Jedro

Stanovanjska pravica je bistvena predpostavka za uveljavljanje privatizacije in za odkup drugega primernega stanovanja.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na sklenitev prodajne pogodbe za enosobno stanovanje v K.g. po določbah stanovanjskega zakona o privatizaciji in podrejeni zahtevek na prodajo enakovrednega stanovanja. Ugotovilo je, da ima tožnik na spornem stanovanju le pravico do začasne uporabe v zvezi z njegovim delom v pekarni. Zato ni imetnik stanovanjske pravice in mu tožena stranka ni dolžna prodati stanovanja po 117. čl. stanovanjskega zakona, niti mu ni dolžna prodati drugega primernega stanovanja po 129. čl. zakona.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožnikovo pritožbo in z enakimi razlogi potrdilo sodbo prve stopnje.

Proti tej sodbi vlaga tožeča stranka revizijo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni ali pa, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je tožnik pridobil stanovanjsko pravico za nedoločen čas, saj rok začasne uporabe ni določen. Pogodba ni bila sklenjena. Tožnik je pridobil stanovanjsko pravico po samem zakonu s tem, ko je stanovanje neovirano uporabljal. Sklicuje se na najemno pogodbo iz leta 1993, sklenjeno za nedoločen čas. Meni, da ima tožena stranka obveznost, da mu proda drugo enakovredno stanovanje po tretjem odst. 129. čl. stanovanjskega zakona.

Tožena stranka v odgovoru na revizijo navaja, da gre za kadrovsko stanovanje, ki je bilo tožniku dodeljeno v začasno uporabo zaradi njegovega dela. Predlaga, da revizijsko sodišče zavrne revizijo kot neutemeljeno.

Revizija je bila vročena tudi tedanjemu Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki pa se o njej ni izjavil ( 3. odst. 390. čl. zakona o pravdnem postopku - v nadaljnjem ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Stanovanjski zakon (Ur.l. RS št. 18/91) daje pravico do odkupa stanovanja po določbah o privatizaciji (117. čl. in naslednji) le osebam, ki so bile na dan uveljavitve zakona imetniki stanovanjske pravice, in z njihovo pisno privolitvijo njihovim ožjim družinskim članom. Pravico do odkupa drugega primernega stanovanja pa je dal zakon tudi osebam, ki so na službenem stanovanju iz 40. čl. zakona o stanovanjskih razmerjih pridobili stanovanjsko pravico (129. čl. stanovanjskega zakona). V enem in drugem primeru je torej stanovanjska pravica bistvena predpostavka za uveljavljanje bodisi privatizacije stanovanja, bodisi pravice do odkupa drugega primernega stanovanja. Zato je za odločitev v tej zadevi bistveno, ali je imel tožnik na spornem stanovanju v času uveljavitve stanovanjskega zakona stanovanjsko pravico ali ne. Obe sodišči sta ugotavljanju te okoliščine posvetili vso pozornost, vendar sta na podlagi odločbe o dodelitvi stanovanja tožniku z dne 1.12.1988 in iz sklepa delavskega sveta tožene stranke z dne 21.3.1988 ugotovili, da je tožnik pridobil na spornem stanovanju pravico do začasne uporabe, ne pa stanovanjske pravice. Prejšnji zakon o stanovanjskih razmerjih je uvedel bistveno razliko med stanovanjsko pravico in pravico do začasne uporabe. Ugotovitev, da je bilo tožniku sporno stanovanje dodeljeno glede na opravljanje dela v pekarni in da ga je tožena stranka v ta namen tudi kupila ter da je pridobil izrečno le pravico do začasne uporabe, izključuje utemeljenost tožnikovega zahtevka na privatizacijo oziroma na odkup drugega primernega stanovanja. Ta ugotovitev namreč izključuje obstoj stanovanjske pravice, ki je podlaga za uveljavljanje privatizacije po stanovanjskem zakonu.

Okoliščine, ki jih navaja tožeča stranka v reviziji, ne prispevajo k drugačni presoji zadeve. Za pravico do začasne uporabe po 40. čl. zakona o stanovanjskih razmerjih ni značilno, da je časovno določena z vnaprej določeno dobo trajanja. Njena začasnost je v tem, da se veže na opravljanje dela, zaradi katerega je bilo stanovanje nekomu dodeljeno. Prav tako ni pomembno v zvezi z odločanjem o pravici do privatizacije, da ni bila sklenjena posebna pogodba. Odločba o dodelitvi stanovanja je namreč dovolj jasna, da ne dovoljuje nobene drugačne pravne razlage od tiste, ki jo povzemata izpodbijani sodbi. Kasneje sklenjena najemna pogodba, po uveljavitvi stanovanjskega zakona, ki jo omenja tožnik v reviziji v zvezi s svojo izpovedjo na obravnavi dne 28.6.1993, pa na pridobitev stanovanjske pravice ne more vplivati. Stanovanjski zakon stanovanjske pravice ne ureja več, zato gre lahko samo za najemno pogodbo. Odločilno za pravico do privatizacije pa je itak stanje ob uveljavitvi zakona. Stanovanjske pravice, ki je takrat ni bilo, kasneje ni več mogoče pridobiti.

Uveljavljani revizijski razlog ni podan. Prav tako niso podani razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386. čl. ZPP). Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožeče stranke kot neutemeljeno (393. čl. ZPP).

Tožena stranka v odgovoru na revizijo ni uveljavljala povrnitve revizijskih stroškov, zato revizijsko sodišče o tem ni odločalo.