Jedro

Sodišče prve stopnje ob siceršnjih zaključkih, da je bil obdolženec glavni izvajalec del in tako tudi oseba odgovorna za varnost in zdravje pri delu na gradbišču ter ob vseh nepravilnostih ugotovljenih na gradbišču, ni popolnoma rešilo predmeta obtožbe. Ko je presodilo, da obdolžencu ni moč dokazati očitanega kaznivega dejanja s tem, ko ni podane vzročne zveze med njegovim ravnanjem oziroma opustitvami in nastalo prepovedano posledico, torej da mu dejanje po pravni opredelitvi iz obtožbe ni dokazano, bi moralo tudi presojati, ali iz opisa kaznivega dejanja in dejanskih ugotovitev izhajajo zakonski znaki za blažjo pravno opredelitev obdolžencu očitanega kaznivega dejanja.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženca po 358. členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostilo obtožbe za očitano mu kaznivo dejanje ogrožanje varnosti pri delu po četrtem v zvezi s tretjim in drugim odstavkom 201. člena KZ-1. Skladno s tako odločitvijo je po prvem odstavku 96. člena ZKP odločilo, da bremenijo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolženca, potrebni izdatki in nagrada obdolženčevega zagovornika, proračun.

2. Zoper takšno sodbo se pritožuje okrožna državna tožilka zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Predlaga, naj sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca spozna za krivega kaznivega dejanja ogrožanja varnosti pri delu po četrtem v zvezi s tretjim in drugim odstavkom 201. člena KZ-1 in mu izreče pogojno obsodbo, v kateri naj mu določi kazen osem mesecev zapora in preizkusno dobo dveh let. Podrejeno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Na pritožbo državne tožilke je odgovoril obdolženčev zagovornik odvetnik B. T.. Bistvo zagovornikovih sicer obširnih navedb predstavlja trditev, da nobeden od pritožbeno uveljavljanih pritožbenih razlogov ni podan. Zagovornik predlaga zavrnitev pritožbe državne tožilke kot neutemeljene in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Ob preizkusu izpodbijane sodbe v smeri pritožbenih navedb sodišče druge stopnje ugotavlja, da državni tožilki ni moč pritrditi, ko uveljavlja, da je sodišče prve stopnje sicer popolno ugotovilo dejansko stanje, a zmotno zaključilo, da obdolžencu storitev kaznivega dejanja po četrtem v zvezi s tretjim in drugim odstavkom 201. člena KZ-1 ni dokazana.

6. Kot izhaja iz razlogov izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje pri presoji dejanskega stanja v zvezi z obdolžencu očitanim kaznivim dejanjem, opirajoč se na izvedene dokaze ugotovilo: - da je bil na gradbišču investitorja P. d.o.o. v Z. glavni izvajalec del obdolženec kot samostojni podjetnik in kot tak odgovorni vodja gradbišča in s tem tudi odgovorna oseba za varnost in zdravje pri delu; - da so obdolženčevi delavci na gradbišču ob južni in severni steni objekta postavili kovinske odre; - da je dne 27. 10. 2010 ob 16.20 uri pri sestopu s strehe objekta delavec podizvajalca I. R. s.p., Z. A. padel v globino ter pri tem utrpel posebno hudo telesno poškodbo; - da je po mnenju pritegnjenega izvedenca za varnost pri delu mag. M. P. več vzrokov za nastanek obravnavane delovne nezgode in sicer neizpolnjevanje ukrepov s strani delodajalca oškodovanca, glavnega izvajalca del, poškodovanega delavca ter samega investitorja in nadzornika; - da so na strani obdolženca kot glavnega izvajalca del in odgovornega vodje del podane opustitve ravnanja v skladu s predpisi in tehničnimi pravili o varnostnih ukrepih, s tem da v nasprotju z 82., 83. in 84. členom Zakona o graditvi objektov ni uredil gradbišča v skladu z varnostnim načrtom in zagotovil, da bi bil varnostni oder izdelan v skladu s predpisi ter ni ukrenil, kar je treba za varnost delavcev in tudi ni nadziral ali se na gradbišču izvajajo varnostni ukrepi, določeni v 25. členu Zakona o varnosti in zdravju pri delu in v varnostnem načrtu; - da so bili ob objektu postavljeni kovinski odri neustrezni z vidika zagotavljanja varnosti in zdravja pri delu izvajalcem del na delovišču, ker niso bili v skladu z zahtevami v juniju 2010 izdelanega varnostnega načrta gradbišča in shemo in v izreku sodbe navedenimi točkami okvirnega seznama gradbenih del kot priloge Uredbe o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih, zaradi česar je delovna inšpektorica A. P. ob ogledu delovne nezgode začasno prepovedala nadaljnja dela; - da iz izpovedbe oškodovanca in tudi izpovedb številnih zaslišanih prič ni bilo mogoče ugotoviti, kje se je oškodovanec v trenutku, ko je padel v globino sploh nahajal; - da se oškodovanec spomni le-to, da je s strehe objekta, kjer je opravljal delo s sodelavci in delodajalcem I. R. šel na WC “kar po ruštu” in da je tekom glavne obravnave vzrok padca pripisal svojemu nepremišljenemu sestopu po zunanji strani delovnega odra, da pa sicer ve, da se z objekta ne sme sestopati s plezanjem po ceveh odra proti tlem; - da so se takšnega načina sestopanja z objekta posluževali tudi drugi delavci na gradbišču (Ž. S. in B. M.) in da v spisu ni podatka, da bi obdolženec takšen način sestopa delavcev z objekta videl. Na podlagi teh ugotovitve in z upoštevanjem skladnosti izpovedbe zaslišane delovne inšpektorice z mnenjem pritegnjenega izvedenca za varstvo pri delu, da v primeru, če je oškodovanec res sestopal z objekta tako kot sam pravi, to je po zunanjih ceveh kovinskega odra le-ta tudi, če bi bil postavljen v skladu z zahtevami, njegovega padca ne bi preprečil, je sodišče prve stopnje zaključilo, da ni z gotovostjo dokazana vzročna zveza med obdolženčevimi kršitvami predpisov in tehničnih pravil o varnostnih ukrepih in nastalo posledico, to je posebno hudo telesno poškodbo in da tako obstaja, najmanj kar je, razumen dvom. Takemu zaključku sodišča prve stopnje se pridružuje tudi sodišče druge stopnje.

7. Državna tožilka v pritožbi namreč ne navaja nobenega utemeljenega razloga, ki bi pravilnost prej navedenega prvostopenjskega zaključka postavil pod vprašaj. Sodišču prve stopnje očita, da se je brez dokazne podlage enostavno postavilo na stališče, da je očitno oškodovanec sam sestopal po ceveh odra in zato tudi prevzema odgovornost za nastalo nesrečo, torej da je povsem mogoče, da je do nezgode prišlo zaradi nepravilnega ravnanja oškodovanca, pri tem pa zanemari, da pa dokazni postopek tudi z gotovostjo ni pokazal, da pa bi oškodovanec tik pred padcem v globino res sestopal in plezal po zunanji strani odra. V utemeljitev tega očitka navaja, da oškodovanca namreč v trenutkih tik pred padcem prav tako nihče ni videl in se ob odsotnosti očividcev teh trenutkov takšen način oškodovančevega sestopanja po zunanjih ceveh gradbenega odra, ni potrdil. Pri očitku, da se je sodišče prve stopnje brez dokazne podlage enostavno postavilo na stališče, da je očitno oškodovanec sam sestopal po ceveh odra, je državna tožilka očitno prezrla v sodbo korektno povzeto vsebino oškodovančeve izpovedbe. Za sprejemljivost nadaljnjega že opisanega očitka sodišču prve stopnje o tem, kaj je zanemarilo, pa ne zadoščata v pritožbo povzeti oceni inšpektorice za delo A. P. in izvedenca za varstvo pri delu mag. M. P. o možnih vzrokih oškodovančevega padca z višine. Sodišče prve stopnje namreč v sprejeti dokazni oceni nobenega po njima opredeljenega možnega vzroka oškodovančevega padca ni prezrlo. Glede na izpovedbo oškodovanca in skladnost njunih mnenj, da v primeru sestopa z objekta na način, kot ga je navedel oškodovanec tudi pravilno postavljeni kovinski odri njegovega padca z višine ne bi mogli preprečiti, pa jim utemeljeno ni moglo slediti. Ob neobstoju očividcev pa je logično razumljivo, da takšnega načina oškodovančevega sestopanja po zunanjih ceveh gradbenega odra tudi ni mogel nihče potrditi. Sodišče druge stopnje se strinja z državno tožilko, da dejstvo, da oškodovanec v predmetnem kazenskem postopku ni priglasil premoženjskopravnega zahtevka, ne more predstavljati podlage za sklepanje, da tudi to kaže na to, da očitno tudi sam sprejema odgovornost za nastalo situacijo. To dejstvo, pa kot dovolj jasno in razumljivo izhaja iz razlogov izpodbijane sodbe za presojo obdolžencu očitanega kaznivega dejanja ni bilo odločilno, pač pa le dodaten, sicer nesprejemljiv argument, za sprejeto odločitev. Pritožba državne tožilke zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja se tako pokaže kot neutemeljena.

8. Državna tožilka nima prav tudi ko uveljavlja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno problematiziralo, da se sicer v pravni kvalifikaciji obdolžencu očita storitev kaznivega dejanja s krivdno obliko malomarnosti, čeprav iz opisa bolj izhaja krivdna oblika naklepa. Da se v abstraktnem delu opisa ne navajata besedi “iz malomarnosti”, pravilno ugotavlja že državna tožilka sama. Do navedbe, da iz samega opisa kaznivega dejanja, opisa dejanskega stanja povsem nedvomno izhaja, da se obdolžencu očita storitev kaznivega dejanja iz malomarnosti, se sodišče druge stopnje ne more opredeliti, ker je pritožnica ne konkretizira. Tako lahko ugotovi le, da v dejstvenem opisu kaznivega dejanja ni navedeno nič, kar bi takšno zatrjevanje državne tožilke potrjevalo. Po določbi 354. člena ZKP je sodišče vezano na dejanje, kot je opisano v obtožbi, ni pa vezano na tožilčevo pravno presojo dejanja. Zgolj zakonska označba obdolžencu očitanega kaznivega dejanja tudi po tretjem odstavku 201. člena KZ-1, zato ne more zadoščati za pritrditev stališču državne tožilke.

9. V celoti pa je treba pritrditi državni tožilki, ko uveljavlja, da sodišče prve stopnje ob siceršnjih zaključkih, da je bil obdolženec glavni izvajalec del in tako tudi oseba odgovorna za varnost in zdravje pri delu na gradišču ter ob vseh nepravilnostih ugotovljenih na gradbišču, kot to izhaja iz 16. točke obrazložitve sodbe, ni popolnoma rešilo predmeta obtožbe. Prav ima državna tožilka, ko navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje, ko je presodilo, da obdolžencu ni moč dokazati očitanega kaznivega dejanja s tem, ko ni podane vzročne zveze med njegovim ravnanjem oziroma opustitvami in nastalo prepovedano posledico, torej da mu dejanje po pravni opredelitvi iz obtožbe ni dokazano, presojati, ali iz opisa kaznivega dejanja in dejanskih ugotovitev izhajajo zakonski znaki za blažjo pravno opredelitev obdolžencu očitanega kaznivega dejanja. S tem v zvezi državna tožilka utemeljeno izpostavlja na po dokazni oceni sprejet zaključek sodišča prve stopnje o tem, da obdolženec kot odgovorna oseba za varnost in zdravje pri delu na konkretnem gradbišču ni ravnal po predpisih in tehničnih pravilih o varnostnih ukrepih, v zvezi s katerim bi bilo zato dolžno presoditi, ali je moč obdolžencu ob tem, da so se na gradbišču dnevno nahajali delavci očitati, da je s tem že tudi povzročil konkretno nevarnost za življenje ljudi.

Ker tako sodišče prve stopnje ni popolnoma rešilo predmeta obtožbe, je s tem podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 7. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki je takšne narave, da je bilo treba izpodbijano sodbo razveljaviti in vrniti zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

10. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje glede na to, da kvalificirana oblika kaznivega dejanja ogrožanja varnosti pri delu po četrtem odstavku 201. člena KZ-1 obdolžencu ni dokazana, po ponovitvi relevantnih dokazov in njihovi oceni presoditi obdolžencu očitano dejanje v smislu že sedaj očitane mu pravne opredelitve kaznivega dejanja po drugem, eventualno v zvezi s tretjim odstavkom 201. člena KZ-1, nato pa odločiti, ali je to kaznivo dejanje obdolžencu dokazano ali ne, s čimer bo odpravilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka zaradi katere je bila na pritožbo okrožne državne tožilke izpodbijana sodba razveljavljena.