Jedro

Materialno procesno vodstvo sodišča je določeno v sorazmerju z vlogo vseh subjektov v postopku in z upoštevanjem temeljnih pravic strank do enakega obravnavanja pred sodiščem in torej ni neomejeno. Slednje pomeni, da tudi ni potrebno tedaj, ko že procesna dejanja nasprotne stranke opravijo enako vlogo. Ni pravilno stališče pritožbe, da naj bi bilo sodišče prve stopnje dolžno podatke o posameznih, toženi stranki neupravičeno zaračunanih stroških, razbirati samo, na podlagi razpredelnic, ki jih je tožena stranka predložila v dokaz svojih navedb.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni od prejema sodbe tožeči stranki plačati znesek 3.268,73 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posameznih zneskov in datumov. V presežku (za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zapadlosti računov št. 15338 do 46682 do 1. 1. 2021) je tožbeni zahtevek zavrnilo. Toženi stranki je naložilo tudi povrnitev stroškov postopka.

2. Zoper izpodbijano sodbo se laično pritožuje tožena stranka, in sicer smiselno zaradi vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov. Tožena stranka v pritožbi ponavlja trditve, ki jih je podala že tekom postopka pred sodiščem prve stopnje in svoje videnje zadeve.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Višje sodišče je v skladu s 350. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) preizkusilo odločitev sodišča prve stopnje in ugotavlja, da to ni storilo po uradni dolžnosti upoštevnih (drugi odstavek 350. člena ZPP) bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, razjasnilo je relevantne dejanske okoliščine, pomembne za odločitev, in pravilno uporabilo materialno pravo. Sprejeta odločitev je pravilna, zato višje sodišče v izogib ponavljanju povzema pravilne zaključke sodišča prve stopnje. Pojasnjuje še, da v primerih, ko sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje in njegovo pravno sklepanje, ni treba ponoviti vseh argumentov, ki jih je navedlo že sodišče prve stopnje. Dovolj je, da iz razlogov sodbe višjega sodišča izhaja, da se je seznanilo s pritožbenimi razlogi oziroma jih ni prezrlo. V nadaljevanju obrazložitve višje sodišče tako le na kratko odgovarja na posamezne pritožbene očitke.

6. Glede pritožbene navedbe, da so računi v skupnem znesku 1.156,61 EUR (osem računov), ki jih tožena stranka ni prejela, zastarali, saj je valuta zadnjega računa 20. 12. 2019, je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da prejem računov ni pogoj za nastanek obveznosti tožene stranke do tožeče stranke. Dolg tožene stranke je nastal, ker je tožeča stranka storitve opravila, oziroma je opravo storitev plačala drugim izvajalcem in dobaviteljem. Najstarejši račun tožeče stranke je zapadel v plačilo 22. 5. 2019. Zastaralni rok je tako začel teči 1. 1. 2020 in se iztekel po enem letu, to je 1. 1. 2021 (355. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ; 336. člen OZ). Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da so bili nekateri računi vročeni na napačen naslov. To dejstvo je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo pri določitvi začetka teka zakonskih zamudnih obresti. Priznalo jih je od 2. 1. 2021, to je od 16. dneva potem, ko je tožena stranka prejela sklep o izvršbi.

7. Nadalje tožena stranka navaja, da upravnik krši osnovne naloge, ki mu jih nalagajo akti. Kot primer navaja, da ne skliče obveznega letnega sestanka etažnih lastnikov. Prav tako upravnik izraža pomanjkljivo skrb glede del, ki so nujna za vzdrževanje in obratovanje stavbe. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, v tem postopku ni bistveno, ali je tožeča stranka skrbno in popolno opravila vse svoje obveznosti. Tožena stranka namreč ni trdila, da naj obveznosti ne bi izpolnjevala. Če bi tožena stranka napake pravilno grajala, bi bila morda lahko upravičena do določenega znižanja plačila. Z drugimi besedami, tožena stranka ob tako pomanjkljivi trditveni podlagi ne more doseči, da bi bila upravičena do zavrnitve plačila računov v celoti.

8. Tožena stranka sicer v pritožbi zatrjuje, da je tekom postopka natančno opisala, katerih del tožeča stranka ni opravljala, katere je neupravičeno opravljala in katere stroške je neupravičeno zaračunala ter se sklicuje, da je v priloženih tabelah vsak znesek posebej specificirala. To ne drži, saj iz v ugovoru zoper sklep o izvršbi in kasnejših vlogah podanih trditev ter iz priloženih dokazov (različnih tabel, iz katerih ni razvidno, kaj v njih zapisani zneski predstavljajo) tega ni moč razbrati. Ker je tožeča stranka tekom postopka opozarjala na nespecificirane trditve tožene stranke, tožena stranka s smiselnim sklicevanjem na 285. člen ZPP tako ne more od sodišča zahtevati, da nadomesti njeno trditveno breme. Materialno procesno vodstvo sodišča je določeno v sorazmerju z vlogo vseh subjektov v postopku in z upoštevanjem temeljnih pravic strank do enakega obravnavanja pred sodiščem in torej ni neomejeno. Slednje pomeni, da tudi ni potrebno tedaj, ko že procesna dejanja nasprotne stranke opravijo enako vlogo.1 Glede na povedano zato ni pravilno stališče pritožbe, da naj bi bilo sodišče prve stopnje dolžno podatke o posameznih, toženi stranki neupravičeno zaračunanih stroških, razbirati samo, na podlagi razpredelnic, ki jih je tožena stranka predložila v dokaz svojih navedb. Enako velja glede, po mnenju tožene stranke, neupravičeno zaračunanih stroškov ogrevanja in bančnih provizij. Tudi tega, pri katerih stroških naj bi bila tožena stranka oškodovana zaradi napačno navedenega števila oseb, med katere se delijo stroški, sodišče ni dolžno razbirati iz predloženih nespecificiranih dokazov. V zvezi s slednjim višje sodišče še dodaja, da tožena stranka tekom postopka ni prerekala, da je na naslovu A. 21 v spornem obdobju dejansko bivalo 26 oseb.

9. Tožena stranka tudi v pritožbi še vztraja pri nepravilnostih, povezanih s prodajo oziroma lastninjenjem stanovanj in parkirnih mest, oziroma pri nepravilnostih v stečajnem postopku. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, tožena stranka s temi navedbami ne more doseči zavrnitve zahtevka. Poleg tega, tožena stranka tudi ni specificirala zneska, za katerega naj bi bila v zvezi s tem oškodovana, saj je tekom postopka navajala različne zneske.

10. Nadalje tožena stranka vztraja, da spremembe pravil na področju požarnega in evakuacijskega načrta v ničemer ne zahtevajo, da se izdela nov požarni in evakuacijski načrt, zaradi česar je ta strošek neupravičen. Višje sodišče se pridružuje oceni sodišča prve stopnje, da naloge v zvezi z nadzorom požarne varnosti kvalificirajo kot redna vzdrževalna dela manjše vrednosti, ki jih tožeča stranka lahko naroči brez posebnega soglasja etažnih lastnikov.

11. Tožena stranka tudi ne more uspeti s pritožbeno navedbo, da bi postavka hišnik morala biti obračunana po pavšalu. 12. člen Pogodbe o upravljanju, kot je že pojasnilo sodišče prve stopnje, tega ne določa. 12. Tudi glede stroška čiščenja smetarnice je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da ključi delitve z uveljavitvijo novele Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ-1) v letu 2008 niso več v dispoziciji etažnih lastnikov, temveč so predpisani s pravilnikom o upravljanju večstanovanjskih stavb, izdanim na podlagi 30. člena SZ-1. Določbe tega pravilnika so kogentne. Čiščenje tega prostora je tako treba obračunati enako kot čiščenje drugih skupnih prostorov, to je po številu oseb.

13. Tožena stranka navaja, da je že nekajkrat zahtevala od tožeče stranke, da ji da zavarovalne pogodbe na vpogled. Med strankama ni sporno, da je stavba zavarovana in da je namesto tožene stranke obroke zavarovanja v spornem obdobju plačevala tožeča stranka, zato je tožena stranka vtoževane zneske iz tega naslova dolžna povrniti.

14. Tožena stranka pavšalno nasprotuje tudi odločitvi o stroških postopka, konkretno pa navaja, da nasprotuje priznanim stroškom za drugo pripravljalno vlogo tožeče stranke, ker v ničemer ni prispevala k razrešitvi zadeve. Višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pri njihovem izračunu uporabilo pravilno pravno podlago (tretji odstavek 154. člena ZPP) in jih ustrezno odmerilo. Glede pripravljalne vloge z dne 17. 5. 2021 ugotavlja, da je tožeča stranka navedeno vlogo vložila po tem, ko ji je bila vročena obširna pripravljalna vloga tožene stranke, zato je sodišče prve stopnje stroške, povezane z njo, pravilno ocenilo kot za pravdo potrebne.

15. Ker je izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje pravilna, pritožbene navedbe pa neutemeljene, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Izrek o stroških pritožbenega postopka je zajet v zavrnilnem delu izreka sodbe (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

1 Glej sodbo in sklep III Ips 46/2010.