Jedro

Pri odmeri odškodnine gre za uporabo materialnega prava, v konkretnem primeru 179. člena OZ, ki kot merilo za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo postavlja pravni standard pravične denarne odškodnine. Sodna praksa je ta pravni standard napolnila opirajoč se na dve temeljni načeli - prvo je načelo individualizacije, drugo pa načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine. Prvo zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje telesnih bolečin, duševnih bolečin in strahu ter glede na vse konkretne okoliščine, ki so podane pri oškodovancu, medtem ko drugo terja upoštevanje pomena prizadete dobrine, namena te odškodnine in dejstva, da odškodnina ne sme podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Upošteva torej objektivne materialne možnosti družbe in sodno prakso v podobnih primerih nepremoženjskih škod.

Izrek

Pritožbi toženca se delno ugodi in se izpodbijana sodba v I. točki spremeni tako, da se znesek 5.200 EUR zniža za 2.000 EUR (na 3.200 EUR). V preostalem delu se pritožba toženca in v celoti pritožba tožnice zavrneta in se sodba v izpodbijanem, a ne spremenjenem delu potrdi.

Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je (I.) naložilo tožencu, da tožnici v 15 dneh plača 5.200 EUR odškodnine, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 4. 2020, (II.) v presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo in (III.) sklenilo, da bo o stroških postopka odločeno s posebnim sklepom.

2.Zoper sodbo sta pravočasno vložili pritožbo obe pravdni stranki: tožnica zoper II. točko, zoper zavrnilni del sodbe; toženec pa zoper celotno sodbo, pri čemer pritožbeno sodišče šteje, da se njegova pritožba ne nanaša na II. točka (v kateri je bil tožbeni zahtevek delno zavrnjen), saj je v tem delu v pravdi toženec uspel.

3.Tožnica uveljavlja v pritožbi vse pritožbene razloge in predlaga spremembo sodbe tako, da se ugodi celotnemu tožbenemu zahtevku. Za strah je sodišče od uveljavljanih 2.400 EUR prisodilo tožnici 2.000 EUR, enako tudi iz naslova odškodnine zaradi posegov v druge osebnostne pravice. Pritožba meni, da bi ji tudi v tem primeru šla celotna vtoževana odškodnina. Utrpela je hud strah, ko je izvedela, da mora na policijo, ko je tam izvedela kaj se ji očita, je doživela šok, saj ni mogla verjeti, česa jo je toženec obtožil. Nadaljuje z opisovanjem strahu, ki ga je trpela od trenutka, ko jo je policija seznanila z očitki, opisuje, da je kazenski postopek zanjo predstavljal hud stres, da jo je skrbelo, da bo morala v zapor, da jo je upravičeno strah, da jo hoče toženec spraviti za zapahe, kako jo je ponižal, poteptal njeno podobo in osramotil pred vsemi, ki jih pozna. Ponavlja tudi težave, ki jih je imela, ko ji je policija predočila očitke (začelo se ji je vrteti, stiskalo jo je v prsih, postalo ji je slabo, kasneje je doživljala stiske, potrebovala je zdravljenje s Hellexom 3× na dan). S svojim ravnanjem je toženec kršil tožničino duševno celovitost, posegel v njeno duševno sfero in ji namerno povzročil vrsto hudih nevšečnosti, ob tem pa je vedel, da fizično in dejansko ni mogoče, da bi očitana dejanja storila tožnica. Tudi po umiku obtožnice je trpela tožnica strah, da jo bo toženec ponovno obtožil česa, kar ni storila, zatem so se začela še njegova ravnanja v zvezi z motenjem posesti in stopnjevanje pritiska nanjo. Tožnica s strahom prihaja v hišo ..., saj nikoli ne ve, kaj jo tam časa, ali bo s strani toženca deležna psihičnega ali celo fizičnega napada. Izgubila je občutek varnosti, s čimer je bila prizadeta njena duševna celovitost. S pravico do te se varujejo tudi čustvovanje in človeške predstave, kar se lahko prizadane ravno s povzročanjem strahu in žalosti. Toženec je tožnici kršil tudi pravico do zasebnosti, saj se v hiši ni več čutila varno. Nesprejemljiva ravnanja toženca se nadaljujejo še sedaj, tožnica ne ve, kaj naj še stori, strah jo je za lastno zdravje in življenje. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ocenilo okoliščine, ki pa jih pri določitvi odškodnine ni pravilno ovrednotilo.

4.Toženec v pritožbi prav tako uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v ponovno sojenje sodišču prve stopnje. Opozarja, da se je sodišče prve stopnje sklicevalo na napačno sodno prakso. Odločbi VSRS III Ips 42/2019 in II Ips 149/2015 namreč podajata razlago o oprostilni in ne o zavrnilni sodbi kazenskega sodišča. V obravnavanem primeru je bila obtožnica umaknjena (ker ni bilo mogoče dokazati, kdo naj bi zamašil dimnik: ali tožnica ali njeni družinski člani), zaradi česar je bila izdana zavrnilna sodba in do odločanja o obstoju kaznivega dejanja sploh ni prišlo. Zato so napačni zaključki sodišča prve stopnje v 23. točki obrazložitve, da toženec ni prevzel kazenskega pregona. Toženec je kazensko ovadbo podal zaradi strahu, ker je bilo ogroženo njegovo in življenje njegove žene, tožnica pa je bila edina, ki je imela dostop do hiše, kjer naj bi se zgodilo kaznivo dejanje. Neživljenjsko bi bilo, da bi si toženec sam zamašil dimnik, saj živi v spodnjih prostorih hiše in rabi ogrevanje. Če ne bi bilo dokazov o zamašitvi dimnika, tudi prekazenski in kazenski postopek ne bi stekla, oz. bi se postopek ustavil že v fazi preiskave ali predkazenskega postopka. Toženec je zato povsem resnično in iskreno mislil, da je dimnik zamašila tožnica ali njeni družinski člani, ni razširjal neresničnih trditev in ni imel zaničevalnega namena, samo ustrašil se je za svoje življenje in življenje svoje družine. Meni, da je odločitev sodišča v nasprotju z določbo prvega odstavka 177. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ). Tožnica ni predlagala prič, ki bi jim toženec raznašal neresnične trditve s posledico zaničevanja. Organi pregona pa so ob prijavi ali podani ovadbi dolžni ukrepati.

5.Nadalje toženec opozarja na neodgovorjene pripombe, ki jih je podal na izvedensko mnenje. Izvedenec je pridobil podatke iz zdravstvene dokumentacije, da je imela tožnica v letih 1990 in 1992 nevrotične motnje, ki se jih zdravi zelo dolgo oziroma je vprašanje ali se sploh lahko pozdravi. Vprašanje je, če tožničine psihične težave izhajajo že od teh nevrotičnih motenj. V zvezi s tem je toženec postavil dodatna vprašanja za izvedenca in hkrati predlagal dokaz z novim izvedencem psihiatrične stroke. Na dodatna vprašanja ni bilo odgovorjeno. Gre zlasti za vprašanje ali nevrotična motnja tožnice odraža njeno zdravstveno stanje in torej za njeno sedanje zdravstveno stanje ni bila kriva podana kazenska ovadba s strani toženca. Glede na to dejansko stanje ni popolno ugotovljeno.

6.Obe pravdni stranki sta odgovorili na pritožbo nasprotne stranke in predlagali, da jo pritožbeno sodišče zavrne.

7.Pritožba tožnice ni utemeljena, pritožba toženca pa je delno utemeljena.

Toženec nima prav, ko opozarja na napačne zaključke sodišča prve stopnje v 23. točki obrazložitve. Prvi odstavek 61. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP) namreč določa, da mora v primeru, če državni tožilec umakne obtožnico na glavni obravnavi, oškodovanec takoj izjaviti, ali namerava nadaljevati pregon ali ne. Če pregona ne prevzame, se izda zavrnilna sodba (1. točka 357. člena ZPP). Res je, da taka sodba pomeni, da do odločanja o obstoju kaznivega dejanja (ki ga je toženec očital toženki) ni prišlo, a vendar dejstvo, da toženec ni prevzel pregona, pomeni, da očitno tudi on ni bil prepričan o obstoju kaznivega dejanja. Če bi bil, bi bilo logično nadaljevanje vseh njegovih aktivnosti v zvezi s tem, da bi kot oškodovanec prevzel pregon in nadaljeval s kazenskim postopkom in se (kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje) ne bi zadovoljil zgolj z zavrnilno sodbo. Še zlasti, ker se je toženka branila, da očitanega dejanja ni storila. V nadaljevanju pritožbe navaja ravno tisto, zaradi česar je bila v kazenskem postopku umaknjena obtožnica, da je resnično in iskreno mislil, da je dimnik zamašila tožnica ali njeni družinski člani. Če je torej mislil, da bi lahko to storil tudi kateri od tožničinih družinskih članov, njegovo ravnanje, ko je podal ovadbo zoper tožnico, ne izraža te zatrjevane iskrenosti. Kot je razvidno iz izpodbijane sodbe (14. in 15. točka), je toženec tudi, ko je bil 24. 9. 2018 zaslišan v preiskavi in nato na glavni obravnavi v kazenskem postopku 21. 11. 2019, izpovedal, da je bila tožnica edina, ki bi lahko zatlačila papir v dimnik. Sodišče prve stopnje je pravilno sklepalo tudi, da je s tem, ko je toženec v tej pravdi izrazil dvom, da je dimnik zamašila tožnica, po drugi strani pa v kazenskem postopku ves čas trdil, da je bila to ravno tožnica, izkazano, da je bil namen toženca očrniti tožnico ter jo spraviti v kazenski postopek in ne ugotoviti, kdo je zamašil dimnik. Pritožbeno sodišče soglaša, da je v tem kontekstu treba presojati toženčevo izjavo, da ne namerava nadaljevati kazenskega postopka, saj je zasledovani namen (da spravi tožnico v kazenski postopek) že dosegel.

8.Da ni res, da toženec ni imel zaničevalnega namena, je sodišče prve stopnje ugotovilo v 25. točki obrazložitve, ko povzema tožničino izpovedbo, da ji je sosed A. A. povedal, da je o tožničinem ravnanju razlagal ljudem, ko so bili skupaj na pijači v ..., podobno tudi glede B. B. in C. C., pa tudi da se drugi ljudje obračajo stran, da ne govorijo z njo, itd. Pritožba sicer navaja, da tožnica v zvezi s tem ni predlagala zaslišanja prič. A vendar je tudi zaslišanje stranke eden od dokazov in v obravnavani zadevi je sodišče dejstvo, da je toženec razlagal naokrog o ravnanju tožnice, ugotovilo na podlagi izvedenega dokaza. S tem se je dokazno breme prevalilo na toženca, ki bi lahko predlagal zaslišanje navedenih treh, pa tega ni storil. Poleg tega pa, ko je bil zaslišan, tudi ni izpovedal nasprotnega, kar je v zvezi s tem izpovedovala tožnica (list. št. 90-94). Res je, kar trdi pritožba, da so organi pregona dolžni ukrepati, a je seveda za njihovo ukrepanje predpostavka, da nekdo prijavi sum storitve kaznivega dejanja. V obravnavani zadevi je bil to ravno toženec.

9.Toženec se v pritožbi sklicuje, da je izpodbijana odločitev v nasprotju s prvim odstavkom 177. člena OZ, a pritožbeno sodišče v zvezi s tem pojasnjuje, da ta določba ni uporabna za obravnavan primer. Govori namreč o povrnitvi premoženjske škode pri žalitvi časti ali širjenju neresničnih trditev, v tej zadevi pa tožnica zahteva povrnitev nepremoženjske škode. Sodišče prve stopnje je na pripravljalnem naroku pravilno pojasnilo, da bo tožbeni zahtevek presojalo glede na določbo 179. člena OZ in 35. člen Ustave RS. Podobno je pojasnilo tudi v 18. točki obrazložitve, kjer pa je zapisalo še, da je glede na vsebino tožbeni zahtevek presojalo tudi v smislu prvega odstavka 177. člena OZ. Po pojasnjenem (da se navedena določba uporablja, ko gre za zahtevek za povrnitev premoženjske škode, ki je posledica žalitve časi ali širjenja neresničnih trditev) je treba ugotoviti, da je navedba prvega odstavka 177. člena OZ sicer zmotna, a na pravilnost izpodbijane odločitve to ne vpliva.

10.V zvezi s pripombami na izvedensko mnenje, na katere v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo odgovorjeno, pritožbeno sodišče soglaša s toženčevo pritožbo, da je zaradi tega sodba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Na seji 26. 10. 2023 je senat sklenil, da se za odpravo te procesne kršitve opravi pritožbena obravnava, na kateri se bo dodatno zaslišalo izvedenca. Na podlagi četrtega in petega odstavka 347. člena ZPP je senat pooblastil sodnika poročevalca, da razpiše in izvede pritožbeno obravnavo ter odloči o zadevi kot sodnik posameznik.

11.Na pritožbeni obravnavi 13. 12. 2023 je izvedenec dr. D. D. odgovoril na vsa v vlogi z dne 16. 2. 2023 postavljena vprašanja. Svoje izvedensko mnenje, ki ga je izdelal v postopku pred sodiščem prve stopnje, je dopolnil s tem, da je potrdil, da je v letu 1990 toženka res imela nevrotične motnje, a da kasneje v zvezi z njimi ni zabeleženo, da bi zaradi tega imela kakšne zdravstvene težave. Da je imela v otroštvu v odnosu s starši določene težave in zato postala bolj ranljiva, je upošteval že v svojem pismenem izvedenskem mnenju. Pomembno je, da tožnica pred v tej pravdi obravnavanim dogodkom ni imela psihičnih težav, zaradi svoje večje ranljivosti se le nekoliko bolj intenzivno odziva na stresne situacije. Obravnavani dogodek je po mnenju izvedenca objektivno stresen, kjer bi vsak posameznik reagiral stresno in imel določene psihične težave. Težav, ki jih tožnica zatrjuje v pravdi, izvedenec ne more pripisati kakšnim pred tem ugotovljenim nevrotičnim motnjam. To dodatno izvedenčevo zaslišanje potrjuje zaključke sodišča prve stopnje. Na tej podlagi je zato mogoče potrditi, da je dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovljeno.

12.Pri preizkusu sodbe po uradni dolžnosti pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je pritožba toženca delno utemeljena. Pri odmeri odškodnine gre namreč za uporabo materialnega prava, v konkretnem primeru 179. člena OZ, ki kot merilo za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo postavlja pravni standard pravične denarne odškodnine. Sodna praksa je ta pravni standard napolnila opirajoč se na dve temeljni načeli - prvo je načelo individualizacije, drugo pa načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine. Prvo zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje telesnih bolečin, duševnih bolečin in strahu ter glede na vse konkretne okoliščine, ki so podane pri oškodovancu, medtem ko drugo terja upoštevanje pomena prizadete dobrine, namena te odškodnine in dejstva, da odškodnina ne sme podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Upošteva torej objektivne materialne možnosti družbe in sodno prakso v podobnih primerih nepremoženjskih škod. V nadaljevanju je pritožbeno sodišče obravnavalo pritožbo tožnice (ki se nanaša le na prisojeno višino odškodnine) in sodbo po uradni dolžnosti preskusilo glede pravilnosti uporabe materialnega prava.

13.Za poseg v čast in dobro ime, je sodišče prve stopnje prisodilo tožnici vtoževanih 1.200 EUR, za strah 2.000 EUR od vtoževanih 2.400 EUR in za poseg v druge osebnostne pravice 2.000 EUR od vtoževanih 2.400 EUR.

14.Pritrditi velja prisojeni odškodnini za poseg v čast in dobro ime, saj je odmerjena glede na okoliščine konkretnega primera in upoštevaje sodno prakso v podobnih primerih.

15.Za odškodnino iz naslova posega v druge osebnostne pravice tožnica meni, da je priznana v prenizkem znesku in se zavzema, da se prizna celoten vtoževan znesek. Tudi v tem delu pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, saj je prisojen znesek odmerjen glede na okoliščine konkretnega primera in upoštevaje sodno prakso v podobnih primerih. Tožnica v pritožbi glede te vrste škode po nepotrebnem ponavlja svoje trditve, ki jih je podala v postopku pred sodiščem prve stopnje in ki so bile že (primerno) upoštevane pri odmeri odškodnine. Ob tem pa npr. ne ponudi sodne prakse iz podobnih primerov, iz katere bi izhajalo, da je odškodnina odmerjena prenizko.

16.Podobno meni tožnica tudi glede priznane odškodnine zaradi strahu, a je (kot bo razvidno v nadaljevanju) tudi ta pritožbeni očitek neutemeljen. V tem delu pa je pritožbeno sodišče ob preizkusu toženčeve pritožbe po uradni dolžnosti ugotovilo zmotno uporabo materialnega prava. Ko je sodišče priznalo škodo iz naslova posega v druge osebnostne pravice, je v obrazložitvi te vrste škode (28. točka) večkrat navedlo, da je tožnica zaradi škodnega dogodka utrpela strah, kar je tudi upoštevalo pri odmeri denarne odškodnine iz naslova posega v druge osebnostne pravice. Gre torej za dvakratno upoštevanje iste škode (iz naslova strahu). Pa tudi sicer opisi strahu, kot ga zatrjuje tožnica, bolj sodijo v okvir posegov v druge osebnostne pravice. Zaradi tega je pritožbi toženca v tem delu treba ugoditi, pritožba tožnice pa je neutemeljena.

17.Sodbo je zato treba delno spremeniti tako, da se prisojeni znesek zniža za 2.000 EUR na 3.200 EUR. Ker je preostanek toženčeve pritožbe neutemeljen, je ta v preostanku zavrnjena kot neutemeljena, enako pa tudi celotna tožničina pritožba (prvi odstavek 351. člena ZPP).

18.O pravdnih stroških je sodišče prve stopnje odločilo v III. točki sodbe in zapisalo, da bo o stroških postopka odločeno s posebnim sklepom. Te svoje odločitve v obrazložitvi ni pojasnilo, saj je 32. točka, ki obrazlaga stroškovno odločitev, zgolj prepis izreka. Za takšno odločitev v ZPP ni pravne podlage. Četrti odstavek 163. člena ZPP določa, da o zahtevi za povrnitev stroškov odloči sodišče v sodbi. Izjemo določa nadaljevanje istega odstavka istega člena in sicer lahko v sodbi sodišče odloči le, katera stranka nosi stroške postopka in v kakšnem deležu (izrek bi se v takem primeru moral glasiti tako, da je odločeno katera stranka in v kakšnem deležu nosi stroški). V takem primeru se sklep o višini stroškov izda po pravnomočnosti odločitve o glavni stvari. Izjemo od tega, da se stroški odmerijo v sodbi, predstavlja tudi peti odstavek 163. člena ZPP, po katerem lahko sodišče, kadar ustno razglasi sodbo, odloči, da bo znesek stroškov odmerilo v pisnem odpravku sodbe. Rešitve, kot jo je uporabilo sodišče prve stopnje v tem postopku, zakon ne pozna. Kljub temu ta (relativna) procesna kršitev v konkretnem primeru nima posledice, saj mora pritožbeno sodišče, ki je delno spremenilo izpodbijano sodbo, odločiti o vseh stroških postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP), s čimer je sanirana tudi opisana pomanjkljivost prvostopenjske odločbe.

19.Tožnica je zahtevala s tožbo plačilo 6.000 EUR, od tega je po spremenjeni odločitvi uspela s 3.200 EUR, kar je nekaj več kot polovičen uspeh. V pritožbenem postopku tožnica s pritožbo ni uspela, po drugi strani pa je v manjši meri toženec s pritožbo uspel. Če primerjamo uspeh strank na prvi in drugi stopnji, lahko ugotovimo, da sta uspela približno v enaki meri. Ker so tudi sicer njuni stroški v pravdi primerljivi, pritožbeno sodišče glede na vse okoliščine primera šteje za primerno, da vsaka stranka sama krije svoje pravdne stroške (vključno s pritožbenimi).

1Uradni list RS, št. 83/2001, s spremembami.

2Uradni list RS, št. 63/1994, s spremembami.

3Prijava kaznivega dejanja na policiji, ovadba,...

4Uradni list RS, št. 26/99, s spremembami.

5VSRS Sodba II Ips 162/2017.

6Drugi odstavek 154. člena ZPP.