Jedro

Izvršilno sodišče je pri odločanju vezano na načelo stroge formalne legalitete. Izvršba se ne dovoli, če predlagana izvršba nima podlage v izvršilnem naslovu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom v ponovljenem postopku izvršilni predlog upnice glede dosege dejanj za uveljavitev nedenarne terjatve zavrnilo (1. točke izreka) z obrazložitvijo, da upnica za predlagano izvršbo nima podlage v izvršilnem naslovu, izvršilno sodišče pa je vezano na načelo stroge formalne legalitete, ki je izraženo v prvem odstavku 17. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur.l. RS, št. 51/98, v nadaljevanju ZIZ). Po 2. točki izreka izpodbijanega sklepa je dolžnica dolžna upnici povrniti nadaljnje izvršilne stroške, odmerjene na 31.620,00 Sit z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sklepa dalje do plačila. Zoper navedeni sklep sodišča prve stopnje je upnica vložila pravočasno pritožbo, v kateri uveljavlja pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi, sklep sodišča prve stopnje pa spremeni tako, da njenemu predlogu za izvršbo v celoti ugodi. Podredno upnica predlaga, da se sklep sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, zaradi bojazni ponovnega istega nepravilnega odločanja drugemu sodniku. Stališče Višjega sodišča, navaja v pritožbi, je bilo, da gre v danem primeru za zamenjavo ključavnice kot nadomestno dejanje, ki ga lahko na stroške dolžnice opravi upnica sama ali pa to zaupa nekomu tretjemu, zato je izpodbijani (v ponovljenem postopku izdani) sklep, da se predlog upnice glede dosege dejanj za uveljavitev nedenarne terjatve zavrne, naravnost nerazumljiv. Sodišče prve stopnje zmotno tolmači načelo stroge formalne legalitete, ki sodišču nalaga absolutno vezanost na rezultat predhodnega (v tem primeru pravdnega) postopka. Izvršba, kakor jo je predlagala upnica, nikakor ni v nasprotju z izvršilnim naslovom, način izvršbe pa tako ali tako ni stvar izvršilnega naslova, ampak izvršilnega predpisa ZIZ. Pritožba ni utemeljena. Kot je pritožbeno sodišče že zapisalo v prejšnjem sklepu, je v okviru nedenarnih terjatev izvršilno sredstvo (oziroma način izvršbe) vedno že določeno v samem izvršilnem naslovu in upnik glede tega pri sestavi predloga za izvršbo načeloma nima možnosti izbire. Tako splošno naziranje sicer ni napačno, je pa za dano zadevo nepomembno, kako sodišče ravna v primeru, če gre za nadomestno in kako, če gre za nenadomestno ravnanje, tako kot v izpodbijanem sklepu pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, saj je bilo predlog za uveljavitev nedenarne terjatve v tem izvršilnem postopku potrebno zavrniti iz razloga, ker se izvršilni naslov in njegovi podlagi podan predlog za izvršbo ne ujemata. Podana je torej povsem osnovna ovira za dovolitev predlagane izvršbe. Izvršilni naslov vsebuje naslednje obveznosti dolžnice: odstraniti in zamenjati novo ključavnico s staro ali pa upnici izročiti vse ključe nove (obstoječe) ključavnice. Obveznosti zamenjati novo (obstoječo) ključavnico s povsem tretjo (novo) ključavnico, kakršen način izvršbe predlaga v izvršilnem predlogu upnica, pa izvršilni naslov ne vsebuje. In prav to je sodišče prve stopnje vodilo k povsem pravilni odločitvi, da izvršilni predlog upnice ni utemeljen, saj nima podlage v izvršilnem naslovu, to pa je nujna (formalna) predpostavka za dovolitev predlagane izvršbe. Zaradi navedenega je bilo potrebno pritožbo upnice na podlagi 2. točke 365. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS, št. 26/99; ZPP) v zvezi s 15. členom ZIZ zavrniti kot neutemeljeno, izpodbijani sklep o zavrnitvi izvršilnega predloga za dosego dejanja pa potrditi, kot izhaja iz izreka tega sklepa. Ker s pritožbo ni uspela, pritožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Oddočitev o tem je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi njene pritožbe kot neutemljene.