Jedro

Ker je bila ponudba zaposlitve prepozna in neustrezna, je toženec v posledici zavrnitve takšne zaposlitve prost obveznosti vračila štipendij.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožečima strankama plačati znesek 4.855,17 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do plačila, v 15 dneh. Odločilo je še, da sta tožeči stranki dolžni toženi stranki v roku 15 dni povrniti stroške delovnega spora v znesku 1.142,42 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pritožuje le drugotožeča stranka iz vseh treh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku ugodi oziroma, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, kako bi treba razlagati določila pogodbe o štipendiranju, ki se nanašajo na začetek teka 60-dnevnega roka, v katerem bi morala prvotožeča stranka toženca zaposliti. Ta rok je povezan z vprašanjem, ali je toženec prvotožečo stranko pravilno obvestil v roku 8 dni, kot mu to nalaga pogodba o štipendiranju. Toženec ni ravnal z zadostno skrbnostjo pri obveščanju o tem, da je študij zaključil 10. 3. 2015. Od tajnice ni zahteval potrdila o oddaji dokazila o zaključenem študiju, tega tudi ni preverjal pri direktorju in vodji kadrovske službe. Napačna je dokazna ocena, da je toženec prvotožečo stranko o zaključku študija obvestil 16. 3. 2015, saj ni dokazal datuma obvestila prvotožeče stranke o zaključku študija. Drugotožeča stranka se sklicuje predvsem na izpoved zakonitega zastopnika prvotožeče stranke in prič A.A. in B.B.. Meni, da prvotožeči stranki ni možno očitati, da je z napotitvijo na zdravniški pregled in z ostalimi aktivnostmi, ki jih je izvajala zaradi toženčevih zdravstvenih omejitev zamudila rok za njegovo zaposlitev oziroma, da mu je prepozno ponudila zaposlitev. Sodišču prve stopnje očita napačno in pavšalno zavrnitev dokaznih predlogov. Nepopolno ugotovljeno stanje uveljavlja tudi glede toženčevega dela pri podjetju C.. Navaja še, da bi moralo sodišče po uradni dolžnosti paziti na stvarno pristojnost, ter da je potrebno zadevo odstopiti stvarno pristojnemu sodišču, če ne gre za delovni spor.

3. Toženec v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) preizkusilo izpodbijani del sodbe (torej samo tisti del, ki se nanaša na drugotožečo stranko, saj je v izostanku pritožbe prvotožeče stranke sodba v delu, ki se nanaša nanjo, postala pravnomočna) v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Predmet tožbe iz naslova vračila štipendije, ki sta jo obe tožeči stranki (delodajalec in štipenditor) vložili zoper toženca (štipendista) na Okrožnem sodišču v Krškem, je bil tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan tožečima strankama plačati znesek 16.183,89 EUR, od tega štipenditorju 11.328,73 EUR, delodajalcu pa 4.855,17 EUR. Glede zneska, ki se nanaša na delodajalca, se je Okrožno sodišče v Krškem izreklo za stvarno nepristojno in zadevo odstopilo delovnemu sodišču. Glede zneska, ki se nanaša na štipenditorja, se je prav tako izreklo za stvarno nepristojno in zadevo v tem delu odstopilo Okrajnemu sodišču v Krškem. Delovno sodišče je sprejelo pristojnost glede delodajalca. Nato pa je tožeča stranka s pripravljalno vlogo z dne 12. 5. 2016 tožbo razširila še na štipenditorja. Tako je znova na strani tožeče stranke poleg delodajalca (prvotožeča stranka) začel nastopati še štipenditor (drugotožeča stranka).

7. Drugotožeča stranka v pritožbi glede sebe izpostavlja vprašanje stvarne prisojnosti in s tem smiselno uveljavlja kršitev 4. točke prvega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če je sodišče odločilo o tožbenem zahtevku, za katerega je stvarno pristojno višje sodišče iste vrste ali sodišče druge vrste. Gre za t.i. lažjo absolutno bistveno kršitev postopka, na katero pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, ampak le na ugovor stranke. To pa pomeni, da mora biti za njeno pravilno pritožbeno uveljavljanje izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 286.b člena ZPP, po katerem mora stranka kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti. Drugotožeča stranka pa ugovora stvarne prisojnosti vse do vložitve pritožbe ni podala, v pritožbi pa tudi ni navedla razlogov, zakaj tega ni storila že prej (s tem, da takšen ugovor niti ne bi bil logičen, saj gre za stranko, ki se je na lastno iniciativo pridružila prvotožeči stranki na aktivni strani v postopku pred delovnim sodiščem). Ker je torej drugotožeča stranka kršitev 4. točke drugega odstavka 339. člena ZPP uveljavljala prepozno, se pritožbeno sodišče do te kršitve po vsebini ne opredeljuje oziroma ne more slediti predlogu o odstopu zadeve na stvarno pristojno sodišče splošne pristojnosti.

8. Pritožba neutemeljeno uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava, ki ga predstavlja predvsem 15. člen tristranske pogodbe o štipendiranju z dne 12. 11. 2010, po katerem mora delodajalec zagotoviti štipendistu izobrazbi ustrezno zaposlitev v roku 60 dni po zaključenem izobraževanju, o čemer ga je štipendist obvestil v roku 8 dni, štipendist pa je prost pogodbenih obveznosti, če mu delodajalec v roku 60 dni po zaključenem izobraževanju ustrezne zaposlitve ne zagotovi.

9. Med strankama ni bilo sporno dejstvo, da je toženec študij, na podlagi katerega je pridobil strokovni naslov diplomirani inženir elektrotehnike (VS), zaključil 10. 3. 2015. Stranki sta se razhajali v zatrjevanju, kdaj je toženec prvotožečo stranko o tem obvestil, ali je prvotožeča stranka zamudila rok za zaposlitev oziroma na čigavi strani so bili razlogi za to, da se toženec ni zaposlil pri prvotožeči stranki.

10. Sodišče prve stopnje je pravilno sledilo trditvam toženca, da je prvotožečo (kot tudi drugotožečo) stranko o zaključku študija obvestil v dogovorjenem roku 8 dni, dne 16. 3. 2015, kar pomeni, da se je rok 60 dni od zaključenega študija iztekel dne 9. 5. 2015, prvotožeča stranka pa je toženca šele 12. 5. 2015 napotila na predhodni preventivni zdravstveni pregled za zaposlitev na delovnem mestu operater ? programer (diplomiran inženir), na podlagi katerega je bilo ugotovljeno, da toženec ni sposoben za delo na višini. Prvotožeča stranke je nato, upoštevaje to omejitev, tožencu šele 15. 7. 2015 ponudila zaposlitev na drugem delovnem mestu, za katero se zahteva IV. oziroma V. stopnja izobrazbe, kar pa ne ustreza toženčevi VI. stopnji izobrazbe. Ker je bila ponudba zaposlitve prepozna in neustrezna, je toženec v posledici zavrnitve takšne zaposlitve po pravilnem stališču sodišča prve stopnje prost obveznosti vračila štipendij.

11. Drugotožeča stranka tudi v pritožbi neutemeljeno vztraja, da navedeni rok 60 dni ni vezan na datum zaključka študija, ampak na datum obvestila o zaključenem študiju, kar pa, glede na docela zapoznelo ponudbo zaposlitve, niti ne more biti odločilno. Pritožba namreč s poudarjanjem, da toženec ni dokazal točnega datuma oddaje obvestila o zaključku študija, ne more doseči zaključka, da obvestila sploh ni bilo in da posledično do zamude 60-dnevnega roka sploh ni moglo priti. Pritožba celo sama navaja, da je bilo aprila 2015 potrdilo o zaključenem šolanju najdeno. A tudi, če bi rok 60 dni začel teči takrat, to ne bi privedlo do zaključka o pravočasni ponudbi ustrezne zaposlitve. Nerelevantne so torej pritožbene navedbe o tem, da toženec pri oddaji dokazila o zaključenem študiju ni ravnal s potrebno skrbnostjo, ker npr. ni zahteval potrdila o oddaji dokazila o zaključenem študiju.

12. Pritožba tudi sicer neutemeljeno izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je toženec prvotožečo stranko o zaključku študija obvestil ravno 16. 3. 2015. Sodišč prve stopnje je pravilno upoštevalo elektronsko korespondenco, da je toženec drugotožečo stranko (na njen poziv iz januarja 2015 o dostavi dokazila o zaključenem izobraževanju) dne 3. 3. 2015 obvestil, da ima 10. 3. 2015 zagovor diplome. Nato jo je dne 16. 3. 2015 jo je po elektronski pošti obvestil o tem, da je pri tajnici prvotožeče stranke potrdilo oddal in pustil telefonsko številko. V zvezi s tem je toženec v izpovedi pojasnil, da je dokazilo o zaključenem študiju dne 16. 3. 2015 najprej oddal pri drugotožeči stranki, kjer mu je bilo rečeno, naj ga odnese še k prvotožeči stranki, kar je tudi storil. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni ustrezno upoštevalo izpovedb zakonitega zastopnika prvotožeče stranke ter prič A.A. (zaposlena pri drugotožeči stranki) in B.B. (zaposlen pri prvotožeči stranki), saj navedeni niti niso trdili, da toženec dokazila o zaključenem šolanju ni oddal, ampak predvsem to, da ni dokazil o tem, kdaj točno ga je oddal. Slednje se nanaša na način poslovanja pri prvotožeči stranki, kar pa niti ni v pristojnosti toženca.

13. Zato nadaljnje raziskovanje ravnanja s pošto pri prvotožeči stranki ter raziskovanje razloga za nesklenitev delovnega razmerja (ob že zamujenem roku za zaposlitev), ni bilo nepotrebno in je sodišče prve stopnje izvedbo dodatnih dokazov glede teh okoliščin utemeljeno zavrnilo. Tako tudi ni bilo potrebno od Zavoda RS za zaposlovanje pridobivati pogodbe o usposabljanju toženca pri podjetju C.. Drugotožeča stranka je namreč navajala, da naj bi bilo izvajanje te pogodbe razlog za zavrnitev toženčeve zaposlitve pri prvotožeči stranki, kar pa glede na prepozno in neustrezno ponudbo zaposlitve niti ne more biti relevantno. Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita še neizvedbo dokazov, ki se nanašajo na višino terjatve, saj je bil tožbeni zahtevek že po temelju pravilno zavrnjen.

14. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka. Drugotožeča stranka zato, ker s pritožbo ni uspela, toženec pa zato, ker odgovor na pritožbo ni bil potreben za sprejem odločitve o pritožbi (154., 155,. in 165. člen ZPP).