250 točk, kar znaša 150,00 EUR (tar. št. 22/1 OT), materialne stroške v višini 3,00 EUR (tretji odstavek 11. člena OT) in 22 % DDV, kar skupaj znaša 186,66 EUR. Tako odmerjene stroške pritožbenega postopka je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti v roku petnajst dni po prejemu te sodbe.

-------------------------------

1N. Plavšak v E-paket Stvarno pravo z e-komentarjem SPZ, komentar k 2. členu SPZ, Tax-Fin-Lex.

2V. Rijavec v Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 337; M. Juhart v Stvarno pravo, GV Založba, Ljubljana 2007, str. 315; N. Plavšak v E-paket Stvarno pravo z e-komentarjem SPZ, razdelek 26.8.2.: Idealni delež lastninske pravice kot predmet izvedenih pravic, Tax-Fin-Lex.

3Primerjaj N. Plavšak v E-paket Stvarno pravo z e-komentarjem SPZ, razdelek 26.8.2.: Idealni delež lastninske pravice kot predmet izvedenih pravic, Tax-Fin-Lex.

Zveza:

Stvarnopravni zakonik (2002) - SPZ - člen 215, 215/1, 226, 226/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.