Jedro

Tudi če gre za prava neuko stranko, sodišče ni dolžno samo iz listin ugotavljati, na kaj se naj bi tožbeni zahtevek nanašal. Dolžno jo je le opozoriti, da mora navesti dejstva, na katera opira svoj tožbeni zahtevek.

Če tožnik ne navede dejstev, na katera opira tožbeni zahtevek, gre za nepopolno in ne nesklepčno tožbo.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter tožba zavrže, sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL z dne 21. 12. 2011 pa razveljavi tudi glede prvega odstavka izreka, v katerem je bilo toženki naloženo plačilo 22.345,85 EUR s pogodbenimi 9 % obrestmi od 1. 5. 2011 do 6. 10. 2011 in zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 10. 2011 dalje in v tretjem odstavku izreka, s katerim so bili odmerjeni stroški izvršilnega postopka v višini 51,00 EUR.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi sklep o stroških prvostopenjskega postopka (točka II. izreka izpodbijane sodbe).

III. Tožeča stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL z dne 21. 12. 2011 tudi v prvem in tretjem odstavku izreka ter v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek (I. izreka izpodbijane sodbe) ter tožnici naložilo v plačilo 960,00 EUR pravdnih stroškov tožene stranke (II. izreka).

2. Tožnica v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter predlaga, da višje sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno obravnavo. Poudarja, da tekom prvostopenjskega postopka ni imela pooblaščenca, zato bi moralo sodišče bolj vestno preučiti vse dokaze in samo ugotoviti, ali se lahko razbere na kaj se tožbeni zahtevek nanaša. Sodišču očita, da ni ravnalo skladno z 12. členom v zvezi z 8. členom ZPP. Posledično je zmotno oziroma nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Iz dokazov izhaja, da se tožbeni zahtevek nanaša na posojilo. Sodišče bi lahko, ko je videlo, da tožnica nič ne razume, preložilo 1. narok in ji dalo možnost, da si priskrbi odvetnika oziroma drugega pravnega strokovnjaka. Iz previdnosti pa uveljavlja, da sodišče ne bi smelo zavrniti tožbenega zahtevka, pač pa zavreči tožbo, saj zadeve ni vsebinsko obravnavalo, ker je menilo, da ni trditvenih navedb. Opozarja, da je bila pozvana na dopolnitev tožbe. Na naroku sodišče ni hotelo sprejeti dodatnih dokazil (mail sporočila), ker da ni navedla trditvene podlage. V mailih gre za priznanje vtoževanega zneska, iz česar bi sodišče lahko razbralo, kaj vtožuje.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Skladno z 12. členom ZPP mora sodišče stranko, ki nima pooblaščenca in ne uporablja procesnih pravic, ki jih ima po zakonu, opozoriti katera pravdna dejanja lahko opravi. Dolžnost poučevanja prava neuke stranke zadeva le procesne pravice. Poučevanje tudi glede materialnih pravic bi pomenilo združitev funkcije sojenja in funkcije dajanja pravne pomoči, kar pa bi postavilo pod vprašaj objektivnost sodnikovega sojenja (prim. komentar N. Betetto k 12. členu v Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 1. knjiga, Založba Uradni list, GV Založba, leta 2005). Torej tudi če gre za prava neuko stranko, sodišče ni dolžno samo iz listin ugotavljati, na kaj se naj bi tožbeni zahtevek nanašal. Dolžno jo je le opozoriti, da mora navesti dejstva, na katera opira svoj tožbeni zahtevek. To je prvostopenjsko sodišče storilo celo večkrat: v dopisu z dne 29. 5. 2012, s sklepom z dne 6. 7. 2012 in na naroku za glavno obravnavo 5. 10. 2012. V sklepu z dne 6. 7. 2012 jo je pravilno podučilo tudi, da bo v primeru, da tožbe ne bo popravila tako, da bo sposobna za obravnavo, za kar je potrebno navesti dejstva, na katera opira zahtevek in predložiti dokaze, s katerimi se ta dejstva ugotavljajo, tožbo zavrglo. Ker tožnica kljub večkratnim opozorilom ni navedla nobenih dejstev glede tožbenega zahtevka, pač pa v spis predložila le dokaze, je prvostopenjsko sodišče ravnalo pravilno, ko teh ni obravnavalo.

6. Materialnopravno zmotna pa je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka, ker da gre za nesklepčno tožbo. Če tožeča stranka ne navede dejstev, na katera opira tožbeni zahtevek (tožeča stranka to v pritožbi smiselno priznava), gre za nepopolno tožbo. Tožba mora namreč skladno s prvim odstavkom 180. člena ZPP obsegati določen zahtevek glede glavne stvari in stranskih terjatev, dejstva, na katera tožnik opira zahtevek, dokaze, s katerimi se ta dejstva ugotavljajo, in druge podatke, ki jih mora imeti vsaka vloga. Potrebno je torej navesti dejstva na podlagi katerih tožeča stranka zahteva to, kar uveljavlja s tožbo: opredeliti mora historični(e) dogodek(e), iz katerega(ih) izvaja sklep o nastanku tistega upravičenja, ki ga uveljavlja s tožbo. Ker tožnica tega ni navedla, se tožba ne da vsebinsko obravnavati, zato ni bilo podlage za sprejem meritorne odločitve, pač pa bi moralo sodišče ravnati skladno s svojim sklepom z dne 6.7. 2012 in nepopolno tožbo na podlagi petega odstavka 108. člena ZPP zavreči. Pritožbi je bilo potrebno delno ugoditi, razveljaviti odločitev prvega sodišča o zavrnitvi tožbenega zahtevka ter tožbo zavreči (5. točka 358. člena ZPP).

7. Ker je tožnica tudi po zavrženju tožbe v tem postopku v celoti propadla, je dolžna na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP toženki povrniti njene potrebne (155. člen ZPP) pravdne stroške, ki jih je materialnopravno pravilno odmerilo prvostopenjsko sodišče. Višine odmerjenih stroškov pritožba ne izpodbija. Uradni preizkus sklepa o stroških postopka po drugem odstavku 350. člena ZPP tudi ni pokazal upoštevnih kršitev. Glede na to je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 353. členom ZPP v preostalem pritožbo zavrnilo in potrdilo stroškovno odločitev prvostopenjskega sodišča. 8. Pritožbeni uspeh tožeče stranke višje sodišče ocenjuje kot neznaten, zato je skladno s tretjim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da pritožbene stroške nosi sama.

9. Stroškovni del izreka tega sklepa temelji na drugem odstavku 165. člena ZPP.