Jedro

S tem ko je sodišče vlogo prebralo na naroku, na katerem je bila prisotna tožnikova pooblaščenka, je bila tožniku zagotovljena pravica do obravnavanja pred sodiščem, četudi mu vloga predhodno ni bila vročena. Kršitev iz 8. točke 2. odst. 339. člena ZPP zato z opisanim postopanjem ni podana.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v znesku 9.254,47 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kajti ugotovilo je, da je tožnik namenoma povzročil prometno nesrečo, v kateri je prišlo do poškodb, zaradi katerih od obeh toženk zahteva odškodnino.

Zoper sodbo se pritožnik pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP in predlaga spremembo oziroma razveljavitev sodbe.

Pritožbeno sodišče bo potrebne pritožbene trditve povzelo v nadaljevanju, ko bo nanje odgovarjalo.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje ni napravilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, dejansko stanje je popolno ugotovljeno in tudi materialnopravno je pravilna odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema vse razloge izpodbijane sodbe, s katerimi je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek. Glede na pritožbene trditve tem razlogom še dodaja: Pritožba najprej očita sodišču prve stopnje, da je opustilo dolžnost vročanja vlog. Gre za vlogo z dne 25.9.2008, ki tožniku ni bila vročena, zaradi česar se tožnik do teh navedb ni mogel opredeliti.

V zvezi s tem sodišče prve stopnje ni napravilo nobene kršitve. Na glavni obravnavi 26.9.2008 je sodnik vlogo prebral. Za tožnika je bila na naroku njegova pooblaščenka. Z vsebino vloge je bila torej seznanjena. Če bi štela, da sodnikovo ravnanje ne zadostuje, bi lahko zahtevala vročitev vloge. Možnost obravnavanja pred sodiščem je bila torej tožniku dana in ne gre za kršitev iz 8. točke 2. odst. 339. člena ZPP.

Pritožba nato očita, da gre za nasprotujoče razloge sodbe zato, ker se je sodišče postavilo na stališče, da ni pomembno, da je prišlo do zavrženja obtožnega predloga Okrajnega sodišča v N. opr. št. K 267/2005, s katerim se tožniku očita poskus kaznivega dejanja goljufije. Tožnik meni, da gre za vsebinsko nasprotje, ker se je sodišče postavilo na stališče, da je tožnik prometno nesrečo povzročil namerno. Kaznivo dejanje goljufije je namreč mogoče storiti le z direktnim naklepom. Če torej okrožno državno tožilstvo tožniku ni uspelo dokazati naklepne storitve in je obtožni predlog celo umaknilo, je nerazumljivo, da sodišče tega ni upoštevalo.

Ne gre za nasprotje v sodbi. Pravdno sodišče je vezano le na morebitno pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca (14. člen ZPP). Sicer sodišče odloča po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka, katere dejstva šteje za dokazana (8. člen ZPP). Sodišče prve stopnje je tako ravnalo. Sicer pa niso povsem točne pritožbene trditve o tem, češ da okrožnemu državnemu tožilstvu ni uspelo dokazati, da je tožnik ravnal naklepno in da je predlog zoper njega celo umaknilo. Kot izhaja iz spisa K 267/2005, je bil 25.4.2007 obtožni predlog zavržen, vendar je bil razlog to, da sodišče ni ugotovilo pridobitve protipravne premoženjske koristi zaradi tega, ker je Z. T. morala plačati odškodnino mladoletnemu S. M. na podlagi pravnomočne sodbe Okrajnega sodišča v N. P 548/2003-24 z dne 2.10.2005. Gre torej za druge razloge in ne za take, kot jih skuša prikazati pritožba.

Pritožba se nato ne strinja s tem, da je sodišče svojo odločitev oprlo na uradni zaznamek o sprejemu ustne kazenske ovadbe, ki je bila po telefonu 9.9.2003 posredovana na OKC PU Novo mesto. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem ugotavlja, da je sodišče prve stopnje izvedlo obširen dokazni postopek. Izvedlo je torej več dokazov, na podlagi katerih je prišlo do ugotovitve o tem, da je šlo za namerno povzročitev prometne nesreče. Omenjeni uradni zaznamek je sodišče prve stopnje uporabilo le kot dodatni razlog, zaradi katerega je bilo prepričano o tem, da gre za namerno povzročitev prometne nesreče. Omenjeni uradni zaznamek ne predstavlja nosilnega razloga, zaradi katerega je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo. Glede na že povedano tudi že citirani kazenski spis ne izkazuje tega, kar trdi pritožba, in sicer, da naj bi bilo okrožno državno tožilstvo ocenilo, da navedena listina (uradni zaznamek) ne pomeni dokaza, na podlagi katerega bi bilo tožniku mogoče dokazati naklepno storitev kaznivega dejanja goljufije.

Tako torej tudi v tem delu sodišče prve stopnje ni storilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

Pravilno pa je ugotovljeno tudi dejansko stanje.

Odločitev o tem, da je tožnik nesrečo povzročil namenoma, je sodišče sprejelo potem, ko je v skladu z 8. členom ZPP ocenilo vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj. Pritožbeno sodišče dokazno oceno v celoti sprejema. Izvedenec ni bil postavljen zato, da bi odgovoril na vprašanje, ali je tožnik nesrečo povzročil namenoma. To tudi sicer ne more biti stvar izvedenca, pač pa je to stvar sodišča, potem ko oceni vse dokaze in na njihovi podlagi ugotovi dejansko stanje. V katerem delu naj bi iz izvedenskega mnenja izhajalo, da krivde za prometno nesrečo ni mogoče pripisati le tožniku, pritožba ne pove. Udeleženi voznik M. Š. je na glavni obravnavi 12.10.2007, list. št. 34, izpovedal, da lahko reče, da je voznik namerno zapeljal v njegovo vozilo. Torej je sodišče prve stopnje njegovo izjavo povzelo pravilno in ne gre za nasprotje, kot ga zatrjuje pritožba. Sicer pa gre pri vprašanju, ali je šlo za nameren nalet, tako ali tako le za oceno tožnikovega ravnanja, kot se je kazalo navzven, torej proti tretjim. Vprašanje naklepa oziroma namena je namreč stvar človekove odločitve, ki se kaže navzven z določenimi ravnanji. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča okoliščine in ugotovljena dejstva brez dvoma kažejo, da je šlo za nameren nalet. Glede na pritožbene trditve, ki se nanašajo na AO+ zavarovanje pa je pravilne razloge prav tako navedlo sodišče prve stopnje, zato jih ni treba ponavljati. Bistveno je, da je tožnik izgubil pravice iz tega zavarovanja, ker je nesrečo povzročil namenoma.

S tem je odgovorjeno na bistvene pritožbene trditve.

Neutemeljeno pritožbo je bilo treba zavrniti in sodbo potrditi po 353. členu ZPP.