Jedro

Ker je sodišče prve stopnje zavzelo napačno pravno stališče, da je za izdajo začasne odredbe z verjetnostjo izkazan nastanek težko nadomestljive škode in možnost vzpostavitve prejšnjega stanja za toženko, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in spremenilo izpodbijani sklep tako, da je ugodilo ugovoru toženke in razveljavilo izdano začasno odredbo s stroškovno posledico.

Izrek

I.Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se glasi:

"I. Ugovoru tožene stranke zoper sklep o izdani začasni odredbi z dne 9. 5. 2025 se ugodi in se sklep Pd 149/2025 z dne 9. 5. 2025 spremeni tako, da se predlog za izdajo začasne odredbe zavrne.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka zavarovanja."

II.Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, toženi stranki pa je dolžna v roku 8 dni povrniti stroške pritožbe v znesku 149,33 EUR.

Obrazložitev

1.Pritožbeno sodišče je v tej zadevi že odločalo. Ker je ugotovilo, da je pri izdaji sklepa z dne 15. 7. 2025 in 9. 5. 2025 prišlo do absolutno bistvene kršitve pravil postopka iz 1. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki se v delovnih sporih uporablja na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1), je s sklepom Pdp 284/2025 z dne 1. 9. 2025 ugodilo pritožbi toženke in spremenilo sklep sodišča prve stopnje z dne 15. 7. 2025 tako, da je ugodilo ugovoru in razveljavilo sklep z dne 9. 5. 2025 ter zadevo vrnilo v nov postopek.

2.Sodišče prve stopnje je v novem sojenju ponovno izdalo začasno odredbo in z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor toženke zoper sklep o začasni odredbi z dne 9. 9. 2025 ter odločilo, da mora tožniku povrniti stroške postopka v znesku 112,00 EUR.

3.Zoper sklep se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženka in predlaga njegovo spremembo tako, da se ugovoru ugodi in se razveljavi sklep o začasni odredbi, oziroma da se izpodbijani sklep razveljavi in zadeva vrne v nov postopek. Izpostavlja, da ji je bila kršena pravica do kontradiktornosti in izjave, saj se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vseh njenih navedb in ni izvajalo dokazov. Sklep je neobrazložen (kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), ugovarja pa tudi kršitev pravice iz 22. in 23. člena Ustave RS. Gre za regulacijsko začasno odredbo, pri kateri je potreben restriktiven pristop. Sodišče se je osredotočilo le na pravico tožnika do izobraževanja, spregledalo pa je položaj dolžnika in konkretno nevarnost, ki jo predstavlja vrnitev tožnika v vajeništvo za varno in stabilno delovno okolje. Nasprotuje presoji, da je terjatev verjetno izkazana. Meni, da je prišlo do vnaprejšnje dokazne ocene in da je bil prejudiciran uspeh tožbe. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo navedb iz odgovora na tožbo in prve pripravljalne vloge, čeprav so bile pravočasne in so bistvene za presojo izpolnjenosti pogojev za izdajo začasne odredbe. Šlo je za večkratne kršitve v okviru istega historičnega dogodka, sodišče prve stopnje pa s tem v zvezi ni želelo izvesti dokazov. Napačna je presoja, da za zakonitost odpovedi ni odločilna vsebina in teža ravnanja tožnika. Tožnikovo ravnanje z dne 14. 3. 2025 je sestavljeno iz več samostojnih in zaporednih kršitev. Šlo je za zelo hudo kršitev, zaradi katere je delavec še danes slep na en oko in bo tako verjetno tudi ostalo. Absurdno in nesprejemljivo je stališče, da se vajeniška pogodba lahko odpove, če vajenec dvakrat zamudi na delo po nekaj minut, ne pa v primeru hujše in kompleksnejše kršitve, ki izpolnjuje tudi zakonske znake kaznivega dejanja. Vajenci so nesorazmerno obravnavani v primerjavi z delavci, kar je v nasprotju z namenom in smislom zakonske ureditve. Napačen je tudi zaključek, da so bile navedbe o nereverzibilnosti škode zaradi ogrožanja varnosti in zdravja zaposlenih pavšalne. Toženka je podala jasne in obširne navedbe s tem v zvezi, prav tako je predlagala izvedbo dokazov. Šlo je za objestno ravnanje, ki ga nihče ni mogel predvideti, tožnik pa dejanja ne obžaluje, ampak le zanika svojo odgovornost in poskuša odgovornost prevaliti na delodajalca. Toženka je dolžna zagotoviti varno in zdravo delovno okolje, zato v kolektiv ne more vključiti osebe, ki je s preteklim ravnanjem objektivno ogrozila življenje in zdravje sodelavcev, kar samo po sebi predstavlja resno tveganje. Čeprav je tožnik trenutno na videz miren, to ne izniči okoliščin, zaradi katerega je njegovo prejšnje ravnanje nevarno in nepredvidljivo, toženka pa mora kot delodajalec ukrepati glede na verjetnost tveganja. Prav tako ne drži, da ni izkazano, da je lahko tožnik neodvisno od odpovedi vajeniške pogodbe izključen iz šole. Gre za avtonomno odločitev šole, ki je tožnika tudi izključila. Napačno je tudi stališče, da lahko toženka zahteva vrnitev vajeniške nagrade, prav tako Ministrstvo za vzgojo in izobraževanje krije zgolj stroške vključitve vajenca v obvezna zavarovanja, ne pa stroškov nagrade. Priglaša stroške pritožbe.

4.Tožnik nasprotuje pritožbi in predlaga njeno zavrnitev ter priglaša stroške dogovora na pritožbo.

5.Pritožba je utemeljena.

6.Tožnik s tožbo izpodbija (izredno) odpoved vajeniške pogodbe, katero mu je toženka odpovedala, ker je dne 14. 3. 2025 samoiniciativno uporabil plastično steklenico in jo izstrelil s pomočjo kompresorja, steklenica pa je zadela sodelavca v oko in ga poškodovala. Istočasno je sodišču prve stopnje predlagal, da izda začasno odredbo, s katero bi se toženki naložilo, da mora do pravnomočne odločitve zadržati učinkovanje odpovedi in izvajati vajeniško pogodbo z dne 19. 6. 2023 z vsemi pravicami in obveznostmi. Sodišče prve stopnje je na podlagi četrtega odstavka 43. člena ZDSS-1 v povezavi z 272. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) ugotovilo, da je za izdajo začasne odredbe izpolnjen tako pogoj verjetnosti obstoja terjatve kot tudi nastanek težko oziroma nenadomestljive škode zaradi grozeče izključitve tožnika iz šole, kar bi mu onemogočilo nadaljnje šolanje do pravnomočne odločitve v tem sporu, brez vajeniškega dnevnika pa ne bi mogel napredovati v višji letnik. Ugotovilo je še, da je položaj toženke reverzibilen, saj mora tožniku plačati relativno nizek znesek vajeniške nagrade, katerega ji bo tožnik v primeru, da s tožbo ne uspe moral vrniti, stroške akontacije in obveznih prispevkov pa krije ministrstvo, pristojno za izobraževanje. Toženka je zoper začasno odredbo ugovarjala, sodišče prve stopnje pa je njen ugovor zavrnilo in ponovilo svoje razloge za izdajo začasne odredbe. Ugovor nereverzibilnosti v posledici grozeče nevarnosti, ki jo predstavlja vrnitev tožnika v delovno okolje, je zavrnilo kot pavšalen in poudarilo, da tožnik nemoteno nadaljuje z opravljanjem vajeništva. Ugovor, da tožniku ne glede na odpoved vajeniške pogodbe grozi izključitev iz šole na podlagi 56.a člena Zakona o poklicnem in strokovnem izobraževanju (ZPSI-1) pa je zavrnilo, ker tožniku grozi nastanek težko nadomestljive škode zaradi odpovedi vajeniške pogodbe in ne pogojne izključitve, zoper katero je sprožil sodno varstvo.

7.Toženka utemeljeno nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je tožnik izkazal nastanek težko nadomestljive škode iz druge alineje prvega odstavka 272. člena ZIZ. Sodna praksa je pri obstoju težko nadomestljive škode stroga. Škoda je težko nadomestljiva, če bi sodno varstvo brez izdaje začasne odredbe ostalo brez pomena. Okoliščina, da tožnik ne bo mogel takoj nadaljevati izobraževanja, ne predstavlja težko nadomestljive škode. Kot je ugotovilo že sodišče prve stopnje, bo tožnik s šolanjem lahko nadaljeval, ko bo sodni postopek pravnomočno zaključen, če bo v sporu uspel. Ne gre za situacijo, ko bi tožnik s konkretnim izobraževalnim programom moral zaključiti do določenega roka, ker bo nato izobraževalni program ukinjen.

8.Sodišče prve stopnje je kot težko nadomestljivo škodo utemeljilo tudi s tem, da odpoved vajeniške pogodbe izničuje možnost nadaljnjega šolanja, ker zaradi tega tožniku verjetno grozi ukrep izključitve iz šole. Toženka s tem v zvezi utemeljeno izpostavlja, da je lahko tožnik izključen iz šole neodvisno od veljavnosti vajeniške pogodbe na podlagi prve alineje prvega odstavka 56.a člena ZPSI-1 že zaradi njegovega ravnanja dne 14. 3. 2025. Iz vabila na razgovor (A8) izhaja, da je bil tožnik vabljen na razgovor, ker je za prekršek, torej njegovo ravnaje dne 14. 3. 2025, predviden ukrep izključitve iz šole. V nadaljevanju vabila na razgovor je omenjena tudi možnost pogojne izključitve, vendar je ta možnost odvisna od postopka glede veljavnosti vajeniške pogodbe. Tožnik tako ni z verjetnostjo izkazal, da mu grozi izključitev iz šole samo zaradi odpovedi vajeniške pogodbe. Izključitev mu je grozila zaradi njegovega ravnanja dne 14. 3. 2025, le vrsta izključitve, pogojna ali takojšna, je bila odvisna od postopka glede veljavnosti vajeništva. To je skladno s prvo alinejo prvega odstavka 56.a člena ZPSI-1, da se lahko dijaka izključi iz šole, kadar ogroža svoje življenje ali zdravje oziroma življenje ali zdravje drugih, ki ima ali bi lahko imelo za posledico težjo telesno poškodbo oziroma težje duševne motnje. Tožnik je s svojim ravnanjem resno ogrozil zdravje delavca toženke, ki je v posledici tožnikovega ravnanja slep na eno oko, pri čemer še ni jasno, ali bo ta posledica trajne narave, v vsakem primeru pa gre za hujšo telesno poškodbo.

9.Tudi če bi bila izkazana težko nadomestljiva škoda, pa je napačna presoja sodišča prve stopnje, da bi lahko toženka v primeru za tožnika neugodne sodbe vzpostavila prejšnje stanje. Ker se z regulacijsko začasno odredbo začasno uredi sporno pravno razmerje brez prehodnega kontradiktornega postopka, je potreben restriktiven pristop. Tehtati je potrebno interese obeh strank, pri čemer se začasna odredba ne sme izdati, če se v primeru morebitne zavrnitve zahtevka za toženko ne more več vzpostaviti prejšnjega stanja. Toženka je ugovarjala izpolnjenosti tega pogoja ne le zaradi finančnih posledic, temveč predvsem z obstojem nevarnosti za varno in zdravo delovno okolje, ki bi jo predstavljala vrnitev tožnika v delovni proces. Sodišče prve stopnje je ta ugovor napačno zavrnilo z utemeljitvijo, da je pavšalen, pri čemer pa se je v nadaljevanju kljub temu opredelilo tudi do tega ugovora. Toženka je v ugovoru ustrezno utemeljila obstoj nevarnosti, če se bo tožnik vrnil v delovno okolje. Pojasnila je, da je bilo ravnanje tožnika zavestno, nevarno in neodgovorno; da tudi ob stalni prisotnosti in nadzoru ni mogoče preprečiti takšnega ravnanja, saj ga ni mogoče vnaprej zaznati ali učinkovito preprečiti; da bi bilo vztrajanje pri nadaljnjem vajeništvu v takih okoliščinah neodgovorno in bi predstavljalo konkretno varnostno tveganje, ki ga mora toženka kot delodajalec preprečiti; ogrožena bi bila tako varnost tožnika kot ostalih vajencev in zaposlenih; prisotnost tožnika bi vzbudila občutek ogroženosti in nezaupanja, kar bi lahko resno vplivalo na delovno klimo in uspešno izvajanje delovnih procesov.

10.Toženka je s konkretiziranimi navedbami z verjetnostjo izkazala, da bi vrnitev tožnika v delovni proces predstavljalo resno nevarnost za varno in zdravo delovno okolje vseh udeleženih, vključno s tožnikom. Z verjetnostjo je izkazala, da je tožnik na nedovoljen način uporabil plastenko in kompresor, zaradi njegovega ravnanja pa je sodelavec oslepel. V konkretnem primeru ni šlo za namensko uporabo delovnih sredstev, kjer bi prišlo do napake in posledično do poškodovanja sodelavca. Tožnik je vajeništvo pri toženki opravljal že drugo leto in niti ne zatrjuje, da ni vedel, da plastenke ne sme namestiti na kompresor. Šlo je za nepričakovano in nepredvidljivo ravnanje, ki je imelo za posledico hudo poškodbo delavca toženke, zato toženka utemeljeno uveljavlja, da ni izključeno, da pride do novih poškodb v delovnem procesu, čeprav v času, ko je tožnik na podlagi izpodbijane začasne odredbe opravljal vajeništvo, do novih poškodb še ni prišlo. Od delodajalca se tudi ne more pričakovati, da bo vsako sekundo nadzoroval ravnanje delavca ali vajenca. Kolikor bo tožnik vnovično ravnal neodgovorno in bo prišlo do novih poškodb, vrnitev v prejšnje stanje ne bo mogoča.

11.Toženka pravilno izpostavlja tudi, da reverzibilnost ni mogoča niti pri plačilu vajeniške nagrade. Stališče sodišča prve stopnje, da bi toženka v primeru neuspeha tožnika lahko terjala povrnitev izplačane vajeniške nagrade je napačno. Z začasno odredbo toženki ni bilo naloženo, da mora tožniku le plačati nagrado, ampak izpolnjevanje vseh pravic in dolžnosti po vajeniški pogodbi, torej tudi izvajanje praktičnega usposabljanja. Glede na to, da bi tožnik na podlagi začasne odredbe opravljal praktično usposabljanje, prvi odstavek 20. člena Zakona o vajeništvu pa predvideva obvezno plačilo nagrade za čas praktičnega usposabljanja, toženka do povrnitve nagrade ne bi bila upravičena niti v primeru, če v postopku uspe.

12.Ker je sodišče prve stopnje zavzelo napačno pravno stališče, da je za izdajo začasne odredbe z verjetnostjo izkazan nastanek težko nadomestljive škode in možnost vzpostavitve prejšnjega stanja za toženko, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in spremenilo izpodbijani sklep tako, da je ugodilo ugovoru toženke in razveljavilo izdano začasno odredbo s stroškovno posledico (3. točka 365. člena ZPP).

13.Pritožbeno sodišče se ni opredeljevalo do pritožbenih navedb glede obstoja ostalih predpostavk in kršitev pravil postopka, ker je ugodilo pritožbi iz že navedenih razlogov, zato ostale navedbe niso bistvene za odločitev (prvi odstavek 360. člena ZPP).

14.Toženka je s pritožbo uspela, zato ji je tožnik dolžan povrniti stroške pritožbe, svoje pa krije sam (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi z prvim odstavkom 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je toženki skladno s prvim odstavkom 155. člena ZPP in Odvetniško tarifo priznalo stroške za sestavo pritožbe v višini 200 točk (7. točka tar. št. 31 OT v zvezi s tar. št. 16 OT) in materialne stroške v višini 4 točk. Upoštevajoč vrednost odvetniške točke (o,60 EUR) in 22 % DDV znašajo stroški toženke, ki ji jih mora povrniti tožnik, 149,33 EUR.

Zveza:

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.