Jedro

Sodišče ponovi dokaz z istim ali drugim izvedencem zgolj v primerih, ko ugotovi, da je izvedenčev izvid nejasen, nepopoln ali v nasprotju sam s sabo ali z raziskanimi okoliščinami, da so v izvedenčevem mnenju nasprotja ali pomanjkljivosti, če nastane utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja, pa se pomanjkljivosti ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem.

Tožnik mora dokazati ne le, da je bil udeležen v prometni nezgodi ter poškodbe na vozilu in sebi, pač pa tudi, da je do škode prišlo na zatrjevani način (da je z osebnim vozilom trčil v drevo ob cesti).

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da mu je tožena stranka dolžna plačati 15.993,02 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.567,02 EUR od 11. 12. 2010 ter od zneska 5.426,00 EUR od 27. 2. 2011 dalje do plačila. Tožniku je naložilo, da je dolžan toženki plačati tudi njene pravdne stroške 20,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožnik se v pritožbi zoper sodbo sklicuje na vse pritožbene razloge ter predlagala spremembo oziroma razveljavitev sodbe. Navaja, da je do nesreče kritičnega dne prišlo na takšen način, kot je sam že večkrat poudaril in sicer, da je s svojim vozilom X trčil v obcestno drevo. Upoštevati je potrebno, da je bil na cesti na bankini odrinjen sneg, kar je vplivalo na gibanje in položaj vozila, šlo je za dinamično dogajanje. Zaključki izvedenca M. so nesprejemljivi, izvedenec sploh ni ugotavljal, ampak zgolj ugibal, na kakšen način je vozilo priletelo v drevo, pod kakšnim kotom in s kakšno dinamiko gibanja in v kateri del debla je vozilo priletelo. Izvedenec ni mogel z gotovostjo ugotoviti natančnega poteka gibanja in trčenja v drevo, Da se zadeva razčisti, je bil predlagan drug izvedenec prometne stroke. Poškodbe tožnikovega vozila se ne morejo primerjati s poškodbami vozil, katerih fotografije je primerjalno predstavil izvedenec. Pri tem je izvedenec šel tako daleč, da je poskušal odgovarjati tudi na tiste okoliščine in vprašanja, na katere bi lahko odgovoril le izvedenec gozdarske stroke. Tožnik poudarja, da se je zaletel s sprednjim delom svojega vozila v drevo, kjer je še danes vidna določena poškodba, zato bi bilo potrebno ugotoviti, kakšen je proces obnovitve lubja v obdobju po prometni nezgodi. Do poškodovanosti drevesa je gotovo prišlo ob tožnikovi nesreči in je moral prileteti pod določenim kotom in z določeno privzdignjenostjo sprednjega dela v drevo. Tožnik poudarja, da ob prvotnem zahtevku ni bil pozoren, kako bo celotno dogajanje predstavil, saj je tako in tako šlo za zahtevek iz kasko zavarovanja, ko je ključni element nastanek zavarovalne škode in ne iskanje krivca ter odgovornost povzročitelja. Opozarja, da je do nesreče prišlo v dopoldanskem času, da je klical policijo, da se je mimo slučajno pripeljal policist s civilnim vozilom, da je nesrečo videl tudi priča G. ter da je predstavnik A. vozilo od tam odpeljal. Nesprejemljiv je zaključek izvedenca, da se je sprožila varnostna blazina na sovoznikovi strani, ker naj bi bila v vozilu še ena oseba. Tožnik tudi vztraja, da ni mogel vedeti, kaj je priča Š. fotografiral. Na obrazcu prijave škode ni detajlno opisal poteka nesreče, ker je škodo uveljavljal po kasko polici in se mu to takrat ni zdelo potrebno. Izvedenskemu mnenju očita tudi, da je izvedenec podajal zaključke glede mehanizma nastanka telesnih poškodb, kar bi lahko ugotavljal le izvedenec medicinske stroke. Odločno zavrača možnost, da bi trčil nekam drugam v drug neznan objekt na drugem kraju, saj je bilo vozilo karambolirano in nevozno. Sam tudi ne more odgovarjati in nositi posledic, če pač policija ob klicu ni prišla in ni naredila zapisnika. Poudarja, da je ob nesreči naredil vse, da bi se ustrezno zavarovali dokazi, ne more pa vplivati na delo in ravnanje policije.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je v celoti in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo (določbe členov 921, 922 in 944 Obligacijskega zakonika), pri tem pa tudi ni zagrešilo niti v pritožbi očitanih, niti drugih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

5. Tožnik v pritožbi navaja, da je že v postopku podal konkretne razloge in ugovore, zaradi katerih bi sodišče moralo postaviti novega izvedenca cestnoprometne stroke, če bi bilo potrebno pa tudi izvedenca gozdarske stroke. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe ustrezno utemeljilo, zakaj je sledilo mnenju izvedenca cestnoprometne stroke, ki ga je postavilo v predmetni pravdi ter obrazloženo zavrnilo tožnikov predlog za postavitev novega izvedenca. S tem ni kršilo pravil pravdnega postopka, ki se nanašajo na dokazovanje z izvedenci (254. člen ZPP). Sodišče ponovi dokaz z istim ali drugim izvedencem zgolj v primerih, ko ugotovi, da je izvedenčev izvid nejasen, nepopoln ali v nasprotju sam s sabo ali z raziskanimi okoliščinami, da so v izvedenčevem mnenju nasprotja ali pomanjkljivosti, če nastane utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja, pa se pomanjkljivosti ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem. Izvedenec je ob zaslišanju odgovoril na vse pripombe tožnika na izvedensko mnenje. Izrecno je pojasnil, da na določena vprašanja ne more odgovoriti, ker sodijo v pristojnost drugih strokovnjakov (za gozdarsko oziroma za medicinsko stroko). Sodišče prve stopnje je njegove ugotovitve, ki se dotikajo teh drugih področij kritično in v celoti pravilno upoštevalo, zato v tej smeri ne gre za pomanjkljivo mnenje, ki bi vzbujalo dvom o njegovi pravilnosti. Pritožbeni očitek o obstoju te procesne kršitve zato ni utemeljen.

6. V ostalem pritožba predvsem graja dokazno oceno in ugotovljeno dejansko stanje v sodbi. Tožnik se sklicuje na škodni dogodek z dne 7. 12. 2010 in zahteva povrnitev premoženjske in nepremoženjske škode na podlagi sklenjene zavarovalne police avtomobilskega kasko zavarovanja ter na podlagi zavarovanja voznika motornega vozila zaradi telesnih poškodb (AO-plus zavarovanje). Tožena stranka zatrjuje, da do prometne nezgode ni prišlo na način, kot ga zatrjuje tožnik, da gre za simulirano prometno nezgodo, zaradi česar zavrača izplačilo zavarovalnine.

7. V tem okviru je prvostopenjsko sodišče pravilno in v skladu z ustaljeno sodno prakso ugotovilo razporeditev trditvenega in dokaznega bremena. Ta je glede nastanka zavarovalnega primera na tožniku, glede ugovora nenastale pravice (izgube kritnih pravic) pa na toženi stranki. V konkretni zadevi to pomeni, da mora tožnik dokazati ne le, da je bil 7. 12. 2010 udeležen v prometni nezgodi ter poškodbe na vozilu in sebi, pač pa tudi, da je do škode prišlo na zatrjevani način (da je z osebnim vozilom trčil v drevo ob cesti).

8. Pritožbeno sodišče soglaša z odločilnimi zaključki prvostopenjskega sodišča o tem. Izvedenec cestnoprometne stroke je po ogledu kraja nezgode in ustreznih meritvah ter ob primerjavi poškodb na vozilu, ki izhajajo iz fotografij in ostalih listin v spisu, ugotovil, da se poškodbe na vozilu in na drevesnem deblu ne ujemajo niti po višini, niti po obliki udrtine oziroma odtisa na vozilu. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je mnenje izvedenca strokovno in brez očitanih protislovij ter pomanjkljivosti. Na pritožbene trditve, da je vozilo bodisi priletelo v drevo, ko ga je poprej privzdignilo, ali pa je prišlo do trčenja bolj v spodnji del stebla ob koreninah, je izvedenec v dopolnitvi mnenja odgovoril in v bistvenem te možnosti zavrnil. V obrazložitvi sodbe je prvostopenjsko sodišče ocenilo tudi ostale okoliščine, ki kažejo na neskladja in vzbujajo močan dvom, da je do škodnega dogodka prišlo na način, kot ga zatrjuje tožnik (vrsta telesne poškodbe glede na uporabo varnostnega pasu; sproženi dve zračni blazini; P. ni prejela na dan nesreče nobenega klica tožnika o nesreči; tožnikova izjava o ogledu s pričo J. Š. se ne sklada s fotografijami, ki jih je ta predložil; ni verjetno, da bi policisti odklonili ogled kraja nesreče; vsebina obrazca prijava škode po nesreči, ki se v celoti ne ujema s tožbenimi trditvami). Pravilna je tudi obrazložitev prvostopenjskega sodišča v tistem delu, ko zavrača dokazni predlog z izvedencem gozdarske stroke.

9. Prvostopenjsko sodišče je tako imelo zadosti podlage za zaključek, da je prišlo do prometne nezgode na tak način, kot trdi tožnik, zato je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka pravilna. Ker tudi očitki pritožbe niso utemeljeni, jo je sodišče druge stopnje zavrnilo in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča (353. člen ZPP).