Jedro

V okviru posamezne naložbe se upošteva le hlevu oziroma skladišču pripadajoča oprema, to je takšna, ki je neposredno in obenem po namenu povezana z objektom, ki mu služi, oziroma v katerega se vgrajuje. Za takšno mehanizacijo pa v primeru prikolice za prevoz živali (pri hlevu) in traktorskega viličarja (pri skladišču za krmo) ne gre.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopni upravni organ z izpodbijano odločbo v izpodbijanem delu (v 2. točki izreka) tožniku v postopku Javnega razpisa za dodeljevanje sredstev iz naslova ukrepa Posodabljanje kmetijskih gospodarstev za naložbe mladih prevzemnikov kmetij (v nadaljevanju Javni razpis) ni odobril nepovratnih sredstev programa razvoja podeželja, sofinanciranega iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja (EKSRP), ki jih je le-ta uveljavljal za Naložbe v hleve in pripadajočo opremo za proizvodnjo, krmljenje, molžo in izločke za prirejo mleka, mesa in jajc, Naložbe v skladišča za krmo in pripadajočo opremo, nakup kmetijske mehanizacije in strojne opreme, namenjene lastni primarni kmetijski pridelavi oziroma storitvam s kmetijsko mehanizacijo in za Naložbe v cestno in vodno infrastrukturo, tudi vodovodna infrastruktura na KG, v višini do 2.725,48 EUR.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe sledi, da je tožnik vložil popolno vlogo ter da se sredstva iz ukrepa 121 odobrijo upravičencu po postopku in pod pogoji, kot so navedeni v Uredbi in v Javnem razpisu. Pri obravnavi tožnikove vloge je bilo ugotovljeno, da tožnik izpolnjuje vse pogoje in da je dosegel dovolj točk za odobritev nepovratnih sredstev, zato so mu bila odobrena nepovratna sredstva v višini do 24.801,44 EUR, niso pa mu bila odobrena sredstva v zgoraj navedeni višini, ker je bilo ugotovljeno, da je tožnik za nakup traktorskega viličarja in transportne prikolice za prevoz živali, upravičen do 30% financiranja in ne do 60% financiranja, kot je uveljavljal v svoji vlogi. V Seznamu opravičljivih stroškov iz V. točke razpisne dokumentacije sta namreč v prilogi V/2 (Seznam opravičljivih stroškov po posameznih vrstah upravičenih naložb) najprej navedena oprema za prevoz živali in traktorski viličar. V VI. točki razpisne dokumentacije pa je v prilogi VI/3 (Seznam specialne kmetijske mehanizacije in strojne opreme in najvišjih priznanih vrednosti na enoto) za traktorski viličar navedena vrednost 4.300 EUR in za transportno prikolico za prevoz živali 4.300 EUR na prosto za eno žival. V tem seznamu je tudi izrecno navedeno, da veljajo navedene vrednosti za kmetovanje na vseh območjih in da je odstotek sofinanciranja do 30% priznane vrednosti, to pa je bilo nato upoštevano tudi pri izpodbijani odločitvi.

Drugostopni organ je pritožbo tožnika zoper izpodbijani del odločbe zavrnil kot neutemeljeno. V svojih razlogih pritrdi odločitvi in razlogom prve stopnje. Pri tem se sklicuje na določbe Uredbe o ukrepih 1., 3. in 4. osi Programa razvoja podeželja RS za obdobje 2007 do 2013 (v nadaljevanju Uredba) in na določbe Javnega razpisa ter poudarja, da po določbah Uredbe znaša delež podpore pri nakupu kmetijske mehanizacije do vključno 30% priznane vrednosti naložbe. Enako je, skladno z Uredbo, določeno v Javnem razpisu. Uredba in Javni razpis sta v tem pogledu torej jasna. Traktorski viličar in prikolica za transport živali, ki ju tožnik sicer ni navedel pod Naložbo v kmetijsko mehanizacijo, pa sta izrecno navedena na seznamu kmetijske mehanizacije v Prilogi št. VI/3 razpisa, kar pomeni, da je v obeh primerih mogoče upoštevati le 30% priznane vrednosti naložbe. Tega tudi ne spreminja okoliščina, da je tožnik tako traktorski viličar kot prikolico opredelil kot del opreme za hlev oziroma skladišče za krmo, saj gre glede na povedano v obeh primerih lahko le za kmetijsko mehanizacijo in opremo. Pri tem drugostopni organ še posebej poudari, da razpisna dokumentacija ni predpis in da zato ne more širiti pravic strank in določb v nasprotju z Uredbo.

Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo. Tožbo vlaga zaradi kršitve pravil postopka, nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in zaradi napačne uporabe materialnega prava. Poudarja, da je na 3. strani odločbe druge stopnje navedeno, da znaša delež sofinanciranja za vse naložbe kmetijskih gospodarstev 60%, z izjemo kmetijske mehanizacije, za katero znaša 30%. Iz petega odstavka na 3. strani pa je razvidno, da med opremo za hleve oziroma za krmo spada oprema za prevoz živali ter dvoriščna mehanizacija, med drugim traktorski viličar, za katero se prizna sofinanciranje v višini 60%. Tožnik je nabavil traktorski viličar in prikolico za prevoz živali. Zato ne razume, kaj bi moral nabaviti, da bi ustrezalo razpisnim pogojem. Morda bi moral kot opremo za prevoz živali nabaviti za vsako žival kotalke ali rolerje. Sicer pa se je še pred prijavo pozanimal na Agenciji glede višine sofinanciranja ter dobil odgovor, da je v obeh primerih (za traktorski viličar in za prikolico) delež sofinanciranja 60%. Skladno s tem pa je oddal svojo vlogo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe kot neutemeljene in predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

V zadevi ni spora o tem, da gre tako pri traktorskem viličarju kot pri prikolici za prevoz živali, katerih nakup je tožnik uveljavljal v vlogi na Javni razpis, za kmetijsko mehanizacijo. Sporen je delež podpore, ki je bil tožniku za nakup mehanizacije priznan z izpodbijano odločbo, to je 30 namesto zahtevanih 60 odstotkov priznane vrednosti naložbe.

Glede kmetijske mehanizacije oziroma njenega financiranja tako iz Uredbe (24. člen) kot iz Javnega razpisa (točka VII/2 in 3) sledi, da znaša najvišji delež podpore pri njenem nakupu do vključno 30 odstotkov priznane vrednosti naložbe, kar je izjema od deleža sofinanciranja, ki znaša pri ostalih naložbah do vključno 60 odstotkov priznane vrednosti naložbe, pri čemer se po določbah Uredbe (tretji odstavek 20. člena) in razpisa (točka V/3) kot ena naložba štejejo vsi istovrstni upravičeni stroški, ki se nanašajo na isto naložbo s seznama naložb iz drugega odstavka 20. člena Uredbe oziroma iz poglavja III. Predmet podpore javnega razpisa. Delež sofinanciranja do 30 odstotkov se torej nedvomno upošteva pri nakupu kmetijske mehanizacije kot samostojne naložbe iz 9. alinee seznama naložb iz III. poglavja razpisa. Nižji delež podpore pa se upošteva tudi pri drugih naložbah, konkretno pri naložbi v hleve oziroma v skladišče za krmo, kolikor pri nakupu mehanizacije ne gre za pripadajočo opremo in s tem za upravičeni strošek naložbe. V „Seznamu opravičljivih stroškov po posameznih vrstah upravičenih naložb“ iz razpisne dokumentacije je sicer pri opremi za hleve navedena tudi oprema za prevoz živali in dvoriščna mehanizacija, vključno s traktorskim viličarjem, pri opremi za objekte za krmo pa med drugim tudi dvoriščna mehanizacija, kar se sicer ne v celoti, pa vendar v pretežnem delu, sklada s pojasnilom pristojnega organa, na katerega se sklicuje tožnik v tožbi in po katerem naj bi šlo tako pri viličarju kot pri prikolici za mobilno oziroma pripadajočo opremo, ki se financira do 60 odstotkov. Drugače sledi iz „Seznama kmetijske mehanizacije in opreme in najvišjih priznanih vrednosti na enoto in kmetovanje na vseh območjih“, kamor sta uvrščena tako traktorski viličar kot transportna prikolica za prevoz živali, in po katerem je delež njihovega financiranja do 30 odstotkov priznane vrednosti naložbe. Takšna opredelitev pa se po presoji sodišča sklada tudi z opisom naložb v hleve oziroma skladišče za krmo kot predmetov podpore, kakršnega vsebujeta Uredba (v 19. členu) in Javni razpis (v 1. in 3. alinei drugega odstavka III. poglavja) in iz katerega izhaja, da se v okviru posamezne naložbe upošteva le hlevu oziroma skladišču pripadajoča oprema, to je takšna, ki je neposredno in obenem po namenu povezana z objektom, ki mu služi, oziroma v katerega se vgrajuje. Za takšno mehanizacijo pa tudi po presoji sodišča v primeru prikolice za prevoz živali (pri hlevu) in traktorskega viličarja (pri skladišču za krmo) ne gre, zato je pristojni organ pri presoji tožnikove vloge utemeljeno dal prednost Seznamu kmetijske mehanizacije ter uvrstitvi sporne mehanizacije na ta seznam ter na ta način odločil o deležu njenega financiranja skladno z vsebino Uredbe in Javnega razpisa.

Sodišče je zato spoznalo izpodbijano odločbo v izpodbijanem delu za pravilno in skladno s predpisi. Zato je tožbo na podlagi določb 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

Ker so dejanske okoliščine v bistvenem nesporne, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo v zadevi brez glavne obravnave.