Jedro

Ob dopolnjenih 65 letih starosti, vendar le 10 letih, 4 mesecih in 26 dneh pokojninske dobe pri slovenskem nosilcu zavarovanja (pri nosilcu zavarovanja v BiH tožnica sploh nima pokojninske dobe), ni izpolnjeno nobeno od zakonskih dejanskih stanj iz 27. člena ZPIZ-2 za pravico do starostne pokojne.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin zahtevek na odpravo odločbe tožene stranke št. ..., št. dosjeja: ... z dne 25. 4. 2019 v zvezi z odločbo št. ..., št. dosjeja: ... z dne 4. 12. 2018 in priznanje sorazmernega dela starostne pokojnine, oziroma podredno vrnitev dela plačanih prispevkov za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Presodilo je, da sta izpodbijana zavrnilna upravna akta pravilna in zakonita.

2. Sodbo izpodbija tožnica zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotno uporabljenega materialnega prava s predlogom, da se zadeva vrne tožencu v ponovno odločanje zaradi ugotavljanja invalidnosti in upokojitve.

Izpodbijane odločbe z dne 25. 4. 2019, izdane na podlagi 172. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju1 (ZPIZ-2) ne priznava, saj naj bi bila nepravilna, nezakonita in v nasprotju s 6. ter 14. členom Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin2 (EKČP). Po pooblaščenki A.A. je vložila zahtevo za pravico do vdovske pokojnine na podlagi pokojninske dobe, ki jo je pokojni mož dopolnil v Sloveniji. Sicer ima v Sloveniji sama dopolnjenih 10 let, 4 mesece in 26 dni pokojninske dobe, stara je 65 let, je hudo bolna in ne more opravljati nobenega dela. To lahko dokaže z izvidi, ki jih bo predložila, da se ugotovi popolna nezmožnost za delo.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnica ne navaja nobenih dejstev, niti ne ponuja dokazov, da bi nastal kakršenkoli dvom v pravilnost in zakonitost zavrnilne sodbe, izdane ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu. V postopku ni prišlo do procesnih kršitev iz 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku3 (ZPP), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti. Ni podane niti kršitve pravice do poštenega sojenja iz 6. člena EKČP, ali prepovedi diskriminacije iz 14. člena EKČP, zatrjevane povsem pavšalno, zaradi česar se pritožbeno sodišče do navedb v tej smeri vsebinsko posebej ni dolžno niti opredeljevati. Zavrnilna sodba je utemeljena z bistveno pravilnimi dejanskimi in pravnimi razlogi, zato je na pritožbeno izvajanje potrebno ponovno poudariti le naslednje.

5. V obravnavani zadevi gre za izpodbojno tožbo zoper zavrnilni odločbi z dne 25. 4. 2019 in 4. 12. 2018 o pravici do starostne pokojnine. V predsodnem postopku se je izkazalo, da je tožnica, rojena ... 10. 1953, ob vložitvi zahteve dne ... 11. 2018 sicer dopolnila 65 let, 1 mesec in 6 dni starosti, vendar pa z 10 leti, 4 meseci in 26 dnevi pokojninske dobe ni izpolnila minimalne pokojninske ali zavarovalne dobe za priznanje pravice do starostne pokojnine. Slednje dejstvo, ki niti ni sporno je seveda edino odločilno za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijanih upravnih odločb. 6. Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve, ki jo je pravilno uporabilo sodišče prve stopnje in pred njim že tožena stranka, je podana v 27. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju4 (ZPIZ-2). Po navedeni določbi ZPIZ-2 je bilo zavarovankam pravico do starostne pokojnine za zahteve, vložene leta 2018 mogoče priznati le, če so dopolnile: - 59 let in 8 mesecev starosti ter 40 let pokojninske dobe brez dokupa, ali - 64 let starosti in 20 letih pokojninske dobe, ali - 65 let starosti in najmanj 15 let zavarovalne dobe.

Takšno dejansko stanje v obravnavani zadevi zagotovo ni podano. Ob dopolnjenih 65 letih starosti, vendar le 10 letih, 4 mesecih in 26 dneh pokojninske dobe pri slovenskem nosilcu zavarovanja (pri nosilcu zavarovanja v BiH tožnica sploh nima pokojninske dobe), ni izpolnjeno nobeno od zakonskih dejanskih stanj iz 27. člena ZPIZ-2 za pravico do starostne pokojne.

7. Ker sta tudi po presoji pritožbenega sodišča zavrnilna upravna akta pravilna in zakonita, je z izpodbijano sodbo tožbeni zahtevek na njuno odpravo na podlagi 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih5 (ZDSS-1) utemeljeno zavrnjen. Pritožba v tej smeri ne more biti uspešna.

Enako velja za pritožbo zoper zavrnilni del sodbe glede zahtevanega vračila vsaj dela plačanih prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Za drugačno odločitev od izpodbijane ni nobene zakonske podlage. Bistveno pravilnih dejanskih in pravnih razlogov iz 11. točke obrazložitve sodbe, pritožbeno sodišče ne ponavlja znova.

8. Čeprav za pritožbeno rešitev zadeve niti ni bistveno, sodišče na koncu le še ugotavlja, da so pritožničine navedbe o zahtevani vdovski pokojnini protispisne, zatrjevanje slabega zdravstvenega stanja in predlagana ocena invalidnosti pa v tem sodno socialnem sporu popolnoma brezpredmetna. Gre za izpodbojno tožbo zaradi zavrnjene pravice do starostne pokojnine, iz listin upravnega spisa pa ne izhaja, da bi pravici do vdovske ali invalidske pokojnine v predsodnem postopku sploh bili uveljavljani. Zavarovanci namreč pravice iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja (starostne, invalidske, vdovske, družinske pokojnine ali drugih pravic) uveljavljajo pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, sodno varstvo pa je zagotovljeno zoper drugostopenjske, v upravnem postopku dokončne upravne odločbe. Gre za procesno predpostavko, ki mora biti izpolnjena, saj v nasprotnem primeru ni dopustno meritorno sojenje o pravicah iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja.

9. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, niti razlogi na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, je na podlagi 353. člena ZPP potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

1 Ur. l. RS št. 96/2012 s spremembami. 2 Ur. l. RS (13. 6. 1994) MP, št. 7-41/1994 (RS 33/1994). 3 Ur. l. RS, št. 73/2007, 45/2008 in 10/2017. 4 Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami. 5 Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami.