Jedro

Ker iz ugotovitev izhaja, da tožnik ni dokazal, da bi ga poškodoval toženec, ni dokazne podlage za njegovo odškodninsko odgovornost.

Izrek

Revizija tožeče stranke se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da mu je toženec dolžan plačati 157.000,00 SIT odškodnine z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ker je ugotovilo, da tožnik ni dokazal, da bi ga bil poškodoval toženec. Sodišče druge stopnje pa je z izpodbijano sodbo zavrnilo pritožbo tožnika in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje vlaga revizijo tožnik, ki uveljavlja revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka in predlaga, da naj se sodbi sodišč druge in prve stopnje spremenita ali razveljavita. V reviziji navaja, da je po dogodku policija zbirala podatke o tožnikovi poškodbi, ko so bile stvari še sveže in je tedaj tudi predlagala toženca v postopek pred sodnikom za prekrške. Tudi številne govorice delavcev v podjetju o povzročitelju tožnikovih poškodb niso brez vrednosti. Delavci se toženca bojijo in se zato izmikajo povedati resnico. Ob pravilni oceni dokazov pa bi sodišče moralo verjeti tožniku.

Ker je pritožbeno sodišče zmotno ocenilo dokaze in ni navedlo tehtnih razlogov, zakaj tožniku ne verjame, je zagrešilo bistveno kršitev postopka iz 1. odstavka 354. člena ZPP. Ni bilo pošteno odločeno ter je tožnik izvedel za nove priče in je zato tudi že predlagal obnovo postopka.

Na vročeno revizijo toženec ni odgovoril, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (3. odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Ker revizija omenja tudi postopek za obnovo pravnomočno končanega postopka, zakon o pravdnem postopku pa ureja razmerje med navedenima izrednima pravnima sredstvoma (člen 429 - 431 ZPP), ugotavlja revizijsko sodišče iz podatkov spisa, da je predlog za obnovo postopka že pravnomočno zavrnjen ter da zato ni bilo procesnopravnih ovir za rešitev revizije.

Revizijsko sodišče dalje ugotavlja, da revizija sicer uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 354. člena ZPP, vendar pa z razlogi revizije napada le dokazne zaključke sodišč druge in prve stopnje. To pomeni, da revizijskega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni obrazložila, revizijsko sodišče pa v okviru uradnega preizkusa po določilu 386. člena ZPP ni ugotovilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP.

Kar zadeva razloge, s katerimi revizija pobija na drugi in prvi stopnji skladno ugotovljeno dejansko stanje, pa je ugotoviti, da dejanske ugotovitve nižjih sodišč ne morejo biti predmet revizijskega preizkusa (3. odstavek 385. člena ZPP) ter, da je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, ki je bilo ugotovljeno v postopku na drugi in prvi stopnji. Ker iz teh ugotovitev izhaja, da tožnik ni dokazal, da bi ga poškodoval toženec, ni dokazne podlage za njegovo odškodninsko odgovornost. Sodišči druge in prve stopnje sta glede na navedeno pravilno uporabili materialno pravo (člen 154. zakona o obligacijskih razmerjih), ko sta tožnikov tožbeni zahtevek zavrnili. To pa dalje pomeni, da ni podan niti revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, zaradi česar je revizijsko sodišče moralo zavrniti tožnikovo revizijo kot neutemeljeno (člen 393. ZPP).