Jedro

Denarni znesek na tožničinem transakcijskem računu, ki predstavlja izplačilo za nazaj priznane denarne socialne pomoči se po ustavnoskladni razlagi ne more upoštevati niti kot premoženje niti kot dohodek pri ugotavljanju materialnega položaja posameznika. Razlaga po kateri se naknadno prejeto izplačilo denarne socialne pomoč v enkratnem znesku za nazaj upošteva med lastne dohodke ali premoženje pri presoji upravičenosti do iste socialnovarstvene pravice, bi pomenila, da v prihodnje posameznik do nje ne bi bili več upravičeni ali bi bil upravičen le v manjšem obsegu.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 229,50 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbo toženke št. ... z dne 17. 9. 2024 in odločbo Centra za socialno delo A. št. ... z dne 10. 6. 2024 ter zadevo vrnilo v ponovno upravno odločanje. Toženki je naložilo, da za tožnico povrne stroške postopka v znesku 321,30 EUR na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2.Toženka je zoper sodbo vložila pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sodbo spremeni tako, da zahtevek zavrne oziroma, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Navaja, da je sodišče pravilno ugotovilo, da med strankama dejansko stanje ni sporno. Tožnica je 21. 9. 2023 prejela nakazilo v višini 4.964,13 EUR, kar predstavlja skupen znesek denarnih socialnih pomoči, do katerih je bila upravičena na podlagi odločb, izdanih v ponovljenem upravnem odločanju. Tožnica je ob oddaji nove vloge za dodelitev denarne socialne pomoči dne 22. 5. 2024, torej dobrih 8 mesecev po prejetem nakazilu v višini 4.964,13 EUR, še vedno razpolagala z denarnimi sredstvi na transakcijskem računu v znesku 3.810,94 EUR. Kot samska oseba je imela na transakcijskem računu premoženje v obliki prihrankov, ki so višji od treh minimalnih dohodkov tj. 1.454,64 EUR, saj je bilo ugotovljeno, da ima na računu denarna sredstva v višini 3.326,08 EUR (CSD je od zneska na računu 3.810,94 EUR odštel zadnje nakazilo denarne socialne pomoči prejeto v mesecu aprilu 2024). CSD je pravilno upošteval denarna sredstva na računu iz naslova za nazaj prejete denarne socialne pomoči kot tožničino premoženje. Zakonska izjema po drugem odstavku 18. člena ZUPJS za neupoštevanje navedenega premoženja ni podana. Tožnica je imela poleg denarnih sredstev na transakcijskem računu v višini 3.326,08 EUR še vrednostne papirje v višini 98,88 EUR. Pri ugotavljanju premoženja se je odštela 1/3 vrednosti in tako premoženje tožnice znaša 1.141,65 EUR, s čimer presega materialni cenzus za dodelitev denarne socialne pomoči (ki za tožnico znaša 484,88 EUR), zato ni upravičena do uveljavljanih pravic. Sodišče se v svoji obrazložitvi sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča št. Up-767/18-17 z dne 6. 5. 2021 in sodbo Psp 99/2021, vendar pa je bilo v tej zadevi sporno odločanje o upravičenosti do varstvenega dodatka za naprej, s tem ko se je med lastne dohodke upoštevalo tudi enkratno izplačilo varstvenega dodatka za nazaj. Ne trdi, da je potrebno enkratno izplačano denarno socialno pomoč šteti kot dohodek. Šteti ga je potrebno kot tožničino premoženje - prihranek. Z varstvenim dodatkom se zagotavljajo sredstva za kritje življenjskih stroškov, ki nastanejo v daljšem časovnem obdobju in to niso stroški za zadovoljevanje minimalnih življenjskih potreb, kot to velja za denarno socialno pomoč. CSD je za nazaj izplačano denarno socialno pomoč štel v tožničino premoženje skladno z 17. členom ZUPJS. Če bi sledili mnenju sodišča, da se denarna sredstva ne bi smela upoštevati, ker gre za nakazilo sredstev s strani države za nazaj, bi to pripeljalo do situacije, ko bi bila oseba z visokim stanjem na transakcijskem računu upravičena do denarne socialne pomoči. Navedeno ne more biti v skladu z namenom denarne socialne pomoči. Meni, da ni zakonske podlage po ZUPJS oziroma ZSVarPre, da se prihranki v višini 3.326,06 EUR ne bi upoštevali pri ugotavljanju materialnega položaja. Zakonodaja ne predvideva izjeme pri upoštevanju enkratnega izplačila denarne socialne pomoči za nazaj v okviru ugotavljanja dohodkovnega cenzusa, čeprav so določeni dohodki oziroma premoženje (18. člen ZUPJS) izrecno navedeni kot izjeme. Ne strinja se s stališčem sodišča, da se v lastni dohodek prejeti zneski iz naslova denarne socialne pomoči skladno s 7. členom ZUPJS v nobenem primeru ne bi smeli upoštevati kot premoženje. Tožnica je imela na dan vložitve vloge še vedno na računu sredstva, ki so presegala vrednost iz drugega odstavka 18. člena ZUPJS. V skladu s 1. točko prvega odstavka in 1. točko drugega odstavka 31. člena ZSVarPre se je premoženje tožnice upoštevalo v višini 1/3. Tožnica se ni znašla v materialni ogroženosti, saj je imela prihranke in jih je dolžna porabiti za zagotovitev lastne materialne varnosti.

3.Tožnica v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. Po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da pred sodiščem prve stopnje ni prišlo do procesnih kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, in da je sprejeta odločitev, glede na ugotovljeno dejansko stanje, materialnopravno pravilna.

6.Predmet socialnega spora je pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženke z dne 17. 9. 2024 v zvezi z odločbo CSD z dne 10. 6. 2024, s katero je bilo odločeno, da tožnica ni upravičena do denarne socialne pomoči, pravice do plačila prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje in pravice do plačila obveznega zdravstvenega prispevka.

7.Tožnica je 21. 9. 2023 na transakcijski račun prejela nakazilo zneska v višini 4.964,13 EUR, ki predstavlja denarno socialno pomoč do katere je bila upravičena na podlagi odločb izdanih v sodno odrejenem ponovljenem upravnem postopku. Dne 22. 5. 2024 je tožnica vložila novo vlogo za priznanje pravice do denarne socialne pomoči in ostalih pravic iz javnih sredstev. Znesek na računu v višini 3.810,94 EUR je upravni organ štel kot premoženje tožnice in ga upošteval pri presoji upravičenosti do denarne socialne pomoči zaradi česar je tožnica presegla cenzus, določen za pridobitev te pravice. Sporno je materialnopravno vprašanje, ali se znesek na transakcijskem računu tožnice, ki nesporno predstavlja preostanek izplačane denarne socialne pomoči za nazaj, upošteva pri presoji upravičenosti do socialnovarstvenega prejemka.

8.Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da se denarni znesek na tožničinem transakcijskem računu, ki predstavlja izplačilo za nazaj priznane denarne socialne pomoči po ustavnoskladni razlagi ne more upoštevati niti kot premoženje niti kot dohodek pri ugotavljanju materialnega položaja posameznika ter je utemeljeno odpravilo izpodbijani odločbi ter zadevo vrnilo v ponovno upravno odločanje.

9.Zmotno je pritožbeno stališče, da ni zakonske podlage po katerem se znesek na transakcijskem računu, ki predstavlja za nazaj izplačano denarno socialno pomoč ne bi upošteval pri ugotavljanju materialnega položaja posameznika. Državni organi morajo pri izvajanju svojih pristojnosti zakone razlagati ustavnoskladno. Razlaga po kateri se naknadno prejeto izplačilo denarne socialne pomoč v enkratnem znesku za nazaj upošteva med lastne dohodke ali premoženje pri presoji upravičenosti do iste socialnovarstvene pravice, bi pomenila, da v prihodnje posameznik do nje ne bi bili več upravičeni ali bi bil upravičen le v manjšem obsegu. Bila bi v nasprotju z ustavnim namenom pravice do socialne varnosti (50. člen Ustave), ki je zagotoviti ogroženemu posamezniku ustrezno pomoč. Čeprav pravic iz sistema socialnega varstva 50. člen Ustave izrecno ne omenja, po ustavnosodni presoji sodijo tudi v okvir pravice do socialne varnosti iz prvega odstavka 50. člena Ustave RS. Namen oziroma cilj pravice do socialne varnosti je, da se posameznikom zagotavljata ekonomska varnost in človekovo dostojanstvo. Razlaga, ki bi opravičevala upoštevanje za nazaj izplačanega socialnovarstvenega prejemka ne bi stremela k realni ugotovitvi materialnega in socialnega položaja upravičenca oziroma njegove dohodkovne ogroženosti v bodoče (odločba Ustavnega sodišča št. Up-767/18-17 z dne 6. 5. 2021).

10.Ne drži pritožbeno zavzemanje, da je nepravilno sklicevanje sodišča na odločbo Ustavnega sodišča št. Up-767/18-17 z dne 6. 5. 2021 in sodbo Psp 99/2021, v katerih se je presojalo vprašanje, ali se v lastni dohodek družine šteje varstveni dodatek, ki je bil izplačan za nazaj. Tako denarna socialna pomoč kot varstveni dodatek sta socialnovarstvena prejemka, namenjena tistim posameznikom, ki si materialne varnosti ne morejo zagotoviti zaradi okoliščin, na katere sami ne morejo vplivati (2. člen Zakona o socialno varstvenih prejemkih - ZSVarPre). Sodišče prve stopnje se je zato utemeljeno oprlo na odločbo Ustavnega sodišča RS (odločba št. Up-767/18-17 z dne 6. 5. 2021), ki je ugotovilo, da se po splošni praksi upravnega odločanja pristojnih organov v takšnih primerih uporablja sistematično in namensko razlago zakonske ureditve in se v lastni dohodek predhodno prejeti zneski ne vštevajo. Upravni organi se sklicujejo na 7. člen Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (ZUPJS),

ki določa vrstni red uveljavljanja pravic iz javnih sredstev. Določitev vrstnega reda pravic pomeni, da se v dohodek upošteva samo dajatev iz naslova pravice, ki je v vrstnem redu pred uveljavljano pravico.

Pri razlagi in uporabi zakonskih določb je tako treba upoštevati tudi njihovo vključenost ter povezanost z drugimi sestavinami celotnega pravnega sistema in hkrati z namenom obravnavanih pravic iz javnih sredstev (sistematična in namenska razlaga).

11.Zlasti pa je neutemeljen pritožbeni očitek, da ni v skladu z namenom denarne socialne pomoči, da je oseba z visokim stanjem na transakcijskem računu upravičena do denarne socialne pomoči, saj je stanje na računu tožnice posledica odprave napake upravnega organa v prehodnem postopku. Zato, ker upravni organ tožnici v obdobju v katerem bi bila tožnica do uveljavljenih pravic upravičena, te ni priznal in je napako odpravil kasneje, ne more pomeniti, da se morajo za nazaj izplačana sredstva, ker jih tožnica ni uporabila v roku 8 mesec, upoštevati kot njeno premoženje. Na tožnico ne bi smeli prevaliti bremena napačnega upravnega odločanja toženke. Tožnica bi bila na ta način neutemeljeno obravnavana drugače kot tisti, ki denarno socialno pomoč prejemajo periodično vsak mesec. Pravilen je zato zaključek sodišča prve stopnje, da se izplačilo iz naslova za nazaj prejete denarne socialne pomoči ne upošteva pri dodeljevanju te iste socialne pravice za naprej.

12.Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

13.Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in Odvetniški tarifi (OT). Tožnica je upravičena do nagrade za sestavo odgovora na pritožbo (375 točk) in 2 % materialnih stroškov (7,5 točk), kar (ob upoštevanju vrednosti točke 0,60 EUR) skupaj znaša 229,50 EUR. Nagrade za pregled spisa in listin pritožbeno sodišče tožnici ni priznalo, ker je ta zajeta v že priznani nagradi. Potrebne stroške je tožnici dolžna povrniti toženka, ki v pritožbenem postopku ni uspela.

-------------------------------