Jedro

Tožnika bi sicer načeloma res morala vložiti izbrisno tožbo, saj se pojmovno izključuje, da mora nekdo nekaj storiti kot lastnik (izstaviti listino, sposobno za prenos lastništva), če se mu odreka, da je sploh kdaj postal lastnik, namreč, če je posel ničen. Vendar je treba dopustiti tudi takšen način uveljavljanja vračila danega, saj se zahteva tožnikov za izstavitev listine prekriva z zahtevkom za vrnitev danega po prvem odstavku 87. člena OZ.

Izrek

I. Pritožbi tožnikov se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v II. točki spremeni tako, da se ugodi tudi tožbenemu zahtevku, ki se glasi: “A. A. je dolžan v roku 8 dni po pravnomočnosti sodbe B. B. izstaviti zemljiškoknjižno dovolilo z naslednjo vsebino: A. A., …, izrecno in brezpogojno dovoljujem, da se pri meni lastnih nepremičninah z ID znakoma 001/3-0 in 001/4-0, obe k. o. X, vknjiži lastninska pravica na ime B. B., do celote (1/1). V nasprotnem primeru zemljiškoknjižno dovolilo nadomesti ta sodba.

A. A. je dolžan v roku 8 dni po pravnomočnosti sodbe C. C. izstaviti zemljiškoknjižno dovolilo z naslednjo vsebino: A. A., izrecno in brezpogojno dovoljujem, da se pri meni lastni nepremičnini z ID znakom 001/2-0 k. o. X, vknjiži lastninska pravica na ime C. C., do celote (1/1). V nasprotnem primeru zemljiškoknjižno dovolilo nadomesti ta sodba.“

II. Pritožba toženca se zavrne in se odločitev v I., III. in IV. točki sodbe sodišča prve stopnje potrdi.

III. Toženec je dolžan tožnikoma povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 6.236,64 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude s plačilom pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega naslednjega dne dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je (I.) delno ugodilo zahtevku tožnikov in ugotovilo ničnost prodajnih pogodb med njima in tožencem z dne 20.11. 2003 oz. z dne 30. 4. 2004 za nepremičnine v k. o. X. (ID 001/2-0, ID 001/3-0, ID 001/4-0). Ta sodba je posledica ocene, da obe pogodbi nasprotujeta prisilnim predpisom in morali, ker sta bili sklenjeni pod grožnjo oz. zaradi toženčevega izsiljevanja, zaradi česar je bil toženec pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje izsiljevanja. Zavrnilo je nadaljnji zahtevek tožnikov, naj jima toženec izstavi ustrezne zemljiškoknjižne listine, na podlagi katerih se bosta spet lahko vpisala kot lastnika prodanih mu nepremičnin (II.). Tako je odločilo, ker je ocenilo zahtevek tožnikov kot napačen; po mnenju sodišča bi morala vložiti kvečjemu izbrisno tožbo. Zavrnilo je toženčev zahtevek po eventuelni nasprotni tožbi, naj mu plačata prvi tožnik 37.120,00 EUR, druga tožnica pa 53.052,50 EUR (III.), kar je toženec zahteval v primeru ugoditve zahtevku tožnikov kot vračilo danega, ker je ocenilo, da prejema denarja ni dokazal. Tožencu je naložilo, da tožnikoma povrne 7207,76 EUR za stroške postopka, v 15. dneh, sicer pa z ustreznimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pritožujeta tako tožnika, ta dva proti zavrnilnem delu (II.), kot tudi toženec, on pa proti ugodilnem delu in zavrnitvi njegovega zahtevka (I., III., in IV.), vsi predlagajo spremembo ali pa razveljavitev izpodbijanega dela ter opredeljujejo pritožbene stroške.

3. Tožnika sta presenečena nad zavrnitvijo zahtevka za izstavitev listine, pravita, da bi ju moralo sodišče kvečjemu opozoriti na napačno oblikovan zahtevek, če je menilo, da je tak, ne pa spremenjene sodne prakse, vezane na uveljavitev novele ZZK-1c, naprtiti njima v škodo. Sicer pa sta prepričana, da sta tožila prav, tožila sta namreč na vračilo tistega, kar je bilo dano na podlagi ničnega posla. Menita, da so judikati, na katere se sklicuje sodišče, izdani v drugačnih dejanskih situacijah, šlo je zlasti za večkratno prodajo nepremičnin.

4. Toženec pa nasprotuje oceni o ničnosti posla, saj pravi, da je bilo zoper prisilne predpise in moralo kvečjemu njegovo ravnanje, ne pa pravni posel sam. Tega bi stranka lahko kvečjemu razveljavila, česar tožnika nista storila, ker sta očitno štela posle za veljavne, sicer pa sta tudi zamudila vse roke. Navaja še, da sicer ni brez pomena, da so stranke poslovale že prej in kupnine zmanjševale za vrednost dolga – trdi, da sta tožnika tako goljufala svoje upnike. Meni še, da se kazensko sodišče z veljavnostjo pogodb sploh ni ukvarjalo, pač pa je oškodovanca napotilo na pravdo, čeprav bi lahko odločilo tudi o neveljavnosti posla, saj ZKP (v 107. čl.) to možnost predvideva. Navaja, da je dokazni postopek potrdil obstoj dolga tožnikov v višini 100.000,00 EUR, kar sta poravnala z nepremičninami in štela kupnino za prejeto.

5. Tožnika sta na toženčevo pritožbo še odgovorila, se zavzela za njeno zavrnitev ter opredelila nadaljnje stroške, toženec pa na njuno pritožbo ni odgovoril. 6. Pritožbeno sodišče je o pritožbah enkrat že odločilo (16. septembra 2015), in sicer je tedaj ugodilo toženčevi pritožbi ter izpodbijano prvostopenjsko sodbo spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnikov tudi glede zahteve za ugotovitev ničnosti poslov, to pa na podlagi ocene, da zaradi groženj in izsiljevanja pogodbi nista nični, ampak obremenjeni z napako volje in bi morala tožnika (pravočasno) zahtevati njuno razveljavitev.

7. Po uspešni reviziji tožnikov (1) se pritožbeni postopek ponavlja.

8. Glede na stališče Vrhovnega sodišča Republike Slovenije je treba zaključiti, da je utemeljena pritožba tožnikov, pritožba toženca pa ne.

9. S pravnomočno kazensko sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani III K 28224/2010 z dne 26. 5. 2011 je bil toženec obsojen, da je z namenom, da si pridobi protipravno premoženjsko korist, z resno grožnjo drugega prisilil, da je nekaj storil v škodo svojega in tujega premoženja s tem, da je po vrnjenem znesku, ki si ga je prvi tožnik izposodil na podlagi posojilne pogodbe z dne 14. 3. 2003, tožniku večkrat grozil, da ga bo ubil in mu zažgal kamione ter zahteval prepis parcel tako, da se je tožnik zelo bal in je v strahu za svoje življenje prosil tudi drugo tožnico, da je za prvega tožnika na toženca 20. 11. 2003 prepisala parcelo 1770/651/2-0 k. o. X; ker pa so se grožnje nadaljevale, je tožnik na toženca 30. 4. 2004 prepisal še svoji parceli 0000/651/3-0 in 0000/651/4-0 k. o. X. 10. Kot pravi Vrhovno sodišče Republike Slovenije, bi bilo življenjsko nevzdržno, da bi bil storilec kaznivega dejanja v civilnem postopku nagrajen s sadom svojega dejanja, in bi to nasprotovalo pravilu, da nihče ne sme obdržati premoženjske koristi, ki je pridobljena s kaznivim dejanjem ali zaradi njega (74. čl. Kazenskega zakonika). Zaradi nedopustne grožnje tožnika svoje volje nista mogla svobodno oblikovati, toženec pa je formo prodajne pogodbe le izkoristil za pridobitev nedovoljene premoženjske koristi. Po mnenju Vrhovnega sodišča Republike Slovenije do sklenitve pogodbe sploh ni prišlo, listine, ki te pogodbe izkazujejo, pa so nične (15. in 50. čl. Obligacijskega zakonika - OZ). Poleg tega je šlo za nedovoljen nagib, za katerega je nasprotna stranka vedela, zato sta pogodbi nični tudi iz tega razloga (2. odst. 40. čl. OZ).

11. Tožbenemu zahtevku za ugotovitev ničnosti obeh pogodb je treba potemtakem ugoditi. Ugoditi pa je treba tudi zahtevku za izstavitev zemljiškoknjižne listine za prenos lastninske pravice nazaj na oba tožnika.

12. Stališče sodišča prve stopnje, da bi morala tožnika vložiti izbrisno tožbo, je načeloma sicer pravilno, saj se pojmovno izključuje, da mora nekdo nekaj storiti kot lastnik (izstaviti listino, sposobno za prenos lastništva), če se mu odreka, da je sploh kdaj postal lastnik, namreč, če je posel ničen. Vendar je treba dopustiti tudi takšen način uveljavljanja vračila danega, saj se zahteva tožnikov za izstavitev listine prekriva z zahtevkom za vrnitev danega po 1. odst. 87. čl. OZ (tako izrecno Vrhovno sodišče Republike Slovenije, glej 12. tč. sklepa).

13. S tem povzetkom razlogov Vrhovnega sodišča Republike Slovenije je vsebinsko odgovorjeno na vse pravne pritožbene argumente, razen na toženčevega glede tega, da se kazensko sodišče z veljavnostjo pogodb sploh ni ukvarjalo, pač pa je oškodovanca napotilo na pravdo. Ta argument ni relevanten. Kadar temelji tožbeni zahtevek na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je že bilo odločeno v kazenskem postopku, je (pravdno) sodišče vezano na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku, samo glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca (14. čl. Zakona o pravdnem postopku – ZPP).

14. Glede toženčevih pritožbenih očitkov dejanske narave (v zvezi z njegovo nasprotno tožbo), češ da je dokazni postopek potrdil obstoj dolga tožnikov v višini 100.000,00 EUR, kar sta poravnala z nepremičninami in štela kupnino za prejeto, pa pritožbeno sodišče v dokazno oceno prvostopenjskega sodišča (glej 16 tč. na str. 7 in 8) ne dvomi. Toženčevi izpovedbi sodišče ni verjelo, ker ga je (v zvezi s spornimi dogodki) ocenilo za neverodostojnega; nasprotoval je namreč ugotovitvam kazenskega sodišča, ki jim ni mogoče več nasprotovati (glede groženj), zato mu ni verjelo niti, da bi tožnikoma plačal kupnino. Poleg tega že na ravni trditev tu prihaja v nasprotje: v tožbi pravi, da sta tožnika kupnino na podlagi pogodbe prejela, v pritožbi pa, da so se kupnine (zaradi dolga) štele za plačane. Toženec torej ni dokazal, da bi na podlagi ničnega posla tudi sam tožnikoma kaj izročil (konkretno kupnino po obeh pogodbah).

15. Na podlagi navedenega je bilo treba pritožbi tožnikov ugoditi in po pooblastilu 5. al. 358. čl. ZPP sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu (II. točka) spremeniti v smer ugoditve tožbenemu zahtevku tudi v tem delu. Toženčevo pritožbo je bilo treba zavrniti ter potrditi I., III. in IV. točko izpodbijane sodbe (353. čl. ZPP).

16. Odločitev o stroških postopka temelji na 1. in 2. odst. 165. čl. in 1. odst. 154. ZPP. Ker sta tožnika s pritožbo uspela, jima mora toženec povrniti stroške pritožbenega postopka, sam pa zaradi svojega neuspeha trpi svoje lastne. Za pritožbeni postopek se tožnikoma prizna 1.667,20 EUR za pritožbo, 1.340,80 EUR za odgovor na pritožbo, 20,00 EUR PTT pavšal in 22% DDV, za postopek z revizijo pa 2.084,00 EUR in DDV, kar skupaj znaša 6.236,64 EUR. Priznane stroške mora toženec plačati v 15 dneh (1. in 2. odst. 313. čl. v zvezi s 332. čl. ZPP), če zamudi, pa gredo tožnikoma od izteka tega roka še zahtevane zakonske zamudne obresti (1. odst. 299. čl. in 1. odst. 378. čl. OZ).

Op. št. (1): Sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 94/2016 z dne 23. marca 2017.